Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018. Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov - Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu. Z našim strokovnim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom tudi o jesenskih aktualnostih iz sveta astronomije.
Vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije Philippe Escoubet in Matt Taylor o ugotovitvah in ozadjih misij Cluster in Rosetta
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018.
“Rad primerjam opazovanje Sončevih vplivov z nogometno tekmo. Sonce strelja veliko delcev, recimo jim žog, Zemljino magnetno polje pa nas pri tem ščiti, torej ima vlogo nogometnega vratarja. ”
Dr. Philippe Escoubet
Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov – Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu.
Poslušalci se gotovo spomnijo misije Rosetta Evropske vesoljske agencije, to je prvega plovila, ki je uspešno pristalo na kometu. Na konferenci na Bledu smo poiskali dr. Matta Taylorja, ki je koordiniral pristanek na kometu.
Pozdravljeni, dr. Taylor, prepričan sem, da uživate v tem sproščenem vzdušju na Bledu, a gotovo je bilo popolnoma drugače, ko ste koordinirali prvi pristanek na kometu, ko je tam pristala odprava Rosetta Evropske vesoljske agencije. Kako se je soočiti s takim izzivom v zelo živahni nadzorni sobi? Sam sem to gledal od doma in bil sem res zelo živčen. Kako ste to doživljali vi in vaša skupina?
No, tu je potrebno povedati in poudariti, da sem le en posameznik v veliki skupini.
Pomembno je imeti dobro skupino. In to smo pri Rozeti imeli. Imeli smo predane ljudi, najboljše na svetu za to delo. Ne morem reči, da si takrat sproščen, a gotovo smo v različnih fazah odprave vse do pristanka naredili vse, kar je bilo v naših močeh.
Načrtovali smo vse, kar smo lahko, predvideli smo trajektorije in vse ostalo, da je pristajalni modul dosegel površje kometa in do neke mere takrat hočeš videti le, kaj se bo zgodilo. Ja, še vedno pa smo bili živčni.
Rosetta je bila zelo oddaljena od Zemlje, ko je obiskala komet, zato je celo svetloba potrebovala več minut za pot od vesoljskega plovila do nas.
Zdi se mi, da je zaradi tega zadeva zapletena. Se mora vesoljsko plovilo samostojno odločati, saj bi trajalo predolgo, če bi za navodila spraševalo nadzorno sobo na Zemlji?
To je dobro vprašanje. To je bila ena večjih težav te odprave, da smo morali vse načrtovati že vnaprej. V nekem trenutku je potovanje svetlobe, ki ga omenjate, trajalo dobrih 40 minut v eno smer, torej bi potrebovali več kot uro, da bi izvedeli, da se je nekaj zgodilo na vesoljskemu plovilu. Zato smo imeli več načrtov, odvisno od tega, kako se bo obnašal komet. Če pogledamo nazaj v začetek leta 2015, so se morali naši načrti spremeniti, ker nam je komet povedal, da ne bodo več delovali.
Odkrili smo, da je atmosfera kometa mnogo bolj prašna, kot smo pričakovali, zato ne bi mogli usmerjati plovila. Zato smo se morali od kometa oddaljiti in spremeniti vse te načrte. Saj veste, težko je, a Rosetta je bila edinstvena odprava, dolgo časa smo jo načrtovali, preden smo jo uresničili. In za to smo potrebovali veliko ljudi.
Navsezadnje se mi zdi, da je bila uspešna, a predstavljala nam je velik izziv. Sedaj je minilo približno leto od konca odprave in šele zdaj so si naši možgani opomogli od vse intenzivnosti tistega časa, saj si vsak dan prišel na delo in nekaj videl ali se pogovarjal o nekem načrtu, ki smo ga morali izpeljati, da bi instrumenti delovali še naprej. To je bilo torej zelo intenzivno obdobje v življenju številnih od nas.
Omenili ste, da je odprava Rosetta zdaj zaključena. Lahko v preprostih besedah povzamete, kaj smo se naučili ob tem vznemirljivem obisku kometa.
O, to je težko vprašanje. Mene kometi zanimajo, ker nudijo vpogled v zgodnje Osončje. To so ostanki iz časa, ko je naše Osončje nastajalo. Tako iz proučevanja kometov dobimo predstavo, od kod smo prišli. Z Rozeto smo opravili pomembne meritve o tem, kako je komet nastal, izmerili smo pline in led na kometu, ki nam povedo nekaj o tem, kako se je komet oblikoval in pravzaprav tudi o tem, kako je nastalo naše Osončje. Našli smo molekularni kisik. Kisikova molekula je zelo družabna, rada se druži z drugimi molekulami. Mi smo jo našli samo, kar je nenavadno. To pomeni, da se je taka že zelo zgodaj ujela v komet, bila je zamrznjena. To pove, kako se je komet oblikoval, kako se je razvijal in pove tudi o velikem prašnem in plinastem oblaku celo preden je nastalo Sonce. To so torej pomembne meritve, ki smo jih opravili in se še nadaljujejo. Res je že dobro leto, odkar smo odpravo zaključili, a s kometa imamo več kot 2 leti in pol podatkov. Obdelovali jih bomo nekaj desetletij, študenti bodo delali s to zalogo podatkov, ker je tako bogata in omogoča tak vpogled v zgodovino nas samih kot ljudi v luči zgodovine našega Osončja. Meritve, ki smo jih opravili pri proučevanju organskih spojin na kometu, morda povezujejo komet z Zemljo, kamor so kometi morda dostavili sestavine življenja. Mislim, da je za ljudi to zanimiva tema.
Dr. Taylor, najlepša hvala za vaš projekt in vaš čas za naš radio.
Bilo mi je v veselje.
Sonda Rosetta.
foto: Open University
V naslovu konference na Bledu je omenjena skupina satelitov Cluster Evropske vesoljske agencije. Njihov namen je preučevanje magnetosfere v okolici Zemlje, ki je odločilna, saj nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na možnost življenja na Zemlji. Gre za četverico satelitov, ki je bila izstreljena leta 2000 in bo delovala vsaj do leta 2018. Na Bledu smo se pogovarjali s Philippom Escoubetom, ki je glavni znanstvenik te skupine satelitov.
Dr. Escoubet, kopica satelitov deluje od začetka tisočletja, kar je kar dolgo po merilih za strojno opremo tukaj na Zemlji. A številne vesoljske odprave so načrtovane za dolgo delovanje. Esina skupina satelitov z imenom Cluster tu ni izjema. Nam lahko v preprostih besedah pojasnite glavne raziskovalne dosežke te skupine satelitov in s katerimi težavami ste se srečevali v teh letih neprekinjenega delovanja.
No, mislim, da želimo s to skupino satelitov raziskati vreme v vesolju. Radi bi torej razumeli, kako Sonce vpliva na Zemljo in še dlje. Ko imamo na primer veliko eksplozijo na Soncu, kakršna se je zgodila prejšnji mesec, s Sonca pride veliko rentgenskih žarkov.
S to skupino satelitov ne opazujemo tega rentgenskega sevanja, ampak velik oblak delcev, ki mu sledi. Ta oblak vpliva na Zemljino magnetosfero in lahko vpliva na naše življenje, zmoti lahko na primer navigacijske satelite sistema GPS. Zato v avtu ne veste natančno, kje ste, na kateri cesti. Izbruh lahko vpliva tudi na zemeljske komunikacije.
Čezoceanska letala pa morajo leteti niže, ker je zgoraj v bližini magnetnih tečajev premočno sevanje. Te vplive preučujemo s skupino satelitov Cluster: ne zanima nas toliko napovedovanje vremena v vesolju, radi pa bi znanstveno razumeli, kaj se dogaja v ozadju. Rad primerjam opazovanje Sončevih vplivov z nogometno tekmo. Sonce strelja veliko delcev, recimo jim žog, Zemljino magnetno polje pa nas pri tem ščiti, torej ima vlogo nogometnega vratarja. Vendar nekaterim od teh delcev uspe priti skozi. S skupino satelitov Cluster želimo videti, kako jim to uspe.
Naši sateliti imajo torej vlogo kamer, ki snemajo nogometna vrata in vam iz različnih zornih kotov pokažejo, kako je prišlo do zadetka. Naše meritve nam torej prikažejo gibanje delcev v vseh treh dimenzijah.
Vse to je povezano z vremenom v vesolju, ki vpliva tudi na nas tu na Zemlji. Je skupina satelitov Cluster pomagala, da smo se uskladili v odzivih na izzive vesoljskega vremena?
Ja, sateliti Cluster pomagajo pri boljšem razumevanju mehanizma, kako ti delci vstopajo v okolico Zemlje in kaj jih pospeši, saj gre za delce z zelo visokimi energijami, ki lahko vplivajo na naše umetne satelite. Lahko se zgodi, da sateliti prenehajo delovati za nekaj ur ali dni. Včasih jih lahko ti delci tudi trajno onesposobijo, saj zadenejo katere od ključnih komponent in satelita je konec. To se je v preteklosti že zgodilo, čeprav redko, saj so sateliti dobro zaščiteni. Začasni izklopi satelitov pa so dokaj pogosti. Skupina satelitov Cluster nam pomaga bolje razumeti, kako ti delci dobijo toliko energije, in kako se pod njihovim vplivom spremeni Zemljino magnetno polje.
Najlepša hvala za vaš čas in za res lepo razlago.
Hvala tudi vam.
694 epizod
Poljudna oddaja, v kateri vas popeljemo med vznemirljiva vprašanja in odkritja moderne znanosti, s katerimi se raziskovalci v tem trenutku spopadajo v svojih glavah in laboratorijih.
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018. Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov - Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu. Z našim strokovnim sodelavcem prof. Tomažem Zwittrom tudi o jesenskih aktualnostih iz sveta astronomije.
Vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije Philippe Escoubet in Matt Taylor o ugotovitvah in ozadjih misij Cluster in Rosetta
Skupina satelitov Cluster preučuje magnetosfero v okolici Zemlje. Ta nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na življenje na Zemlji. Gre za par satelitov, ki sta bila izstreljena leta 2000 in bosta delovala vsaj do leta 2018.
“Rad primerjam opazovanje Sončevih vplivov z nogometno tekmo. Sonce strelja veliko delcev, recimo jim žog, Zemljino magnetno polje pa nas pri tem ščiti, torej ima vlogo nogometnega vratarja. ”
Dr. Philippe Escoubet
Kako je mogoče obnašanje Sonca primerjati celo z nogometom in kaj smo se naučili od pristanka sonde Rosetta na kometu Čurjumov – Gerasimenko, sta nam pojasnila vrhunska znanstvenika Evropske vesoljske agencije, francoski raziskovalec Philippe Escoubet in britanski astrofizik Matt Taylor, ki sta pred tedni gostovala na Bledu.
Poslušalci se gotovo spomnijo misije Rosetta Evropske vesoljske agencije, to je prvega plovila, ki je uspešno pristalo na kometu. Na konferenci na Bledu smo poiskali dr. Matta Taylorja, ki je koordiniral pristanek na kometu.
Pozdravljeni, dr. Taylor, prepričan sem, da uživate v tem sproščenem vzdušju na Bledu, a gotovo je bilo popolnoma drugače, ko ste koordinirali prvi pristanek na kometu, ko je tam pristala odprava Rosetta Evropske vesoljske agencije. Kako se je soočiti s takim izzivom v zelo živahni nadzorni sobi? Sam sem to gledal od doma in bil sem res zelo živčen. Kako ste to doživljali vi in vaša skupina?
No, tu je potrebno povedati in poudariti, da sem le en posameznik v veliki skupini.
Pomembno je imeti dobro skupino. In to smo pri Rozeti imeli. Imeli smo predane ljudi, najboljše na svetu za to delo. Ne morem reči, da si takrat sproščen, a gotovo smo v različnih fazah odprave vse do pristanka naredili vse, kar je bilo v naših močeh.
Načrtovali smo vse, kar smo lahko, predvideli smo trajektorije in vse ostalo, da je pristajalni modul dosegel površje kometa in do neke mere takrat hočeš videti le, kaj se bo zgodilo. Ja, še vedno pa smo bili živčni.
Rosetta je bila zelo oddaljena od Zemlje, ko je obiskala komet, zato je celo svetloba potrebovala več minut za pot od vesoljskega plovila do nas.
Zdi se mi, da je zaradi tega zadeva zapletena. Se mora vesoljsko plovilo samostojno odločati, saj bi trajalo predolgo, če bi za navodila spraševalo nadzorno sobo na Zemlji?
To je dobro vprašanje. To je bila ena večjih težav te odprave, da smo morali vse načrtovati že vnaprej. V nekem trenutku je potovanje svetlobe, ki ga omenjate, trajalo dobrih 40 minut v eno smer, torej bi potrebovali več kot uro, da bi izvedeli, da se je nekaj zgodilo na vesoljskemu plovilu. Zato smo imeli več načrtov, odvisno od tega, kako se bo obnašal komet. Če pogledamo nazaj v začetek leta 2015, so se morali naši načrti spremeniti, ker nam je komet povedal, da ne bodo več delovali.
Odkrili smo, da je atmosfera kometa mnogo bolj prašna, kot smo pričakovali, zato ne bi mogli usmerjati plovila. Zato smo se morali od kometa oddaljiti in spremeniti vse te načrte. Saj veste, težko je, a Rosetta je bila edinstvena odprava, dolgo časa smo jo načrtovali, preden smo jo uresničili. In za to smo potrebovali veliko ljudi.
Navsezadnje se mi zdi, da je bila uspešna, a predstavljala nam je velik izziv. Sedaj je minilo približno leto od konca odprave in šele zdaj so si naši možgani opomogli od vse intenzivnosti tistega časa, saj si vsak dan prišel na delo in nekaj videl ali se pogovarjal o nekem načrtu, ki smo ga morali izpeljati, da bi instrumenti delovali še naprej. To je bilo torej zelo intenzivno obdobje v življenju številnih od nas.
Omenili ste, da je odprava Rosetta zdaj zaključena. Lahko v preprostih besedah povzamete, kaj smo se naučili ob tem vznemirljivem obisku kometa.
O, to je težko vprašanje. Mene kometi zanimajo, ker nudijo vpogled v zgodnje Osončje. To so ostanki iz časa, ko je naše Osončje nastajalo. Tako iz proučevanja kometov dobimo predstavo, od kod smo prišli. Z Rozeto smo opravili pomembne meritve o tem, kako je komet nastal, izmerili smo pline in led na kometu, ki nam povedo nekaj o tem, kako se je komet oblikoval in pravzaprav tudi o tem, kako je nastalo naše Osončje. Našli smo molekularni kisik. Kisikova molekula je zelo družabna, rada se druži z drugimi molekulami. Mi smo jo našli samo, kar je nenavadno. To pomeni, da se je taka že zelo zgodaj ujela v komet, bila je zamrznjena. To pove, kako se je komet oblikoval, kako se je razvijal in pove tudi o velikem prašnem in plinastem oblaku celo preden je nastalo Sonce. To so torej pomembne meritve, ki smo jih opravili in se še nadaljujejo. Res je že dobro leto, odkar smo odpravo zaključili, a s kometa imamo več kot 2 leti in pol podatkov. Obdelovali jih bomo nekaj desetletij, študenti bodo delali s to zalogo podatkov, ker je tako bogata in omogoča tak vpogled v zgodovino nas samih kot ljudi v luči zgodovine našega Osončja. Meritve, ki smo jih opravili pri proučevanju organskih spojin na kometu, morda povezujejo komet z Zemljo, kamor so kometi morda dostavili sestavine življenja. Mislim, da je za ljudi to zanimiva tema.
Dr. Taylor, najlepša hvala za vaš projekt in vaš čas za naš radio.
Bilo mi je v veselje.
Sonda Rosetta.
foto: Open University
V naslovu konference na Bledu je omenjena skupina satelitov Cluster Evropske vesoljske agencije. Njihov namen je preučevanje magnetosfere v okolici Zemlje, ki je odločilna, saj nas ščiti pred delci Sončevega vetra, ki bi sicer precej neugodno vplivali na možnost življenja na Zemlji. Gre za četverico satelitov, ki je bila izstreljena leta 2000 in bo delovala vsaj do leta 2018. Na Bledu smo se pogovarjali s Philippom Escoubetom, ki je glavni znanstvenik te skupine satelitov.
Dr. Escoubet, kopica satelitov deluje od začetka tisočletja, kar je kar dolgo po merilih za strojno opremo tukaj na Zemlji. A številne vesoljske odprave so načrtovane za dolgo delovanje. Esina skupina satelitov z imenom Cluster tu ni izjema. Nam lahko v preprostih besedah pojasnite glavne raziskovalne dosežke te skupine satelitov in s katerimi težavami ste se srečevali v teh letih neprekinjenega delovanja.
No, mislim, da želimo s to skupino satelitov raziskati vreme v vesolju. Radi bi torej razumeli, kako Sonce vpliva na Zemljo in še dlje. Ko imamo na primer veliko eksplozijo na Soncu, kakršna se je zgodila prejšnji mesec, s Sonca pride veliko rentgenskih žarkov.
S to skupino satelitov ne opazujemo tega rentgenskega sevanja, ampak velik oblak delcev, ki mu sledi. Ta oblak vpliva na Zemljino magnetosfero in lahko vpliva na naše življenje, zmoti lahko na primer navigacijske satelite sistema GPS. Zato v avtu ne veste natančno, kje ste, na kateri cesti. Izbruh lahko vpliva tudi na zemeljske komunikacije.
Čezoceanska letala pa morajo leteti niže, ker je zgoraj v bližini magnetnih tečajev premočno sevanje. Te vplive preučujemo s skupino satelitov Cluster: ne zanima nas toliko napovedovanje vremena v vesolju, radi pa bi znanstveno razumeli, kaj se dogaja v ozadju. Rad primerjam opazovanje Sončevih vplivov z nogometno tekmo. Sonce strelja veliko delcev, recimo jim žog, Zemljino magnetno polje pa nas pri tem ščiti, torej ima vlogo nogometnega vratarja. Vendar nekaterim od teh delcev uspe priti skozi. S skupino satelitov Cluster želimo videti, kako jim to uspe.
Naši sateliti imajo torej vlogo kamer, ki snemajo nogometna vrata in vam iz različnih zornih kotov pokažejo, kako je prišlo do zadetka. Naše meritve nam torej prikažejo gibanje delcev v vseh treh dimenzijah.
Vse to je povezano z vremenom v vesolju, ki vpliva tudi na nas tu na Zemlji. Je skupina satelitov Cluster pomagala, da smo se uskladili v odzivih na izzive vesoljskega vremena?
Ja, sateliti Cluster pomagajo pri boljšem razumevanju mehanizma, kako ti delci vstopajo v okolico Zemlje in kaj jih pospeši, saj gre za delce z zelo visokimi energijami, ki lahko vplivajo na naše umetne satelite. Lahko se zgodi, da sateliti prenehajo delovati za nekaj ur ali dni. Včasih jih lahko ti delci tudi trajno onesposobijo, saj zadenejo katere od ključnih komponent in satelita je konec. To se je v preteklosti že zgodilo, čeprav redko, saj so sateliti dobro zaščiteni. Začasni izklopi satelitov pa so dokaj pogosti. Skupina satelitov Cluster nam pomaga bolje razumeti, kako ti delci dobijo toliko energije, in kako se pod njihovim vplivom spremeni Zemljino magnetno polje.
Najlepša hvala za vaš čas in za res lepo razlago.
Hvala tudi vam.
Frekvenca X se na predbožični dan odpravlja na potovanje okoli sveta. Ne sama, ampak z Božičkom, njegovimi škrati in seveda z našimi znanstveniki (če seveda pustimo dvom o Božičku ob strani in se prepustimo domišljiji). Skupaj bomo poskušali razvozlati, kako dobremu možu v rdečo-beli opravi, z dolgo belo brado in brki vsako leto uspe pravočasno obdarovati vse otroke in koliko kalorij Božiček pridobi, če v vsaki hiši poje en piškot. Na tej (dolgi) poti pa se bomo ustavili tudi pri božičnem drevescu in preverili, kakšen je evolucijski namen iglic. Ste pripravljeni odkleniti skrivnosti Božičkove znanosti? Če je odgovor da, potem le prisluhnite tokrat praznični Frekvenci X.
V letu 2020 je veliko pozornosti na področju znanosti prestregel pohod koronavirusa, a v ozadju se pripravlja veliko hujša in bolj dolgoročna nevarnost – okoljska kriza. Zadnji meseci so nam izstavili nove okoljske opomine: od katastrofalnih požarov, velikih orkanov, do tega, da se morska gladina pospešeno dviguje, ledeni pokrov nad Arktiko pa nezadržno krči. Sogovornika klimatologinja dr. Lučka Kajfež Bogat in biokemik dr. Tom Turk opozarjata, da ni več časa za sprenevedanje in da je treba ključne sistemske odločitve začeti sprejemati zdaj. Kmalu bodo namreč spremembe postale nepovratne. V oddaji bomo prelistali tudi odmevno knjigo Davida Attenborougha Življenje na našem planetu – z njo in istoimenskim dokumentarcem je jeseni glasno opozoril, da se je svet znašel v na moč nezavidljivi situaciji in da bomo morali po boju s koronakrizo pokazati še več solidarnosti v soočanju s krizo, ki pesti okolje.
Misija Gaia Evropske vesoljske agencija z osupljivo natačnostjo meri velikost naše galaksije in vsega vesolja. Aktualni podatki kažejo na veliko razburkanost in nihanja v naši galaksiji, prof. dr. Tomaž Zwitter pravi, da dogajanje dobiva rokovski prizvok. Komentiramo objavo tretje različice kataloga astronomskih meritev misije Gaia, ki skupaj obsega kar 1,8 milijarde zvezd, njena natančnost pa je primerljiva z merjenjem debeline človeškega lasu čez Atlantik. Za projekt skrbi 500 znanstvenikov, pri obdelavi podatkov imajo pomembno vlogo tudi slovenski strokovnjaki.
Na potovanju po svetu cepiv se bomo v zadnji epizodi serije Cepiva in mi ustavili pri aktualni tekmi, kdo bo prvi priskrbel varno in dovolj učinkovito cepivo proti covidu-19. Evropska komisija je pogodbo o dobavi za zdaj podpisala s šestimi proizvajalci, po najbolj optimističnem scenariju pa naj bi cepiva na evropski trg prišla januarja. Do njih bodo najprej upravičene najranljivejše družbene skupine, o vsem povezanim s cepivom pa bo na voljo tudi namenska aplikacija. V oddaji spoznavamo tudi, kakšen je postopek produkcije cepiva v tovarni in kako cepivo pristojni regulatorni organi sploh registrirajo. Preverili smo tudi, kako bo z njegovo pravično globalno redistribucijo in zagotavljanjem ustreznega transporta, pomudili pa smo se tudi na borzah, kjer so dobre novice o aktualnem cepivu močno prevetrile negativno razpoloženje.
Potem ko smo v prvem delu miniserije 'Cepiva in mi' cepljenje spoznavali iz zgodovinske perspektive, se bomo v drugem delu spustili na raven molekularne biologije. Cepiva so v zadnjih desetletjih tako izpopolnili, da vse bolje posnemajo delovanje imunskega sistema. O tem pričajo nove vrste cepiv, do katerih se lahko dokopljemo bliskovito; včasih so za to potrebovali desetletja. Kako delujejo cepiva, iz časa so in kako jih dandanes lahko razvijejo tako hitro? Odgovore bomo iskali v novi Frekvenci X.
V tednu, ko so smo dobili prve oprijemljive rezultate o učinkovitosti kandidata za cepivo proti covidu-19, se na Valu 202 obširneje podajamo v svet cepiv. Človek zelo osnovne oblike cepljenja uporablja že več kot tisočletje, raketni pospešek pa je prinesel razvoj mikrobiologije. Cepljenje je v zadnjih 200 letih rešilo do milijardo in pol življenj, v zadnjih letih pa tehnologija razvoja cepiv dobiva še dodaten pospešek. Potem ko so včasih na cepivo čakali po več desetletij, so danes za to potrebni le meseci. O razvoju cepiv, odnosu človeka do cepljenja in o tem, kako cepiva pravzaprav nastanejo, bomo na Valu govorili v okviru posebne miniserije Frekvence X. Cepiva in mi – v vseh preostalih novembrskih četrtkih ob 12h.
Dragi Homo sapiensi! Potem ko zalijete svoje Ficuse rubiginose in Monstere deliciose, si s skupaj s svojima Canisom familiarisom pri nogah in s Felisom catusom v naročju privoščite novo Frekvenco X. Ta se razgleduje po svetu znanstvene nomenklature živih bitij; in čeprav je ta izključno znanstven, je velikokrat zelo čudežen.
Obiskali smo ljubljansko izpostavo Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano in v praksi preverili, kako poteka ugotavljanje novega koronavirusa po metodi PCR.
Ko se vprašamo: Kje smo in kam gremo?, je pri večini najpogostejša rešitev - gumb za lokacijo na pametnem telefonu. Na globalne navigacijske satelitske sisteme se pogosto popolnoma zanašamo, da nas bodo pripeljali do prave lokacije na centimeter natančno. Hkrati ti sistemi delujejo v ozadju mnogih tehnologij, mnoge raziskave v znanosti pa bi bile brez njih popolnoma nemogoče. V Frekvenci X razmišljamo o tem, kakšna tehnologija poganja sisteme, ki jim brez razmisleka pustimo, da nas vsakodnevno vodijo po svetu, kako je v osnovi vojaška tehnologija dobila tako širok nabor civilnih rab in kakšno znanje o navadah živali in delovanju ekosistemov smo pridobili z njihovo pomočjo. Spoznamo tudi, kako so globalni satelitski navigacijski sistemi popisali izjemno živalsko avanturo z volkom v glavni vlogi. Gosta: dr. Oskar Sterle, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo dr. Hubert Potočnik, Katedra za ekologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani
V času, ko bi se morali predvsem bolj in bolje poslušati, znanstveno uho Vala 202 usmerjamo k posluhu. V Frekvenci X bomo danes raziskovali razvoj posluha pri ljudeh in značilnosti absolutnega posluha. Le eden na 10 000 ima absolutni posluh, mi smo našli kar štiri.
Nobelove nagrade s področja naravoslovja odkriteljem črnih lukenj, pionirjem najuspešnejšega protivirusnega zdravljenja v zgodovini in izumiteljicama genetskih škarij. V tednu Nobelovih nagrad ob pomoči slovenskih strokovnjakov analiziramo letošnje dobitnike s področja medicine, fizike in kemije. Sodelujejo prof. dr. Mojca Matičič, prof. dr. Andreja Gomboc in prof. dr. Romana Jerala.
Nekateri pravijo, da so verjetno najbolj zapletena stvaritev človeštva. Na nekaj kvadratnih centimetrih skrivajo več deset milijard tranzistorjev, ki jih lahko vidimo le pod elektronskim mikroskopom. Tiktakajo s frekvencami, večjimi od štirih gigahercev, torej v sekundi izvedejo štiri milijarde ciklov. Toda po drugi strani imajo čipi sila preprost izvor. Svojo pot začnejo kot pesek.
Bila so 60. leta prejšnjega stoletja, ko je ena redkih kirurginj v mariborski bolnišnici zanetila svetovno revolucijo na področju opeklinske kirurgije. V težnji, da svojim pacientom kar se da pomaga, je iznašla povsem novo metodo zdravljenja globokih opeklinskih ran, ki jo je v zgolj nekaj letih kljub nejeveri nekaterih prevzel ves svet. Hipoma so jo povzeli tako rekoč vsi učbeniki, iz katerih so svoje znanje črpale prihodnje generacije opeklinskih kirurgov, sama pa se je zavihtela na lestvico 25 najvplivnejših zdravnikov 20. stoletja in 50 najvplivnejših zdravnikov vseh časov. A vendarle jo v Sloveniji poznajo le redki.
Ukvarjamo se z vprašanjem, ki mnoge straši, vsekakor pa buri domišljijo: Kakšen bo konec vesolja? Bo vesolje samo sebe raztrgalo na kosce v spektakularni apokalipsi ali se bo morda zaradi neskončnega raztezanja počasi izpraznilo in potemnelo? Dr. Katie Mack je kozmologinja, ki se s temi vprašanji ukvarja vsakodnevno, odgovore nanje pa zna ubesediti na spreten, iskriv in včasih celo šaljiv način. O velikem “koncu vseh koncev” ter o podatkih, ki nam omogočajo njegovo napovedovanje, v Frekvenci X govorimo z avtorico knjige Konec vsega (v jeziku astrofizike), ki je hkrati ena najbolj priljubljenih svetovnih razlagalk znanosti na družbenih omrežjih, in dr. Tomažem Zwittrom z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. V drugem delu podkasta pa osvetlimo še sveže odkritje fosfina na Veneri, ki bi se morda lahko izkazalo za prelomno, zaenkrat pa odpira mnogo novih vprašanj.
Mineva 200 dni, odkar je novi koronavirus dobil svoje uradno ime, z njim pa smo tedaj poimenovali tudi bolezen, ki jo povzroča. Z virusom Sars-CoV-2 se je doslej okužilo več kot 28 milijonov ljudi po svetu, zaradi posledic bolezni covid-19 pa je umrlo že več 900 000 obolelih. Kaj vse so strokovnjaki v tem času že razvozlali o virusu in zakaj je še vedno veliko vprašanj zlasti v zvezi z dolgotrajnim okrevanjem pri številnih bolnikih, raziskujemo ta četrtekna Valu 202 v oddaji Frekvenca X. Pogledali pa bomo tudi na južno poloblo, kjer ravnokar končujejo zimsko sezono prehladnih obolenj. Presenetljivo: Avstralija in Nova Zelandija prvič po dolgem času skoraj ne poročata o primerih gripe.
Skupaj z našima satelitoma je izstreljena tudi nova sezona Frekvence X. Kakšne naloge danes v orbiti opravljajo sateliti, zakaj so čedalje manjši, kdo ima dostop do informacij, ki jih pošiljajo na Zemljo in zakaj nihče od njih ne pomete smeti pred svojim kozmičnim pragom? Prvo epizodo nove sezone je pripravil Maj Valerij.
Republika Slovenija vstopa v 30. leto svojega obstoja. Ob tem želimo premotriti tudi položaj znanosti v njej. V premislek o zrelosti države moramo vključiti tudi položaj znanosti v njej, saj je znanost pomemben indikator razmer v državi. Zakaj je znanost pomembna za razvoj in obstoj države? Se naša država zaveda svoje odgovornosti do znanosti? V čem se to najbolj odraža? Znanost ne igra pomembne vloge le pri spoprijemanju s posledicami epidemij in drugih zdravstvenih problemov, tu so tudi podnebne spremembe, problematika varnosti našega okolja (zraka,vode, tal), problematika terorizma, vse večje vloge umetne inteligence, moči človeka, da usmerja svoj genetski ustroj … Vse te grožnje lahko vržejo družbo s tečajev. Na katerih tovrstnih področjih je bila slovenska znanost v preteklih treh desetletjih najbolj glasna, na kaj je družbo najbolj opozarjala? So se slovenski znanstveniki v preteklih 30 letih pri nas dovolj javno angažirali? Sogovornika: dr. Oto Luthar, direktor ZRC SAZU in dr. Matjaž Kuntner, direktor Nacionalnega inštituta za biologijo Avtorja: Maja Ratej in Luka Hvalc
Globalni satelitski projekti ali napredna povezovalna zakonodaja? V Frekvenci X se sprašujemo, kako bi lahko do interneta dostopali vsi in kakšne koristi bi to prineslo našim družbam
V odrasli dobi živijo največ teden, dva, sicer pa največ časa svojega življenja preživijo v stanju ličinke. Kresničke so tiste vrste živali, ki nas v trenutku, ko jih omenimo, popeljejo v čas toplih poletnih večerov. Spominjamo se morda svojega brezskrbnega otroštva in čudenja, ko so nas prav graciozno obletavale. Kresničke spodbujajo našo domišljijo, ob njih si postavljamo vprašanja o samem delovanju narave, med drugim pa so tudi navdih za umetnost in seveda znanstvenike, ki se v svojih raziskavah lotevajo vprašanj o tem, zakaj pravzaprav svetijo, kako jih v sodobnem času ogrožajo svetlobna onesnaženost in onesnaženost okolja, industrializacija in podnebne spremembe ter zakaj so za številne kresničke - ki so mimogrede hrošči - neizčrpen vir navdiha? Sogovornika sta dr. Marc Branham, entomolog z Univerze na Floridi, ki je svojo raziskovalno pot posvetil kresničkam, in biolog dr. Raphael DeCock z Univerze v Antwerpu.
Mesta prihodnosti se vračajo! Kaj vse se je v zadnjih treh mesecih zgodilo mestom, ki so bila med pandemijo središčne točke prenašanja okužb in hkrati prizorišča nekaterih najbolj dramatičnih prizorov, ki se bodo zapisali v kolektivno zavest človeštva? Z domačimi in tujimi strokovnjaki razmišljamo o tem, kako je izkušnja epidemije spremenila naše dojemanje javnih prostorov in infrastrukture, kako bomo preoblikovali prometne navade, kaj bo za mesta pomenil zaton turizma in kakšen bo nov odnos med mesti in podeželjem. Avtorja: Jan Grilc in dr. Dan Podjed (ZRC SAZU) Gosti: Steven Pedigo (Univerza Lyndona Johnsona, Teksas); Nicola Ussardi (Assemblea Sociale per la Casa, Benetke); dr. Maja Simoneti (Inštitut IPoP)
Neveljaven email naslov