Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jernej Hercog živi v Dubaju, tam sta si oba z ženo našla službe. Dela predvsem z vodo, pravi pa, da se je bilo najtežje navaditi na tamkajšnji način dela.
Jernej Hercog je v Dubaju zaradi vode, kar je na prvi pogled malo nenavadno. V nemškem podjetju Mena Water je produktni menedžer za predčiščenje odpadne vode, ravnanje z odpadnim blatom ter protismradno zaščito na čistilnih napravah za odpadno in pitno vodo. “Največji izziv v tem delu sveta pa je bila prilagoditev na njihov način dela. Delovni ritem je bistveno počasnejši, zamujanje na sestanke je prej pravilo kot izjema in med tem je treba krmariti.”
“Največja zamuda na sestanek je bila tri ure. Čakal sem ga v pisarni brez interneta, to je bil kar izziv.”
Strokovnjaki so cenjeni, specifična znanja se nagradijo. “Največjo vlogo pri izboru delavca igra znanje. Razgovor je bil kot najhujši izpit na fakulteti, dobra ura zelo konkretnih strokovnih vprašanj, ni prostora za blefiranje. Čez tri mesece sem že bil v Dubaju.”
Zdaj se ukvarja z ogromnim črpališčem v Abu Dabiju, ki bo zbiralo vso odpadno vodo, za slovenske razmere so dimenzije projekta nepredstavljive.
“Pred letom 2009 Dubaj ni imel kanalizacijskega sistema, odpadne vode so s cisternami prevažali do čistilnih naprav. Danes ima 70 odstotkov države že kanalizacijo.”
Jernej Hercog v Dubaju še ni dobil priložnosti, da bi pil vodo iz pipe, verjetnost, da bo to mogoče kdaj v prihodnosti, se mu zdi zelo majhna. “To je razkošje. Kadar koli pridem v Slovenijo, že na letališču pijem vodo iz pipe. To je treba ceniti.”
“Moj odnos do vode se je v Dubaju spremenil, še bolj sem pazljiv in še bolj cenim to dobrino.”
Vročina ga sredi poletja, ko se temperature vsak dan dvignejo nad 40 stopinj, ne moti tako zelo. “Zdaj se skoraj ne gibamo zunaj – vse deluje le pod klimatskimi napravami. Pogrešamo pa svež zrak.“
Jernej Hercog živi v Dubaju, tam sta si oba z ženo našla službe. Dela predvsem z vodo, pravi pa, da se je bilo najtežje navaditi na tamkajšnji način dela.
Jernej Hercog je v Dubaju zaradi vode, kar je na prvi pogled malo nenavadno. V nemškem podjetju Mena Water je produktni menedžer za predčiščenje odpadne vode, ravnanje z odpadnim blatom ter protismradno zaščito na čistilnih napravah za odpadno in pitno vodo. “Največji izziv v tem delu sveta pa je bila prilagoditev na njihov način dela. Delovni ritem je bistveno počasnejši, zamujanje na sestanke je prej pravilo kot izjema in med tem je treba krmariti.”
“Največja zamuda na sestanek je bila tri ure. Čakal sem ga v pisarni brez interneta, to je bil kar izziv.”
Strokovnjaki so cenjeni, specifična znanja se nagradijo. “Največjo vlogo pri izboru delavca igra znanje. Razgovor je bil kot najhujši izpit na fakulteti, dobra ura zelo konkretnih strokovnih vprašanj, ni prostora za blefiranje. Čez tri mesece sem že bil v Dubaju.”
Zdaj se ukvarja z ogromnim črpališčem v Abu Dabiju, ki bo zbiralo vso odpadno vodo, za slovenske razmere so dimenzije projekta nepredstavljive.
“Pred letom 2009 Dubaj ni imel kanalizacijskega sistema, odpadne vode so s cisternami prevažali do čistilnih naprav. Danes ima 70 odstotkov države že kanalizacijo.”
Jernej Hercog v Dubaju še ni dobil priložnosti, da bi pil vodo iz pipe, verjetnost, da bo to mogoče kdaj v prihodnosti, se mu zdi zelo majhna. “To je razkošje. Kadar koli pridem v Slovenijo, že na letališču pijem vodo iz pipe. To je treba ceniti.”
“Moj odnos do vode se je v Dubaju spremenil, še bolj sem pazljiv in še bolj cenim to dobrino.”
Vročina ga sredi poletja, ko se temperature vsak dan dvignejo nad 40 stopinj, ne moti tako zelo. “Zdaj se skoraj ne gibamo zunaj – vse deluje le pod klimatskimi napravami. Pogrešamo pa svež zrak.“
Doktorica Maja Đukanović je profesorica z največ zaslugami za to, da imajo študenti beograjske filološke fakultete možnost tam študirati slovenščino.
Matic Jesenovec je eden tistih ljudi, ki imajo radi vedno nove izzive in se zato pogosto znajde v nepredvidljivih, celo težkih situacijah. Iz Švice, za katero pravi, da ga je "preveč razvajala", se je za mesec dni najprej preselil v Berlin, nato odšel na delavnico osebne rasti v Peru, na koncu pa se je (za zdaj) ustalil v Londonu.
Eva Avbelj je kemijska inženirka, ki je zaslužna za to, da bo predvidoma prihodnje leto na voljo poskusna različica lekcij slovenščine v aplikaciji Duolingo.
Tadej Oblak je po izobrazbi oblikovalec, v praksi pa slikar in kuhar, ki živi na Nizozemskem. Tja ga je pravzaprav "odpeljala" služba, ki jo je opravljal pred tem: bil je osebni voznik amsterdamskega tetraplegika, ki ga je vozil po opravkih in izletih znotraj in zunaj Nizozemske, med drugim v Slovenijo.
Jan Lemuri (nekoč Čadež) živi po principu "pojdi, kamor te odnese tok". Tako je zadnjih nekaj let, čeprav nikoli ni imel zajetnejše zaloge prihrankov, potoval po svetu ter izmenjaje priložnostno delal in ... bival pod svobodnim soncem.
Danica Kranjc Ložnar rada vidi, če jo ljudje namesto po rojstnem kličejo po imenu Dani Shams (kar po arabsko pomeni sonce). Pravi, da je oseba, ki se mora v svojem okolju počutiti dobro, da lahko učinkovito dela. Zadnjih nekaj let je tako redno letala iz Egipta v Slovenijo in nazaj. Pred nekaj meseci je svoj obisk Slovenije zaradi utesnjujočega vzdušja koronakrize nepričakovano skrajšala in se za stalno - kolikor "stalno" njen način življenja pač dopušča - preselila v Hurgado.
Nina Erčulj je imela še predlani solidno službo v Ljubljani, potem pa (ne po svoji krivdi) prejela odpoved prav v izjemno težavnem obdobju, ko je med drugim tudi izgubila mater. Njena zgodba je ena tistih s težkim začetkom, a tudi zgodba o tem, kako zbrati dovolj poguma, da zaživiš življenje, ki si ga želiš.
Lan se je že med študijem muzikologije v Ljubljani (ki ga ni nikoli dokončal) odpravil v London s kolegico pevko, s katero naj bi nekaj mesecev koncertirala na že dogovorjenih glasbenih dogodkih, nato pa je spoznal, da mu mesto daje še več priložnosti na področju filmske umetnosti, ki ga prav tako zanima že od otroštva. Tako se je kot statist ali pa v stranskih vlogah v zadnjih letih pojavil v več deset manjših, pa tudi svetovno znanih produkcijah.
Dina Kužnika sta tako ameriška kot slovenska širša javnost spoznali, potem ko je lani prek Instagrama v stik z njim stopil takratni dobitnik nagrade grammy za najboljši hip hop album Tyler, the Creator.
Tamara Štajner je umetnica. Predvsem violistka in književnica, a poleg glasbe in literature v vesolju, ki je njeno življenje, prepoznava jasne obrise in čuti gravitacijo še nekaterih drugih planetov. Tako oboje združuje v performativni umetnosti, zanimata in zaznamujeta pa jo še fenomenologija zavesti in estetika. Je ena tistih sogovornic in sogovornikov, ki se na še tako preprosta vprašanja odzovejo s kompleksno refleksijo.
Če se pot tisočerih kilometrov začne s prvim korakom, naj bo ta konkreten. Tudi Globalna vas tako v novo leto stopa odločno, z dvojnim intervjujem. Gostimo dolgoleten slovenski par, ki se je v obdobju gospodarske krize pred približno desetimi leti odločil, da poskusi (oz. najde) srečo v Avstraliji, v kateri naj bi službe 'rasle na drevesih'.
Priznana umetnica performansa je domovino zapustila že pred svojim dvajsetim rojstnim dnem. Vse od takrat, čeprav ni ustaljena le na enem kraju, vztraja v središču tokov (visoke) umetnosti; ob selitvi iz Londona v Pariz je pred nekaj leti pravzaprav samo zamenjala eno svetovno prestolnico umetnosti za drugo.
Še ena iz vrste slovenskih arhitektk in arhitektov, ki so nam že med študijem skupaj s svojimi možgani zbežali v Skandinavijo. Ana Laura Kansky pogreša čase, ko sta lahko skupaj s partnerjem vsakodnevno delovno rutino presekala z večtedensko pustolovščino v katero izmed turistično manj obleganih, kulturno eksotičnih držav. Nazadnje sta recimo potovala po Kirgiziji in Gruziji. V teh mesecih svojo željo po raziskovanju zadovoljuje z iskanjem skritih kotičkov Stockholma in občasnimi izleti na sever države. Njen partner je – tako kot Ana Laura na Švedskem – študijsko izmenjavo opravil v Sloveniji. Kot prvi švedski študent na eni izmed slovenskih fakultet se je dobro znašel, "nova mu je bila le vidna hierarhija na slovenskih univerzah, na Švedskem ni velike hierarhije med profesorji in učenci, med seboj se tikajo.”
Arhitektka Jana Kocjan, ki tako rekoč že od konca študijske izmenjave prebiva v norveški prestolnici Oslo, se spominja svojih začetkov učenja norveščine.
Špeli Koželj se je po letu študija mednarodnega poslovanja in markentinga v Južni Koreji doma ponudila priložnost za solidno redno službo. Vendar jo je kmalu začelo "preveč srbeti po Aziji", da bi ostala v Sloveniji. Certifikat za varno in razmeroma lagodno življenje je tako zamenjala za precej bolj dogodivščin polno in negotovo prihodnost. Trenutno živi v Indoneziji.
Razglasitev rezultatov ob nedavnih predsedniških volitvah v Združenih državah Amerike so v “mehurčku akademikov” kampusa kalifornijske univerze Berkeley sprejeli z navdušenjem in praznovanjem.
V oddaji gostimo Gorenjko, ki je pred petimi leti, ko sta se s partnerjem odločila preseliti skupaj, zapustila Ljubljano in se za še nekaj sto kilometrov oddaljila od rojstne vasi Bistrica pri Tržiču: skupaj z možem sta začela "novo življenje" v Beogradu.
Dejana Bradarić je pred približno petimi leti na daljavo opravila intervju za delovno mesto medicinske sestre v domu ostarelih na Irskem, dobila službo in se še isti dan odločila s partnerjem spakirati kovčke.
Pia se zadnjih nekaj mesecev namešča v svojem novem domu v Frankfurtu. Prej je kar nekaj let v New Yorku (po večini kot prostovoljka) delala s pripadniki različnih ranljivih skupin, zlasti s priseljenci; z ženskami in otroki mehiških, afriških in drugih družin, ki jih sistem "zibelke demokracije" zlasti pod zdajšnjo republikansko administracijo že desetletja potiska na socialno dno.
Aleš Triller je v devetih letih na Švedskem kot natakar delal v več kot štiridesetih gostinskih obratih in stregel različnim gostom, od Nobelovih nagrajencev do sirskih beguncev.
Neveljaven email naslov