Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z ležečim kolesom, ki po obliki spominja na ribo, se vozi 130 km/h. V Združenih državah Amerike živi z družino, dela kot raziskovalec in razvijalec in podira hitrostne rekorde z vozilom na človeški pogon. “Je zelo posebeno vozilo. Vozim vzratno, uporabljam ogledalo, da vidim predse. Površina vozila je zelo majhna, kar neposredno vpliva na zračni upor, je pa še vedno na dveh kolesih. Nekaterim ljudem se zdi izjemno težko kaj takega izpeljati, ampak dejansko ni. Tudi vzratno je možno peljati zelo hitro na dveh kolesih.”
V Združenih državah Amerike živi z družino, dela kot raziskovalec in razvijalec in podira hitrostne rekorde, je eden najhitrejših z vozilom na človeški pogon
Rekorde Damjan Zabovnik podira na cesti v Nevadi. V puščavi, kjer je blizu zgolj grmovje in nekaj manjših kamnov, kar je pomembno tudi zaradi varnosti ob morebitnem padcu, pojasnjuje. Vozi se z nekakšnim bolidom oz. ležečim kolesom, ki po obliki spominja na ribo ali raketo.
“Je zelo posebeno vozilo. Vozim vzratno, uporabljam ogledalo, da vidim predse. Površina vozila je zelo majhna, kar neposredno vpliva na zračni upor, je pa še vedno na dveh kolesih. Nekaterim ljudem se zdi kaj takega težko izpeljati, ampak dejansko ni. Tudi vzratno se da na dveh kolesih peljati zelo hitro.”
Pojasnjuje, da se mu je s svetovnimi rekordi ponudila velika priložnost. Pridobil je zeleno karto. In sicer zaradi izjemnih dosežkov in sposobnosti. “To je potrditev zame, zakaj pa ne bi poskusil, sem si rekel. Še vedno se lahko vrnem v Slovenijo. Pač, zenkrat nam je življenje tukaj lažje.”
Pravi, da ameriške sanje temeljijo na “zakreditiranju in veliko dela, da odplačaš dolgove in da poleg tega sproti kupuješ še veliko dobrin. Spoznal sem, da je priložnosti za delo veliko, zaslužek je lahko dober, če si sposoben, je pa problem najti prosti čas. Tu se ujamemo v zanko, ker ponavadi prevoz na delo in nazaj domov vzame veliko časa, za moje hobije pa ostaja vse manj časa.”
Glede mobilnosti v prihodnosti ni najbolj optimističen. “Stvari gredo na žalost v to smer, da nas bodo naokoli vozili računalniki, v tem ne vidim kaj dosti svobode. Seveda bodo kakšnega neumneža obvarovali pred nesrečo, kakšnemu pametnemu človeku pa bodo nesrečo tudi zakrivili.”
Opozarja, da so računalniki zmotljivi, v realnem svetu pa je tudi veliko nepredvidljivih okoliščin. “Vsega ne moreš simulirati in sprogramirati. Dela se na brezpilotnih letalih, dela se na brezpilotnih avtomobilih, morda bodo kolesa še manj udeležena v prometu, bomo videli. Upam, da ne bomo šli preveč globoko v visoke tehnologije, kajti potem se še bolj odmaknemo od narave, kar posledično vpliva tudi na to, da postanemo manj zdravi.”
Z ležečim kolesom, ki po obliki spominja na ribo, se vozi 130 km/h. V Združenih državah Amerike živi z družino, dela kot raziskovalec in razvijalec in podira hitrostne rekorde z vozilom na človeški pogon. “Je zelo posebeno vozilo. Vozim vzratno, uporabljam ogledalo, da vidim predse. Površina vozila je zelo majhna, kar neposredno vpliva na zračni upor, je pa še vedno na dveh kolesih. Nekaterim ljudem se zdi izjemno težko kaj takega izpeljati, ampak dejansko ni. Tudi vzratno je možno peljati zelo hitro na dveh kolesih.”
V Združenih državah Amerike živi z družino, dela kot raziskovalec in razvijalec in podira hitrostne rekorde, je eden najhitrejših z vozilom na človeški pogon
Rekorde Damjan Zabovnik podira na cesti v Nevadi. V puščavi, kjer je blizu zgolj grmovje in nekaj manjših kamnov, kar je pomembno tudi zaradi varnosti ob morebitnem padcu, pojasnjuje. Vozi se z nekakšnim bolidom oz. ležečim kolesom, ki po obliki spominja na ribo ali raketo.
“Je zelo posebeno vozilo. Vozim vzratno, uporabljam ogledalo, da vidim predse. Površina vozila je zelo majhna, kar neposredno vpliva na zračni upor, je pa še vedno na dveh kolesih. Nekaterim ljudem se zdi kaj takega težko izpeljati, ampak dejansko ni. Tudi vzratno se da na dveh kolesih peljati zelo hitro.”
Pojasnjuje, da se mu je s svetovnimi rekordi ponudila velika priložnost. Pridobil je zeleno karto. In sicer zaradi izjemnih dosežkov in sposobnosti. “To je potrditev zame, zakaj pa ne bi poskusil, sem si rekel. Še vedno se lahko vrnem v Slovenijo. Pač, zenkrat nam je življenje tukaj lažje.”
Pravi, da ameriške sanje temeljijo na “zakreditiranju in veliko dela, da odplačaš dolgove in da poleg tega sproti kupuješ še veliko dobrin. Spoznal sem, da je priložnosti za delo veliko, zaslužek je lahko dober, če si sposoben, je pa problem najti prosti čas. Tu se ujamemo v zanko, ker ponavadi prevoz na delo in nazaj domov vzame veliko časa, za moje hobije pa ostaja vse manj časa.”
Glede mobilnosti v prihodnosti ni najbolj optimističen. “Stvari gredo na žalost v to smer, da nas bodo naokoli vozili računalniki, v tem ne vidim kaj dosti svobode. Seveda bodo kakšnega neumneža obvarovali pred nesrečo, kakšnemu pametnemu človeku pa bodo nesrečo tudi zakrivili.”
Opozarja, da so računalniki zmotljivi, v realnem svetu pa je tudi veliko nepredvidljivih okoliščin. “Vsega ne moreš simulirati in sprogramirati. Dela se na brezpilotnih letalih, dela se na brezpilotnih avtomobilih, morda bodo kolesa še manj udeležena v prometu, bomo videli. Upam, da ne bomo šli preveč globoko v visoke tehnologije, kajti potem se še bolj odmaknemo od narave, kar posledično vpliva tudi na to, da postanemo manj zdravi.”
Iz največjega kitajskega mesta se je oglasil Janko Le Ulaga, sin slovenskega veleposlanika, ki ga je poklicna pot pred desetletjem vrnila v rodno Kitajsko. V Šanghaju je preživel tudi obe koronski zaprtji in je tako lani neprekinjeno med štirimi stenami ostal kar dva meseca. Kako domačo spalnico spremeniti v badminton igrišče in v takšnih situacijah ohraniti trezno glavo?
Pri samem nabiranju kokosovih orehov med lokalnimi prebivalci veljajo posebna pravila. Kokos, ki pade na tla, pripada tistemu, ki prvi okrog njega v pesek nariše črto.
Čeprav so vešči gospodinjskih opravil, pa tokratna gostja opaža, da ne znajo z denarjem, prav tako pa šepa njihova organizacija. Včasih se zato pošali, da bi lahko v nasprotnem primeru na Zanzibarju denar kar pobirali.
Otroštvo je preživela na Koroškem. O sebi pravi, da ni bila nikoli posebej goreča hribolazka, pohodnica ali nasploh ljubiteljica narave. Vedno si je želela postati mestno dekle, nato pa jo je škotska pokrajina popolnoma prevzela.
Pred približno desetletjem se je preselila v Bilzen, flamsko mesto v Belgiji. Med drugim priznava, da se je šele tam naučila varčevati z denarjem.
Je lastnik 50 hektarjev posestva v sklopu plantaže, ki je velika nekaj več kot 200 hektarov v vasi Tamnjanica blizu Niša na jugu Srbije.
Tako domačini pravijo izoliranemu mestecu Fort McMurray na skrajnem severu kanadske province Alberta, kjer je 15 let prebivala naša gostja.
Kljub statusu športnice časa za počitek ni veliko, pravi 22-letna obetavna nogometašica Pia Božič.
Tokratni gost Globalne vasi je Niko Vereš, 25-letni padalec, ki je pred približno pol leta pograbil priložnost za sanjsko službo in se preselil v Dubaj.
Urška in Jernej Šorn sta se po sedmih letih bivanja na Britanskem otočju resneje lotila uresničitve dolgoletnih sanj o tem, da bi prodrla na glasbeni trg ter se preživljala s pisanjem in izvajanjem glasbe.
Blanko Kegl je kot aktivno tabornico mesto navdušilo z bogato ponudbo naravnih lepot, pravi pa, da pogreša “stari Dahab”, ko še ni bil tako turistično razvit.
Popotnika Nena Tomelj Bobnar in Blaž Levičnik sta se aprila lani odpravila na t. i. Pacifiško pot. Prehoditi sta nameravala približno 4.000-kilometrsko traso po zahodni obali Združenih držav Amerike, ki vodi od ameriške meje z Mehiko na jugu do Kanade na severu. Pot sta morala predčasno zaključiti, saj jima je pot pred mejo z Oregonom prekrižal obsežen gozdni požar.
Tako predvideva Lea Colner, ki že dobro desetletje živi na Švedskem, v majhnem mestu v bližini Stockholma, kjer dela kot ravnateljica na eni od tamkajšnjih šol.
“New York je čudovit, vendar se ne more primerjati s Celjem, ki je najlepše mesto na svetu,” je rekla 5-letna hči Urške Zrinski med izletom v New York.
Tokratna gostja Globalne vasi je Elena Lazarova, 27-letna socialna delavka iz Brežic, ki je že kmalu po študiju in po približno letu dni dela v Sloveniji odšla iskat boljše možnosti na severu Stare celine.
Tokratni gost Globalne vasi je antropolog dr. Žiga Podgornik Jakil, ki se je pred sedmimi leti, ko je svoje domače okolje za nekaj mesecev zamenjal za Berlin, nad njim takoj navdušil.
Globalna vas se tokrat odpravlja v kraje, kjer ni bila še nikoli: Guernsey, otok v Rokavskem prelivu ob obali Normandije, ki sicer leži ob francoski obali, a spada pod "britansko krono".
V Globalni vasi gostimo Uroša in Matejo Lotrič, ki s sinom in hčerko že 11 let prebivata na Sončni obali v Avstraliji, kjer imata tudi svoje podjetje.
Gostja tokratne Globalne vasi je Tina Batistuta, ki je pri nas nekaj časa delala v turizmu, nato pa jo je ljubezen iz rodnega Tolmina odpeljala v nizozemski Haag.
Tokratni gost je Matej Mali, ki se je februarja 2020 po diplomi iz lesarstva na Biotehniški fakulteti v Ljubljani skupaj s partnerko odpravil na potovanje po Novi Zelandiji.
Neveljaven email naslov