Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Anže Štupar je med njeno študijsko izmenjavo v Sloveniji spoznal Paragvajko, se zaljubil, nato pa skupaj z njo preselil v mesto Luque blizu prestolnice Asunción.
Anže Štupar je Paragvajko spoznal med njeno študijsko izmenjavo v Sloveniji, se vanjo zaljubil, nato pa se skupaj z njo preselil v mesto Luque blizu prestolnice Asunción
Poleg okolja je zamenjal tudi poklic: od nekdaj ga je zanimala (orkestralna) glasba in ta hip dela v ekipi ustvarjalcev prvega paragvajskega animiranega filma. Pripoveduje, kako se znajde v okolju, ki ga prežemajo močna družbena neenakost, korupcija, nedelujoča socialna država in druge tegobe, ki pestijo t. i. države v razvoju.
“Paragvaj ima zelo težko zgodovino, že od hladne vojne naprej. Dolgo časa je bil pod diktaturo. So pod velikim vplivom neoliberalne ekonomije, ki jo promovirajo Združene države, in za državo v razvoju je tak princip delovanja zelo težaven. Nastale so namreč zelo velike razlike med različnimi sloji prebivalstva, kar 20 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine, večina jih dela z minimalno plačo, tako da življenje tukaj ni rožnato.”
Pravi, da so razlike nevzdržne, kar se kaže tudi v visoki stopnji kriminala. In ko smo ravno pri kriminalu, kolikokrat je Anže že podkupil kakšno uradno osebo?
“Tukaj je korupcije dokaj veliko, tako da sem tudi že sam moral podkupiti policista, ni eden trenutkov, na katere sem najbolj ponosen, pa vendar, ko te tukaj ustavijo, točno veš, da te ne ustavljajo, ker bi bilo s tvojim avtomobilom kaj narobe. Še posebej pred prazniki, ko je treba nakupiti darila za družine, so posebej dejavni in napeljujejo pogovor k temu, da želijo podkupnino. In v mojem primeru, ko sem odprl denarnico, je policist kar sam segel vanjo in si izbral bankovec, ki ga je želel. /…/ Jaz sem se že kar nekako naučil, da ko se vozim z avtomobilom, če imam pri sebi večji znesek denarja, ga določen del skrijem v določen del avta, tako da ko odprem denarnico, je videti, kot da imam veliko manj denarja, kot ga v resnici imam s sabo. Tako da njemu sem dal recimo 10 evrov, zelo poceni ‘prideš čez’ tukaj.”
Anže Štupar je med njeno študijsko izmenjavo v Sloveniji spoznal Paragvajko, se zaljubil, nato pa skupaj z njo preselil v mesto Luque blizu prestolnice Asunción.
Anže Štupar je Paragvajko spoznal med njeno študijsko izmenjavo v Sloveniji, se vanjo zaljubil, nato pa se skupaj z njo preselil v mesto Luque blizu prestolnice Asunción
Poleg okolja je zamenjal tudi poklic: od nekdaj ga je zanimala (orkestralna) glasba in ta hip dela v ekipi ustvarjalcev prvega paragvajskega animiranega filma. Pripoveduje, kako se znajde v okolju, ki ga prežemajo močna družbena neenakost, korupcija, nedelujoča socialna država in druge tegobe, ki pestijo t. i. države v razvoju.
“Paragvaj ima zelo težko zgodovino, že od hladne vojne naprej. Dolgo časa je bil pod diktaturo. So pod velikim vplivom neoliberalne ekonomije, ki jo promovirajo Združene države, in za državo v razvoju je tak princip delovanja zelo težaven. Nastale so namreč zelo velike razlike med različnimi sloji prebivalstva, kar 20 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine, večina jih dela z minimalno plačo, tako da življenje tukaj ni rožnato.”
Pravi, da so razlike nevzdržne, kar se kaže tudi v visoki stopnji kriminala. In ko smo ravno pri kriminalu, kolikokrat je Anže že podkupil kakšno uradno osebo?
“Tukaj je korupcije dokaj veliko, tako da sem tudi že sam moral podkupiti policista, ni eden trenutkov, na katere sem najbolj ponosen, pa vendar, ko te tukaj ustavijo, točno veš, da te ne ustavljajo, ker bi bilo s tvojim avtomobilom kaj narobe. Še posebej pred prazniki, ko je treba nakupiti darila za družine, so posebej dejavni in napeljujejo pogovor k temu, da želijo podkupnino. In v mojem primeru, ko sem odprl denarnico, je policist kar sam segel vanjo in si izbral bankovec, ki ga je želel. /…/ Jaz sem se že kar nekako naučil, da ko se vozim z avtomobilom, če imam pri sebi večji znesek denarja, ga določen del skrijem v določen del avta, tako da ko odprem denarnico, je videti, kot da imam veliko manj denarja, kot ga v resnici imam s sabo. Tako da njemu sem dal recimo 10 evrov, zelo poceni ‘prideš čez’ tukaj.”
Ana Jeseničnik živi v predmestju Lozane, drugega največjega mesta ob Ženevskem jezeru. Dela v podjetju, ki se ukvarja s prodajo dronov za kartiranje.
Bogdan Batič je diplomat, ki je služboval že v Belgiji, Indiji in Etiopiji, zdaj je v Sudanu. O "sončnem" Kartumu v Globalni vasi.
Peter Lah je predavatelj na Gregorijanski univerzi v Rimu, tam živi že 5 let. Ugotavlja, da res vse poti vodijo v Rim, vendar se tam ni prav prijetno voziti z avtomobilom.
Cveto Podlogar iz Gorij pri Bledu je bil član jugoslovanske reprezentance v smučarskih tekih, po koncu aktivne kariere se je odpravil na popotovanje po svetu in se ustavil na Japonskem.
Dejan Rabič študira v enem najlepših francoskih mest, pravi pa, da imajo v Grenoblu ogromno birokaracije.
Neža Rangus je v Sloveniji študirala kemijsko tehnologijo, na Norveško se je odpravila študirati poslovne vede, posel pa našla v zagonskem podjetju, ki povezuje novinarje s časopisnimi hišami po vsem svetu. Na Norveškem jo moti predvsem vreme.
Krakov je po besedah Klemna Kvedra kulturno veliko bolj zanimiv kot Varšava, tudi cenejši. Je živahno mesto, veliko je festivalov in kulturnih dogodkov. Imajo pa velik problem s smogom, zrak je zelo onesnažen
Vsak četrtek zjutraj na Valu 202 govorimo s Slovenci, ki živijo po svetu. Tokrat smo poklicali v Armenijo.
Neveljaven email naslov
