Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca.
Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca
Tudi zato se je pozneje (ne brez težav in ne prav v najkrajšem možnem času) prebila skozi študij japonščine, pred petimi leti pa preselila v deželo vzhajajočega sonca. Zdaj dela kot učiteljica angleščine v zasebnem vrtcu in na tem delovnem mestu bo v skladu z japonskimi praksami najverjetneje dočakala pokojnino. V pogovoru med drugim razlaga nekatere tamkajšnje kulturne posebnosti, kot je družbena sprejemljivost razkazovanja (lepih!) nog v primerjavi z zgornjim delom oprsja in ramen, ali pa odnos Japoncev do sadja, ki ga uživajo bolj poredko. Ko ga, si ga privoščijo konkretno. Za lično melono, ki je menda lahko npr. poslovno darilo, odštejejo tudi do sto evrov.
“V Sloveniji kilogram jabolk dobim za mogoče dva evra. Tukaj bom dala za eno jabolko en evro, ampak to je še poceni. Če hočeš malo lepše ali malo večje jabolko, lahko zanj daš že tri ali štiri evre.”
Zakaj?
“To je zaradi načina, kako gojijo to sadje, ker mora biti vse popolno. In ga dobesedno polirajo ter vsak posamezen sadež ovijejo, da je čim bolj popoln. V trgovini se prodajajo samo najpopolnejši sadeži, biti morajo brez napak. Zato so takšne cene, ker se dosti nepopolnega sadja vrže stran.”
Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca.
Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca
Tudi zato se je pozneje (ne brez težav in ne prav v najkrajšem možnem času) prebila skozi študij japonščine, pred petimi leti pa preselila v deželo vzhajajočega sonca. Zdaj dela kot učiteljica angleščine v zasebnem vrtcu in na tem delovnem mestu bo v skladu z japonskimi praksami najverjetneje dočakala pokojnino. V pogovoru med drugim razlaga nekatere tamkajšnje kulturne posebnosti, kot je družbena sprejemljivost razkazovanja (lepih!) nog v primerjavi z zgornjim delom oprsja in ramen, ali pa odnos Japoncev do sadja, ki ga uživajo bolj poredko. Ko ga, si ga privoščijo konkretno. Za lično melono, ki je menda lahko npr. poslovno darilo, odštejejo tudi do sto evrov.
“V Sloveniji kilogram jabolk dobim za mogoče dva evra. Tukaj bom dala za eno jabolko en evro, ampak to je še poceni. Če hočeš malo lepše ali malo večje jabolko, lahko zanj daš že tri ali štiri evre.”
Zakaj?
“To je zaradi načina, kako gojijo to sadje, ker mora biti vse popolno. In ga dobesedno polirajo ter vsak posamezen sadež ovijejo, da je čim bolj popoln. V trgovini se prodajajo samo najpopolnejši sadeži, biti morajo brez napak. Zato so takšne cene, ker se dosti nepopolnega sadja vrže stran.”
Globalna vas tokrat kliče v Munchen. Saša Malek že devet let živi in dela na Bavarskem.
V francosko prestolnico, ki je v znamenju evropskega nogometnega prvenstva, smo poklicali Jurija Meniha.
Dr. Jure Vidmar je redni profesor mednarodnega prava na univerzi Maastricht, predavatelj na univerzi Oxford ter izredni predavatelj človekovih pravic na univerzi Pretoria.
Študentka kemije in razsikovalka Tina Škorjanc živi med New Yorkom in Abu Dhabijem
Tjaša Lorbek v Buenos Airesu uči slovenščino. Za znanje tega jezika se zanimajo predvsem potomci slovenskih izseljencev.
Matej Goršič živi v mestu Tartu v Estoniji. Najprej se je navdušil nad Finsko, kjer je živel nekaj let. V sosednjo Estonijo je odšel na izlet, tam spoznal ženo, zdaj živi in dela v drugem največjem estonskem mestu Tartu.
Vesna Sanders se je v ZDA preselila zaradi ljubezni, ki jo je spoznala v Maleziji.
Mark Boris Andrijanič opisuje, kako se je Bruselj spremenil v tednu po terorističnem napadu na letališče in podzemno železnico.
Neveljaven email naslov