Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Že dobri dve desetletji je turizem del vsakdana dr. Maje Uran Maravič. Sporočilo, da je prava pot le tista, ki poskuša zagotavljati višje kakovosti storitev, skuša kot profesorica na primorski Fakulteti za turistične študije – Turistica v Portorožu in predavateljica na Fakulteti za turizem v Opatiji prenesti naprej tako na svoje študente, kot tudi v vlogi svetovalke hotelskim podjetjem. Okusnejši del poklica pa ji gotovo predstavlja tudi ocenjevanje kakovosti v gostinstvu. In čeprav želi slovenskemu turizmu le najboljše, pa si ne zatiska oči pred tem, da se za bleščečimi statistikami skrivajo tudi pomanjkljivosti in težave.
O slovenskem turizmu se govori kot o zgodbi o uspehu, čeprav ima tudi svoje temne plati. »Turistični delavci zelo verjamemo v turizem, zato nam je včasih težko priznati, da je kaj narobe,« iskreno pove Maja Uran Maravič. Težava, o kateri se zdaj največ govori, je pomanjkanje ustreznega kadra. Zakaj? Slaba plača, neustrezni delovni pogoji in odnosi, nerazvojno orientirana podjetja, tudi slaba podoba oz. percepcija dela v gostinstvu.
Lastnike hotelov deli na dobre in slabe, ne domače/tuje. Kakšno moč ima jasna vizija strateških lastnikov, ponazori na primerih iz tujine. Lani so v hrvaškem Rabcu z naložbo v višini 80 milijonov evrov transformirali do takrat trizvezdično destinacijo. »Vse so spremenili – miselno naravnanost, vidiš čista stranišča ob 18.00, koše za smeti redno praznijo, ponudbo na plaži se je prilagodila tej preobrazbi. Šli so s 100 evrov na noč v top sezoni na 400 evrov in več.«
Kako naj ta preboj, ki bi se poznal tudi po finančni plati, uspe Sloveniji? »Če hočeš imeti višje cene, moraš imeti brand, blagovno znamko.« Maja Uran Maravič to opiše kot znamke hotelov prestižnih verig, restavracije z Michelinovo zvezdico, Unesco znamenitosti, trgovine s prestižnimi blagovnimi znamkami. Potrebujemo tudi takšno klientelo.
»Dandanes govorimo o novi definiciji luksuza. Če sta bila to včasih marmor in zlato, gre danes tudi za ekskluzivna doživetja – npr. da sam plavaš v Blejskem jezeru, pri tem pa odšteješ primerno vsoto denarja.«
Le kdo ne pozna legendarnega gesla Slovenija, moja dežela, ki se je zapisalo v zgodovino slovenskega turizma? Od to kampanje mineva kar 35 let. Pa je sodobno geslo I feel Slovenia uspešno stopilo v čevlje Moji deželi? »Osebno se mi I feel Slovenia dopade. Tudi jaz Slovenijo čutim in jo ljubim. Bolj ko jaz o tem ozaveščam, kako je lepa, lažje o tem govorim in jo prodajam«
Pa sploh vemo, kaj želimo biti? »Da, želimo biti destinacija za petzvezdična zdrava, zelena in dejavna doživetja in mislim, da smo tu kar zadeli. S tem smo poudarili našo glavno prednost – neokrnjeno naravo, naš luksuz.« A s tem naše delo ni končano, nadaljuje Uran Maravičeva, saj da moramo to naravo zdaj opredmetiti v doživetja. Na to primarno turistično ponudbo moramo vezati tudi luksuzno gostinstvo, nastanitev.
“Ali veste, v katerem slovenskem hotelu imamo najdražjo sobo? V nobenem. V glampingu. Ne razmišljajmo torej samo v okviru hotelov, ampak zidanic, glampinga, brunaric, ki je bolj vezani na našo primarno danost in konkurenčno prednost.”
Kot večkrat omeni, je slovenska narava naša nafta, zato jo moramo upravljati in jo primerno ovrednotiti skozi turizem, tudi zato, da jo lahko ohranimo za zanamce. »Če imamo naravno atrakcijo, bo veliko obiska, to je dejstvo. In če ne bo urejeno, se bo naravo uničevalo. To sem leta in leta doživljala na Kolpi, kamor sem hodila v otroštvu, kjer se je kampiralo povsod, hodilo povsod, parkiralo povsod, uriniralo povsod! Obisk je bil, nihče ni nič zaslužil, ni se vlagalo v razvoj in trženje in to je začaran krog,« o posledicah nespretnega upravljanja destinacije pove profesorica na portoroški Turistici.
“Stanje turizma lahko primerjamo z zdravstvom; Med letoma 2008 in 2016 je bil priključen na aparate za ohranjanje pri življenju, respirator, če želite. Zdaj smo v obdobju intenzivne nege; smo zunaj smrtne nevarnosti, a še vedno bolni.”
Pred dvema desetletjema je delovalo ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem. Bi to (raz)rešilo kaj težav? Maja Uran Maravič odvrne: »Moja želja ni toliko v tem, da bi imeli samostojno ministrstvo za turizem, temveč da bi imeli enega odločnega premierja z jasno vizijo in globoko željo odpraviti te težave.«
“Slovenija je država z veliko potenciali, vendar so ti že desetletja slabo izkoriščeni. Žalostijo me primeri, ko sekundarna gostinska ponudba ne spremlja primarne, naše narave.”
Ime Slovenije v svet ponesejo tudi izjemni uspehi naših športnikov. A kaj, ko teh rezultatov ne znamo vedno najbolj unovčiti v korist slovenskemu turizmu – ali pa morda zaradi naše miselnosti ne želimo. »Generalno gledano imamo v Sloveniji družben problem, in sicer podpreti najboljše, malce smo nerodni v teh zadevah. Namreč, raje podpremo maso povprečnih, da bodo vsi zadovoljni in se ne bo nihče pritoževal, kot pa da podpremo 2–3 nadpovprečne posameznike in tako kujemo železo, dokler je vroče. Ker ne razumemo, da bodo navsezadnje tudi povprečni imeli nekaj od tega, če se bo spodbujalo tiste, ki so trenutno in.«
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Že dobri dve desetletji je turizem del vsakdana dr. Maje Uran Maravič. Sporočilo, da je prava pot le tista, ki poskuša zagotavljati višje kakovosti storitev, skuša kot profesorica na primorski Fakulteti za turistične študije – Turistica v Portorožu in predavateljica na Fakulteti za turizem v Opatiji prenesti naprej tako na svoje študente, kot tudi v vlogi svetovalke hotelskim podjetjem. Okusnejši del poklica pa ji gotovo predstavlja tudi ocenjevanje kakovosti v gostinstvu. In čeprav želi slovenskemu turizmu le najboljše, pa si ne zatiska oči pred tem, da se za bleščečimi statistikami skrivajo tudi pomanjkljivosti in težave.
O slovenskem turizmu se govori kot o zgodbi o uspehu, čeprav ima tudi svoje temne plati. »Turistični delavci zelo verjamemo v turizem, zato nam je včasih težko priznati, da je kaj narobe,« iskreno pove Maja Uran Maravič. Težava, o kateri se zdaj največ govori, je pomanjkanje ustreznega kadra. Zakaj? Slaba plača, neustrezni delovni pogoji in odnosi, nerazvojno orientirana podjetja, tudi slaba podoba oz. percepcija dela v gostinstvu.
Lastnike hotelov deli na dobre in slabe, ne domače/tuje. Kakšno moč ima jasna vizija strateških lastnikov, ponazori na primerih iz tujine. Lani so v hrvaškem Rabcu z naložbo v višini 80 milijonov evrov transformirali do takrat trizvezdično destinacijo. »Vse so spremenili – miselno naravnanost, vidiš čista stranišča ob 18.00, koše za smeti redno praznijo, ponudbo na plaži se je prilagodila tej preobrazbi. Šli so s 100 evrov na noč v top sezoni na 400 evrov in več.«
Kako naj ta preboj, ki bi se poznal tudi po finančni plati, uspe Sloveniji? »Če hočeš imeti višje cene, moraš imeti brand, blagovno znamko.« Maja Uran Maravič to opiše kot znamke hotelov prestižnih verig, restavracije z Michelinovo zvezdico, Unesco znamenitosti, trgovine s prestižnimi blagovnimi znamkami. Potrebujemo tudi takšno klientelo.
»Dandanes govorimo o novi definiciji luksuza. Če sta bila to včasih marmor in zlato, gre danes tudi za ekskluzivna doživetja – npr. da sam plavaš v Blejskem jezeru, pri tem pa odšteješ primerno vsoto denarja.«
Le kdo ne pozna legendarnega gesla Slovenija, moja dežela, ki se je zapisalo v zgodovino slovenskega turizma? Od to kampanje mineva kar 35 let. Pa je sodobno geslo I feel Slovenia uspešno stopilo v čevlje Moji deželi? »Osebno se mi I feel Slovenia dopade. Tudi jaz Slovenijo čutim in jo ljubim. Bolj ko jaz o tem ozaveščam, kako je lepa, lažje o tem govorim in jo prodajam«
Pa sploh vemo, kaj želimo biti? »Da, želimo biti destinacija za petzvezdična zdrava, zelena in dejavna doživetja in mislim, da smo tu kar zadeli. S tem smo poudarili našo glavno prednost – neokrnjeno naravo, naš luksuz.« A s tem naše delo ni končano, nadaljuje Uran Maravičeva, saj da moramo to naravo zdaj opredmetiti v doživetja. Na to primarno turistično ponudbo moramo vezati tudi luksuzno gostinstvo, nastanitev.
“Ali veste, v katerem slovenskem hotelu imamo najdražjo sobo? V nobenem. V glampingu. Ne razmišljajmo torej samo v okviru hotelov, ampak zidanic, glampinga, brunaric, ki je bolj vezani na našo primarno danost in konkurenčno prednost.”
Kot večkrat omeni, je slovenska narava naša nafta, zato jo moramo upravljati in jo primerno ovrednotiti skozi turizem, tudi zato, da jo lahko ohranimo za zanamce. »Če imamo naravno atrakcijo, bo veliko obiska, to je dejstvo. In če ne bo urejeno, se bo naravo uničevalo. To sem leta in leta doživljala na Kolpi, kamor sem hodila v otroštvu, kjer se je kampiralo povsod, hodilo povsod, parkiralo povsod, uriniralo povsod! Obisk je bil, nihče ni nič zaslužil, ni se vlagalo v razvoj in trženje in to je začaran krog,« o posledicah nespretnega upravljanja destinacije pove profesorica na portoroški Turistici.
“Stanje turizma lahko primerjamo z zdravstvom; Med letoma 2008 in 2016 je bil priključen na aparate za ohranjanje pri življenju, respirator, če želite. Zdaj smo v obdobju intenzivne nege; smo zunaj smrtne nevarnosti, a še vedno bolni.”
Pred dvema desetletjema je delovalo ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem. Bi to (raz)rešilo kaj težav? Maja Uran Maravič odvrne: »Moja želja ni toliko v tem, da bi imeli samostojno ministrstvo za turizem, temveč da bi imeli enega odločnega premierja z jasno vizijo in globoko željo odpraviti te težave.«
“Slovenija je država z veliko potenciali, vendar so ti že desetletja slabo izkoriščeni. Žalostijo me primeri, ko sekundarna gostinska ponudba ne spremlja primarne, naše narave.”
Ime Slovenije v svet ponesejo tudi izjemni uspehi naših športnikov. A kaj, ko teh rezultatov ne znamo vedno najbolj unovčiti v korist slovenskemu turizmu – ali pa morda zaradi naše miselnosti ne želimo. »Generalno gledano imamo v Sloveniji družben problem, in sicer podpreti najboljše, malce smo nerodni v teh zadevah. Namreč, raje podpremo maso povprečnih, da bodo vsi zadovoljni in se ne bo nihče pritoževal, kot pa da podpremo 2–3 nadpovprečne posameznike in tako kujemo železo, dokler je vroče. Ker ne razumemo, da bodo navsezadnje tudi povprečni imeli nekaj od tega, če se bo spodbujalo tiste, ki so trenutno in.«
Izredni profesor na fakulteti za družbene vede dr. Marko Milosavljević je poznavalec medijev in novinarstva, ki kot pedagog, strokovnjak, publicist, predavatelj in raziskovalec deluje v Sloveniji in po svetu. Slovi po hitrih in ostrih odzivih na dogajanja v družbi. Zelo kritičen je tudi do zadnjih posegov v medijske zakone, ki so se zgodili brez posvetovanja, prehitro in skoraj skrivaj. Ne le postopek, sporna je predvsem vsebina predlogov, pravi dr. Marko Milosavljević, gost Tatjane Pirc v oddaji Intervju na Prvem.
Aljoša Harlamov je urednik, publicist, pisatelj in nagrajeni literarni kritik; človek številnih zanimanj, jasnih stališč in široke razgledanosti, oziroma na kratko: javni intelektualec. Pronicljivo spremlja dogajanje na kulturnem področju, kjer deluje poklicno kot glavni urednik Cankarjeve založbe, in se nanj odziva z razmišljanji in komentarji v osrednjih slovenskih medijih. Ob tem je dejaven na družabnih omrežjih, čeprav slednja redko, kot opaža, in redkeje kot si želi, omogočajo prostor za dialog in argumentirano razpravo med drugače mislečimi. Preden je Aljoša Harlamov osvojil redno službo v založništvu, je bil dolga leta samozaposlen v kulturi; med tem je tudi izgorel in o tem javno brez dlake na jeziku spregovoril. V sredinem Intervjuju na Prvem se z njim pogovarja Urban Tarman.
Tokratna gostja oddaje Intervju je Livija Pandur, mednarodno priznana dramaturginja, producentka in režiserka, ki je dramaturško je oblikovala vse predstave v režiji Tomaža Pandurja, v preteklih štirih letih pa režirala in na tako domače kot mednarodne odre postavila vrsto gledaliških predstav. Uredila in izdala je trijezično monografijo Pandurjevo gledališče sanj in leta 2018 prejela Veliki bršljanov venec, priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življensko delo. V sklopu Festivala Ljubljana si bomo lahko ogledali njeno predstavo z naslovom Alkestida, ki je nastala pod okriljem Gledališča Marina Držića v Dubrovniku in bila premierno uprizorjena septembra leta 2019 ter požela izvrstne kritike. Livijo Pandur je pred mikrofon povabila Martina Černe.
Valerija Žalig je Beltinčanka, ki je že od malega zapisana negovanju ljudskega, zlasti plesnega in pevskega izročila. Kot hči dolgoletnega vodje članske folklorne skupine je seveda zaprisežena folklornica, ki je tudi sama naučila plesati prekmurske plese nič koliko plesalcev, tako v Prekmurju kot v Porabju. Danes vodi veteransko folklorno skupino, že več let pa je tudi programski vodja mednarodnega folklornega festivala, ki bi moral biti letos v Beltincih že 50-tič, a so ga zaradi epidemioloških razmer prestavili na prihodnje leto. Valerija Žalig poleg starih plesov pozna tudi veliko ljudskih pesmi in jih ob različnih priložnostih z veseljem zapoje, s svojo vedro naravo pa je zelo uspešna pri profesionalnem delu v turizmu. Svoje izkušnje in znanje marljivo prenaša na mlajše. Pred mikrofon oddaje Intervju jo je povabila Lidija Kosi.
Janko Petrovec, dopisnik RTV Slovenija, ni le opazovalec in prenašalec informacij iz sosednje države. Italijo so v zadnjih letih pretresali nesreče, potresi, migrantska kriza in v tem letu koronavirus, ki je – kar zadeva Evropo – ravno v Italiji pokazal svoj najkrutejši obraz. Njegove novinarske zgodbe so polne empatije, zato ne preseneča, da so ga tudi omejitev gibanja in drugi varnostni ukrepi zaradi koronavirusa spodbudili k pisanju dnevnika. Nastala je knjiga Karantena.Rim, v kateri opisuje svoje novinarske in človeške izkušnje pred epidemijo, ko je nismo še niti slutili, in med njo.
Tokratni gost oddaje Intervju je Matevž Čelik, arhitekt, kritik, publicist, dolgoletni urednik spletnega portala Trajekt.org, zadnjih deset let pa direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Pred kratkim je prejel prestižno Plečnikovo medaljo za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture, za vodenje muzeja ter za njegovo uveljavitev v mednarodni arhitekturni skupnosti. Je tudi programski vodja prve vseevropske platforme Future Architecture, ki povezuje še neuveljavljeno generacijo talentov različnih disciplin s področja arhitekture, urbanizma, krajinske arhitekture, oblikovanja in znotraj katere sodeluje šestindvajset arhitekturnih institucij iz dvaindvajsetih držav. Matevž Čelik verjame v sodoben, odprt muzej, ki ne le hrani in posreduje kulturno dediščino temveč ponuja prostor demokratične izmenjave novih konceptov in znanj. Matevža Čelika je pred mikrofon sredinega intervjuja povabila voditeljica Martina Černe.
Koroška Slovenka in vodja Zelenih na avstrijskem Koroškem je lani jeseni postala poslanka v avstrijskem državnem zboru. Eden od njenih poglavitnih ciljev je izboljšati položaj avtohtonih narodnih skupnosti v Avstriji. Kako uspešna je pri tem, ko kot poslanka stranke vladajoče koalicije sodeluje pri pripravi zakonodaje? Kako je avstrijska vlada, sestavljena iz dveh zelo različnih strank, naklonjena manjšinam? Kaj so največji izzivi koroških Slovencev in kako svetlo prihodnost si lahko 100 let po plebiscitu obetajo? O tem v pogovoru z Olgo Voglauer, poslanko in ekološko kmetovalko iz Bilčovsa, ki si želi, da bi dvojezičnost na avstrijskem Koroškem postala nekaj samoumevnega.
Metka Klevišar je dobro poznano ime, osebnost v slovenskem javnem prostoru. Najširši javnosti najbolj znana kot Dobrotnica leta, pa tudi kot publicistka, prevajalka, zdravnica, ki je desetletja svoje poklicne kariere posvetila bolnikom s pljučnim rakom na ljubljanskem Onkološkem inštitutu. Je ustanoviteljica Slovenskega društva Hospic, njeno življenje pa je zaznamovala tudi multipla skleroza. Njene misli - skozi objave v knjigah, ki se jih je nabralo že 13, pa tudi v kolumnah, spletnih zapisih in v pogovorih ter predavanjih - odmevajo med vse bolj številnim občinstvom, ki hrepeni po globljih spoznanjih o življenju in smrti ter medčloveških odnosih pa tudi povsem vsakdanjih stvareh, kjer se skriva največ navdiha za vero v življenje. Tonski mojster Vjekoslav Mikez in avtorica Intervjuja Liana Buršič sta dr. Metko Klevišar, sicer rojeno Ljubljančanko, obiskala na njenem domu v Celju. Prisluhnite pogovoru o starosti, medicini, veri v življenje in sočutne odnose pa tudi o umiranju, paliativni oskrbi in bolezni, s to modro Slovenko leta 1995, ki pravi, da je ena najbolj pomembnih stvari v življenju - poslušanje.
Država je stanje človekovega duha, je že pred časom zapisal doktor Janez Markeš, novinar in publicist, ki že od osamosvojitve analitično spremlja razvoj Slovenije. Ali obstaja »slovenska doktrina šoka«? Ali ekonomija postaja temeljna pravica demokracije? Mar res izginja javni prostor umne države? Se pod težo populizmov izgublja razsvetljenski karakter slovenske družbe? V sredinem intervjuju se bo z doktorjem Janezom Markešem pogovarjal Bojan Leskovec.
Zanimiv gost in aktualne teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Po dveh in več mesecih izobraževanja na daljavo je čas za refleksijo o tem, kaj je prinesel »korona čas« in z njim povezan nov način izobraževanja. Učitelji so čez noč učni proces prestavili v virtualno okolje, nekateri starši in učenci so obupovali nad domačim delom za šolo, pristojni so ugotavljali, da izobraževanje na daljavo poteka dobro, maturanti so se neuslišano zavzemali vsaj za prilagojeno izpeljavo mature, psihologi so opozarjali na socialno dimenzijo šolskega procesa, strokovnjaki pa na pomanjkljivosti priporočil šolskih oblasti. Kakšno šolsko oceno bi torej dobilo slovensko izobraževanje na daljavo? Odgovor bomo iskali v pogovoru s strokovnjakom s področja pedagogike in didaktike dr. Damijanom Štefancem, izrednim profesorjem na Oddelku za pedagogiko in andragogiko ljubljanske Filozofske fakultete, glavnim urednikom revije Sodobna pedagogika in podpredsednikom Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije.
Igor Kadunc, generalni direktor RTV Slovenija, o tem, kako se je javna radiotelevizija izkazala v času pandemije, o varčevanju, pritiskih, napadih, iskanju rešitev, delu nadzornikov in programskega sveta, odnosih z vlado, ministrstvom za kulturo … ''Sem tukaj in se trudim,'' pravi Igor Kadunc, ki poudarja, da lahko RTV za vsak evro, ki ga dobi, naročnikom pogleda v oči. Ko ga vprašamo o razlogih za številne napade na RTV, pa pravi: »Vse to se počne z nekim namenom.«
Septembra je vodenje Holdinga Kobilarna Lipica prevzel diplomirani inženir živilske tehnologije Matej Oset. Nadzorni svet je prepričal z izkušnjami s področja investicij, turizma, dela s kadri, vodenja in povezovanja večjih organizacijskih enot ter z jasno vizijo razvoja kobilarne. V devetih mesecih, odkar je vstopil v kobilarno, se je pričela obnova hotela Maestoso in bazenskega kompleksa, uspelo mu je pomiriti razgrete strasti med nekdanjim vodstvom in lokalno skupnostjo, čas, v katerem je prevzel vodenje, pa je dodobra zaznamovala tudi korona kriza. Med drugim je odnesla slavje ob 440-ti obletnici lipiške kobilarne, ki ga bodo nadoknadili v septembru.
Zaposlena na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja, izredna profesorica na Medicinski fakulteti v Ljubljani, izvajalka predmeta tudi na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin. Drobec iz kariere specialistke infektologinje, ki jo je marsikdo spoznal pred enajstimi tedni ob nastopu epidemije novega koronavirusa. Prof. dr. Bojana Beović, dr. med., nam je kot vodja svetovalne skupine pri Ministrstvu za zdravje iz dneva v dan sporočala novice o aktualnem stanju, nam svetovala, priporočala, spodbujala z navodili o samozaščitnem vedenju. V naslednji uri nam bo v pogovoru z Lucijo Fatur odstrla nekatere tančice obdobja, v katerem smo se znašli pred dobrima dvema mesecema.
Ob svetovnem dnevu čebel je gost Intervjuja na Prvem eden najbolj iskanih predavateljev na področju vzreje čebel, dr. Peter Kozmus, podpredsednik svetovne strokovne organizacije Apimondije – Mednarodne zveze čebelarskih organizacij, predsednik sveta za čebelarstvo na Ministrstvu za kmetijstvo, raziskovalec in predan čebelar. Nekatere države po svetu še nimajo posluha za čebelarstvo. Tudi divji opraševalci izginjajo. Organizacija združenih narodov letos poziva državne institucije in posameznike k večjemu angažiranju in k dejanjem za ohranitev čebel in divjih opraševalcev. Ti za preživetje, tako kot človeštvo, potrebujejo čist zrak, čisto vodo in čisto okolje. V pogovoru z Jernejko Drolec razkriva, v čem so slovenski čebelarji drugačni od večine drugih po svetu in kakšna je prepoznavnost Slovenije v svetovni industriji čebelarstva ter o potrebnih nadaljnjih korakih za razvoj čebelarstva pri nas.
Tokratna gostja oddaje Intervju Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, psihiatrinja in redna profesorica na Medicinski fakulteti v Ljubljani pravi, da se bomo na našo spremenjeno vsakdanjo realnost, na stalno negotovost in tudi na povečane občutke nelagodja, ki jih je prinesla epidemija koronavirusa, slej kot prej navadili. Kar nas v Sloveniji še čaka pa je epidemija izgorelosti, opozarja in dodaja, da so pozitivne spremembe za boljšo kakovost naših življenj možne in da pomoč za ljudi v stiski obstaja.
Zahodna afriška celinska država Burkina Faso, ki človeka prevzame zaradi mikavne magičnosti glasbe, ritualnih plesov in mask, zadnja leta pa zaradi terorja čeznacionalnih terorističnih skupin sodi med nevarne države, se je socialni antropologinji, dr. Lizi Debevec usedla v srce in postala njena domovina. Podobno je njen dom postala severovzhodna država Etiopija, v kateri je več let raziskovala, poučevala in živela. Vsakdanje življenjske prakse je skozi osebne zgodbe z antropološkimi metodami preučevala torej v Deželi pokončnih ljudi, kar odkriva pomen imena Burkina Faso, in v najstarejši afriški državi, razgibani, pestri in slikoviti in »zibelki človeške civilizacije in križišču ljudstev«, saj so v Etiopiji našli več milijonov let staro okostje ženskega človečnjaka, ki ga poznamo po imenu Lucy. Z gostjo Lizo Debevec, ki je pred tedni prispela nazaj v Slovenijo, kjer čaka na odhod na Švedsko, se bo Magda Tušar pogovarjala o različnih obrazih obeh držav, ki ju je, tako kot skoraj ves svet, zajela pandemija koronavirusa, dotaknili se bosta tudi njenega poklicnega ukvarjanja z vodo, saj je v Etiopiji Liza Debevec delovala v okviru Mednarodnega inštituta za upravljanje z vodo.
Zahodna afriška celinska država Burkina Faso, ki človeka prevzame zaradi mikavne magičnosti glasbe, ritualnih plesov in mask, zadnja leta pa zaradi terorja čeznacionalnih terorističnih skupin sodi med nevarne države, se je socialni antropologinji, dr. Lizi Debevec usedla v srce in postala njena domovina. Podobno je njen dom postala severovzhodna država Etiopija, v kateri je več let raziskovala, poučevala in živela. Vsakdanje življenjske prakse je skozi osebne zgodbe z antropološkimi metodami preučevala torej v Deželi pokončnih ljudi, kar odkriva pomen imena Burkina Faso, in v najstarejši afriški državi, razgibani, pestri in slikoviti in »zibelki človeške civilizacije in križišču ljudstev«, saj so v Etiopiji našli več milijonov let staro okostje ženskega človečnjaka, ki ga poznamo po imenu Lucy. Z gostjo Lizo Debevec, ki je pred tedni prispela nazaj v Slovenijo, kjer čaka na odhod na Švedsko, se bo Magda Tušar pogovarjala o različnih obrazih obeh držav, ki ju je, tako kot skoraj ves svet, zajela pandemija koronavirusa, dotaknili se bosta tudi njenega poklicnega ukvarjanja z vodo, saj je v Etiopiji Liza Debevec delovala v okviru Mednarodnega inštituta za upravljanje z vodo.
Direktor Klinike Golnik dr. Aleš Rozman zadnje tedne znanje, čas in energijo skupaj s sodelavci namenja obvladovanju novega koronavirusa. V bolnišnici so za sprejem okuženih bolnikov - med njimi so oskrbovanci domov za starejše občane - negovalni oddelek preuredili v oddelek za covid 19. Zaradi zdravstvene krize so v ozadju ostali tudi načrti, povezani z nadaljnjimi prostorskimi naložbami bolnišnice, ki bo prihodnje leto praznovala 100 let. Interventni pulmolog Aleš Rozman je član svetovalne vladne skupine za področje zdravstva med epidemijo, strokovno pa spremlja tudi razmere v domovih za starejše občane na Spodnjem Gorenjskem.
Na svetovni dan Zemlje Jernejka Drolec gosti doktorico agrometeorologije Andrejo Sušnik z Agencije Republike Slovenije za okolje. Naša sogovornica, po izobrazbi agronomka, se profesionalno posveča predvsem agrometeorološkim vprašanjem na področju suše. Blizu so ji teme o trajnostni rabi tal, trajnostni rabi vode, ohranjanju naravnih virov, skratka, za razliko od političnih odločevalcev, ki podcenjujejo akutno nujnost po prilagajanju na podnebne spremembe, se vključuje v mednarodne projekte, s katerimi aktivno iščejo rešitve za povečanje odpornosti na podnebne spremembe. Prava oseba za pogovor ob svetovnem dnevu Zemlje, saj so podnebne spremembe največji izziv prihodnosti človeštva na našem planetu.
Neveljaven email naslov