Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Že dobri dve desetletji je turizem del vsakdana dr. Maje Uran Maravič. Sporočilo, da je prava pot le tista, ki poskuša zagotavljati višje kakovosti storitev, skuša kot profesorica na primorski Fakulteti za turistične študije – Turistica v Portorožu in predavateljica na Fakulteti za turizem v Opatiji prenesti naprej tako na svoje študente, kot tudi v vlogi svetovalke hotelskim podjetjem. Okusnejši del poklica pa ji gotovo predstavlja tudi ocenjevanje kakovosti v gostinstvu. In čeprav želi slovenskemu turizmu le najboljše, pa si ne zatiska oči pred tem, da se za bleščečimi statistikami skrivajo tudi pomanjkljivosti in težave.
O slovenskem turizmu se govori kot o zgodbi o uspehu, čeprav ima tudi svoje temne plati. »Turistični delavci zelo verjamemo v turizem, zato nam je včasih težko priznati, da je kaj narobe,« iskreno pove Maja Uran Maravič. Težava, o kateri se zdaj največ govori, je pomanjkanje ustreznega kadra. Zakaj? Slaba plača, neustrezni delovni pogoji in odnosi, nerazvojno orientirana podjetja, tudi slaba podoba oz. percepcija dela v gostinstvu.
Lastnike hotelov deli na dobre in slabe, ne domače/tuje. Kakšno moč ima jasna vizija strateških lastnikov, ponazori na primerih iz tujine. Lani so v hrvaškem Rabcu z naložbo v višini 80 milijonov evrov transformirali do takrat trizvezdično destinacijo. »Vse so spremenili – miselno naravnanost, vidiš čista stranišča ob 18.00, koše za smeti redno praznijo, ponudbo na plaži se je prilagodila tej preobrazbi. Šli so s 100 evrov na noč v top sezoni na 400 evrov in več.«
Kako naj ta preboj, ki bi se poznal tudi po finančni plati, uspe Sloveniji? »Če hočeš imeti višje cene, moraš imeti brand, blagovno znamko.« Maja Uran Maravič to opiše kot znamke hotelov prestižnih verig, restavracije z Michelinovo zvezdico, Unesco znamenitosti, trgovine s prestižnimi blagovnimi znamkami. Potrebujemo tudi takšno klientelo.
»Dandanes govorimo o novi definiciji luksuza. Če sta bila to včasih marmor in zlato, gre danes tudi za ekskluzivna doživetja – npr. da sam plavaš v Blejskem jezeru, pri tem pa odšteješ primerno vsoto denarja.«
Le kdo ne pozna legendarnega gesla Slovenija, moja dežela, ki se je zapisalo v zgodovino slovenskega turizma? Od to kampanje mineva kar 35 let. Pa je sodobno geslo I feel Slovenia uspešno stopilo v čevlje Moji deželi? »Osebno se mi I feel Slovenia dopade. Tudi jaz Slovenijo čutim in jo ljubim. Bolj ko jaz o tem ozaveščam, kako je lepa, lažje o tem govorim in jo prodajam«
Pa sploh vemo, kaj želimo biti? »Da, želimo biti destinacija za petzvezdična zdrava, zelena in dejavna doživetja in mislim, da smo tu kar zadeli. S tem smo poudarili našo glavno prednost – neokrnjeno naravo, naš luksuz.« A s tem naše delo ni končano, nadaljuje Uran Maravičeva, saj da moramo to naravo zdaj opredmetiti v doživetja. Na to primarno turistično ponudbo moramo vezati tudi luksuzno gostinstvo, nastanitev.
“Ali veste, v katerem slovenskem hotelu imamo najdražjo sobo? V nobenem. V glampingu. Ne razmišljajmo torej samo v okviru hotelov, ampak zidanic, glampinga, brunaric, ki je bolj vezani na našo primarno danost in konkurenčno prednost.”
Kot večkrat omeni, je slovenska narava naša nafta, zato jo moramo upravljati in jo primerno ovrednotiti skozi turizem, tudi zato, da jo lahko ohranimo za zanamce. »Če imamo naravno atrakcijo, bo veliko obiska, to je dejstvo. In če ne bo urejeno, se bo naravo uničevalo. To sem leta in leta doživljala na Kolpi, kamor sem hodila v otroštvu, kjer se je kampiralo povsod, hodilo povsod, parkiralo povsod, uriniralo povsod! Obisk je bil, nihče ni nič zaslužil, ni se vlagalo v razvoj in trženje in to je začaran krog,« o posledicah nespretnega upravljanja destinacije pove profesorica na portoroški Turistici.
“Stanje turizma lahko primerjamo z zdravstvom; Med letoma 2008 in 2016 je bil priključen na aparate za ohranjanje pri življenju, respirator, če želite. Zdaj smo v obdobju intenzivne nege; smo zunaj smrtne nevarnosti, a še vedno bolni.”
Pred dvema desetletjema je delovalo ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem. Bi to (raz)rešilo kaj težav? Maja Uran Maravič odvrne: »Moja želja ni toliko v tem, da bi imeli samostojno ministrstvo za turizem, temveč da bi imeli enega odločnega premierja z jasno vizijo in globoko željo odpraviti te težave.«
“Slovenija je država z veliko potenciali, vendar so ti že desetletja slabo izkoriščeni. Žalostijo me primeri, ko sekundarna gostinska ponudba ne spremlja primarne, naše narave.”
Ime Slovenije v svet ponesejo tudi izjemni uspehi naših športnikov. A kaj, ko teh rezultatov ne znamo vedno najbolj unovčiti v korist slovenskemu turizmu – ali pa morda zaradi naše miselnosti ne želimo. »Generalno gledano imamo v Sloveniji družben problem, in sicer podpreti najboljše, malce smo nerodni v teh zadevah. Namreč, raje podpremo maso povprečnih, da bodo vsi zadovoljni in se ne bo nihče pritoževal, kot pa da podpremo 2–3 nadpovprečne posameznike in tako kujemo železo, dokler je vroče. Ker ne razumemo, da bodo navsezadnje tudi povprečni imeli nekaj od tega, če se bo spodbujalo tiste, ki so trenutno in.«
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Že dobri dve desetletji je turizem del vsakdana dr. Maje Uran Maravič. Sporočilo, da je prava pot le tista, ki poskuša zagotavljati višje kakovosti storitev, skuša kot profesorica na primorski Fakulteti za turistične študije – Turistica v Portorožu in predavateljica na Fakulteti za turizem v Opatiji prenesti naprej tako na svoje študente, kot tudi v vlogi svetovalke hotelskim podjetjem. Okusnejši del poklica pa ji gotovo predstavlja tudi ocenjevanje kakovosti v gostinstvu. In čeprav želi slovenskemu turizmu le najboljše, pa si ne zatiska oči pred tem, da se za bleščečimi statistikami skrivajo tudi pomanjkljivosti in težave.
O slovenskem turizmu se govori kot o zgodbi o uspehu, čeprav ima tudi svoje temne plati. »Turistični delavci zelo verjamemo v turizem, zato nam je včasih težko priznati, da je kaj narobe,« iskreno pove Maja Uran Maravič. Težava, o kateri se zdaj največ govori, je pomanjkanje ustreznega kadra. Zakaj? Slaba plača, neustrezni delovni pogoji in odnosi, nerazvojno orientirana podjetja, tudi slaba podoba oz. percepcija dela v gostinstvu.
Lastnike hotelov deli na dobre in slabe, ne domače/tuje. Kakšno moč ima jasna vizija strateških lastnikov, ponazori na primerih iz tujine. Lani so v hrvaškem Rabcu z naložbo v višini 80 milijonov evrov transformirali do takrat trizvezdično destinacijo. »Vse so spremenili – miselno naravnanost, vidiš čista stranišča ob 18.00, koše za smeti redno praznijo, ponudbo na plaži se je prilagodila tej preobrazbi. Šli so s 100 evrov na noč v top sezoni na 400 evrov in več.«
Kako naj ta preboj, ki bi se poznal tudi po finančni plati, uspe Sloveniji? »Če hočeš imeti višje cene, moraš imeti brand, blagovno znamko.« Maja Uran Maravič to opiše kot znamke hotelov prestižnih verig, restavracije z Michelinovo zvezdico, Unesco znamenitosti, trgovine s prestižnimi blagovnimi znamkami. Potrebujemo tudi takšno klientelo.
»Dandanes govorimo o novi definiciji luksuza. Če sta bila to včasih marmor in zlato, gre danes tudi za ekskluzivna doživetja – npr. da sam plavaš v Blejskem jezeru, pri tem pa odšteješ primerno vsoto denarja.«
Le kdo ne pozna legendarnega gesla Slovenija, moja dežela, ki se je zapisalo v zgodovino slovenskega turizma? Od to kampanje mineva kar 35 let. Pa je sodobno geslo I feel Slovenia uspešno stopilo v čevlje Moji deželi? »Osebno se mi I feel Slovenia dopade. Tudi jaz Slovenijo čutim in jo ljubim. Bolj ko jaz o tem ozaveščam, kako je lepa, lažje o tem govorim in jo prodajam«
Pa sploh vemo, kaj želimo biti? »Da, želimo biti destinacija za petzvezdična zdrava, zelena in dejavna doživetja in mislim, da smo tu kar zadeli. S tem smo poudarili našo glavno prednost – neokrnjeno naravo, naš luksuz.« A s tem naše delo ni končano, nadaljuje Uran Maravičeva, saj da moramo to naravo zdaj opredmetiti v doživetja. Na to primarno turistično ponudbo moramo vezati tudi luksuzno gostinstvo, nastanitev.
“Ali veste, v katerem slovenskem hotelu imamo najdražjo sobo? V nobenem. V glampingu. Ne razmišljajmo torej samo v okviru hotelov, ampak zidanic, glampinga, brunaric, ki je bolj vezani na našo primarno danost in konkurenčno prednost.”
Kot večkrat omeni, je slovenska narava naša nafta, zato jo moramo upravljati in jo primerno ovrednotiti skozi turizem, tudi zato, da jo lahko ohranimo za zanamce. »Če imamo naravno atrakcijo, bo veliko obiska, to je dejstvo. In če ne bo urejeno, se bo naravo uničevalo. To sem leta in leta doživljala na Kolpi, kamor sem hodila v otroštvu, kjer se je kampiralo povsod, hodilo povsod, parkiralo povsod, uriniralo povsod! Obisk je bil, nihče ni nič zaslužil, ni se vlagalo v razvoj in trženje in to je začaran krog,« o posledicah nespretnega upravljanja destinacije pove profesorica na portoroški Turistici.
“Stanje turizma lahko primerjamo z zdravstvom; Med letoma 2008 in 2016 je bil priključen na aparate za ohranjanje pri življenju, respirator, če želite. Zdaj smo v obdobju intenzivne nege; smo zunaj smrtne nevarnosti, a še vedno bolni.”
Pred dvema desetletjema je delovalo ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem. Bi to (raz)rešilo kaj težav? Maja Uran Maravič odvrne: »Moja želja ni toliko v tem, da bi imeli samostojno ministrstvo za turizem, temveč da bi imeli enega odločnega premierja z jasno vizijo in globoko željo odpraviti te težave.«
“Slovenija je država z veliko potenciali, vendar so ti že desetletja slabo izkoriščeni. Žalostijo me primeri, ko sekundarna gostinska ponudba ne spremlja primarne, naše narave.”
Ime Slovenije v svet ponesejo tudi izjemni uspehi naših športnikov. A kaj, ko teh rezultatov ne znamo vedno najbolj unovčiti v korist slovenskemu turizmu – ali pa morda zaradi naše miselnosti ne želimo. »Generalno gledano imamo v Sloveniji družben problem, in sicer podpreti najboljše, malce smo nerodni v teh zadevah. Namreč, raje podpremo maso povprečnih, da bodo vsi zadovoljni in se ne bo nihče pritoževal, kot pa da podpremo 2–3 nadpovprečne posameznike in tako kujemo železo, dokler je vroče. Ker ne razumemo, da bodo navsezadnje tudi povprečni imeli nekaj od tega, če se bo spodbujalo tiste, ki so trenutno in.«
Turistična zveza Slovenije je nacionalna turistična društvena organizacija, ki združuje kar 345 turističnih društev. Vanje so vključeni prostovoljci, ki v marsikaterem slovenskem kraju skrbijo za turistične znamenitosti, čisto in lepo urejeno okolico, tematske poti in organizacijo prireditev. Pred kratkim je vodenje Turistične zveze Slovenije prevzel Pavle Hevka in v Intervjuju bo voditeljici Andreji Čokl predstavil svoje cilje, pričakovanja in novosti, povezane z delovanjem te organizacije.
Prof. dr. Emil Erjavec je eden najvidnejših agrarnih ekonomistov v Srednji in Vzhodni Evropi. Svetovalec vladam v Sloveniji in po Zahodnem Balkanu. Bil je član ožje pogajalske skupine za pristop k EU. Je eden od utemeljiteljev agrarne ekonomike kot znanstvene in pedagoške discipline na Univerzi v Ljubljani. Od oktobra lani je dekan Biotehniške fakultete na Univerzi v Ljubljani, predan pedagoškemu in raziskovalnemu delu, je gostujoči predavatelj tudi na univerzah v tujini in mentor številnim doktorantom. Je družbeno angažiran, bil je med ustanovitelji Slovenske kmečke mladine in Slovenske kmečke zveze. Njegova družbenopolitična angažiranost sega že v študentska leta..
Zanimiv gost in aktualen teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Zanimiv gost in aktualen teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Dušan Merc, se zdi, je človek, ki ne beži pred težkimi nalogami. Po izobrazbi literarni komparativist je več kot trideset let služboval kot ravnatelj ljubljanske osnovne šole Prule. Na tem slej ko prej nehvaležnem delovnem mestu se je uveljavil kot eden najbolj tehtnih pa tudi najbolj izpostavljenih kritikov tako šolskih politik, ki so jih bolj ali manj umno vpeljevale različne slovenske vlade, kakor bolj ali manj deplasiranih pričakovanj, ki jih do našega vzgojno-izobraževalnega sistema goji najširša javnost. No, pripravljenost naliti čistega vina in govoriti brez dlake na jeziku bi mu utegnila priti prav tudi zdaj, ko v zahtevnih razmerah prevzema vodenje Društva slovenskih pisateljev. Kako se bo lotil reševanja položaja pisateljskega stanovskega združenja, ki je po vsem sodeč zašlo v finančno in upravno krizo, obenem pa se sooča z upadanjem javnega zaupanja, smo v pogovoru z Dušanom Mercem, sicer avtorjem štirinajstih romanov, treh zbirk kratke proze in zbirke esejev, preverjali v tokratnem Intervjuju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.
Matija Goljar je ustanovitelj Ustvarjalnika, podjetniškega inkubatorja, ki mladim pomaga uresničiti njihove prve podjetniške projekte. Pravi, da je bolj pedagog kot podjetnik, najbolje se počuti v predavalnici. Njegovo življenje žene radovednost, hitro pa se tudi naveliča stvari, zato se vedno trudi delati nekaj novega. Zato je pred leti sprejel povabilo, da bi osnovnošolcem predaval o podjetništvu. Pri tem je ugotovil, da v šolah manjka priložnosti za prakso in tako se je začela zgodba Ustvarjalnika, ki mu pravi tudi podjetniški peskovnik. Z Matijo Goljarjem smo se pogovarjali o priložnostih za podjetne mlade v Sloveniji.
"Kaj naj z vso to Svobodo," je pred devetimi leti, v prvi pesmi svoje prve pesniške zbirke svoje bralke in bralce spraševala Anja Golob. Odgovor na to vprašanje si slej ko prej mora vsakdo poiskati sam, a če je soditi po umetničinem življenju, tedaj bi bilo mogoče reči, da je treba zaposliti vso iznajdljivost, zastaviti vse sile, napeti vse moči – za umetnost. Anja Golob je tako, med drugim, s somišljenicami ustanovila založbo VigeVageKnjige, kjer izdaja stripe in risoromane. Poleg tega se je spustila v niz manj pa tudi bolj odmevnih javnih polemik z uradnimi institucijami, ki naj bi skrbele za zgledno delovanje slovenskega kulturnega obrata, a jim to nekako ne gre vselej od rok. Nekaj podobnega bi menda lahko rekli za njen odnos do medijev, kjer se prostor za mišljenje umetnosti, kot Anja Golob nikoli ne pozabi podkrepiti s konkretnimi podatki, krči in krči. Predvsem pa je, seveda, pisala poezijo. Prvencu so sledile še tri zbirke; druga – Vesa v zgibi – in tretja – Didaskalije k dihanju – sta prejeli tudi Jenkovo nagrado, bržčas najprestižnejše pesniško priznanje pri nas. Njena javna branja, ki vselej vsaj malo spominjajo na kak gledališki dogodek, so brez izjeme razprodana, prav tako njene knjige, ki jih – v nasprotju z ustaljeno prakso – izdaja v samozaložbi. Tako je tudi z njeno najnovejšo zbirko, ki je izšla pred vsega nekaj tedni in jo “krasi” bržčas najdaljši naslov v vsej zgodovini slovenske književnosti. Ob tej priložnosti je Anjo Golob pred mikrofonom Intervjuja na Prvem povabil Goran Dekleva. foto: portret Anje Golob, ki ga je narisala Ute Helmbold (iz osebnega arhiva Anje Golob)
Milan Erič je slikar, ki ga širše občinstvo pozna kot avtorja animiranih filmov. Toda risanke je že pred časom postavil na stranski tir in se intenzivneje posvetil slikarstvu in ilustraciji. Letos je prejel že dve pomembni nagradi: nagrado Hinka Smrekarja za ilustracijo in nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo. Je prodoren ustvarjalec, ki s kančkom humorja podaja družbeno kritiko v likovnem jeziku. Milan Erič je tudi redni profesor na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Kot družba bi morali načrtno vlagati v poučevanje umetnosti, pravi, saj nas vizualni izdelki obkrožajo na vsakem koraku. Znamo med njimi prepoznati najboljše?
V današnjem intervjuju glasbena urednica Alja Kramar gosti legendarnega režiserja, urednika, avtorja in ustvarjalca Dušana Hrena. Dušan Hren se je rodil leta 1929 v Ljubljani in čas njegove mladosti je sovpadel s časom 2. svetovne vojne, ki ga je precej zaznamovala. Že kot otrok se je učil igrati klavir in harmoniko, pozneje tudi kitaro, v času delovnih brigad je sestavil že svoj orkester Metro, ki je pozneje prerasel v Akademski plesni orkester. S tem je Dušan Hren kot dirigent doživel velike uspehe doma in v tujini. Kot gimnazijec je bil ‘satelit’ Bojana Adamiča in z njim kar hitro začel tudi sodelovati. Bil je eden prvih, ki je v času po vojni pisal in z ameriških posnetkov prepisoval jazzovske priredbe. Že leta 1956 se je zaposlil na Radiu Ljubljana, njegova velika ljubezen pa je še danes televizija. Tam je začel delati leta 1958 in bil eden njenih pionirjev. Je avtor več kot desetih formatov zabavnih in glasbenih oddaj; prav njegova oddaja TV Križanka je bila prvi format, ki ga je Televizija Ljubljana prodala v tujini, njegova oddaja Malo za šalo, malo zares pa je bila prva oddaja, ki je bila predvajana v barvah. Skrbel je tudi za številne prenose koncertov. To pa je le del tega, kar je Dušan Hren na televiziji počel. Upokojil se je leta 1991, vendar še danes prav vsak dan pride v svojo pisarno in pomaga mlajšim sodelavcem, z izjemno skrbnostjo pa se trudi urediti arhiv. Kljub letom, pred kratkim je praznoval 90. rojstni dan, je Dušan Hren izredno vitalen in poln življenjske energije.
15 let je od dne, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo. Je dosedanje članstvo izpolnilo pričakovanja Slovenk in Slovencev, kako dobro ga je država izkoristila in katere priložnosti je zamudila? Kje je Unija danes in kakšni izzivi stojijo pred njo? To so ob obletnici članstva in tik pred evropskimi volitvami vprašanja za gosta Intervjuja dr. Janeza Potočnika, vodjo pogajalske skupine v času pridruževanja, prvega in večkratnega evropskega komisarja. Na tem visokem položaju je soustvarjal evropsko znanstveno-raziskovalno in okoljsko politiko, na teh področjih pa deluje tudi po slovesu od aktivne politike. Z Janezom Potočnikom se pogovarja Luka Robida.
»Vsakdo izmed nas si v življenju zasluži neko drugo priložnost, saj se prav vsakdo izmed nas danes ali jutri lahko znajde v položaju, ko bo prestopil na drugo stran zakona. Meja je včasih lahko zelo tanka. Najlažje bi bilo nekoga zapreti v zaporniško celico in ga zakleniti, a s tem ne bi dosegli ničesar. Z obsojenci se je treba ukvarjati, jim pomagati, da s stranskih poti spet pridejo na glavno cesto.« Tako pravi direktorica Uprave za probacijo mag. Danijela Mrhar Prelič, ki bo v sredinem intervjuju predstavila smisel probacije in potegnila črto pod prvo leto delovanja omenjene ustanove. Z Danijelo Mrhar Prelič se je pogovarjala Jolanda Lebar.
Alenka Rebula, poročena Tuta, že vse življenje živi in dela v Trstu, čeprav je bila rojena v Loki pri Zidanem mostu. Diplomirana filozofinja, ki pa je več let delala kot psihologinja in nato tudi kot profesorica humanističnih ved na višjih šolah v Italiji. Je tudi predavateljica razvojne psihologije, z Josipo Prebeg v zadnjem času največ sodeluje pri intenzivnih tečajih za samovzgojo odraslih. Znano in cenjeno je tudi njeno prevajalsko, pesniško in pisateljsko delo. Vse to je delno najbrž tudi dediščina njenega očeta, znamenitega Alojza Rebule, pa tudi mame, pesnice, prevajalke in pisateljice – Zore Tavčar. Širša javnost jo najbolj pozna po njenih knjigah Globine, ki so nas rodile, ki velja za prvo delo v slovenskem prostoru, ki se otroštva loteva s senzibilnostjo do otrokovega doživljajskega sveta in ne zgolj z analitiničnim aparatom psihologije, Blagor ženskam – o naravi ženske in pa Sto obrazov notranje moči. Zelo dejavna je tudi na svoji spetni strani Dežela vere vase, kjer redno objavlja svoja razmišljanja. Prisluhnite ji v tokratni oddaji Intervju, kjer bo v povsem samosvoji tenkočutni govorici razgrnila resnice in modrosti, ki tičijo pod površjem vsakršnih odnosov, še posebej pa se bo dotikala govorice, ki ji je najbolj blizu – ženske. Z Alenko Rebula se je pogovarjala Liana Buršič
Nizozemska je leta 2002 z Zakonom o prekinitvi življenja na prošnjo in pomoč pri samomoru postala prva država na svetu, ki je legalizirala evtanazijo. Nizozemski, švicarski in slovenski model pravne ureditve evtanazije in pomoči pri samomoru v svoji doktorski disertaciji obravnava pravnica Nataša Valentinčič, ki bo gostja sredine oddaje Intervju med deseto in enajsto na Prvem. V Sloveniji je evtanazija prepovedana. Pojasnila bo, ali bi bilo potrebno zaradi pravne ureditve evtanazije spremeniti 17. člen Ustave, ki govori o nedotakljivosti človekovega življenja. Pa tudi, ali ima posameznik pravico, da se izogne smrti, ki jo sam dojema kot nedostojno, in s kakšnimi pravnimi varovalkami bi bilo potrebno zavarovati ranljive posameznike, da bi preprečili zlorabo evtanazije.
Kaj se dogaja v Mariboru? Ali drugo največje slovensko mesto "umira" ali je na poti razvojnega preobrata? Če se bo ta zgodil, kaj lahko pričakujejo njegovi prebivalci? S temi vprašanji se med drugim v ukvarjata sociolog dr. Miran Lavrič in antropolog dr. Andrej Naterer. Svoja spoznanja sta zapisala v knjigi z naslovom "Mesto neizpolnjenih pričakovanj - Družbeni profil Maribora v začetku 21. stoletja". Njune ugotovitve bomo pobliže spoznali v sredinem Intervjuju. Z njima se bo pogovarjal Stane Kocutar. Po deseti na Prvem.
Pravijo, da moč in vitalnost katerekoli nacionalne literature v 21. stoletju še zdaleč nista odvisni samo od del visoke umetnosti, ampak tudi od kvalitete, od dovršenosti in prepričljivosti žanrskega leposlovja. Če to drži, tedaj bi na Slovenskem lahko zazvonil kak alarm za preplah. Pri nas namreč že po tradiciji taka dela označujemo za nižjo in manj vredno literaturo, spričo česar najbrž ni posebej presenetljivo, da doslej ne znanstvenofantastične ne erotične ne grozljive zgodbe domačih avtorjev še niso zares osvojile slovenskih bralskih množic. So jih pa v zadnjih letih vsaj kriminalke. V tem smislu sta bila posebej odmevna zagonetna primera, ki ju je inšpektor Taras Birsa razreševal v dveh nespornih uspešnicah alpinista, novinarja in – zahvaljujoč romanu Svinjske nogice – pred slabim desetletjem tudi že s kresnikom nagrajenega pisatelja Tadeja Goloba. Kakšen recept je torej uporabil Golob, da je s kriminalkama Jezero in Leninov park zdaj obsedel slovensko bralsko občinstvo? – Preverjamo v tokratnem Intervjuju na Prvem.
Diplomacija ni bila vedno v domeni politike. Varovanje trgovskih poti in gospodarsko sodelovanje sta bila vsaj tako pomembno kot zaščita državnih interesov. V zadnjem času spet opažamo, da na tem področju ni več jasnih ločnic. Država je spet tista, ki ščiti tudi ekonomske interese, naloga diplomacije je odpirati vrata gospodarstvu. Na našem zunanjem ministrstvu deluje direktorat za gospodarsko in javno diplomacijo. Vodi pa ga karierna diplomatka Alenka Suhadolnik.
Enega izmed gospodarskih oskarjev za izjemne dosežke na področju gospodarstva je prejel generalni direktor ETI Izlake Tomaž Berginc. Ob prejemu prestižne nagrade je dejal: »V tradicionalnem okolju je uvajanje novosti velik izziv. Nove ideje je treba močno podpirati in dobre primere še posebej izpostaviti, včasih celo pretirano«. Prav ta izjava je verjetno ključ do uspeha v ETI Izlake, ki je tretji največji proizvajalec varovalk na svetu. Prijavljenih ima namreč kar 27 veljavnih patentov in prav nobenega izdelka ne proizvaja po tuji licenci. Kako opiranje na lastno znanje poteka v praksi, na kakšen način se usklajujejo poslovni procesi v kar 12-ih hčerinskih podjetjih ETI po Evropi in zakaj si mora podjetje kakovostne kadre danes priskrbeti samo. O vsem tem, njegovih pogledih na gospodarske razmere doma in na tujem, pa tudi o njem osebno, s Tomažem Bergincem v oddaji Intervju.
Sodobne tehnologije so izjemno spremenile naše življenje. Internet je povezal cel planet, do njega lahko ves čas dostopamo s svojim pametnim telefonom. Lahko bi rekli, da je ta naprava postala naše okno v digitalni svet. Vendar to okno ni zaprto. Tako kot lahko skozi odprta okna v naša bivališča priletijo nadležne žuželke, tako skozi to digitalno okno vstopajo v naš svet spletni giganti in vlade, njihov namen pa je zaslužek in nadzor, kar jim omogočajo naši osebni podatki, od lokacije naprej. Kako zapreti to okno? Je to še mogoče? James Bridle je umetnik in pisatelj, ki dela z različnimi tehnologijami in v različnih disciplinah. V svoji knjigi o tehnologiji, spoznanju in koncu prihodnosti New Dark Age, ki je izšla pri založbi Verso, opozarja, da živimo v času vse večje nepreglednosti in napoveduje novo temno dobo: svet vedno večjega nerazumevanja. Nedavno se je mudil v Ljubljani, kjer je na povabilo Zavoda za sodobne umetnosti Aksioma predstavil knjigo in odprl svojo razstavo Moja radost v jasni noči. Razstava bo na ogled v projektnem prostoru Aksioma še do 22-ega marca. Ob obisku v prestolnici ga je v studio Radia Slovenija povabila Urška Henigman.
“20 let ni dolga doba, če si tretja razvojna os”, je ena izmed pronicljivih izjav Aljaža Verhovnika. Diplomirani pravnik, ki je pri 20-tih postal občinski svetnik, pri 24-tih podžupan, ob tem že peto leto vodi koroško Mladinsko iniciativo za 3. razvojno os. Prepričanje, da se samo od sebe ne bo nič naredilo, je podstat projekta »Hoč`mo cesto«. Kaj zmorejo civilne iniciative, ko omaga etablirana politika? Zakaj je v nasprotju z mnogimi, ki se izseljujejo, prepričan, da imajo mladi v tej državi prihodnost?
Neveljaven email naslov