Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Že dobri dve desetletji je turizem del vsakdana dr. Maje Uran Maravič. Sporočilo, da je prava pot le tista, ki poskuša zagotavljati višje kakovosti storitev, skuša kot profesorica na primorski Fakulteti za turistične študije – Turistica v Portorožu in predavateljica na Fakulteti za turizem v Opatiji prenesti naprej tako na svoje študente, kot tudi v vlogi svetovalke hotelskim podjetjem. Okusnejši del poklica pa ji gotovo predstavlja tudi ocenjevanje kakovosti v gostinstvu. In čeprav želi slovenskemu turizmu le najboljše, pa si ne zatiska oči pred tem, da se za bleščečimi statistikami skrivajo tudi pomanjkljivosti in težave.
O slovenskem turizmu se govori kot o zgodbi o uspehu, čeprav ima tudi svoje temne plati. »Turistični delavci zelo verjamemo v turizem, zato nam je včasih težko priznati, da je kaj narobe,« iskreno pove Maja Uran Maravič. Težava, o kateri se zdaj največ govori, je pomanjkanje ustreznega kadra. Zakaj? Slaba plača, neustrezni delovni pogoji in odnosi, nerazvojno orientirana podjetja, tudi slaba podoba oz. percepcija dela v gostinstvu.
Lastnike hotelov deli na dobre in slabe, ne domače/tuje. Kakšno moč ima jasna vizija strateških lastnikov, ponazori na primerih iz tujine. Lani so v hrvaškem Rabcu z naložbo v višini 80 milijonov evrov transformirali do takrat trizvezdično destinacijo. »Vse so spremenili – miselno naravnanost, vidiš čista stranišča ob 18.00, koše za smeti redno praznijo, ponudbo na plaži se je prilagodila tej preobrazbi. Šli so s 100 evrov na noč v top sezoni na 400 evrov in več.«
Kako naj ta preboj, ki bi se poznal tudi po finančni plati, uspe Sloveniji? »Če hočeš imeti višje cene, moraš imeti brand, blagovno znamko.« Maja Uran Maravič to opiše kot znamke hotelov prestižnih verig, restavracije z Michelinovo zvezdico, Unesco znamenitosti, trgovine s prestižnimi blagovnimi znamkami. Potrebujemo tudi takšno klientelo.
»Dandanes govorimo o novi definiciji luksuza. Če sta bila to včasih marmor in zlato, gre danes tudi za ekskluzivna doživetja – npr. da sam plavaš v Blejskem jezeru, pri tem pa odšteješ primerno vsoto denarja.«
Le kdo ne pozna legendarnega gesla Slovenija, moja dežela, ki se je zapisalo v zgodovino slovenskega turizma? Od to kampanje mineva kar 35 let. Pa je sodobno geslo I feel Slovenia uspešno stopilo v čevlje Moji deželi? »Osebno se mi I feel Slovenia dopade. Tudi jaz Slovenijo čutim in jo ljubim. Bolj ko jaz o tem ozaveščam, kako je lepa, lažje o tem govorim in jo prodajam«
Pa sploh vemo, kaj želimo biti? »Da, želimo biti destinacija za petzvezdična zdrava, zelena in dejavna doživetja in mislim, da smo tu kar zadeli. S tem smo poudarili našo glavno prednost – neokrnjeno naravo, naš luksuz.« A s tem naše delo ni končano, nadaljuje Uran Maravičeva, saj da moramo to naravo zdaj opredmetiti v doživetja. Na to primarno turistično ponudbo moramo vezati tudi luksuzno gostinstvo, nastanitev.
“Ali veste, v katerem slovenskem hotelu imamo najdražjo sobo? V nobenem. V glampingu. Ne razmišljajmo torej samo v okviru hotelov, ampak zidanic, glampinga, brunaric, ki je bolj vezani na našo primarno danost in konkurenčno prednost.”
Kot večkrat omeni, je slovenska narava naša nafta, zato jo moramo upravljati in jo primerno ovrednotiti skozi turizem, tudi zato, da jo lahko ohranimo za zanamce. »Če imamo naravno atrakcijo, bo veliko obiska, to je dejstvo. In če ne bo urejeno, se bo naravo uničevalo. To sem leta in leta doživljala na Kolpi, kamor sem hodila v otroštvu, kjer se je kampiralo povsod, hodilo povsod, parkiralo povsod, uriniralo povsod! Obisk je bil, nihče ni nič zaslužil, ni se vlagalo v razvoj in trženje in to je začaran krog,« o posledicah nespretnega upravljanja destinacije pove profesorica na portoroški Turistici.
“Stanje turizma lahko primerjamo z zdravstvom; Med letoma 2008 in 2016 je bil priključen na aparate za ohranjanje pri življenju, respirator, če želite. Zdaj smo v obdobju intenzivne nege; smo zunaj smrtne nevarnosti, a še vedno bolni.”
Pred dvema desetletjema je delovalo ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem. Bi to (raz)rešilo kaj težav? Maja Uran Maravič odvrne: »Moja želja ni toliko v tem, da bi imeli samostojno ministrstvo za turizem, temveč da bi imeli enega odločnega premierja z jasno vizijo in globoko željo odpraviti te težave.«
“Slovenija je država z veliko potenciali, vendar so ti že desetletja slabo izkoriščeni. Žalostijo me primeri, ko sekundarna gostinska ponudba ne spremlja primarne, naše narave.”
Ime Slovenije v svet ponesejo tudi izjemni uspehi naših športnikov. A kaj, ko teh rezultatov ne znamo vedno najbolj unovčiti v korist slovenskemu turizmu – ali pa morda zaradi naše miselnosti ne želimo. »Generalno gledano imamo v Sloveniji družben problem, in sicer podpreti najboljše, malce smo nerodni v teh zadevah. Namreč, raje podpremo maso povprečnih, da bodo vsi zadovoljni in se ne bo nihče pritoževal, kot pa da podpremo 2–3 nadpovprečne posameznike in tako kujemo železo, dokler je vroče. Ker ne razumemo, da bodo navsezadnje tudi povprečni imeli nekaj od tega, če se bo spodbujalo tiste, ki so trenutno in.«
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Strokovnjakinja za turizem dr. Maja Uran Maravič
Že dobri dve desetletji je turizem del vsakdana dr. Maje Uran Maravič. Sporočilo, da je prava pot le tista, ki poskuša zagotavljati višje kakovosti storitev, skuša kot profesorica na primorski Fakulteti za turistične študije – Turistica v Portorožu in predavateljica na Fakulteti za turizem v Opatiji prenesti naprej tako na svoje študente, kot tudi v vlogi svetovalke hotelskim podjetjem. Okusnejši del poklica pa ji gotovo predstavlja tudi ocenjevanje kakovosti v gostinstvu. In čeprav želi slovenskemu turizmu le najboljše, pa si ne zatiska oči pred tem, da se za bleščečimi statistikami skrivajo tudi pomanjkljivosti in težave.
O slovenskem turizmu se govori kot o zgodbi o uspehu, čeprav ima tudi svoje temne plati. »Turistični delavci zelo verjamemo v turizem, zato nam je včasih težko priznati, da je kaj narobe,« iskreno pove Maja Uran Maravič. Težava, o kateri se zdaj največ govori, je pomanjkanje ustreznega kadra. Zakaj? Slaba plača, neustrezni delovni pogoji in odnosi, nerazvojno orientirana podjetja, tudi slaba podoba oz. percepcija dela v gostinstvu.
Lastnike hotelov deli na dobre in slabe, ne domače/tuje. Kakšno moč ima jasna vizija strateških lastnikov, ponazori na primerih iz tujine. Lani so v hrvaškem Rabcu z naložbo v višini 80 milijonov evrov transformirali do takrat trizvezdično destinacijo. »Vse so spremenili – miselno naravnanost, vidiš čista stranišča ob 18.00, koše za smeti redno praznijo, ponudbo na plaži se je prilagodila tej preobrazbi. Šli so s 100 evrov na noč v top sezoni na 400 evrov in več.«
Kako naj ta preboj, ki bi se poznal tudi po finančni plati, uspe Sloveniji? »Če hočeš imeti višje cene, moraš imeti brand, blagovno znamko.« Maja Uran Maravič to opiše kot znamke hotelov prestižnih verig, restavracije z Michelinovo zvezdico, Unesco znamenitosti, trgovine s prestižnimi blagovnimi znamkami. Potrebujemo tudi takšno klientelo.
»Dandanes govorimo o novi definiciji luksuza. Če sta bila to včasih marmor in zlato, gre danes tudi za ekskluzivna doživetja – npr. da sam plavaš v Blejskem jezeru, pri tem pa odšteješ primerno vsoto denarja.«
Le kdo ne pozna legendarnega gesla Slovenija, moja dežela, ki se je zapisalo v zgodovino slovenskega turizma? Od to kampanje mineva kar 35 let. Pa je sodobno geslo I feel Slovenia uspešno stopilo v čevlje Moji deželi? »Osebno se mi I feel Slovenia dopade. Tudi jaz Slovenijo čutim in jo ljubim. Bolj ko jaz o tem ozaveščam, kako je lepa, lažje o tem govorim in jo prodajam«
Pa sploh vemo, kaj želimo biti? »Da, želimo biti destinacija za petzvezdična zdrava, zelena in dejavna doživetja in mislim, da smo tu kar zadeli. S tem smo poudarili našo glavno prednost – neokrnjeno naravo, naš luksuz.« A s tem naše delo ni končano, nadaljuje Uran Maravičeva, saj da moramo to naravo zdaj opredmetiti v doživetja. Na to primarno turistično ponudbo moramo vezati tudi luksuzno gostinstvo, nastanitev.
“Ali veste, v katerem slovenskem hotelu imamo najdražjo sobo? V nobenem. V glampingu. Ne razmišljajmo torej samo v okviru hotelov, ampak zidanic, glampinga, brunaric, ki je bolj vezani na našo primarno danost in konkurenčno prednost.”
Kot večkrat omeni, je slovenska narava naša nafta, zato jo moramo upravljati in jo primerno ovrednotiti skozi turizem, tudi zato, da jo lahko ohranimo za zanamce. »Če imamo naravno atrakcijo, bo veliko obiska, to je dejstvo. In če ne bo urejeno, se bo naravo uničevalo. To sem leta in leta doživljala na Kolpi, kamor sem hodila v otroštvu, kjer se je kampiralo povsod, hodilo povsod, parkiralo povsod, uriniralo povsod! Obisk je bil, nihče ni nič zaslužil, ni se vlagalo v razvoj in trženje in to je začaran krog,« o posledicah nespretnega upravljanja destinacije pove profesorica na portoroški Turistici.
“Stanje turizma lahko primerjamo z zdravstvom; Med letoma 2008 in 2016 je bil priključen na aparate za ohranjanje pri življenju, respirator, če želite. Zdaj smo v obdobju intenzivne nege; smo zunaj smrtne nevarnosti, a še vedno bolni.”
Pred dvema desetletjema je delovalo ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem. Bi to (raz)rešilo kaj težav? Maja Uran Maravič odvrne: »Moja želja ni toliko v tem, da bi imeli samostojno ministrstvo za turizem, temveč da bi imeli enega odločnega premierja z jasno vizijo in globoko željo odpraviti te težave.«
“Slovenija je država z veliko potenciali, vendar so ti že desetletja slabo izkoriščeni. Žalostijo me primeri, ko sekundarna gostinska ponudba ne spremlja primarne, naše narave.”
Ime Slovenije v svet ponesejo tudi izjemni uspehi naših športnikov. A kaj, ko teh rezultatov ne znamo vedno najbolj unovčiti v korist slovenskemu turizmu – ali pa morda zaradi naše miselnosti ne želimo. »Generalno gledano imamo v Sloveniji družben problem, in sicer podpreti najboljše, malce smo nerodni v teh zadevah. Namreč, raje podpremo maso povprečnih, da bodo vsi zadovoljni in se ne bo nihče pritoževal, kot pa da podpremo 2–3 nadpovprečne posameznike in tako kujemo železo, dokler je vroče. Ker ne razumemo, da bodo navsezadnje tudi povprečni imeli nekaj od tega, če se bo spodbujalo tiste, ki so trenutno in.«
Slovenski matematik je prejel prestižno nagrado Kanadskega kraljevega združenja.
Društvo slovenskih pisateljev, vodenje katerega je po nepreklicnem odstopu Iva Svetine prevzela dr. Aksinja Kermauner, s tem imenom pisatelje povezuje že 50 let, čeprav so se pišoči ljudje pri nas v društveno delovanje organizirali že veliko prej, njihov vpliv pa je v preteklosti podpiral in izzival tudi družbene in kulturne spremembe. Za nekaj sprememb znotraj tega informativnega, literarnega središča si bo v prihodnje prizadevala tudi nova predsednica dr. Aksinja Kermauner, pisateljica, pesnica, učiteljica in tiflopedagoginja, ki se je do sedaj ukvarjala predvsem s področjem mladinske književnosti.
Znanje nas lahko reši iz težav in nam prinese lepšo prihodnost. Nekoč smo napovedovali, da bo Slovenija dežela znanja, ki ga bomo prodajali na tuje, žal pa danes izvažamo predvsem »živo znanje«- mlade diplomante, pravi doktor Miha Kos. Poudarja, da nas ne sme biti strah poskusiti novih stvari in da se ne smemo bati porazov. Pogum in želja po raziskovanju sta podstat Hiše eksperimentov, kjer se znanost, učenje, umetnost in humor prepletajo v celoto. Z doktorjem Miho Kosom se bomo pogovarjali o promociji znanosti in trajnostnega učenja, o vzpodbujanju pozitivnega načina mišljenja ter iskali odgovor na vprašanje, koliko korakov nas še loči od družbe radovednih in odprtih ljudi?
15. septembra 2018 bo potekala največja družbena akcija na svetu – Svetovni dan čiščenja. Na ta dan se bodo združili milijoni ljudi vsega sveta v boju proti enemu najbolj perečih ekoloških problemov – odpadkom. Tudi v Sloveniji bomo v enem dnevu ponovno očistili našo deželo. Čistilno akcijo Očistimo Slovenijo 2018 že tretjič zapored organizirajo v društvu Ekologi brez meja – kot pravijo tokrat še zadnjič. Pred naš mikrofon smo povabili predsednico društva Uršo Zgojznik.
V tokratnem intervjuju bomo gostili akademskega kiparja in magistra s področja videa in novih medijev Zorana Pozniča, sicer že desetletje direktorja osrednje trboveljske kulturne ustanove Delavski dom Trbovlje. Prav pod njegovim vodstvom so se Trbovlje zapisale novomedijski umetnosti. Celoletna dejavnost Trbovelj kot novomedijskega mesta vrhunec doživlja od vsakoletnem, letos že desetem, festivalu novomedijske kulture Speculum Artium, ki ima v slovenskem prostoru trdno zasidrano mesto vodilnega novomedijskega festivala pri nas.
Ko se je z apneo (potapljanje na vdih), kot prvi na svetu na 50 metrov globine potopil legendarni Enzo Maiorca, pred skoraj 60. leti je medicinska znanost trdila, da je to skrajna meja človeške zmogljivosti. Da so pogoji na takšni globini za človeka smrtonosni. A skozi leta so se tekmovalci na površje vračali živi, globine pa so se večale in danes so potopi preko 100 m nekaj vsakdanjega. Konec julija je bilo na Bahamih najprestižnejše tekmovanje globinskih apneistov na svetu. V znameniti Deanovi luknji, ki je naravno poplavljeno 203 metre globoko brezno. Od tam se je z dvema novima državnima rekordoma oplemeniten vrnil Samo Jeranko. Naš najgloblji Slovenec, ki je do sedaj v apnei postavil 17 državnih rekordov, trenutno ima v lasti tudi vse globinske. Jeranko, ki je tudi magister inženir strojništva, nekdanji plavalski prvak in tudi inštruktor potapljanja na vdih, bo tokrat z nami za pogovor o svojih izkušnjah na tem imenitnem tekmovanju pa tudi o potapljanju na vdih nasploh, vendarle je to šport, ki ves čas kljubuje znanosti in premike meje človeške zmogljivosti. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Latok I v višino meri 7145m, a se zdi, da pravzaprav višje gore do zdaj ni preplezal še nihče. Kar 40 let so se številni izjemni alpinisti z vsega sveta trudili, da bi jim uspelo preplezati severni raz, nekakšen sveti gral sodobnega alpinizma. Zdaj je končana tudi ta saga. Pod njo so se podpisali vodja odprave Choktoi 2018 Aleš Česen, Luka Stražar in Britanec Tom Livingstone. Na Prvem sta oba slovenska akterja tega podviga z voditeljem Juretom K. Čoklom v intervjuju razkrila podrobnosti še enega zgodovinskega uspeha slovenskega alpinizma.
Že več desetletij je boj za ohranjanje etnografske dediščine spodnjega Podravja del življenja Branka Brumna. Dolgoletni vodja ptujskega Kurentovanja je prek kratkim postal tudi generalni sekretar evropskega združenja karnevalskih mest, že pred leti je njegovo delo z medaljo za zasluge nagradil predsednik republike. Ne samo o teh nagradah, tudi o izzivih ohranjanja etnografske dediščine v času sodobne tehnologije ter o prihodnji viziji ohranjanja tradicije bomo med drugim govorili v oddaji Intervjuju.
Pod Gosposvetsko cesto v Ljubljani se je stoletja skrival obsežen pokopališki kompleks iz poznorimskih časov, ki je arheologe pošteno presenetil. Poleg 350 skeletnih pokopov in številnih sarkofagov, so naleteli tudi na ostanke zgradbe z mozaikom in freskami, ki nima veliko znanih vzporednic v svetu. Pokopališka cerkev je nastajala v več fazah sočasno s širjenjem pokopališča zgodnjekrščanske skupnosti v Emoni v drugi polovici 4. in na začetku 5. stoletja. Kakšen nov vpogled v življenje v Emoni nam nove najdbe prinašajo, bo v sredinem Intervjuju pojasnil strokovni koordinator izkopavanj, arheolog doc. dr. Andrej Gaspari.
Medtem ko se po Evropi, tudi pod vplivom dela politike, krepita nasprotovanje in strah pred priseljenci, pa skoraj vse evropske države glede na demografske trende in nataliteto nujno potrebujejo imigrante, če se želijo še naprej razvijati in vzdrževati sedanji standard družbenega razvoja. Konec koncev so migracije temeljna značilnost zgodovine človeškega razvoja in vsi smo migranti, ki smo v nekem zgodovinskem obdobju prišli iz Afrike, pravi dr. Mitja Žagar z Inštituta za narodnostna vprašanja, s katerim smo se pogovarjali o aktualnih vprašanjih v zvezi z migracijami.
Andrej Štremfelj, mojster plezanja in življenja, ki je postal deseti v vsej zgodovini podeljevanja zlatega cepina za življenjske dosežke
Štefan Bogdan Barenboim Šalej živi v Sao Paulu. Iz Brazilije se je nekoč oglašal kot dopisnik, bil pa je tudi slovenski častni konzul in uspešen podjetnik. Še vedno povezuje slovensko gospodarstvo in diplomacijo z Brazilijo in je odličen poznavalec aktualnih razmer. Oktobra bodo Brazilci izbirali novega predsednika. Skoraj zagotovo to ne bo Luis Inácio Lula da Silva, ki prestaja kazen zaradi pasivne korupcije in pranja denarja. Njegova morebitna kandidatura pa je le ena izmed tem, ki pred volitvami razdvajajo Brazilce.
Ob začetku desetletja je Katja Perat z nagrajenima in zdaj že dolgo razprodanima pesniškima zbirkama, Najboljši so padli in Davek na dodano vrednost, zbudila pozornost najširše javnosti, celo tistih bralk in bralcev, ki praviloma nikoli ne posežejo po poeziji. Ampak že takrat je avtorica večkrat poudarila, da je še zdaleč ne zanima samo pesništvo in da bi se enkrat v prihodnje rada preizkusila v pisanju romana. No, ta prihodnost je zdaj nastopila; pred nekaj tedni je pri založbi Beletrina izšel njen romaneskni prvenec, Mazohistka, ki pripoveduje zgodbo, umeščeno na Dunaj ob prelomu 19. v 20. stoletje. Kolikor Katjo Perat poznamo tudi kot angažirano javno intelektualko, ki redno posega v slovenske javne debate o najbolj občutljivih družbenih temah, se zdi ta preskok v stoletje in četrt oddaljeno preteklost vsaj nekoliko presenetljiv … Ali pa tudi ne, če pomislimo na Cankarjevo prepričanje, da se probleme od daleč pravzaprav vidi bolje. O čem torej govori Mazohistka in na kakšen način se ta roman vpisuje v sodobnost, smo v pogovoru s pisateljico preverjali v tokratnem Intervjuju na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Tihomir Pinter (iz osebnega arhiva Katje Perat)
Dr. Jože Rovan je pred dobrim mesecem postal novi predsednik Planinske zveze Slovenije, najbolj množične prostovoljne organizacije pri nas. Vodenje je prevzel v času vse večjega obiska slovenskih gora in v času, ko bi organizacija zaradi zahtevnega urejanja in markiranja planinskih poti ter ekološke in okoljske prenove planinskih koč potrebovala finančno pomoč države. Je diplomirani ekonomist, predavatelj statistike na ljubljanski Ekonomski fakulteti, več kot štiri desetletja je markacist, hribovec, turni smučar, v zadnjem času pa predvsem predan turni kolesar.
Neveljaven email naslov