Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Življenje Marine Cvetajeve se bere kot kakšen filmski scenarij. Rodila se je v premožni, umetniški družini v Moskvi v zadnjem desetletju devetnajstega stoletja. Pri osemnajstih, v tistih zadnjih pozlačenih letih, preden je prva svetovna vojna ves svet pahnila v kaos, je začela objavljati poezijo in hitro naletela na zelo ugoden odziv ruskega bralstva. Leta 1917 je izbruhnila oktobrska revolucija, ki ji je Cvetajeva – za razliko od malodane vseh drugih ruskih književnikov tistega časa – nasprotovala že od samega začetka. Leta, ki so sledila, so bila trda. Njen mož se je boril v vrstah bele garde, sama pa je ostala v Moskvi, kjer ji je zaradi lakote umrla starejša hči. Leta 1922 ji je naposled uspelo oditi na Zahod, vendar se tudi tam ni znašla. Njena svobodomiselnost, njene ljubezenske afere, njeno dopisovanje z največjim pesnikom ruske revolucije, Vladimirjem Majakovskim, in s poznejšim nobelovcem Borisom Pasternakom, ki je tudi živel v prvi komunistični državi, njena drzna in zahtevna poezija – vse to je bilo v očeh konservativne in zagrenjene ruske emigrantske skupnosti skrajno moteče. Medtem se je njen mož odločil sodelovati s sovjetsko tajno policijo, njena druga hčerka pa je začela gojiti simpatije do ruskih komunističnih oblasti. Tako se je Cvetajeva tik pred začetkom druge svetovne vojne vrnila v Sovjetsko zvezo, kjer pa so člane njene širše družine zaprli, številne med njimi, tudi njenega moža, so celo ubili. Nazadnje si je konec avgusta 1941 sama vzela življenje.
Življenjska zgodba Marine Cvetajeve je nedvomno tragična. Toda literarni raziskovalci pravijo, da si brez njenega literarnega dela ni mogoče predstavljati ne zgodovine ruske ne zgodovine svetovne književnosti v dvajsetem stoletju. In to sodbo potrjuje tudi izbor iz poezije in proze Cvetajeve, ki je pod naslovom Poskus sobe nedavno izšel pri založbi Kulturno-umetniškega društva Zrakogled. O Marini Cvetajevi in njenem literarnem opusu bo tekla beseda tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom bo Andreja Kalc, ki je Poskus sobe prevedla v slovenščino in za ta prevod prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko.
742 epizod
V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.
Življenje Marine Cvetajeve se bere kot kakšen filmski scenarij. Rodila se je v premožni, umetniški družini v Moskvi v zadnjem desetletju devetnajstega stoletja. Pri osemnajstih, v tistih zadnjih pozlačenih letih, preden je prva svetovna vojna ves svet pahnila v kaos, je začela objavljati poezijo in hitro naletela na zelo ugoden odziv ruskega bralstva. Leta 1917 je izbruhnila oktobrska revolucija, ki ji je Cvetajeva – za razliko od malodane vseh drugih ruskih književnikov tistega časa – nasprotovala že od samega začetka. Leta, ki so sledila, so bila trda. Njen mož se je boril v vrstah bele garde, sama pa je ostala v Moskvi, kjer ji je zaradi lakote umrla starejša hči. Leta 1922 ji je naposled uspelo oditi na Zahod, vendar se tudi tam ni znašla. Njena svobodomiselnost, njene ljubezenske afere, njeno dopisovanje z največjim pesnikom ruske revolucije, Vladimirjem Majakovskim, in s poznejšim nobelovcem Borisom Pasternakom, ki je tudi živel v prvi komunistični državi, njena drzna in zahtevna poezija – vse to je bilo v očeh konservativne in zagrenjene ruske emigrantske skupnosti skrajno moteče. Medtem se je njen mož odločil sodelovati s sovjetsko tajno policijo, njena druga hčerka pa je začela gojiti simpatije do ruskih komunističnih oblasti. Tako se je Cvetajeva tik pred začetkom druge svetovne vojne vrnila v Sovjetsko zvezo, kjer pa so člane njene širše družine zaprli, številne med njimi, tudi njenega moža, so celo ubili. Nazadnje si je konec avgusta 1941 sama vzela življenje.
Življenjska zgodba Marine Cvetajeve je nedvomno tragična. Toda literarni raziskovalci pravijo, da si brez njenega literarnega dela ni mogoče predstavljati ne zgodovine ruske ne zgodovine svetovne književnosti v dvajsetem stoletju. In to sodbo potrjuje tudi izbor iz poezije in proze Cvetajeve, ki je pod naslovom Poskus sobe nedavno izšel pri založbi Kulturno-umetniškega društva Zrakogled. O Marini Cvetajevi in njenem literarnem opusu bo tekla beseda tudi v tokratnem Kulturnem fokusu. Gostja pred mikrofonom bo Andreja Kalc, ki je Poskus sobe prevedla v slovenščino in za ta prevod prejela tudi nagrado Radojke Vrančič za najboljšo mlado prevajalko.
V podobe vojne lahko vstopimo neposredno, ali pa jih pomaknemo daleč od sebe. "Bosonogi antropolog" o tem, da je kritično mišljenje boj proti samoumevnosti, saj je samoumevnost navadno posledica naše mišljenjske lenobe.
Nekateri ljudje s tega sveta odidejo mirno, drugi življenje končajo s težko smrtjo. Predvsem hude izkušnje ljudi na območjih vojn, genocidov in drugih kriz povečajo pogostost različnih vrst trajnejših komunikacij živih z umrlimi ali obratno.
Monumentalni slovar, ki ga je pred 130 leti pripravil Maks Pleteršnik, velja za čisti intelektualni presežek slovenskega 19. stoletja in jezikovni pripomoček, ki ga lahko s pridom uporabljamo še danes
Antropologija vonja - pionirsko delo o vznemirljivih vohalnih temah, ki jih raziskuje dr. Mojca Ramšak
Je kralj Matjaž zgolj ime, v katerega so naši predniki enkrat v srednjem veku preoblekli kakega izmed predkrščanskih, mitoloških junakov, ali pa se za likom tega junaka slovenskega ljudskega slovstva vendarle skriva kak dejanski srednjeveški vladar?
Kaj neki se zgodi, ko v knjigi Tudi pesnik in kipar združita moči ter so- in zoper-postavita svoje stvaritve?
Vojna se je vklenila v človeško zgodovino, čeprav naj bi ljudi 20. stoletje dokončno spametovalo in napravilo stalnim konfliktom in nepredstavljivim grozotam, dokončni konec.
Ko pomislimo na renesanso, se nam pred očmi zarišejo predvsem znameniti slikarji, kiparji ter pisci iz Firenc in ostalih mest na severu današnje Italije. In vendar je to idejno in kulturno gibanje vplivalo na celotno evropsko intelektualno življenje v zgodnjem novem veku. V tokratnem Kulturnem fokusu bomo zato oči usmerili na drug konec naše celine in se posvetili znamenitemu mislecu tako imenovane severne renesanse, nizozemskemu pisatelju, teologu, filologu in filozofu Erazmu Rotterdamskemu, ki ga nedvomno lahko štejemo za enega največjih intelektualcev tistega časa in ki je danes najbolj znan po svojem satiričnem in družbenokritičnem delu Hvalnica norosti, prav pred kratkim pa so pri založbi Studia Humanitatis izdali prevod izbora iz njegovih Pogovorov. O Erazmovi misli in idejnem svetu prelomnega časa, v katerem je živel, se bomo ob novo izdanem delu pogovarjali s klasičnim filologom, podoktorskim raziskovalcem Univerze v Cambridgeu dr. Tomažem Potočnikom, ki je Pogovore prevedel in jim pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Bil je zasužnjen, preživel je državljansko vojno ter prestal vladavino zakonov Jima Crowa. Zora Neale Hurston, antropologinja, etnografka, folkloristka in pisateljica, je poslušala in zapisala njegovo presunljivo in tragično zgodbo, ki se je dramatično odvijala v zadnjih izdihljajih prepovedane trgovine s sužnji.
Zgodovino Balkana so v bolj oddaljeni preteklosti, poleg drugih ljudstev, oblikovali tudi Iliri, o katerih pa vemo veliko manj, kot o recimo o tedaj močnih civilizacijah, s katerimi so trgovali, se vojskovali, in navsezadnje bili plen kolonialnih interesov.
Veliki nemško-ameriški režiser, ki verjame, da je človek v ljubezni kar najboljša verzija samega sebe
O zbirki esejev, v katerih sodobna japonsko-nemška pisateljica Yoko Tawada išče poti iz potuhe, lenobe in predvidljivosti, v katere lahko zapadejo književniki in književnice, ki ustvarjajo samo v svojem maternem jeziku
Poletje je čas, ko so ceste, ki od neznano kdaj vodijo na vse mogoče konce sveta, polne prometa ... Že zdavnaj so utonile v pozabo jantarne in rimske poti, vojaška konjenica in natovorjeni vozovi, izginil je ves staroveški turizem. Nekaj pa je le ostalo v spominu in zapisu kamna.
Budizem ni »le« religija; v pomembni meri je tudi filozofija. V pogovoru s filozofinjo dr. Nino Petek smo preverjali, kateri pravzaprav so ključni koncepti budistične filozofske misli pa tudi kako se je ta misel razvijala v zgodovinskem času ter geografskem prostoru.
Ob zborniku Vrt in prispodoba, za katerega sta njegovi urednici, krajinska arhitektka Ana Kučan in filozofinja Mateja Kurir, prejeli letošnjo Plečnikovo medaljo za strokovno publicistiko, skušamo natančneje določiti mesto, ki ga v človekovem bivanjskem izkustvu zasedajo vrtovi in parki
Velikokrat smo pred določeno sliko v galeriji nevedni, zbegani ali brez potrebnega orodja, ki bi nam pomagalo razumeti, interpretirati, ali bolje razbrati umetnino, ki nas je nagovorila.
Tokrat se podajamo v zlato obdobje mladinske književnosti, ki je nastajala skupaj z obnovo povojne države in njene mreže infrastrukture, v katero sta bila zajeta tudi šolstvo in kultura.
Verjetno je le malo reči, ki človeka zaznamujejo močneje kot dejstvo, da je minljiv. Da se skozi čas staramo in da nas na koncu tega staranja, ali pa - če bomo imeli nesrečo - še prej, neizogibno čaka smrt, je zato nekaj, do česar tak ali drugačen odnos vzpostavljajo vse kulture v vseh zgodovinskih obdobjih. Ker je človekov odnos do staranja in minljivosti vedno del širših pogledov neke družbe na svet in na posameznike, pa se gre vprašati, kdaj in kako so v zgodovini začele moč pridobivati ideje, ki so oblikovale poglede današnjega časa. Vneto čaščenje mladosti in obsedenost z množico pripravkov, ki naj bi skrbeli za naše zdravje in vitalnost ter pomlajevali naša telesa - ter na drugi strani naš nelagoden odnos do starosti in smrti - namreč, kot vemo, niso od nekdaj prevevali naše kulture. In vendar izvori teh pogledov segajo precej dlje v zgodovino, kot si praviloma predstavljamo. O tem, kako se je že nekje od 18. stoletja naprej v evropskih družbah začel spreminjati odnos do starosti in smrti ter skozi naslednje stoletje prinesel ne le veliko miselnih premikov na tem področju, ampak tudi celo množico včasih precej bizarnih pomlajevalnih metod, bomo v tokratnem Kulturnem fokusu govorili z dr. Meto Remec z Inštituta za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: plakat iz leta 1929 oglašuje film, ki prikazuje takrat zelo razvpito in zloglasno metodo pomlajevanje s pomočjo presajanja delov testisov ali jajčnikov iz opic v ljudi, ki jo je izvajal francoski zdravnik Serge Voronoff
Kako lahko povežemo posameznikovo in družbeno samozagledanost, arhaične in bolj sodobne mitološke ter umetniške različice, v katerih je naslovni lik Narcis, ter avtofikcijsko literaturo?
So naravoslovne znanosti res zaprte v nekakšnem slonokoščenem stolpu čiste vednosti in brez omembe vrednih povezav s človeško stvarnostjo, sredi katere znanstveniki živijo, raziskujejo ter postavljajo hipoteze?
Neveljaven email naslov