Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gostili smo medijskega poznavalca Richarda Barbrooka, ki razstavlja v Projektnem prostoru v Aksiomi v Ljubljani.
Vedno ga je zanimal pogled na preteklost. Pravi, da se nam zdaj zdijo Združene države Amerike in Rusija različni državi. Ko pa se bomo čez dvesto let ozrli nazaj, bomo spoznali, da sta bila to dva enaka sistema. Njun industrijski razvoj, centralizirana ureditev s številno vlado in velikanskimi korporacijami ter vohunskimi agencijami … vse je enako. Tako trdi britanski sociolog dr. Richard Barbrook, profesor na Univerzi v Westminstru in strokovnjak na področju medijev, ki se je v devetdesetih ukvarjal tudi z medijsko zakonodajo znotraj EU. V projektnem prostoru v Aksiomi razstavlja projekt Igra vojne.
Že od nekdaj namreč občuduje Guya Deborda, ki je ustvaril igro z naslovom Vojna iger. Tako je po tem vzorcu nastala večnacionalna skupina umetnikov – med katerimi je tudi Barbrook, in ta je leta 2007 ustanovila skupino Class Wargames. Igranje vojnih družabnih iger je v tem primeru prostor za urjenje kibernetskih komunističnih upornikov prihodnosti.
“Debord je bil zelo aktiven v demonstracijah maja leta 1968 v Parizu. Večina iger o vojnah govori o bitki pri Borodinu septembra 1812, kjer je Napoleon slavil nad Rusi, ali o bitki za Stalingrad, ki je potekala med drugo svetovno vojno. Toda on je želel ustvariti nekaj drugačnega. To je nekakšna abstraktna različica Napoleonovega vojskovanja in seveda ni običajna vojna igra. Vojaki se ne pobijajo med sabo, ampak gre za prekinjanje komunikacijskih omrežij.”
Barbrook se ukvarja tudi s kritiko nekaterih družbenih stanj. Esej The California Ideology oziroma Kalifornijska ideologija, ki sta ga napisala z medijskim teoretikom Andyjem Cameronom, je bil nekakšna kritika zahodnoobalne neoliberalne stranke, članek z naslovom Namišljena prihodnost pa govori predvsem o tem, kako politika vpliva na nadziranje našega početja na internetu. O tem tudi sicer veliko piše. Ob vprašanju, ali živimo v internetnem Panoptikonu odvrne, da je zelo težko prisluškovati in slediti 7 milijardam ljudi in točno vedeti, kaj kdo počne, poskuša pa internetne lahkomiselneže tudi naučiti obnašanja na internetu.
“Pišem nekakšen Internetni zakonik, ki opisuje, kako zavarovati našo avtonomijo in kako spodbujati skupno prizadevanje za boljši internet. Seveda vsi želimo deliti svoje stvari z drugimi, vendar pa nočemo, da jih vohunske agencije uporabijo proti nam. Ta dokument bo zajemal predvsem napotke, kako se obnašati, da ne bomo zanimivi za vohune.”
Za to si prizadeva tudi, ker je bil sam žrtev vohunske politike. V osemdesetih letih je bil Barbrook soustanovitelj piratskega radia Spectrum v Londonu v Veliki Britaniji. To je bil po njegovem mnenju precej nevpliven, multikulturni radio, na katerem so besedo dobile številne etnične skupine na otoku. Seveda ni ogrožal nikogar, pa vendar je njihovo oddajanje šlo v nos takratni vladi.
“V 70. letih je obstajalo veliko tako rekoč “naredi si sam” medijev, zato sva s prijateljem ustanovila piratski radio. V 80. letih je v Veliki Britaniji veljala zelo radikalna politika za radie, saj je bila takrat predsednica vlade Margharet Thatcher. Britanska vohunska agencija mi je šest mesecev prisluškovala po telefonu. Mi samo želeli dati besedo imigrantom in beguncem. Zanimale so nas le njihove zgodbe.”
Medijski poznavalec Richard Barbrook kot pisec člankov, nekakšnih »internetnih« zakonov in soustanovitelj piratskega radia, trdi, da bi za razumevanje zdajšnjega časa morali razumeti preteklost … in kot poznavalec zgodovine ter nekdanji radijec pravi, da se radiu obeta pravi razcvet …
“Včasih si moral kakšne posebne radijske oddaje poslušati ob enih ponoči. Zdaj pa lahko rečem, da radijske postaje doživljajo pravo renesanso od pojava interneta naprej, predvsem zaradi podkastov. Ta možnost, da lahko oddajo poslušaš kadarkoli si zaželiš, in to, da lahko poslušaš oddaje, ki so bile v etru pred nekaj leti, je odlično. Radio se je pomladil, zahvala za to pa gre internetu.”
Gostili smo medijskega poznavalca Richarda Barbrooka, ki razstavlja v Projektnem prostoru v Aksiomi v Ljubljani.
Vedno ga je zanimal pogled na preteklost. Pravi, da se nam zdaj zdijo Združene države Amerike in Rusija različni državi. Ko pa se bomo čez dvesto let ozrli nazaj, bomo spoznali, da sta bila to dva enaka sistema. Njun industrijski razvoj, centralizirana ureditev s številno vlado in velikanskimi korporacijami ter vohunskimi agencijami … vse je enako. Tako trdi britanski sociolog dr. Richard Barbrook, profesor na Univerzi v Westminstru in strokovnjak na področju medijev, ki se je v devetdesetih ukvarjal tudi z medijsko zakonodajo znotraj EU. V projektnem prostoru v Aksiomi razstavlja projekt Igra vojne.
Že od nekdaj namreč občuduje Guya Deborda, ki je ustvaril igro z naslovom Vojna iger. Tako je po tem vzorcu nastala večnacionalna skupina umetnikov – med katerimi je tudi Barbrook, in ta je leta 2007 ustanovila skupino Class Wargames. Igranje vojnih družabnih iger je v tem primeru prostor za urjenje kibernetskih komunističnih upornikov prihodnosti.
“Debord je bil zelo aktiven v demonstracijah maja leta 1968 v Parizu. Večina iger o vojnah govori o bitki pri Borodinu septembra 1812, kjer je Napoleon slavil nad Rusi, ali o bitki za Stalingrad, ki je potekala med drugo svetovno vojno. Toda on je želel ustvariti nekaj drugačnega. To je nekakšna abstraktna različica Napoleonovega vojskovanja in seveda ni običajna vojna igra. Vojaki se ne pobijajo med sabo, ampak gre za prekinjanje komunikacijskih omrežij.”
Barbrook se ukvarja tudi s kritiko nekaterih družbenih stanj. Esej The California Ideology oziroma Kalifornijska ideologija, ki sta ga napisala z medijskim teoretikom Andyjem Cameronom, je bil nekakšna kritika zahodnoobalne neoliberalne stranke, članek z naslovom Namišljena prihodnost pa govori predvsem o tem, kako politika vpliva na nadziranje našega početja na internetu. O tem tudi sicer veliko piše. Ob vprašanju, ali živimo v internetnem Panoptikonu odvrne, da je zelo težko prisluškovati in slediti 7 milijardam ljudi in točno vedeti, kaj kdo počne, poskuša pa internetne lahkomiselneže tudi naučiti obnašanja na internetu.
“Pišem nekakšen Internetni zakonik, ki opisuje, kako zavarovati našo avtonomijo in kako spodbujati skupno prizadevanje za boljši internet. Seveda vsi želimo deliti svoje stvari z drugimi, vendar pa nočemo, da jih vohunske agencije uporabijo proti nam. Ta dokument bo zajemal predvsem napotke, kako se obnašati, da ne bomo zanimivi za vohune.”
Za to si prizadeva tudi, ker je bil sam žrtev vohunske politike. V osemdesetih letih je bil Barbrook soustanovitelj piratskega radia Spectrum v Londonu v Veliki Britaniji. To je bil po njegovem mnenju precej nevpliven, multikulturni radio, na katerem so besedo dobile številne etnične skupine na otoku. Seveda ni ogrožal nikogar, pa vendar je njihovo oddajanje šlo v nos takratni vladi.
“V 70. letih je obstajalo veliko tako rekoč “naredi si sam” medijev, zato sva s prijateljem ustanovila piratski radio. V 80. letih je v Veliki Britaniji veljala zelo radikalna politika za radie, saj je bila takrat predsednica vlade Margharet Thatcher. Britanska vohunska agencija mi je šest mesecev prisluškovala po telefonu. Mi samo želeli dati besedo imigrantom in beguncem. Zanimale so nas le njihove zgodbe.”
Medijski poznavalec Richard Barbrook kot pisec člankov, nekakšnih »internetnih« zakonov in soustanovitelj piratskega radia, trdi, da bi za razumevanje zdajšnjega časa morali razumeti preteklost … in kot poznavalec zgodovine ter nekdanji radijec pravi, da se radiu obeta pravi razcvet …
“Včasih si moral kakšne posebne radijske oddaje poslušati ob enih ponoči. Zdaj pa lahko rečem, da radijske postaje doživljajo pravo renesanso od pojava interneta naprej, predvsem zaradi podkastov. Ta možnost, da lahko oddajo poslušaš kadarkoli si zaželiš, in to, da lahko poslušaš oddaje, ki so bile v etru pred nekaj leti, je odlično. Radio se je pomladil, zahvala za to pa gre internetu.”
Pogovor s Simonom Demšarjem, ki je prevedel že nekaj biografij slavnih rokerjev. Knjiga Jaz je zgodba o enem največjih imen popularno-glasbene scene, umetniku z mnogimi uspehi, številnimi nagradami in milijoni prodanih plošč. O Eltonu Johnu se je z njim pogovarjal Jernej Vene.
Dušan Škodič je goram zavezan že več kot 30 let. Ne le da je sam planinec, je tudi planinski publicist. Pred leti je navdušil z zbirko zgodovinskih zgodb Ljudje v gorah, v delu Smeh z gora, ki je pri Planinski založbi Planinske zveze Slovenije izšla letos, pa zapisal anekdote, ki se dogajajo v gorah in dolini. Dušan Škodič našo zgodovino doživeto raziskuje tudi kot član uredniškega odbora revije Planinski vestnik in s to je delno povezan tudi njegov poletni namig.
V filmogledu na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja dr. Igor Pribac, filozof in družbeno angažiran intelektualec, ki se ukvarja s spektrom vprašanj, od etike, bioetike do politike. Filmska umetnost, pravi, je tu nekje vmes. foto: Osebni arhiv/Caterina Leonardi
V Slovenj Gradcu se bo v četrtek začel mednarodni festival kratkega neodvisnega filma SHOTS, ki letos praznuje peti rojstni dan. Festival tudi letos prinaša zanimiv nabor filmov. V treh filmskih večerih med četrtkom in soboto si bodo v dvorcu Rotenturn obiskovalci lahko ogledali 13 filmov iz celega sveta. O novostih, naboru filmov in izzivih, s katerimi se letos soočajo prireditelji kulturnih prireditev se je Aljaž Golčer pogovarjal z direktorjem festivala SHOTS Tomom Novoselom.
V današnjem Filmogledu na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe odgovarja enaindvajsetletni Andrej Omejc, ki je pravkar zaključil izpite tretjega letnika medicine, kot saksofonist in član Mladinskega orkestra Evropske unije pa na svojih koncertih najraje izvaja klasično glasbo, prirejeno za saksofon.
Pravijo: enkrat zbiralec, vedno zbiralec. In predmeti, ki so predmet zbiranja, so zelo različni, od kovancev in plišastih medvedov do starega železa. Med vinorodnimi griči Bizeljskega, v kleti hiše Babičevih v Bukovju, pa stoji posebna zbirka. Leta 2000 je Lea Babič dobila izziv: zbiranje majolik. Ko ga je sprejela, si je po tihem mislila: kakšnih 40 jih bo, več pa ne. Toda zdaj njena zbirka šteje več kot 1500 vrčev za vino z vsega sveta, iz 65-ih držav in marsikdo reče, da česa takega še ni videl.
Korona poletje je prekrižalo načrte mnogim organizatorjem kulturnih festivalov. Marsikje je letošnji turistični utrip drugačen, v Izoli pa je druga slika - kulturni utrip je kar živahen, kulturni dogodki se odvijajo v parku, pa na Manziolijevem trgu, v Letnem kinu Arrigoni in tudi na Ljubljanski ulici. Tam namreč živi Drago Mislej Mef, ki skupaj s somišljeniki že peto leto, od začetka julija do sredine septembra, organizira Četrtkove večer pri Špini.
Vladimir Habjan je urednik Planinske založbe Planinske zveze Slovenije. Če je Triglav kralj, potem je Škrlatica kraljica naših gora, ki Triglav povezuje z Martuljkovo skupino, v kateri leži 2472 metrov visok današnji poletni namig, ki ga najdete v vodniku Julijske Alpe: osrednji del, avtorja Romana Tratarja.
O filmih in njihovi glasbi razmišlja Erik Valenčič, režiser in scenarist, avtor številnih dokumentarnih filmov, od leta 2003 tudi novinar in vojni poročevalec iz raznih vojnih žarišč.
Pri Planinski založbi Planinske zveze Slovenijeimajo štiri knjižne novosti. Tri leposlovna dela in eno vodniško. Nov je vodnik Julijske Alpe: osrednji del, avtorja Romana Tratnika, ki obseg več kot 400 vzponov, 100 vrhov ter skoraj 40 planinskih koč. Vsak pristop ima tudi oceno težavnosti. Anka Rudolf v delu Čez drn in strn zapiše 18 pravljic, pripovedk in zgodb iz življenja ljudi. Rafael Terpin v leposlovnem delu Griči združi eseje in slike rovtarskega sveta, ki se razprostira med ajdovskimi, tolminskimi in škofjeloškimi griči. Smeh z gora je zadnja novost, ki jo je napisal Dušan Škodič. Bralec se lahko sprehodi med zabavnimi planinskimi zgodbami, ki se dogajajo v hribih.
Izjemen poznavalec domače in tuje knjižne ustvarjalnosti Andrej Blatnik rad potuje in bere. Čeprav je pred kratkim pri založbi Goga izdal roman z naslovom Luknje, v katerem se junak s svojim rešiteljem poda reševat svet z umetnostjo, že nastaja novo romaneskno delo. Njegov poletni namig je delo enega najuspešnejših mlajših italijanskih romanopiscev Marca Missirolija Zvestoba, ki ga je prevedel Janko Petrovec. Roman se je lani uvrstil med pet finalistov za najpomembnejšo italijansko književno nagrado Strega ter osvojil nagrado Strega Giovani 2019. Pravice za snemanje televizijske serije pa je odkupil Netflix.
V tokratni oddaji gostimo Kristino Ravnikar, multimedijsko umetnico, snemalko in režiserko. V Slovenski kinoteki je nova vodja za odnose z javnostmi.
Francoski festival z imenom Partir en livre (Sprehod v knjige) vsako poletje poteka v različnih krajih po Franciji, zadnja leta pa je v projekt vključena tudi Slovenija. Glavna tema festivala je spodbujanje bralne kulture med mladimi in starejšimi bralci, običajno na lokacijah, ki primarno niso namenjene knjižnim dogodkom. Več nam je povedala Maša Jazbec, slovenska predstavnica festivala.
A dela? je naslov razstave, ki bo v galeriji Vžigalica v Ljubljani od 14. julija do 29. avgusta predstavila izbor novejšega ustvarjanja transdisciplinarne raziskovalne in razvojne platforme ZKM | Hertz-Lab: zbirko glasbenih orodij, interaktivne zvočne instalacije in aplikacijo, ki se osredotočajo na možnosti ustvarjanja in oblikovanja v času pospešenega tehnološkega napredka in digitalizacije. Razstava A dela? je uvod v istoimenski festival, ki ga organizira društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost.
Majolika ima v slovenski umetnosti poseben status, kot simbol dobre in vesele družbe jo opevajo celo ljudske pesmi. Mimi Malenšek pa v zgodovinski povesti Pod Triglavom zapiše, da majolka vina prežene mračne misli in prinese dobro voljo. Nekoč je veljalo, da skoraj ni bilo hiše, ki tega čudovitega izdelka ne bi imela. A majolika ni le posoda za vino. Je vrsta keramike, o kateri so v Narodnem muzeju Slovenije pripravili razstavo. O zgodovini in imenu majolika nam je več povedala doktorica Mateja Kos, kustosinja in soavtorica razstave Slovenska majolika.
Mateja Valentinčič je filmska kritičarka in novinarka, ki so jo v glasbenem smislu najbolj zaznamovale filmske mojstrovine Charlija Chaplina. V svoj izbor dodaja še filme Francisa F. Coppole, Quentina Tarantina in Briana De Palme.
Festival Pranger je srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije. Začenja se danes v Ljubljani, nato pa se bo preselil v Rogaško Slatino oz. na bližnjo Sladko Goro. Usmeritve festivala so dostojanstvo in recepcije umetnosti.
Mariborska Galerija Media Nox, ki daje razstavni prostor na voljo mladim ustvarjalnim avtorjem s področja vizualne umetnosti in kustosom, praznuje 30-letnico delovanja. Ob jubileju so pripravili obsežen katalog o zgodovini galerije in razstavo ''V času prostora'' z deli 41 danes uveljavljenih avtorjev, ki ponuja svojevrsten pregled slovenske umetnosti zadnjih tridesetih let.
Goro Osojnik, slovenski specialist za ulično gledališče, z namigom za poletni izlet v kraj, za katerega je dolga leta mislil, da ima le avtobusno postajo.
Neveljaven email naslov