Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gostili smo medijskega poznavalca Richarda Barbrooka, ki razstavlja v Projektnem prostoru v Aksiomi v Ljubljani.
Vedno ga je zanimal pogled na preteklost. Pravi, da se nam zdaj zdijo Združene države Amerike in Rusija različni državi. Ko pa se bomo čez dvesto let ozrli nazaj, bomo spoznali, da sta bila to dva enaka sistema. Njun industrijski razvoj, centralizirana ureditev s številno vlado in velikanskimi korporacijami ter vohunskimi agencijami … vse je enako. Tako trdi britanski sociolog dr. Richard Barbrook, profesor na Univerzi v Westminstru in strokovnjak na področju medijev, ki se je v devetdesetih ukvarjal tudi z medijsko zakonodajo znotraj EU. V projektnem prostoru v Aksiomi razstavlja projekt Igra vojne.
Že od nekdaj namreč občuduje Guya Deborda, ki je ustvaril igro z naslovom Vojna iger. Tako je po tem vzorcu nastala večnacionalna skupina umetnikov – med katerimi je tudi Barbrook, in ta je leta 2007 ustanovila skupino Class Wargames. Igranje vojnih družabnih iger je v tem primeru prostor za urjenje kibernetskih komunističnih upornikov prihodnosti.
“Debord je bil zelo aktiven v demonstracijah maja leta 1968 v Parizu. Večina iger o vojnah govori o bitki pri Borodinu septembra 1812, kjer je Napoleon slavil nad Rusi, ali o bitki za Stalingrad, ki je potekala med drugo svetovno vojno. Toda on je želel ustvariti nekaj drugačnega. To je nekakšna abstraktna različica Napoleonovega vojskovanja in seveda ni običajna vojna igra. Vojaki se ne pobijajo med sabo, ampak gre za prekinjanje komunikacijskih omrežij.”
Barbrook se ukvarja tudi s kritiko nekaterih družbenih stanj. Esej The California Ideology oziroma Kalifornijska ideologija, ki sta ga napisala z medijskim teoretikom Andyjem Cameronom, je bil nekakšna kritika zahodnoobalne neoliberalne stranke, članek z naslovom Namišljena prihodnost pa govori predvsem o tem, kako politika vpliva na nadziranje našega početja na internetu. O tem tudi sicer veliko piše. Ob vprašanju, ali živimo v internetnem Panoptikonu odvrne, da je zelo težko prisluškovati in slediti 7 milijardam ljudi in točno vedeti, kaj kdo počne, poskuša pa internetne lahkomiselneže tudi naučiti obnašanja na internetu.
“Pišem nekakšen Internetni zakonik, ki opisuje, kako zavarovati našo avtonomijo in kako spodbujati skupno prizadevanje za boljši internet. Seveda vsi želimo deliti svoje stvari z drugimi, vendar pa nočemo, da jih vohunske agencije uporabijo proti nam. Ta dokument bo zajemal predvsem napotke, kako se obnašati, da ne bomo zanimivi za vohune.”
Za to si prizadeva tudi, ker je bil sam žrtev vohunske politike. V osemdesetih letih je bil Barbrook soustanovitelj piratskega radia Spectrum v Londonu v Veliki Britaniji. To je bil po njegovem mnenju precej nevpliven, multikulturni radio, na katerem so besedo dobile številne etnične skupine na otoku. Seveda ni ogrožal nikogar, pa vendar je njihovo oddajanje šlo v nos takratni vladi.
“V 70. letih je obstajalo veliko tako rekoč “naredi si sam” medijev, zato sva s prijateljem ustanovila piratski radio. V 80. letih je v Veliki Britaniji veljala zelo radikalna politika za radie, saj je bila takrat predsednica vlade Margharet Thatcher. Britanska vohunska agencija mi je šest mesecev prisluškovala po telefonu. Mi samo želeli dati besedo imigrantom in beguncem. Zanimale so nas le njihove zgodbe.”
Medijski poznavalec Richard Barbrook kot pisec člankov, nekakšnih »internetnih« zakonov in soustanovitelj piratskega radia, trdi, da bi za razumevanje zdajšnjega časa morali razumeti preteklost … in kot poznavalec zgodovine ter nekdanji radijec pravi, da se radiu obeta pravi razcvet …
“Včasih si moral kakšne posebne radijske oddaje poslušati ob enih ponoči. Zdaj pa lahko rečem, da radijske postaje doživljajo pravo renesanso od pojava interneta naprej, predvsem zaradi podkastov. Ta možnost, da lahko oddajo poslušaš kadarkoli si zaželiš, in to, da lahko poslušaš oddaje, ki so bile v etru pred nekaj leti, je odlično. Radio se je pomladil, zahvala za to pa gre internetu.”
Gostili smo medijskega poznavalca Richarda Barbrooka, ki razstavlja v Projektnem prostoru v Aksiomi v Ljubljani.
Vedno ga je zanimal pogled na preteklost. Pravi, da se nam zdaj zdijo Združene države Amerike in Rusija različni državi. Ko pa se bomo čez dvesto let ozrli nazaj, bomo spoznali, da sta bila to dva enaka sistema. Njun industrijski razvoj, centralizirana ureditev s številno vlado in velikanskimi korporacijami ter vohunskimi agencijami … vse je enako. Tako trdi britanski sociolog dr. Richard Barbrook, profesor na Univerzi v Westminstru in strokovnjak na področju medijev, ki se je v devetdesetih ukvarjal tudi z medijsko zakonodajo znotraj EU. V projektnem prostoru v Aksiomi razstavlja projekt Igra vojne.
Že od nekdaj namreč občuduje Guya Deborda, ki je ustvaril igro z naslovom Vojna iger. Tako je po tem vzorcu nastala večnacionalna skupina umetnikov – med katerimi je tudi Barbrook, in ta je leta 2007 ustanovila skupino Class Wargames. Igranje vojnih družabnih iger je v tem primeru prostor za urjenje kibernetskih komunističnih upornikov prihodnosti.
“Debord je bil zelo aktiven v demonstracijah maja leta 1968 v Parizu. Večina iger o vojnah govori o bitki pri Borodinu septembra 1812, kjer je Napoleon slavil nad Rusi, ali o bitki za Stalingrad, ki je potekala med drugo svetovno vojno. Toda on je želel ustvariti nekaj drugačnega. To je nekakšna abstraktna različica Napoleonovega vojskovanja in seveda ni običajna vojna igra. Vojaki se ne pobijajo med sabo, ampak gre za prekinjanje komunikacijskih omrežij.”
Barbrook se ukvarja tudi s kritiko nekaterih družbenih stanj. Esej The California Ideology oziroma Kalifornijska ideologija, ki sta ga napisala z medijskim teoretikom Andyjem Cameronom, je bil nekakšna kritika zahodnoobalne neoliberalne stranke, članek z naslovom Namišljena prihodnost pa govori predvsem o tem, kako politika vpliva na nadziranje našega početja na internetu. O tem tudi sicer veliko piše. Ob vprašanju, ali živimo v internetnem Panoptikonu odvrne, da je zelo težko prisluškovati in slediti 7 milijardam ljudi in točno vedeti, kaj kdo počne, poskuša pa internetne lahkomiselneže tudi naučiti obnašanja na internetu.
“Pišem nekakšen Internetni zakonik, ki opisuje, kako zavarovati našo avtonomijo in kako spodbujati skupno prizadevanje za boljši internet. Seveda vsi želimo deliti svoje stvari z drugimi, vendar pa nočemo, da jih vohunske agencije uporabijo proti nam. Ta dokument bo zajemal predvsem napotke, kako se obnašati, da ne bomo zanimivi za vohune.”
Za to si prizadeva tudi, ker je bil sam žrtev vohunske politike. V osemdesetih letih je bil Barbrook soustanovitelj piratskega radia Spectrum v Londonu v Veliki Britaniji. To je bil po njegovem mnenju precej nevpliven, multikulturni radio, na katerem so besedo dobile številne etnične skupine na otoku. Seveda ni ogrožal nikogar, pa vendar je njihovo oddajanje šlo v nos takratni vladi.
“V 70. letih je obstajalo veliko tako rekoč “naredi si sam” medijev, zato sva s prijateljem ustanovila piratski radio. V 80. letih je v Veliki Britaniji veljala zelo radikalna politika za radie, saj je bila takrat predsednica vlade Margharet Thatcher. Britanska vohunska agencija mi je šest mesecev prisluškovala po telefonu. Mi samo želeli dati besedo imigrantom in beguncem. Zanimale so nas le njihove zgodbe.”
Medijski poznavalec Richard Barbrook kot pisec člankov, nekakšnih »internetnih« zakonov in soustanovitelj piratskega radia, trdi, da bi za razumevanje zdajšnjega časa morali razumeti preteklost … in kot poznavalec zgodovine ter nekdanji radijec pravi, da se radiu obeta pravi razcvet …
“Včasih si moral kakšne posebne radijske oddaje poslušati ob enih ponoči. Zdaj pa lahko rečem, da radijske postaje doživljajo pravo renesanso od pojava interneta naprej, predvsem zaradi podkastov. Ta možnost, da lahko oddajo poslušaš kadarkoli si zaželiš, in to, da lahko poslušaš oddaje, ki so bile v etru pred nekaj leti, je odlično. Radio se je pomladil, zahvala za to pa gre internetu.”
V začetku štiridesete sezone delovanja Cankarjevega doma, je Veliko sprejemno dvorano preplavila oprema, ki je sicer že nekaj časa shranjena v očem skritih prostorih impozantne stavbe. Zaprašeni magnetofonski trakovi, stari klasični gledališki reflektorji, dia- in videoprojektorji so v družbi scenskih elementov in kostumov vnovič zažareli v polnem sijaju. Po razstavi Vintage CD, se je z avtorico razstave, tehnično direktorico Cankarjevega doma Karmen Klučar, sprehodil Matevž Polajnar.
V Filmogledu na vprašanje, katero glasbo si je zapomnil zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe, odgovorja oblikovalec Tomato Košir, soavtor naslovnice sobotnega Dnevnikovega Objektiva.
S Ptujem, ki je bilo na naših tleh največje in najpomembnejše mesto v rimskem cesarstvu, se arheologija ukvarja že več kot 150 let. V vseh teh letih so tam odkrili tudi veliko različnih rimskih posod in drugih kuhinjskih pripomočkov, ki so jih Rimljani uporabljali pri pripravi in shranjevanju hrane. Prav na podlagi teh lahko izvemo veliko tudi o tem, kakšna je bila rimska kuhinja. S to temo se ukvarja arheolog Ivan Žižek, kustos v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož.
“Dajte dekletu pravi čevelj in osvojila bo lahko ves svet,” je nekoč dejala Marilyn Monroe in ni bila daleč od resnice. Čevlji oblikujejo našo podobo, jo dopolnjujejo, predvsem pa nosijo našo težo in naše zgodbe. Morda niti ne pomislite, kaj vse so doživeli vaši čevlji, kje vse ste z njimi stopali, kje pustili svoj odtis, koliko spomina je zajetega v enem samem paru čevljev. Je čevelj tisti, ki oblikuje človeka ali oblikuje človek čevelj? Več z dr. Janjo Žagar, ki je v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani pripravila razstavo Bosi. Obuti. Sezuti.
Farmacevt Milan Plešec vedi, ki poleg zgodovine alkimije zajema tudi zgodovino botanike, kemije, magije, etnologije in kuharske umetnosti, ni posvetil le svoje profesionalne poti, pač pa tudi ljubiteljsko. Več kot 30 let zbira lekarniške predmete z vsega sveta, njegovo zasebno zbirko pa si je mogoče ogledati v Lekarniškem in alkimističnem muzeju v Radovljici, ki ga je uredil skupaj s hčerko Aniko, etnologinjo in kulturno antropologinjo ter vodjo muzeja, ki je res enkraten vpogled v 2000 let farmacije s poudarkom na našem ozemlju.
Ne bi se prav veliko zmotili, če bi rekli, da je delo Pedagogika zatiranih Paula Freira najpomembnejše pedagoško delo druge polovice 20. stoletja. Freire je knjigo napisal leta 1968, pred kratkim pa smo dobili tudi njen slovenski prevod. Zakaj šele po več kot 50 letih? Izredni profesor za filozofijo vzgoje na Pedagoški fakulteti v Kopru, doktor Tomaž Grušovnik, avtor spremne besede v knjigi, pravi, da najbrž tudi zato, ker je delo napisano v brazilski portugalščini, za katero prav veliko prevajalcev pri nas ni. Delo Pedagogika zatiranih je prevedla Blažka Müller, izšlo pa je v zbirki Temeljna dela Založbe Krtina.
V Mariboru odpirajo dve razstavi o mariborskem arhitektu in urbanistu Ljubu Humku, v Novo Gorico pa se vrača knjižni sejem Knjige pod jelkami. V novogoriškem narodnem gledališču bodo na malem odru jutri premierno uprizorili muzikal ameriškega dramatika in skladatelja Jasona Roberta Browna z naslovom Zadnjih pet let.
Na vprašanje, kateri film si je zapomnil zaradi glasbe ali katero glasbo zaradi filma, odgovarja Igor Prassel, programski direktor in ustanovitelj Animateke, mojster animacije in stripa.
Tokrat predstavljamo tri knjižna nadaljevanja iz Hiše sanjajočih knjig, kjer domuje založba Sanje, obiskali pa smo še razstavo Ko zapoje kovina v Narodnem muzeju Slovenije.
Vseh pet slovenskih potnikov se je na pot proti New Yorku odpravilo iz britanskega pristanišča Southampton
Majda Širca je filmska dokumentaristka in publicistka, trenutno pa pripravlja novi dokumentarni film o fašizmu. Iz neskončnega seznama filmov, ki si jih je ogledala, med drugim izbira glasbo iz filma Caro Diario Nannija Morettija in glasbo iz filma Leningrajski kavboji finskega režiserja Akija Kaurismakija.
Tomaž Furlan je predvsem kipar, ki se je prvič srečal s kamnom v očetovi kamnoseški delavnici. Je pa tudi intermedijski umetnik, ki se že vso svojo kariero bojuje proti banalnosti. Tudi ob pomoči neumnosti. Izdelal je na primer stroj, ki te klofuta in sili k vedenju po načelu »tekočega traku«, lahko pa ti tudi zlomi hrbtenico. Na njegovi sedanji razstavi, ki nosi naslov Zajtrk na jutranjem vlaku in bo še nekaj dni na ogled v Galeriji Škuc, pa je na ogled tudi instalacija Priročnik za domačo izdelavo vesoljskega plovila, ki ga je avtor tudi zares napisal. Tomaž Furlan je prejemnik nagrade skupine OHO in priznanja Riharda Jakopiča. Dela kot asistent na Oddelku za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
Obletnico rojstva Franceta Prešerna kulturne ustanove po vsej Sloveniji tudi letos obeležujejo z Dnevom odprtih vrat. Današnji že 20-i Ta veseli dan kulture ponuja več kot 300 brezplačnih prireditev. Podroben opis dogodkov je na posebni spletni strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Ljubljansko-filmsko festivalsko dogajanje se decembra tradicionalno konča z Mednarodnim festivalom animiranega filma Animateka. Letošnji 16. bo do nedelje v Kinodvoru, Slovenski Kinoteki in Stari mestni elektrarni v različnih sklopih prikazal 348 kratkih in 12 celovečernih animiranih filmov. V Umetnostni galeriji Maribor je na ogled razstava sodobne umetnosti Nemogoči mehanizmi priznane slovenske umetnice srednje generacije Mete Grgurević, ki svoje kinetične skulpture razstavlja doma in v tujini. Posebnost pregledne razstave avtoričinih del je, da poteka v dveh delih: v Umetnostni galeriji Maribor in v galeriji Künstlerhaus v Gradcu. Brigita Mohorič. Zaključni dogodek praznovanja stoletnice trnovskega KUD-a France Prešeren ''100 let KUD-a'' bo nocoj v Gala hali Metelkove v Ljubljani.
Kdo vse je prebival na ozemlju današnje Slovenije – na primer v starejši kameni dobi ali pa v železni? O tem lahko sklepamo po arheoloških najdbah z našega prostora. Številne predmete, ki sodijo v sam vrh svetovne kulturne dediščine, hrani naš osrednji slovenski zgodovinski muzej. Tam je zdaj na ogled stalna razstava Zgodbe s stičišča svetov. Izjemno arheološko gradivo pripoveduje zgodbe od stare kamene dobe pa vse do konca srednjega veka.
Katarina Čas v Filmogledu odgovarja na vprašanje, kateri film si je zapomnila zaradi glasbe ali glasbo zaradi filma.
Danes zvečer se s slavnostno prireditvijo in podelitvijo Schwentnerjeve nagrade začenja 35. knjižni sejem, v četrtek pa bo v MGL premiera predstave Kar vem, da je res avstralskega dramatika Andrewa Bovella, ki jo je za slovenski oder režiral Luka Martin Škof.
Letošnje leto je leto pomembnih obletnic: najbolj okrogli sta 200. obletnici smrti dveh ključnih razsvetljencev našega prostora: barona Žige Zoisa in Valentina Vodnika. 330 let je že od natisa Valvasorjeve knjige Slava vojvodine Kranjske in skoraj 470 let od natisa prve slovenske knjige. Tudi zato so veliko razstavo dosežkov zgodnjega novega veka v Mestnem muzeju Ljubljana naslovili Knjiga. Znanje. Razum. Ta zajema precej široko obdobje od leta 1500 do leta 1800 in obsega obdobja od protestantizma do razsvetljenstva.
Popoldne, 24. novembra leta 1919 se je v Celju na vlak vkrcala Alma Maxsimiliana Karlin in takrat se je začelo njeno več kot osem let trajajoče potovanje.
Če ste med tistimi bralci, ki jih pri knjigi najprej pritegne naslov, bodo morda za vas zanimive knjižne novosti založbe Beletrina. Stalinove krave je prvenec Sofi Oksanen, ene najbolj prepoznavnih avtoric finske literature. Pesnic je več: je reka ali pravičneje rečeno rečica, občina, železniška postaja, je pa tudi kraj, v katerem je odraščal Tone Partljič in o tem zdaj napisal knjigo z naslovom Pesnica. Delo Volna in telo se začne z opisom zgodovine in antropologije volne, nadaljuje do odnosa med volno in telesom in konča pri naši lastni kosmatosti. Kot pravi Svetlana Slapšak, vsi nosimo ovco na sebi.
Neveljaven email naslov