Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gostili smo medijskega poznavalca Richarda Barbrooka, ki razstavlja v Projektnem prostoru v Aksiomi v Ljubljani.
Vedno ga je zanimal pogled na preteklost. Pravi, da se nam zdaj zdijo Združene države Amerike in Rusija različni državi. Ko pa se bomo čez dvesto let ozrli nazaj, bomo spoznali, da sta bila to dva enaka sistema. Njun industrijski razvoj, centralizirana ureditev s številno vlado in velikanskimi korporacijami ter vohunskimi agencijami … vse je enako. Tako trdi britanski sociolog dr. Richard Barbrook, profesor na Univerzi v Westminstru in strokovnjak na področju medijev, ki se je v devetdesetih ukvarjal tudi z medijsko zakonodajo znotraj EU. V projektnem prostoru v Aksiomi razstavlja projekt Igra vojne.
Že od nekdaj namreč občuduje Guya Deborda, ki je ustvaril igro z naslovom Vojna iger. Tako je po tem vzorcu nastala večnacionalna skupina umetnikov – med katerimi je tudi Barbrook, in ta je leta 2007 ustanovila skupino Class Wargames. Igranje vojnih družabnih iger je v tem primeru prostor za urjenje kibernetskih komunističnih upornikov prihodnosti.
“Debord je bil zelo aktiven v demonstracijah maja leta 1968 v Parizu. Večina iger o vojnah govori o bitki pri Borodinu septembra 1812, kjer je Napoleon slavil nad Rusi, ali o bitki za Stalingrad, ki je potekala med drugo svetovno vojno. Toda on je želel ustvariti nekaj drugačnega. To je nekakšna abstraktna različica Napoleonovega vojskovanja in seveda ni običajna vojna igra. Vojaki se ne pobijajo med sabo, ampak gre za prekinjanje komunikacijskih omrežij.”
Barbrook se ukvarja tudi s kritiko nekaterih družbenih stanj. Esej The California Ideology oziroma Kalifornijska ideologija, ki sta ga napisala z medijskim teoretikom Andyjem Cameronom, je bil nekakšna kritika zahodnoobalne neoliberalne stranke, članek z naslovom Namišljena prihodnost pa govori predvsem o tem, kako politika vpliva na nadziranje našega početja na internetu. O tem tudi sicer veliko piše. Ob vprašanju, ali živimo v internetnem Panoptikonu odvrne, da je zelo težko prisluškovati in slediti 7 milijardam ljudi in točno vedeti, kaj kdo počne, poskuša pa internetne lahkomiselneže tudi naučiti obnašanja na internetu.
“Pišem nekakšen Internetni zakonik, ki opisuje, kako zavarovati našo avtonomijo in kako spodbujati skupno prizadevanje za boljši internet. Seveda vsi želimo deliti svoje stvari z drugimi, vendar pa nočemo, da jih vohunske agencije uporabijo proti nam. Ta dokument bo zajemal predvsem napotke, kako se obnašati, da ne bomo zanimivi za vohune.”
Za to si prizadeva tudi, ker je bil sam žrtev vohunske politike. V osemdesetih letih je bil Barbrook soustanovitelj piratskega radia Spectrum v Londonu v Veliki Britaniji. To je bil po njegovem mnenju precej nevpliven, multikulturni radio, na katerem so besedo dobile številne etnične skupine na otoku. Seveda ni ogrožal nikogar, pa vendar je njihovo oddajanje šlo v nos takratni vladi.
“V 70. letih je obstajalo veliko tako rekoč “naredi si sam” medijev, zato sva s prijateljem ustanovila piratski radio. V 80. letih je v Veliki Britaniji veljala zelo radikalna politika za radie, saj je bila takrat predsednica vlade Margharet Thatcher. Britanska vohunska agencija mi je šest mesecev prisluškovala po telefonu. Mi samo želeli dati besedo imigrantom in beguncem. Zanimale so nas le njihove zgodbe.”
Medijski poznavalec Richard Barbrook kot pisec člankov, nekakšnih »internetnih« zakonov in soustanovitelj piratskega radia, trdi, da bi za razumevanje zdajšnjega časa morali razumeti preteklost … in kot poznavalec zgodovine ter nekdanji radijec pravi, da se radiu obeta pravi razcvet …
“Včasih si moral kakšne posebne radijske oddaje poslušati ob enih ponoči. Zdaj pa lahko rečem, da radijske postaje doživljajo pravo renesanso od pojava interneta naprej, predvsem zaradi podkastov. Ta možnost, da lahko oddajo poslušaš kadarkoli si zaželiš, in to, da lahko poslušaš oddaje, ki so bile v etru pred nekaj leti, je odlično. Radio se je pomladil, zahvala za to pa gre internetu.”
Gostili smo medijskega poznavalca Richarda Barbrooka, ki razstavlja v Projektnem prostoru v Aksiomi v Ljubljani.
Vedno ga je zanimal pogled na preteklost. Pravi, da se nam zdaj zdijo Združene države Amerike in Rusija različni državi. Ko pa se bomo čez dvesto let ozrli nazaj, bomo spoznali, da sta bila to dva enaka sistema. Njun industrijski razvoj, centralizirana ureditev s številno vlado in velikanskimi korporacijami ter vohunskimi agencijami … vse je enako. Tako trdi britanski sociolog dr. Richard Barbrook, profesor na Univerzi v Westminstru in strokovnjak na področju medijev, ki se je v devetdesetih ukvarjal tudi z medijsko zakonodajo znotraj EU. V projektnem prostoru v Aksiomi razstavlja projekt Igra vojne.
Že od nekdaj namreč občuduje Guya Deborda, ki je ustvaril igro z naslovom Vojna iger. Tako je po tem vzorcu nastala večnacionalna skupina umetnikov – med katerimi je tudi Barbrook, in ta je leta 2007 ustanovila skupino Class Wargames. Igranje vojnih družabnih iger je v tem primeru prostor za urjenje kibernetskih komunističnih upornikov prihodnosti.
“Debord je bil zelo aktiven v demonstracijah maja leta 1968 v Parizu. Večina iger o vojnah govori o bitki pri Borodinu septembra 1812, kjer je Napoleon slavil nad Rusi, ali o bitki za Stalingrad, ki je potekala med drugo svetovno vojno. Toda on je želel ustvariti nekaj drugačnega. To je nekakšna abstraktna različica Napoleonovega vojskovanja in seveda ni običajna vojna igra. Vojaki se ne pobijajo med sabo, ampak gre za prekinjanje komunikacijskih omrežij.”
Barbrook se ukvarja tudi s kritiko nekaterih družbenih stanj. Esej The California Ideology oziroma Kalifornijska ideologija, ki sta ga napisala z medijskim teoretikom Andyjem Cameronom, je bil nekakšna kritika zahodnoobalne neoliberalne stranke, članek z naslovom Namišljena prihodnost pa govori predvsem o tem, kako politika vpliva na nadziranje našega početja na internetu. O tem tudi sicer veliko piše. Ob vprašanju, ali živimo v internetnem Panoptikonu odvrne, da je zelo težko prisluškovati in slediti 7 milijardam ljudi in točno vedeti, kaj kdo počne, poskuša pa internetne lahkomiselneže tudi naučiti obnašanja na internetu.
“Pišem nekakšen Internetni zakonik, ki opisuje, kako zavarovati našo avtonomijo in kako spodbujati skupno prizadevanje za boljši internet. Seveda vsi želimo deliti svoje stvari z drugimi, vendar pa nočemo, da jih vohunske agencije uporabijo proti nam. Ta dokument bo zajemal predvsem napotke, kako se obnašati, da ne bomo zanimivi za vohune.”
Za to si prizadeva tudi, ker je bil sam žrtev vohunske politike. V osemdesetih letih je bil Barbrook soustanovitelj piratskega radia Spectrum v Londonu v Veliki Britaniji. To je bil po njegovem mnenju precej nevpliven, multikulturni radio, na katerem so besedo dobile številne etnične skupine na otoku. Seveda ni ogrožal nikogar, pa vendar je njihovo oddajanje šlo v nos takratni vladi.
“V 70. letih je obstajalo veliko tako rekoč “naredi si sam” medijev, zato sva s prijateljem ustanovila piratski radio. V 80. letih je v Veliki Britaniji veljala zelo radikalna politika za radie, saj je bila takrat predsednica vlade Margharet Thatcher. Britanska vohunska agencija mi je šest mesecev prisluškovala po telefonu. Mi samo želeli dati besedo imigrantom in beguncem. Zanimale so nas le njihove zgodbe.”
Medijski poznavalec Richard Barbrook kot pisec člankov, nekakšnih »internetnih« zakonov in soustanovitelj piratskega radia, trdi, da bi za razumevanje zdajšnjega časa morali razumeti preteklost … in kot poznavalec zgodovine ter nekdanji radijec pravi, da se radiu obeta pravi razcvet …
“Včasih si moral kakšne posebne radijske oddaje poslušati ob enih ponoči. Zdaj pa lahko rečem, da radijske postaje doživljajo pravo renesanso od pojava interneta naprej, predvsem zaradi podkastov. Ta možnost, da lahko oddajo poslušaš kadarkoli si zaželiš, in to, da lahko poslušaš oddaje, ki so bile v etru pred nekaj leti, je odlično. Radio se je pomladil, zahvala za to pa gre internetu.”
O filmih in filmski glasbi razmišlja igralka in performerka Katarina Stegnar.
V Kulturnicah predstavljamo Malo teraso in razstavo o kultni skupini Laibach, ki bo na Ljubljanskem gradu na ogled do 1. novembra.
V Galeriji Božidar Jakac Anton Podvešek Teater predstavlja novo predstavo Talka, pri Cankarjevi založbi pa so izšla dela Psihoporn, Boj v požiralniku, Sanjska knjiga in Čuvaj sna.
Aljoša Harlamov je urednik Cankarjeve založbe, publicist, pisatelj. Skupaj z Igorjem Harbom in Mitom Gegičem pa tudi eden od treh soavtorjev podkasta O.B.O.D., v katerem gledajo, spremljajo, berejo in poslušajo serije, filme in risanke vseh žanrov vse od f do z.
30. nagrado za najboljši roman preteklega leta bodo zvečer podelili na ljubljanskem Rožniku. Žirija je med velike finaliste za nagrado kresnik, ki jo podeljuje časopisna hiša Delo, uvrstila romane V Elvisovi sobi Sebastijana Preglja, Ivana pred morjem Veronike Simoniti, Norhavs na vrhu hriba Suzane Tratnik, Sonce Petovione Branka Cestnika in Izvirnik Jiržija Kočice.
Danila Zalatel in Boža Vencelj sta sosedi. Od nekdaj. Obe rojeni v Grapi. Nekdanji knjižničarka in učiteljica vsak dan na terasi ene do njiju skupaj spijeta kavo. Skupaj urejata tudi stran na Facebooku Grapa Idrija. Na njej objavljata zgodbe, povezane z Idrijo, njeno bližnjo okolico, predvsem pa Grapo, ki je tako kot na primer Prejnuta, Cegovnica, Likarca predel Idrije, tam pod Čekovnikom.
Kultura 202.
V prestolnico uradno vstopa 14. mednarodni festival svetlobe Svetlobna gverila, ki bo do 11. julija osvetlil različne prostore s številnimi svetlobnimi instalacijami, objekti in videoprojekcijami. Osrednje prizorišče dogajanja bo tudi tokrat galerija Vžigalica in njena okolica. Tema letošnjega festivala – 5 elementov – je povezana z naravo in njenimi mogočnimi silami.
Uršula Berlot je vizualna umetnica, ki na zelo zanimiv način povezuje znanost z umetnostjo. Njena dela nam na poetičen način ponujajo razmislek o nevidni realnosti, ki je v vidno priklicana z mikroskopsko tehnologijo.
To ne bo običajen filmski festival, to bo »festival distance«, je na spletni strani 22. Festivala dokumentarnega filma zapisal vodja filmskega programa Cankarjevega doma Simon Popek. Ne bo druženja, ne strokovnega srečanja, niti izmenjave mnenj po projekcijah. A nekatere stvari so ohranili. Nagrade. Tekmovalni program že skoraj 10 let oblikujejo skupaj z Amnesty International Slovenije, nagrado za najboljši film podeli mednarodna žirija.
Elli H. Radinger je nemška avtorica, ki je svoje življenje posvetila raziskovanju psov in volkov. Pred več kot 25 leti je pustila službo odvetnice in se odpravila v park Yellowstone v Ameriko opazovat volkove. O njih je napisala knjigo Modrost volkov. Zdaj v Združene države ne hodi več, tudi zaradi nestrinjanja s politiko aktualnega predsednika, pa tudi zato, ker s tem, da ne potuje z letalom, prispevka k boljšemu planetu. Zadnja leta je preživela doma v Nemčiji pri svoji ostareli psički Shiri in napisala knjigo o tem, česa vse se lahko naučimo od pasjih starčkov. Knjiga ima naslov Modrost starih psov in je izšla pri založbi Mladinska knjiga. O tej je že pred časom v pogovoru, ki ga je vodil novinar, poročevalec in pesjanar, kot si pravijo ljubitelji psov, Tone Hočevar, govorila v Cankarjevem domu.
Anja Golob o stanju in izzivih založniške industrije, risoromanih in kako pomembna sta kupovanje ter izposoja knjig za preživetje avtorjev. Pa o svoji nagrajeni pesniški zbirki Da ne da ne bo več prišla da ne bo da me žge da.
Jernej Kuntner je slovenski dramski igralec, zaposlen v Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer med sodelavci velja za gonilo smeha in poklicnih šal. Pa ne le v gledališču, veliko zgodb in nagajivosti se Jernej Kuntner spomni tudi s snemanj dnevnih serij in filmov.
Zadnji teden v maju je potekal v znamenju knjige. Poleg 25. slovenskih dnevov knjige, ki so pretežno virtualno potekali od srede do nedelje, so bralci dočakali tudi prvi pokoronski knjižni sejem - Sejem na zraku, ki je potekal v Kopru, Celju, Novem mestu in na vrtu pred Društvom slovenskih pisateljev v Ljubljani. Obiskal ga je Matevž Polajnar.
Skupina mladih novomeških umetnikov in zagnancev je po Prvi svetovni vojni v Novem mestu izpeljala enodnevni umetniški podvig, ki je v slovenski kulturni zgodovini zapisan kot novomeška pomlad: Anton Podbevšek, Miran Jarc, Marij Kogoj, Josip Vidmar, Rihard Jakopič, Leon Štukelj, Marjan Mušič in Božidar Jakac.
Gaber Kristjan Trseglav, igralec v Mestnem gledališču ljubljanskem, se je spomnil zgodbe o izmaknjeni svileni črni srajci z belimi pikicami.
Nika Zupanc je s s svojimi predmeti prepričala svetovno znana podjetja. Med zadnjimi je največje italijansko podjetje Natuzzi. Za njihovo najnovejšo kolekcijo Deep je oblikovala predmete za bivalne prostore: zofe, naslonjače, stole, mize, police za knjige, svetilke, ogledala in preproge.
Ana Hribar, igralka v Lutkovnem gledališču Ljubljana, se je spomnila zgodbe iz Indonezije, po kateri sta pred leti potovala s partnerjem, in tega, kako sta v morju otoka Gili Trawangan zaplavala v roj meduz. "Prva stvar, na katero sem pomislila, je bila, kakšna je prva pomoč pri ožigu meduze. Točno! Urin pomaga, sem v paniki vlekla iz partnerja in tako nekako se je zdelo tudi njemu."
Ker so se 4. maja odprle slovenske knjigarne, so na Javni agenciji za knjigo RS v sodelovanju s številnimi knjigotržci in knjigarji pripravili nacionalno kampanjo “Vrnitev napisanih”, ki pozdravlja in podpira ponovno odprtje slovenskih knjigarn in vabi k nakupu knjig.
Neveljaven email naslov