Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovarjali smo se z letošnjo prejemnico nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo Dunjo Klemenc: eno prvih profesionalnih slovenskih filmskih producentk z dolgoletnimi izkušnjami in mednarodnimi uspehi (med drugim je bila kropoducentka tujejezičnega in z oskarjem nagrajenega filma Nikogaršnja zemlja), govorili pa smo tudi z vodjo festivala Igorjem Prasslom in z Janom Marinom, članom razširjene ekipe AKTV (Akademske televizije) Akademije za gledališče, radio, film in televizijo: ta bo do 20. septembra zagotavljala neposredni prenos festivalskega dogajanja.
Dunja Klemenc, dobitnica nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo
Ob uradnem odprtju za filmske ustvarjalce največjega dogodka pri nas, letos že 18. festivala slovenskega filma, bo Badjurovo nagrado dobila ena prvih slovenskih profesionalnih filmskih producentk z dolgoletnimi izkušnjami in mednarodnimi uspehi, Dunja Klemenc, ki se ji Festival slovenskega filma, Slovenski filmski center in Slovenska kinoteka priklanjajo tudi z razstavo v Beli dvorani Avditorija Portorož. Pri svojem delu se je Dunja Klemenc pogosto ukvarjala s številkami, mi pa smo jo včeraj povprašali po občutkih ob prejetju nagrade.
Iskreno sem bila zelo vesela. Je bil pred mano že producent, ki si je nagrado preklemano zaslužil, ampak običajno je šla pa v roke avtorjev. Da kolegi opazijo, da je na filmu še nekdo drug, je zelo lep in dober občutek.
Če bi morala med desetinami realiziranih filmskih zgodb izbrati najljubšo, bi izbrala prav s tujejezičnim oskarjem nagrajeno Nikogaršnjo zemljo. “Pa ne zaradi tega uspeha, ampak ker smo jo naredili iz nič.”
Kdaj so gibljive slike pravzaprav očarale Dunjo Klemenc, kateri je njen najzgodnejši spomin na film? “Prvi film, ki se ga spomnim, ko sem bila še otrok, je bil En dan življenja. Potem pa so prihajali taki nežni filmi iz Rusije, večinoma pravljice.”
Prav tako se ji je v spomin močno vtisnil film Ples na vodi.
To se mi je zdelo nekaj neverjetnega. Esther Williams je bila v naših življenjih silno pomembna oseba, zdela se nam je ‘the best’.
Je Dunja Klemenc kdaj razmišljala, katero od številnih dogodivščin s filmskih snemanj bi zagotovo uvrstila v knjigo anekdot, če bi jo napisala?
O, da! (Še v Beogradu) sem se nekoč zbudila, v dnevni sobi je bil hrup, očitno je imel moj podnajemnik igralec goste. Pa pride tip in govori angleško, pogledam ga in si rečem: tega od nekod poznam. Začeli smo se pogovarjati in čez nekaj časa sem ugotovila, kdo je. Je rekel: pri vas je pa tako lepo! Ko boste prišli v Hollywood … tule je moj naslov, kar pokličite me! Na list papirja je napisal: Jack Nicholson.
Poleg nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske umetnosti bodo na 18. festivalu slovenskega filma prvič podelili nagrado kosobrin za dragocene filmske ustvarjalce, s čimer bo Društvo slovenskih režiserjev zaznamovalo deseto obletnico delovanja.
Pogovarjali smo se z letošnjo prejemnico nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo Dunjo Klemenc: eno prvih profesionalnih slovenskih filmskih producentk z dolgoletnimi izkušnjami in mednarodnimi uspehi (med drugim je bila kropoducentka tujejezičnega in z oskarjem nagrajenega filma Nikogaršnja zemlja), govorili pa smo tudi z vodjo festivala Igorjem Prasslom in z Janom Marinom, članom razširjene ekipe AKTV (Akademske televizije) Akademije za gledališče, radio, film in televizijo: ta bo do 20. septembra zagotavljala neposredni prenos festivalskega dogajanja.
Dunja Klemenc, dobitnica nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo
Ob uradnem odprtju za filmske ustvarjalce največjega dogodka pri nas, letos že 18. festivala slovenskega filma, bo Badjurovo nagrado dobila ena prvih slovenskih profesionalnih filmskih producentk z dolgoletnimi izkušnjami in mednarodnimi uspehi, Dunja Klemenc, ki se ji Festival slovenskega filma, Slovenski filmski center in Slovenska kinoteka priklanjajo tudi z razstavo v Beli dvorani Avditorija Portorož. Pri svojem delu se je Dunja Klemenc pogosto ukvarjala s številkami, mi pa smo jo včeraj povprašali po občutkih ob prejetju nagrade.
Iskreno sem bila zelo vesela. Je bil pred mano že producent, ki si je nagrado preklemano zaslužil, ampak običajno je šla pa v roke avtorjev. Da kolegi opazijo, da je na filmu še nekdo drug, je zelo lep in dober občutek.
Če bi morala med desetinami realiziranih filmskih zgodb izbrati najljubšo, bi izbrala prav s tujejezičnim oskarjem nagrajeno Nikogaršnjo zemljo. “Pa ne zaradi tega uspeha, ampak ker smo jo naredili iz nič.”
Kdaj so gibljive slike pravzaprav očarale Dunjo Klemenc, kateri je njen najzgodnejši spomin na film? “Prvi film, ki se ga spomnim, ko sem bila še otrok, je bil En dan življenja. Potem pa so prihajali taki nežni filmi iz Rusije, večinoma pravljice.”
Prav tako se ji je v spomin močno vtisnil film Ples na vodi.
To se mi je zdelo nekaj neverjetnega. Esther Williams je bila v naših življenjih silno pomembna oseba, zdela se nam je ‘the best’.
Je Dunja Klemenc kdaj razmišljala, katero od številnih dogodivščin s filmskih snemanj bi zagotovo uvrstila v knjigo anekdot, če bi jo napisala?
O, da! (Še v Beogradu) sem se nekoč zbudila, v dnevni sobi je bil hrup, očitno je imel moj podnajemnik igralec goste. Pa pride tip in govori angleško, pogledam ga in si rečem: tega od nekod poznam. Začeli smo se pogovarjati in čez nekaj časa sem ugotovila, kdo je. Je rekel: pri vas je pa tako lepo! Ko boste prišli v Hollywood … tule je moj naslov, kar pokličite me! Na list papirja je napisal: Jack Nicholson.
Poleg nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske umetnosti bodo na 18. festivalu slovenskega filma prvič podelili nagrado kosobrin za dragocene filmske ustvarjalce, s čimer bo Društvo slovenskih režiserjev zaznamovalo deseto obletnico delovanja.
Razstava Tadeja Vaukmana Ritual očiščenja in knjižne novosti Cankarjeve založbe.
V začetku štiridesete sezone delovanja Cankarjevega doma, je Veliko sprejemno dvorano preplavila oprema, ki je sicer že nekaj časa shranjena v očem skritih prostorih impozantne stavbe. Zaprašeni magnetofonski trakovi, stari klasični gledališki reflektorji, dia- in videoprojektorji so v družbi scenskih elementov in kostumov vnovič zažareli v polnem sijaju. Po razstavi Vintage CD, se je z avtorico razstave, tehnično direktorico Cankarjevega doma Karmen Klučar, sprehodil Matevž Polajnar.
V Filmogledu na vprašanje, katero glasbo si je zapomnil zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe, odgovorja oblikovalec Tomato Košir, soavtor naslovnice sobotnega Dnevnikovega Objektiva.
S Ptujem, ki je bilo na naših tleh največje in najpomembnejše mesto v rimskem cesarstvu, se arheologija ukvarja že več kot 150 let. V vseh teh letih so tam odkrili tudi veliko različnih rimskih posod in drugih kuhinjskih pripomočkov, ki so jih Rimljani uporabljali pri pripravi in shranjevanju hrane. Prav na podlagi teh lahko izvemo veliko tudi o tem, kakšna je bila rimska kuhinja. S to temo se ukvarja arheolog Ivan Žižek, kustos v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož.
“Dajte dekletu pravi čevelj in osvojila bo lahko ves svet,” je nekoč dejala Marilyn Monroe in ni bila daleč od resnice. Čevlji oblikujejo našo podobo, jo dopolnjujejo, predvsem pa nosijo našo težo in naše zgodbe. Morda niti ne pomislite, kaj vse so doživeli vaši čevlji, kje vse ste z njimi stopali, kje pustili svoj odtis, koliko spomina je zajetega v enem samem paru čevljev. Je čevelj tisti, ki oblikuje človeka ali oblikuje človek čevelj? Več z dr. Janjo Žagar, ki je v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani pripravila razstavo Bosi. Obuti. Sezuti.
Farmacevt Milan Plešec vedi, ki poleg zgodovine alkimije zajema tudi zgodovino botanike, kemije, magije, etnologije in kuharske umetnosti, ni posvetil le svoje profesionalne poti, pač pa tudi ljubiteljsko. Več kot 30 let zbira lekarniške predmete z vsega sveta, njegovo zasebno zbirko pa si je mogoče ogledati v Lekarniškem in alkimističnem muzeju v Radovljici, ki ga je uredil skupaj s hčerko Aniko, etnologinjo in kulturno antropologinjo ter vodjo muzeja, ki je res enkraten vpogled v 2000 let farmacije s poudarkom na našem ozemlju.
Ne bi se prav veliko zmotili, če bi rekli, da je delo Pedagogika zatiranih Paula Freira najpomembnejše pedagoško delo druge polovice 20. stoletja. Freire je knjigo napisal leta 1968, pred kratkim pa smo dobili tudi njen slovenski prevod. Zakaj šele po več kot 50 letih? Izredni profesor za filozofijo vzgoje na Pedagoški fakulteti v Kopru, doktor Tomaž Grušovnik, avtor spremne besede v knjigi, pravi, da najbrž tudi zato, ker je delo napisano v brazilski portugalščini, za katero prav veliko prevajalcev pri nas ni. Delo Pedagogika zatiranih je prevedla Blažka Müller, izšlo pa je v zbirki Temeljna dela Založbe Krtina.
V Mariboru odpirajo dve razstavi o mariborskem arhitektu in urbanistu Ljubu Humku, v Novo Gorico pa se vrača knjižni sejem Knjige pod jelkami. V novogoriškem narodnem gledališču bodo na malem odru jutri premierno uprizorili muzikal ameriškega dramatika in skladatelja Jasona Roberta Browna z naslovom Zadnjih pet let.
Na vprašanje, kateri film si je zapomnil zaradi glasbe ali katero glasbo zaradi filma, odgovarja Igor Prassel, programski direktor in ustanovitelj Animateke, mojster animacije in stripa.
Tokrat predstavljamo tri knjižna nadaljevanja iz Hiše sanjajočih knjig, kjer domuje založba Sanje, obiskali pa smo še razstavo Ko zapoje kovina v Narodnem muzeju Slovenije.
Vseh pet slovenskih potnikov se je na pot proti New Yorku odpravilo iz britanskega pristanišča Southampton
Majda Širca je filmska dokumentaristka in publicistka, trenutno pa pripravlja novi dokumentarni film o fašizmu. Iz neskončnega seznama filmov, ki si jih je ogledala, med drugim izbira glasbo iz filma Caro Diario Nannija Morettija in glasbo iz filma Leningrajski kavboji finskega režiserja Akija Kaurismakija.
Tomaž Furlan je predvsem kipar, ki se je prvič srečal s kamnom v očetovi kamnoseški delavnici. Je pa tudi intermedijski umetnik, ki se že vso svojo kariero bojuje proti banalnosti. Tudi ob pomoči neumnosti. Izdelal je na primer stroj, ki te klofuta in sili k vedenju po načelu »tekočega traku«, lahko pa ti tudi zlomi hrbtenico. Na njegovi sedanji razstavi, ki nosi naslov Zajtrk na jutranjem vlaku in bo še nekaj dni na ogled v Galeriji Škuc, pa je na ogled tudi instalacija Priročnik za domačo izdelavo vesoljskega plovila, ki ga je avtor tudi zares napisal. Tomaž Furlan je prejemnik nagrade skupine OHO in priznanja Riharda Jakopiča. Dela kot asistent na Oddelku za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
Obletnico rojstva Franceta Prešerna kulturne ustanove po vsej Sloveniji tudi letos obeležujejo z Dnevom odprtih vrat. Današnji že 20-i Ta veseli dan kulture ponuja več kot 300 brezplačnih prireditev. Podroben opis dogodkov je na posebni spletni strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Ljubljansko-filmsko festivalsko dogajanje se decembra tradicionalno konča z Mednarodnim festivalom animiranega filma Animateka. Letošnji 16. bo do nedelje v Kinodvoru, Slovenski Kinoteki in Stari mestni elektrarni v različnih sklopih prikazal 348 kratkih in 12 celovečernih animiranih filmov. V Umetnostni galeriji Maribor je na ogled razstava sodobne umetnosti Nemogoči mehanizmi priznane slovenske umetnice srednje generacije Mete Grgurević, ki svoje kinetične skulpture razstavlja doma in v tujini. Posebnost pregledne razstave avtoričinih del je, da poteka v dveh delih: v Umetnostni galeriji Maribor in v galeriji Künstlerhaus v Gradcu. Brigita Mohorič. Zaključni dogodek praznovanja stoletnice trnovskega KUD-a France Prešeren ''100 let KUD-a'' bo nocoj v Gala hali Metelkove v Ljubljani.
Kdo vse je prebival na ozemlju današnje Slovenije – na primer v starejši kameni dobi ali pa v železni? O tem lahko sklepamo po arheoloških najdbah z našega prostora. Številne predmete, ki sodijo v sam vrh svetovne kulturne dediščine, hrani naš osrednji slovenski zgodovinski muzej. Tam je zdaj na ogled stalna razstava Zgodbe s stičišča svetov. Izjemno arheološko gradivo pripoveduje zgodbe od stare kamene dobe pa vse do konca srednjega veka.
Katarina Čas v Filmogledu odgovarja na vprašanje, kateri film si je zapomnila zaradi glasbe ali glasbo zaradi filma.
Danes zvečer se s slavnostno prireditvijo in podelitvijo Schwentnerjeve nagrade začenja 35. knjižni sejem, v četrtek pa bo v MGL premiera predstave Kar vem, da je res avstralskega dramatika Andrewa Bovella, ki jo je za slovenski oder režiral Luka Martin Škof.
Letošnje leto je leto pomembnih obletnic: najbolj okrogli sta 200. obletnici smrti dveh ključnih razsvetljencev našega prostora: barona Žige Zoisa in Valentina Vodnika. 330 let je že od natisa Valvasorjeve knjige Slava vojvodine Kranjske in skoraj 470 let od natisa prve slovenske knjige. Tudi zato so veliko razstavo dosežkov zgodnjega novega veka v Mestnem muzeju Ljubljana naslovili Knjiga. Znanje. Razum. Ta zajema precej široko obdobje od leta 1500 do leta 1800 in obsega obdobja od protestantizma do razsvetljenstva.
Popoldne, 24. novembra leta 1919 se je v Celju na vlak vkrcala Alma Maxsimiliana Karlin in takrat se je začelo njeno več kot osem let trajajoče potovanje.
Neveljaven email naslov