Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.
Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.
Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe.
Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.
Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?
Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.
Te teorije zarote?
Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.
Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?
Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.
Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.
Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.
Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.
Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.
V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.
Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.
Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?
Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.
Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?
Da je realnost zelo fiktivna.
Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?
Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.
Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.
Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.
Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe.
Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.
Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?
Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.
Te teorije zarote?
Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.
Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?
Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.
Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.
Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.
Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.
Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.
V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.
Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.
Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?
Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.
Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?
Da je realnost zelo fiktivna.
Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?
Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.
Gradbišča so prostori, kjer za ograjo skupaj sobivajo ljudje različnih profilov: gradbeni delavci, projektanti, investitorji, vodje gradbišč in mnogi drugi. Delajo v vseh letnih časih na vročem soncu, snegu ali v deževnem vremenu. Ali sploh še kje obstaja kakšno mesto brez gradbišč? Najbrž ne, pravi arhitektka Maruša Zorec, ki s svojim timom sodelavcev spremlja potek dela na šestih različnih gradbiščih po Sloveniji. Vsako od njih nosi zgodbo že od prej, pri vseh primerih gre za prenovo in ne za novo gradnjo objektov.
Dokumentarni film ima vedno neko moč, da nagovori in spodbudi k razmišljanju, pravi scenarist in režiser Miha Čelar, avtor novega dokumentarnega filma Konoplja osvobaja. Film s humornimi šalami glasbenika in rokenrol filozofa Ramba Amadeusa prikaže zgodbe aktivistov iz različnih delov sveta, od Amerike, Srbije, Španije do Švice, v ospredju pa je zgodba Janka Pirca, lastnika družbe Konoplja osvobaja, ki je po obsodbi zaradi vzgoje in uporabe osmih sadik, s katerimi je želel pomagati bolnemu sinu in ženi, prvi v Sloveniji dosegel oprostilno sodbo na vrhovnem sodišču. Miha Čelar, scenarist in režiser filma v branje priporoča knjigo Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj.
V Kinodvoru bo nocoj premiera dokumentarnega filma IZGINJANJE. Avtorica Andrina Mračnikar, koroška režiserka in scenaristka v filmu raziskuje, zakaj slovenski jezik in slovenska kultura čedalje bolj izginjata iz vsakdanjega življenja v njeni južnokoroški domovini. "Vsi moji dokumentarni filmi so politični in pripovedujejo o uporu, čeprav je izhodišče vedno osebno", pravi režiserka.
Knjižno priporočilo posreduje predsednica društva Šolski ekovrtovi in doktorica okoljskih znanosti na področju kmetijstva Anamarija Slabe.
Popularni galerijski prostori in muzeji iz leta v leto privabljajo več obiskovalcev, tudi v tržaškem muzeju Revoltella, v katerem so pravkar odprli razstavo Homage Miroju. Veliko zanimanje je za Rembrandtove grafike v Narodni galeriji, največje presenečenje pa je bila v hipu razprodana razstava nizozemskega slikarja Jana Vermeerja v amsterdamskem Rijksmuseumu. V dveh dneh so prodali 450.000 vstopnic. Gre pri tem za prestiž ali dobro organiziran kulturni turizem in koga danes nagovarjajo Miro, Rembrandt ali Vermeer?
Filmski režiser Peter Bratuša, avtor uspešnic Gajin svet 1 in Gajin svet 2 je tik pred prvo klapo snemanja novih petih epizod slovenske igrane TV serije Življenja Tomaža Kajzerja, ki smo jo gledali natanko pred desetimi leti. Scenarij sta tudi tokrat skupaj napisala filmski tandem Špela Levičnik Oblak in Peter Bratuša in če bo šlo vse kot po maslu, pravi Bratuša, bomo prvo zgodbo doživeli v začetku januarja prihodnje leto.
Konec šestdesetih let je skupina umetnikov na vesoljsko odpravo na Luno, Apollo 12, pretihotapila majhen keramičen kolut s šestimi miniaturnimi slikami, ki so ga poimenovali Moon Museum. V bližnji prihodnosti, pa bo na Luno odpotoval večji in bolj dovršen predmet, artefakt človeštva v obliki časovne kapsule, miniaturni muzej MoonArk. Polet je bil predviden za prihodnji četrtek, 4. maja, a je pri testiranju rakete, na kateri bo naložen MoonArk, prišlo do zapleta in tako je polet preložen, nov datum še ni znan. Sicer pa so v tovoru, ki ga bo MoonArk ponesel na Luno, umetniška dela, poezija, risbe, različni jeziki, vzorci planktona in cvetnega prahu. Med 250-imi umetniki, znanstveniki in oblikovalci dragocenega tovora sta tudi Slovenca, likovna umetnica in znanstvenik. Teja Krašek je slikarka, ki se ukvarja z nanoartom, mikroskopskimi slikami, ki združujejo znanost in umetnost, Janko Jelenc pa je diplomiran inženir fizike, član skupine petih, ki se na Inštitutu Jožefa Štefana ukvarjajo s sintezo in karakterizacijo nanodelcev, predvsem anorganskih. In kaj priporočata v branje Teja Krašek in Janko Jelenc?
Po 23 letih si v Ljubljani lahko v Narodni galeriji ogledamo Rembrandtove grafike. Razstava, ki združuje 43 Rembrandtovih grafik, dve njegovi matrici ter 14 umetnin njegovih sodobnikov, ki jim je bil stari mojster za vzor, je rezultat sodelovanja z Muzejem Rembrandtova hiša iz Amsterdama, ki hrani njegov skoraj celoten opus.
Tin Vodopivec je eden od pionirjev stand-up scene in najbolj mednarodno uveljavljen komik pri nas. Zadnje čase intenzivno sledi svojemu celovečernemu filmskemu prvencu Nekaj sladkega, romantični komediji, ki v jo v prihodnjih mesecih čaka vznemirljiva festivalska pot.
Knjiga Osebne krajine arhitekta Roberta Potokarja zajema fotografije ujetih trenutkov prostora in časa, večinoma posnete s telefonom. Knjiga je zbirka fotografij različnih arhitekturnih krajin, ki so pritegnile arhitektovo pozorno oko, izmojstreno skozi štiridesetletno profesionalno kariero. Avtor jih je posnel v obdobju od leta 2016 do septembra 2022 v različnih življenjskih prostorih. Fotografije so razdeljene na devet sklopov oz. krajin. Prve po vrsti so naravne krajine, sledijo spominske, nato urbane, cestne, gradbiščne, morske, posebej piranske, umetnostne in na koncu osebne krajine. Vsak sklop uvede dvostranska barvna stran z uvodnim besedilom, ki na kratko zaobjame bistvo.
Dokumentarni film ima vedno neko moč, da nagovori in spodbudi k razmišljanju, pravi scenarist in režiser Miha Čelar, avtor novega dokumentarnega filma Konoplja osvobaja. Konoplja se mu zdi zanimiva kot družbeni fenomen, saj po večdesetletnem prizadevanju civilne družbe, da bi sprejeli konopljine zdravilne učinke, zdaj v bliskovito razvijajočo se industrijo konoplje vstopata politika in kapital. Film s humornimi šalami glasbenika in rokenrol filozofa Ramba Amadeusa prikaže zgodbe aktivistov iz različnih delov sveta, od Amerike, Srbije, Španije do Švice, v ospredju pa je zgodba Janka Pirca, lastnika družbe Konoplja osvobaja, ki je po obsodbi zaradi vzgoje in uporabe osmih sadik, s katerimi je želel pomagati bolnemu sinu in ženi, prvi v Sloveniji dosegel oprostilno sodbo na vrhovnem sodišču. Premiera filma bo v četrtek ob 19.00 v Kinu Brežice, dan zatem pa film Konoplja osvobaja prihaja na redni spored v Kinodvor v Ljubljani.
V knjigi najdemo poglobljen prikaz kariere najbolj slavne še delujoče rokovske skupine na svetu. Avtorica je novinarka iz Londona.
V današnjem knjižnem priporočilu o novi predstavi Društva ustvarjalcev in raziskovalcev sodobnih scenskih umetnosti Vie Negative. Premiera predstave z naslovom 'Ne me silit, da povem, kaj mislim' bo v Stari mestni elektrarni v Ljubljani in je povezana s knjigo, ki jo v branje priporoča soavtor Bojan Jablanovec.
Cankarjev dom bo bogatejši za še eno dvorano, ki bo namenjena vsem generacijam. Ime je dobila po svetovni popotnici in pisateljici Almi Karlin. Odprli jo bodo ob prisotnosti predsednice Republike Slovenije dr. Nataše Pirc Musar in ministrice za kulturo dr. Aste Vrečko. Prostor si je že ogledala Nina Zagoričnik, skupaj z direktorico Cankarjevega doma Uršulo Cetinski. Avtor predelave je arhitekt Peter Vidanovski, ki je že sodeloval pri prenovi strehe Cankarjevega doma.
Na poti proti Lendavi se že od daleč vidi manjši grič s cerkvijo, ki se dviga nad vinogradi. Nekoč je na tistem mestu stala vojaška utrdba, pozneje so na njenem mestu sezidali kapelico oziroma cerkev Svete Trojice, od koder sega razgled na Goričko in Panonsko nižino. Zanimiv je tudi ogled cerkve, v kateri je krsta z mumijo vojaškega častnika Mihaela Hadika.
Jutri se bo ob Ledavskem jezeru začela prva hoja oziroma umetniška turneja, ki jih bodo na podeželju izvajali umetniški pari iz 8 držav v okviru mednarodnega projekta poimenovanega Along the Walk oziroma Vzdolž poti, projekta uprizoritvenih umetnosti na temo upočasnitve. Vsak umetniški par bo izvedel dva desetdnevna pohoda po podeželskih območjih Nemčije, Slovenije, Italije, Francije in Belgije.
Nina Kuclar Stiković je mlada dramatičarka, Grumova nagrajenka za svoj prvenec "Govoriti o tistem, o čemer se je molčalo". Njena nova družinska igra "Skupaj sami ali jutri je v sanjah izgledal drugače" v režiji Nejca Gazvode, bila v začetku marca premierno uprizorjena v mariborskem gledališču. Igro so uprizorili tudi dijaki umetniške gimnazije v Ljubljani, saj je dramski tekst vključen v letošnji maturitetni program.
Kulturna dediščina kot ena izmed temeljev prehoda v bolj zeleno prihodnost in v bolj vzdržno družbeno situacijo je ključna tema triletnega raziskovalnega projekta: ' HEI- Transform - Dediščina za vključujočo trajnostno preobrazbo.' Projekt je v letu 2022 pridobil financiranje Javne agencije za raziskovalnost Republike Slovenije. Uvodna konferenca se je odvijala na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.
Na Kongresnem trgu v Ljubljani so na ogled fotografije, ki jih je na reportažnem potovanju po Boliviji v okviru projekta Our Food. Our Future ob podpori okoljske organizacije Focus posnel dokumentarni fotograf Matjaž Krivic, besedilo k fotografijam pa je prispevala novinarka časopisa Delo Maja Prijatelj Videmšek. Gre za projekt, ki govori o našem prehranskem sistemu in trošenju hrane in prek te razstave kaže, kaj vse povzroča sodobni način prehranjevanja. Fotografije so nastale v regiji Santa Cruz, ki ima najvišjo proizvodnjo hrane v Boliviji, pa tudi najvišjo stopnjo krčenja gozdov. Bolivija je po uničevanju gozdov na tretjem mestu prehitela Indonezijo, pred njo sta Brazilija in Kongo, kar pomeni, da se gozdove tam krči zelo pospešeno, predvsem zaradi širjena pašnih površin in površin za proizvodnje krme.
V sredo svojo filmsko pot začne novi slovenski film Jezdeca, celovečerni prvenec režiserja in scenarista Dominika Menceja, ki je že pred začetkom pisanja scenarija glavni vlogi namenil Petji Laboviću in Timonu Šturbeju. Filmska zgodba se začne sredi pomladi, ob koncu devetdesetih, ko se iz zakotne vasice v Prlekiji dva mlada prijatelja, na predelanih skuterjih, odpravita na pot po Sloveniji in Hrvaški.
Neveljaven email naslov