Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


21.08.2023

Veliko poezije, glasbe in pokušine domačih vin

Veliko poezije, glasbe, filmske umetnosti, pokušine domačih vin in druge prijetne, intimne dogodke pa bo naslednji teden mogoče obiskati na Ptuju in v drugih krajih po Sloveniji, med drugim tudi v Ljubljani, Krškem, Murski Soboti, Ljutomeru, v avstrijski Potrni in hrvaškem Varaždinu. 27. mednarodni pesniški festival Dnevi poezije in vina bo gostil 18 uveljavljenih pesnic in pesnikov iz tujine in Slovenije. Začel se bo v ponedeljek na Petanjcih, slovesno pa ga bodo odprli v četrtek na Ptuju z branjem Odprtega pisma Evropi, sicer pa bo festival z okoli 60 dogodki vabil različne generacije.


21.08.2023

Največji sovražnik pohištva je vlaga

Ste se kdaj vprašali, koliko časa, znanja in dela je potrebnega za ohranitev zgodovinskih predmetov, kot so pripovedne barvite tapiserije, ki so v srednjeveških gradovih pomagale ohranjati toploto, keramika starih Rimljanov ali več sto let staro pohištvo? Restavratorski postopki so dolgotrajni. Ko pa so predmeti obnovljeni in tako ohranjeni in so s tem pridobljeni novi podatki, je zadovoljstvo strokovnjakov toliko večje, so povedali v Konservatorsko-restavratorskem oddelku Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož.


18.08.2023

Priporočilo: Katarina Šeme

Vizualna umetnica Katarina Šeme je lani navdušila s svojim prvencem Sumatra – Leto na tropskem otoku, avtobiografskim potopisom v obliki risoromana. Poleg tega pa je jamarka. Bila je ena od zaslužnih članov ekipe pri reševanju ponesrečene jamarke, ki se je zgodila aprila letos pri raziskovanju nove jame pri Cerknici. Ta dogodek je povod za njen drugi risoroman, ki bo izšel prihodnje leto. Kaj pa priporoča v branje?


17.08.2023

Prostor: Arhitekti bi se morali bolj poglobljeno ukvarjati z globalnimi spremembami

Huda poplavna ujma naj bi po podatkih Karitasa prizadela več kot 4000 gospodinjstev, popolnoma uničenih naj bi bilo vsaj 121 hiš, hudo poškodovanih pa vsaj 2733 hiš. Analiziramo, ali je slovenska arhitekturna stroka res dovolj v stiku s celovitimi potrebami prostora. Pogovarjamo se z arhitektko in s profesorico na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo Marušo Zorec, ki sodeluje pri vseh večjih prenovah stavb. Vremenske uničujoče posledice so jo močno prizadele, pravi in dodaja, da se tudi arhitekturna stroka sprašuje, kaj bi v preteklosti lahko naredili bolje, da bi bile posledice poplav manj uničujoče, in kako stavbe zaščiti v prihodnje.


16.08.2023

Zvezde s ceste: Aljaž Strmšek

Je žonglerstvo način sproščanja, umetnost ali vir zaslužka? Vse našteto, meni mariborski ulični umetnik Aljaž Strmšek. Najbolj prepoznavno je žongliranje z žogicami. Sogovornik, ki krajša čas na enem bolj pretočnih mariborskih križišč, pa je trenutno bolj doma v žongliranju s keglji.


15.08.2023

Mladi levi v znamenju kolektivnosti

Dve slovenski in tri svetovne premiere, raznovrstni umetniški izrazi, ki jih druži kolektivnost. To je 26. mednarodni festival Mladi levi, ki se v prestolnici začne v petek, 18. avgusta. Organizator, zavod Bunker, ki od leta 2004 upravlja in domuje v stari mestni elektrarni se, sicer ne edini, sooča s finančnimi težavami, mednarodna uprizoritvena scena se je v zadnjih letih močno profesionalizirala, ampak dolgoletno pletenje niti Bunkerju še vseeno uspe prepričati močne umetnike in umetnice, da konec avgusta nastopijo v Ljubljani.


14.08.2023

Kdo pravi, da je to dober film?

Zagotovo se nam je vsem že zgodilo, da si ogledamo nek film, ki je na praktično vseh festivalih prejel ključne žirijske nagrade, a nas nekako ne prepriča. Je kaj narobe z našim okusom ali okusom žirije? Kdo zares je avtoriteta na področju presojanja kvalitete filma? Festivalske žirije ali filmski kritiki? Ali kar odjemalci – torej občinstvo?


11.08.2023

Priporočilo: Marsel Gomboc

Marsel Gomboc je kulturnik, glasbenik ter predsednik Kulturno-umetniškega društva Jake Rabiča Dovje - Mojstrana, zadnjih 15 let pa tudi režiser in igralec. V prejšnji gledališki sezoni je pripravil predstavo o smučarskem skakalcu Janezu Poldi, ki je nastala po pričevanju Malči Polda. Kaj pa Marsel Gomboc priporoča v branje?


09.08.2023

Zvezde s ceste: Mihael Novak

Kitarist Mihael Novak, magistrski študent likovne pedagogike in ulični glasbenik, spretno krmari med glasbeno in likovno umetnostjo. Pravi, da mu je igranje na ulici spremenilo pogled na življenje in prineslo ljubezen življenja. Z njim se je pogovarjala Sara Zmrzlak.


08.08.2023

Je prihodnost filma v kinu ali na kavču?

Platform za pretočne vsebine je praktično vsak dan več in sčasoma so razvile ne le nov način gledanja filmov, marveč tudi nov tako produkcijski, kot tudi žanrski veter v filmski industriji. Kakšna je njena prihodnost? V kinematografih ali na kavčih? Zakaj večino vidnejših filmskih nagrad še vedno prejemajo filmi, ki so producirani po "klasični recepturi", po drugi strani pa se zdi, da v ogledih prednjačijo filmi na pretočnih platformah? V današnji kulturni zgodbi se Matic Ferlan sprašuje – je potrebno filme v kinih gledati drugače, kot tiste z daljincem v rokah?


11.08.2023

Hrvaška muzikologinja Helena Skljarov

Helena Skljarov je mlada hrvaška muzikologinja in skladateljica sodobne glasbe, ki se je s svojo kompozicijo Ljubljana predstavila na 71. ljubljanskem festivalu. Kompozicija združuje glasbo in vizualno umetnost ter temelji na dokumentarnem sprehodu skozi našo prestolnico, ki mu med koncertom sledimo na video posnetku. Helena Skljarov je diplomirala na Glasbeni akademiji v Zagrebu, kjer je letos postala asistentka.


03.08.2023

Prostor: Auerspergova železarna na Dvoru

Obnova nekdanje Auerspergove železarne na Dvoru se končuje. Projekt so poimenovali Interpretacijsko-informacijski center območja Natura 2000. V dveh obnovljenih objektih bo predstavljena naravna in kulturna dediščina doline reke Krke in turistično-informacijski center s predavalnico.


02.08.2023

Zvezde s ceste: Andrea Dilič - Mulo

Vaje in nastope na lokalnih odrih z bandom je zamenjal s petjem na ulici. Najpogosteje na Čevljarski, zvečer se preseli na semedelsko promenado. Andrea Dilič - Mulo je ulični umetnik, tudi v Kopru.


01.08.2023

Lutkovna predstava Ostržek na turneji po Kanadi

Predstava Ostržek, ki so jo pripravili v Lutkovnem gledališču Maribor, se mudi na 16-dnevni 1500 kilometrov dolgi turneji po Kanadi. Ustavili se bodo v petih različnih kanadskih mestih, na treh festivalih, v treh jezikih pa odigrali šest predstav. V Kulturnicah več o enem najobsežnejših gostovanj slovenskega gledališča v Severni Ameriki.


31.07.2023

Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo

Pred nekaj dnevi je bil posnet prvi prizor filma z naslovom Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo. Gre za celovečerni igrani prvenec mlade režiserke Ester Ivakič, filmska zgodba pa se dogaja v vasici na prekmurskem podeželju v sedemdesetih letih.


27.07.2023

Festival Plavajoči grad

Plavajoči grad je festival mnogih in združenih umetnosti, ki se bodo ta konec tedna že 11. odvijale na Gradu Snežnik. Letošnji program tematsko temelji na običaju polhanja v Loški dolini, zato je geslo festivala Polhn grad – poimenovanje pa organizatorji interpretirajo tudi kot željo, da bi snežniški grad vsebine in obiskovalci polnili vse leto.


26.07.2023

Zvezde s ceste: Vincent de Lavenere

Predstavljamo francoskega cirkuškega umetnika Vincenta de Lavenérja, ki ni čisto navaden žongler. Njegove žogice ob metanju v zrak cingljajo, z njimi pa sestavlja različne melodije, tudi tiste zapletene najbolj znanih skladateljev. Žongliranje uči celo v turški cirkuški šoli. Veliko je na poti, a še ni obiskal vseh evropskih držav.


25.07.2023

Na ogled do zdaj neznana slika Kruha in iger Toneta Kralja

Tone Kralj je bil slikar, grafik in kipar, ki je vedno opazoval dogajanje okoli sebe in se v svojih delih nanj vedno kritično odzival. Kot cerkveni slikar je poslikal približno 50 cerkva ob slovensko-italijanski meji in v poslikavah uporabil protifašistične in slovenske nacionalne motive.


24.07.2023

Catalina Martin Chico

Njene fotozgodbe lahko zasledite v številnih francoskih in svetovnih medijih, od Le Monda, Der Spiegla do New York Timesa, v njih pa prepleta humanistično in dokumentarno fotografijo, pa tudi preiskovalno fotoreporterstvo. Catalina Martin Chico je za svoje delo prejela številne nagrade, med njimi World Press Photo za fotografijo pripadnikov teroristične organizacije FARC.


20.07.2023

Priporočilo: Gašper Krajnc

Gašper Krajnc je stripar in ilustrator. Je tudi samouk in Korošec, ki živi v Ljubljani. Lani je pri založbi VigeVageKnjige izšel drugi del njegove ptičje trilogije z naslovom Vaške ptice. Z zlatirepcem nagrajeni stripar vam v branje priporoča kaj drugega kot strip, seveda.


Stran 9 od 121
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov