Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.
Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.
Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe.
Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.
Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?
Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.
Te teorije zarote?
Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.
Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?
Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.
Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.
Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.
Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.
Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.
V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.
Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.
Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?
Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.
Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?
Da je realnost zelo fiktivna.
Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?
Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.
Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.
Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.
Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe.
Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.
Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?
Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.
Te teorije zarote?
Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.
Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?
Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.
Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.
Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.
Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.
Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.
V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.
Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.
Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?
Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.
Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?
Da je realnost zelo fiktivna.
Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?
Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.
Cyrano de Bergerac je naslov predstave, ki se je v zgodovino Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana pred njegovo prenovo zapisala kot zadnja predstava, ki so jo igrali na starem odru. Kolektiv se bo zdaj s kostumi, reflektorji in drugimi odrskimi pripomočki za nekaj časa preselil v Šiško, na Litostrojsko cesto 56 oziroma v halo L56, kjer bodo vse službe Drame ostale do konca celovite prenove, ki je gledališče ni doživelo vse od začetka leta 1911. Takrat je bilo to nemško gledališče poimenovano kot Jubilejno gledališče cesarja Franca Jožefa. O motivih za njegovo graditev pa nam je več povedala kustosinja, pedagoginja in teatrologinja na Slovenskem gledališkem inštitutu Sandra Jenko, ki v svoji znanstveni monografiji prikazuje razvoj nemškega gledališča v Ljubljani.
Živimo v prostoru, za katerega bi lahko rekli, da je izgubil svoje poslanstvo poslušanja drug drugega. Po večini izginja tudi neki pristen stik z naravo. Na to skozi gib in zvočnost na odru opozarjata koreografinja in plesalka Urška Centa in dramski igralec Domen Novak, ki v sklopu cikla Noches de Tablao v Štihovi dvorani Cankarjevega doma predstavljata zvočno-gibalno predstavo Tam, v vrtu.
Kje bi sredi Ljubljane našli del Azije? Najbrž ni edina lokacija, je pa odličen namig za obisk Slovenski etnografski muzej, kjer je na ogled razstava Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke. Ta ne predstavlja samo zbirke predmetov, ampak tudi neverjetno zgodbo Ivana in Tsuneko oziroma Marije Skušek. Spoznala sta se na Kitajskem, pozneje prišla v Ljubljano, za njima pa je prišlo tudi 75 zabojev z izjemno zbirko kitajskih in japonskih predmetov. Želela sta si vzpostaviti Azijski muzej, v katerem bi tudi javnost lahko občudovala predmete, od rezljanih kosov pohištva, porcelana do takrat povsem vsakdanjih predmetov. To se ni zgodilo in vse do smrti sta živela z zbirko, ki je zdaj na ogled na razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju.
Majhna in zatohla podstrešna soba, cimra v sosednji sobi, mrzla kava in neplačane položnice na mizi, zjutraj študentska služba številka ena, po kosilu študentska služba številka dve, ob vikendih in nekaterih drugih priložnostih študentska služba številka tri. Razmišljanje o lastnih sanjah in prihodnosti zamenjajo skrbi za naslednjo najemnino in reševanje težavnih človeških odnosov.
Danes, včeraj in jutri zgodovina piše, je pisala in bo pisala manjše in večje zgodbe. Nekaj tistih spregledanih, morda z obrobja, morda pa s prepiha, bomo lahko ob torkih ob 20.00 na prvem sporedu TV Slovenija spremljali v šestdelni dokumentarni seriji Zgodbe s prepiha. Gre za zahteven, delno animiran projekt šestih zgodb iz zgodovine Ljubljane, od zadnje čarovnice Anice Gorjup, ki je bila sežgana na grmadi, pa do razburljivega življenja velikega umetnika karikatur Hinka Smrekarja.
Nina Zagoričnik se javlja iz 77. mednarodnega filmskega festivala v Cannesu. Za zlato palmo se letos poteguje 22 filmov, ki jih ocenjuje žirija pod vodstvom režiserke Grete Gerwig. Dobitnika in preostale nagrajence bodo razglasili v soboto. Kakšno je dogajanje v francoski meki filmov?
Vsa slovenska vozila potujočih knjižic na leto prevozijo 131 tisoč kilometrov, kar je več, kot če bi trikrat obkrožila svet. Obiskuje jih 20 tisoč članov, ki si na leto izposodijo približno 700 tisoč enot gradiva. Obiskujejo 830 postajališč v 90-ih slovenskih občinah in 15 postajališč na Hrvaškem, Madžarskem in v Italiji. Ljubljanska in mariborska potujoča knjižnica letos zaznamujeta 50 let delovanja, prvi bibliobus pa je na slovenske ceste zapeljal leta 1973 v Kopru. Kakšen je vozni park slovenskih potujočih knjižnic in kako drugačno je delo v potujoči knjižnici od dela v navadni, smo izvedeli tudi na Festivalu potujočih knjižnic, ki je potekal prejšnji četrtek v Ljubljani.
Začenja se 77. mednarodni filmski festival v francoskem Cannesu. Na festival se je v uradni tekmovalni program uvrstila tudi slovenska manjšinska koprodukcija Mož, ki ni mogel zamolčati režiserja in scenarista Nebojše Slijepčevića. Sicer pa tudi letošnji dogodek, na katerem bosta premierno prikazana epski Megalopolis Francisa Forda Coppole ter saga Kevina Costnerja Horizon: An American Saga, pričakuje številne filmske zvezde svetovnega slovesa.
V Atriju ZRC SAZU v Ljubljani je do nedelje, 19. maja, na ogled razstava fotografij z naslovom Po deželi stečkov, s katero predstavljajo raziskovalni projekt, ki se posveča srednjeveškim nagrobnikom predvsem na območju Bosne in Hercegovine. Razstava je nastala ob zagonu projekta Unde venis, ki naj bi razvozlal enigmo te izredne dediščine, ki je od leta 2016 na seznamu Unescove kulturne dediščine.
Med 6. in 8. majem se v Hiši filma v Gorici obeta tretja izvedba simpozija Vzhod/Zahod Meja skozi film in zgodovino, ki prek gibljivih podob raziskuje avdiovizualno dediščino ob slovensko-italijanski meji. Letos se osredotoča na pomen lokalnih filmskih kultur in čezmejnih filmskih praks ter vlogo televizije v širšem čezmejnem prostoru.
V Celju je v novi podobi zasijala Pelikanova hiša. Gre za stavbo, v kateri je več desetletij živel in deloval znameniti celjski fotograf čeških korenin, Josip Pelikan. Med drugim so v njej uredili Pelikanove delovne prostore ter družinsko stanovanje, saj želijo izjemno fotografsko dediščino predstaviti tudi širši javnosti.
Pri založbi Učila je izšel biografski roman Whitney Houston: pevka, ki je z glasom očarala svet. Prvenec nemške avtorice Hanne Faber ni običajen biografski roman. Eno najuspešnejših pevk vseh časov je želela predstaviti iz bolj osebne perspektive, saj javnost v resnici nikoli ni izvedela, kdo je Whitney Houston kot oseba. Z nelinearnim pripovedovanjem zgodb pisateljica poskrbi za dramatično napetost in bralca drži v pričakovanju do konca.
Krstna uprizoritev igre Teci, Maša, teci, igralke, dramatičarke in pisateljice Drage Potočnjak, govori o sodobni družini slovenskega tajkuna, nekdanjega ministra in osamosvojitelja. Avtorico je zanimal notranji ustroj družine, ker kot pravi, država je na nek način povečana družina in skozi to lahko prepoznamo današnjo stvarnost. Nina Šorak, režiserka uprizoritve na Malem odru Mestnega gledališča ljubljanskega upa, da celoten kontekst odpira več ko samo neko družbeno politično dramo, da odpira neka vprašanja in da vzpostavlja naš odnos do tega, saj dramsko dogajanje ni šele od danes.
Mesto rdečega prahu je vzdevek, ki se je kar nekaj desetletij držal Jesenic in ki danes zagotovo ne velja več, saj že pogled na dolino pokaže, da je rdeči prah že zdavnaj preraslo zelenje. Jesenice marsikdo povezuje tudi s priseljevanjem, da je to mesto, v katero se je v 60. letih prejšnjega stoletja priselilo veliko delavcev iz republik nekdanje Jugoslavije, in seveda s hokejem.
V Mestnem muzeju Ljubljana si vse do 23. februarja prihodnje leto lahko ogledate razstavo Od korzeta do žaketa: Oblačilni videz Ljubljančanov, 1850–1950. Razstava je zasnovana kot sprehod skozi zgodovino oblačenja in združuje približno štiristo kosov iz tekstilne zbirke muzeja.
Beneški bienale je bil ustanovljen leta 1895 kot mednarodna razstava umetnosti mesta Benetke. Že prvo leto je dosegel svetovno prepoznavnost z več kot 200.000 obiskovalci, sodelovali pa so umetniki iz šestnajstih držav. Leta 1932 se mu je prvi pridružil Mednarodni filmski festival, ki je danes najstarejši filmski festival na svetu. Dve leti pozneje se je pridružil še Mednarodni gledališki festival, po drugi svetovni vojni pa tudi plesni in glasbeni ter bienale arhitekture. Po šestih desetletjih ostaja Beneški bienale največja svetovna razstava sodobne vizualne umetnosti. Zakaj je Beneški bienale še vedno pomemben in kakšen pomen ima v današnjem času?
Na odru Male Drame so prejšnji teden krstno uprizorili črno komedijo Te igre bo konec avtorja Matjaža Zupančiča, ki je predstavo tudi režiral. To bo tudi zadnja premiera v dvorani, ki je po prenovi stavbe ne bo več. Zupančičeva igra, nominirana za nagrado Slavka Gruma 2023, prinaša duhovit in pronicljiv pogled na apokaliptične čase, v katerih živimo, uprizoritev pa je svojevrsten hommage Mali drami, ki je v skoraj šestih desetletjih delovanja postala institucija zase in s to zadnjo premiero zaključila svoje delovanje.
Prejšnji četrtek se je končal 61. knjižnega sejma otroških knjig Bologna, ki vsako leto ponuja priložnost predstavitve otroške in mladinske literature za založnike in ilustratorje z vsega sveta. Posebno priložnost je letos imela Slovenija kot častna gostja, ki se je na sejmu promovirala z razstavo ilustratorskih del petinpetdesetih slovenskih umetnikov s simboličnim naslovom 'In kaj sledi potem'.
Prejšnji teden se je v Ljubljani začel že tradicionalni festival dijaške umetnosti, ki nosi ime Transgeneracije. Namen festivala je spodbujanje dijakov na vseh področjih umetniškega izražanja. V prvem delu dogajanja smo si lahko v Cankarjevem domu ogledali deset gledaliških in plesnih produkcij dijakov iz cele države. Program gledaliških in plesnih predstav se je sicer že zaključil, sledi mu razstava likovnih, fotografskih in videodel, ki bo na ogled med 15. in 20. aprilom v sprejemni dvorani Cankarjevega doma.
Slovenija je častna gostja na največjemu sejmu otroške in mladinske literature na svetu, kjer je nastopila s številnimi slovenskimi založniki, uredniki, literati, prevajalci in seveda ilustratorji. Na tem sejmu se že vrsto let in tudi letos samostojno predstavljata založbi Mladinska knjiga in Morfem, nacionalno stojnico pa so morali dodatno povečati, da so omogočili prostor tudi založbam KUD Sodobnost International, Muck Blažina, Pivec, Zala, Malinc, Miš in Sanje.
Neveljaven email naslov