Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.
Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.
Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe.
Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.
Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?
Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.
Te teorije zarote?
Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.
Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?
Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.
Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.
Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.
Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.
Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.
V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.
Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.
Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?
Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.
Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?
Da je realnost zelo fiktivna.
Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?
Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.
Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.
Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.
Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe.
Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.
Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?
Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.
Te teorije zarote?
Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.
Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?
Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.
Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.
Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.
Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.
Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.
V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.
Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.
Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?
Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.
Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?
Da je realnost zelo fiktivna.
Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?
Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.
Morda za koga novica, da bo letošnji Motovunski festival zadnjič gostoval na Motovunskem griču, ni prav dobra, a kot je na novinarski konferenci povedal direktor festivala Igor Mirković, se želijo z novo lokacijo vrniti k naravi in okolju, ki ni povezano z množicami turistov. 25. Motovunski filmski festival ali po novem Cinehill bo letos torej še zadnjič na Motovunskem griču, in sicer med 22. in 24. julijem, nato pa se bo 26. julija za štiri dni preselil na novo lokacijo ali v novi dom – v planinsko središče Petehovac nad Delnicami v Gorskem kotarju.
Predstavljamo pevko in igralko Ksenjo Parhacko, ki je s svojo predstavo Najbolj nevarna žival na svetu navdušila ulično občinstvo v sklopu Festivala Ana Desetnica. Zase pravi, da je prava nomadka, iz Rusije se je namreč že v mladih letih preselila v Evropo, na festivalu v Ljubljani je zastopala Irsko, ta hip pa z možem živita v Barceloni.
Sklepanje novih prijateljstev, prva ljubezen, stik z alkoholom in mamili, enostarševske družine, družbena omrežja in drugi izzivi, s katerimi se spoprijema današnja mladina, so osrednje teme novega slovenskega filma, ki ga te dni snemajo v Ljubljani. Mladinski celovečerec nastaja tudi v koprodukciji RTV Slovenija. Mi smo ekipo med snemanjem obiskali nekaj dni po tem, ko je padla prva klapa.
Letošnji Film pod zvezdami bo danes na ljubljanskem grajskem dvorišču odprl slovenski film Jezdeca režiserja Dominika Menceja, ki je bil na Festivalu slovenskega filma v Portorožu razglašen za najboljši film festivala po izboru občinstva. Sicer pa letošnji kino pod zvezdami do 5. avgusta prinaša še več filmskih uspešnic in pet premier. Program, ki ga Kinodvor vsako poletje pripravi z Mestno občino Ljubljana in Javnim zavodom Ljubljanski grad, bo letos v znamenju treh jubilejev: 100-letnice kinodvorane na Kolodvorski, 20-letnice art kina in 15-letnice mestnega kina. Sogovornici: - Janja Rozman, Javni zavod Ljubljanski Grad - Aliki Kalagasidu, Kinodvor
Decembra leta 2021 je Slovenski etnografski muzej pridobil obsežen fotografski arhiv kulturne dediščine Egipta in zahodnega Sredozemlja. Arhiv sta muzeju podarila zakonca Ingrid in Günther Hölbl iz Avstrije. Na razstavi je prikazan izbor fotografij egipčanskih svetišč in grobnic, ki se nahajajo ob reki Nil, na rečnih otokih in v puščavskih oazah.
Glasbenik samouk, ki se je odpovedal študiju in se posvetil glasbi. Poletja preživlja (tudi) na ulici. Novomeščan mimoidoče zabava s svojo kitaro, glasom in avtorsko glasbo. Preizkusil se je tudi pred uličnim občinstvom v Münchnu, ki je, kot pravi, veliko bolj odprto kot tisto v slovenski prestolnici.
Na ljubljanskem gradu je na ogled razstava Jadrana Lazića, jugoslovanskega paparaca in fotografa. Na rdeči preprogi, kot se razstava imenuje, prikazuje fotografije slavnih v 70. in 80. prejšnjega stoletja iz Jugoslavije, Hollywooda in vsega vmes.
Roberta Petana poznamo predvsem kot glasbenika s svojevrstnim smislom za humor. Koncertira bodisi sam bodisi v duetu Maja in Robi ali z zasedbo The Rafters, spremljamo ga lahko v oddaji Kaj dogaja na prvem programu Televizije Slovenije, z glasbenimi stvaritvami se odziva tudi na aktualno družbeno dogajanje. Ob nastopu na Lentu je Sari Zmrzlak zaupal priporočilo za branje in poslušanje.
Odločitev za prenovo SNG Drama Ljubljana na obstoječi lokaciji ni bila sprejeta na hitro ali brez temeljitega premisleka. S pomočjo številnih projektnih nalog in zasnov se je projekt oblikoval več desetletij. Prenova je dobila zeleno luč. Svoje delo bodo najprej opravili arheologi, predhodna izkopavanja se bodo začela poleti, prihodnjo jesen pa obnovitvena dela.
Poletje je čas, ko je na ulicah slišati govorice v številnih različnih jezikih, kar s sabo prinese tudi glasbo sveta. Ulica je od nekdaj prostor za izražanje oziroma izvajanje umetniških ustvarjalnih dejavnosti, kot so glasba, gledališče, ples, risanje, cirkus in druge, ki jih lahko mimoidoči spremljajo in prostovoljno denarno ali kako drugače podprejo. Ulica je stičišče različnih kultur, kar omogoča povezovanje ljudi, v sprejemanju drugačnosti. Če je bilo kdaj na ulicah naše prestolnice mogoče videti veliko zvezd s cest, je bilo to prejšnji teden, med mednarodnim festivalom uličnega gledališča Ana Desetnica. Barviti nastopi, žongliranje, petje in ples so privabili številne radovedne otroke, mlade in nekoliko manj mlade, da se kulturno nahranijo tudi zunaj vsem znanih gledaliških ustanov. Ulica je postala oder, mimoidoči pa občinstvo.
Uvodni večer bo v ljubljanskih Križankah, preostale dni pa se bodo glasbeni nastopi vrstili na odrih v Parku Sveta Evrope in štirih dvoranah Cankarjevega doma. Osrednja zvezda festivala bo Britanec Benjamin Clementine, pianist, vokalist in tekstopisec, ki pri ustvarjanju svoje glasbe prepleta staro in novo klasično glasbo, kabaret, rok ali muzikal. Benjamin Clementine je tudi vse bolj uveljavljeni filmski igralec. Letos bo na džezovskem festivalu svoje skladbe predstavil skupaj s Slovenskim godalnim seksetom. Letošnjo izvedbo festivala kurirajo trije programski vodje Bogdan Benigar, Dre A. Hočevar in Borja Močnik, ki se bo posvetil predvsem programu na zunanjih prizoriščih.
Festival poteka ves teden na več lokacijah po Kostanjevici na Krki in združuje gledališče, glasbo, film, literaturo, vizualno umetnost in delavnice z okroglo mizo. Vse aktivnosti v okviru festivala so za udeležence brezplačne in tako dostopne vsem.
Kino Bled je kolektiv mladih filmofilov, ki so se odločili, da je čas, da v domačem kraju pripravijo festival, ki bo popestril kulturno dogajanje in v mesto prinesel nekaj filmskega utripa, ki ga je Bled nekoč že imel. Letos jim je to uspelo že petič po vrsti. Eden od ustanoviteljev Kina Bled je tudi Matevž Polajnar, ki pa ni le ljubitelj filmov, ampak tudi knjig.
Parki se ne rojeva kar tako čez noč in če se že, vedno zajemajo manjše ali večje območje, so krajinsko urejeni za določen namen ali zavarovani zaradi izjemnih oz. kulturnih vrednot. Zgodovina parkov je neverjetna dolga in bogata, začetki sodobnih mestnih parkov pa segajo v 18.stoletje in so se razvili najprej v Angliji. In tudi danes, še tako majhna na novo urejena parkovna površina - kot je Park slovenske himne v Kranju – lahko predstavlja nekaj izjemnega.
Poletje je čas, ko je na ulicah slišati govorice v številnih različnih jezikih, kar s sabo prinese tudi glasbo sveta. Ulica je od nekdaj prostor za izražanje oziroma izvajanje umetniških ustvarjalnih dejavnosti, kot so glasba, gledališče, ples, risanje, cirkus in druge, ki jih lahko mimoidoči spremljajo in prostovoljno denarno ali kako drugače podprejo. Ulica je stičišče različnih kultur, kar omogoča povezovanje ljudi, v sprejemanju drugačnosti. Tokratna zvezda s ceste je Kolumbijec Camilo, ki ga lahko na ljubljanskih ulicah srečate kot glasbenika, včasih pa tudi kot klovna.
Pred začetkom tretjega festivala delavskega filma Kamerat, s katerim v Hrastniku dajejo novo življenje zapuščenim rudniškim prostorom, pogledamo, kakšna bo bera letošnjih delavskih filmov, pogovarjamo se tudi s 97-letnim kinooperaterjem, ki je kar 75 let v različnih državah in pod različnimi režimi vrtel filme v Hrastniku.
Ste bili kdaj na gledališki predstavi, ki se vas je povsem dotaknila in se je živo spominjate? Morda ste ujeli kak performans ali happening. Se vam je kdaj zgodilo, da so nastopajoči želeli prepričati publiko v sodelovanje in ravno vi ste se kar naenkrat znašli na odru med asistiranjem igralcu? Kaj je danes glavni namen gledališča in v čem se bistveno razlikuje od filma?
V Logatcu se začenja že 10. poletni glasbeni festival Cantabile, ki bo gostil 8 vrhunskih glasbenih dogodkov ter prepoznavne glasbene ustvarjalce iz različnih koncev Slovenije in Izraela. Kaj pa v branje priporoča dirigent orkestra Cantabile in umetniški vodja festivala Marjan Grdadolnik?
'Arhitektura je umetnost, neposredno določa naš skupni in zasebni prostor zaznamuje okolje in naš vsakdan,' so zapisali člani žirije Plečnikovih nagrad 2023, ki so avtorjem enote Čebelica Vrtca Kočevje, podelili Plečnikovo medaljo. Na eni strani kot industrijska stavba, na drugi kot odprti čebelnjak predstavlja otroško mesto v malem za 350 otrok. Vrtec je nova stavba, sestavljena iz več med seboj ločenih delov: otroško igrišče, notranja atrija, strešni vrt, vstopni trg za otroke s spremstvom, vstopni trg za zaposlene in povsem ločeno gospodarsko dvorišče. S Plečnikovo medaljo nagrajeni Vrtec Kočevje, enota Čebelica, ter zgodba o kočevskem lesu z gostoma Ano Kreč in Juretom Hrovatom.
Poletna noč je vsakoletni tradicionalni gala koncert, ki predstavlja bogato dediščino slovenske zabavnoglasbene zakladnice v izvedbi velikega revijskega orkestra. Tokrat bo posvečen izjemnemu avtorskemu opusu kantavtorja Tomaža Domicelja, ki je marca letos praznoval 75 let. Z razlogom je letošnja Poletna noč dobila tudi naziv po eni izmed njegovih najbolj prepoznavnih pesmi, Srečen dan. Pred koncertom se je z njim pogovarjal Tomaž Purkart.
Neveljaven email naslov