Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim

23.04.2019

Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov.

Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim

 “Danes so z nami v občinstvu tudi gluhi otroci, ki ne slišijo tako kot mi, zato se tudi sporazumevajo drugače kot mi. Mi uporabljamo besede, gluhi pa gibe, s katerimi izražajo svoje misli. Tako kot zdajle Natalija. To je kretnja za žogico in to je kretnja za boben.”

S tem, malce drugačnim uvodom se je prejšnji teden v Lutkovnem gledališču v Ljubljani začela predstava Žogica Marogica. To je ena izmed štirih gledaliških predstav, živo tolmačenih v znakovni jezik gluhih, ki temelji na uporabi rok, mimike obraza, oči in ustnic ter gibanju telesa. Uroš Korenčan, direktor ljubljanskega lutkovnega gledališča, pravi, da ni prvič, da so se srečali s svetom gluhih:

 “Ena izmed težav ali pa zadreg, s katerimi se spopada gledališče, še posebno lutkovno, ki temelji na močni likovnosti, je, kako prevajalca, ki prevaja v jezik kretenj, čim bolj nemoteče vključiti v scenografijo, da bi v resnici predstavo lahko skupaj gledali tako gluhi kot slišeči. Mislim, da nam bo danes to pri Žogici Marogici uspelo.”

In je – ob pomoči tolmačke za slovenski znakovni jezik Natalije Spark. Natalija ni tolmačila le predstave, pač pa tudi moja vprašanja in odgovore sogovornikov. Med njimi je bila tudi prva gluha režiserka za gledališče in film v Sloveniji Lada Lištvanova, ki je prevzela delo s tolmači in pripravo tolmačev na sodelovanje v predstavi. Lada Lištvanova:

“Prva predstava, ki smo jo prevedli v znakovni jezik, je namenjena odraslim, njen naslov pa je Mazohistka. Prišlo je gluho občinstvo in vsi so bili navdušeni. Že zato, ker so se počutili enakovredne slišečim. To, da lahko gredo v kulturni dom in si ogledajo predstavo tako kot slišeči, da imajo tolmača, da razumejo, jim zelo veliko pomeni. Veste, gluhi imajo veselje do kulture, slovenska kultura jih zanima, žal pa jim ni dostopna. Zato si tako želijo, da bi lahko ne glede na to, da so gluhi, šli v gledališče. Seveda pa potrebujejo tolmača. S tem se počutijo enakovredne.”

Ena izmed značilnosti znakovnega jezika je tudi to, da nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju in se razvija v skupnosti gluhih. Vse to je bilo treba upoštevati pri pripravi gledaliških tolmačev, pravi Lada Lištvanova, ki jo je iz Češke pred desetimi leti pripeljala ljubezen. Lada je bila že kot otrok navdušena nad gledališčem. Med zdaj prevedenimi štirimi predstavami so tri za odrasle in ena za otroke. Lada Lištvanova:

“Moram reči, da je najtežja pesmica. Zanjo je bilo res treba veliko veliko vaje, ker je ne moreš dobesedno prevesti iz slovenskega govornega jezika v znakovnega. Znakovni jezik ima drugačno slovnično strukturo kot slovenski govorni jezik in to je bil najtežji del predstave.”

Predstavo Žogica Marogica, tolmačeno v znakovni jezik gluhih, si je ogledal tudi predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gorazd Orešnik:

 “Iskreno vam moram povedati: star sem 55 let in prvič v življenju sem videl predstavo, ki jo razumem, ker je v znakovnem jeziku. Ko sem bil majhen, nisem imel te možnosti. Gluh sem, ne slišim, danes pa sem to predstavo tako videl kot slišal.”

 Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila prav pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov. Gorazd Orešnik:

“Znakovni jezik je moj jezik, materni jezik. Zame je okno v svet. Slišeči se pogovarjate, govorite, moj jezik pa so roke. Najbolj pogrešamo slovenske filme – teh ne razumemo, ne vemo, kaj se dogaja v njih. Saj so možni podnaslovi, ampak za nas je slovenska beseda tuji jezik, ne razumemo ga stoodstotno. Za nas je samo znakovni jezik tisti, ki nam daje vso vsebino. Zelo dobro bi bilo, če bi obstajal gumb na daljincu – podobno kot za podnaslove. Pritisnili bi gumb, pa bi imeli tolmača. Tako bi lahko gledali tudi slovenske filme. Verjamem, da so zanimivi, mi pa nimamo nič od njih. Pravzaprav ne moremo biti enakopravni preostali, slišeči družbi.”

Z neenakopravnostjo se gluhi srečujejo tudi v šolskem sistemu. Gluhi otroci so popolnoma normalni, pozitivni in predvsem zelo bistri, saj so zaradi svoje hibe razvili druge sposobnosti. Da bi bilo zanje bolje, če bi hodili v redni šolski program, seveda ob zagotovljenem tolmaču v znakovni jezik, pa je po predstavi povedal Andrej Sekirnik:

“Prišel sem s sinom Lovrom, ki se je rodil gluhonem. Ima sicer polžev vsadek, vendar mu kretanje bolj ustreza kot govor.”

Lovro ima predstave zelo rad. Po navadi Zavod za gluhe in naglušne kakšno organizira, za tolmačenje pa poskrbijo kar tolmačke iz vrtca. Andrej Sekirnik:

“Lovro strašansko uživa v lutkah, ker je vizualni tip –  po navadi so gluhonemi vizualni in tudi če si ne bi pomagali z gibi, bi marsikaj razumeli. Povezovali bi stvari in si ustvarili svojo zgodbo. Toda vsak prevod, vsak trud je dobrodošel. Pravzaprav je Lovro vedel, kam gre, ker so že bili tukaj. Ko sem mu povedal, da greva gledat lutke, je točno vedel, kako in kaj. Ti otroci so res nekaj posebnega. Imajo neverjeten spomin in intuicijo in seveda se še posebno veselijo, saj se ne zgodi vsak dan, da gredo na predstavo.”

Tokrat je bila tolmačica za znakovni jezik Natalija Spark, Natalija je odraščala z gluhimi starši in je prva v Sloveniji gluhim omogočila dostop do terapije v njihovem jeziku. Žogica Marogica je njena prva tolmačena predstava za otroke. Natalija Spark:

 “V gledališču moraš pridobiti občinstvo. Če ga ne pridobiš – pri gluhih, ki so zelo mimični, se vidi, da gledajo v prazno – potem veš, da nekaj ni v redu. Druga težava je interpretacija besedila. Včasih so to kakšni umetniški govori, dvogovori, simbolika, ki je gluhi ne razumejo. Vse to moramo prej predelati, obdelati, dodelati in jim prilagoditi, da bodo razumeli vsebino povedanega. V gib lahko spravimo vsako besedo, ali pa jo črkujemo, ampak to ni bistveno. Bistveno je, da gluhi igro ponotranjijo in razumejo. To je najtežji del.”

O tem, kako naporno je samo tolmačenje predstave živo, ko mora tolmač na primer prevesti v znakovni jezik besedilo več igralcev, pa Natalija Spark pravi:

“Pravzaprav moraš znati vso predstavo na pamet. Če je ne znaš, se lahko hitro izgubiš – že tako se lahko. Igralci včasih besedilo pozabijo in potem ne vemo, kaj zdaj. V takem položaju se moraš sam znajti. Načelno moraš znati besedilo na pamet in če se kaj zatakne, se je treba znajti, pokažeš malo drugače in spet zapelješ v pravo smer.”

V sklopu pobude Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gledališki tolmač bo danes ob 20-ih v SNG Nova Gorica na sporedu še zadnja iz niza gledaliških predstav s tolmačem za gluhe. To bodo Realisti Jureta Karasa, tolmačka pa bo Karin Brumen.

 


Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim

23.04.2019

Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov.

Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim

 “Danes so z nami v občinstvu tudi gluhi otroci, ki ne slišijo tako kot mi, zato se tudi sporazumevajo drugače kot mi. Mi uporabljamo besede, gluhi pa gibe, s katerimi izražajo svoje misli. Tako kot zdajle Natalija. To je kretnja za žogico in to je kretnja za boben.”

S tem, malce drugačnim uvodom se je prejšnji teden v Lutkovnem gledališču v Ljubljani začela predstava Žogica Marogica. To je ena izmed štirih gledaliških predstav, živo tolmačenih v znakovni jezik gluhih, ki temelji na uporabi rok, mimike obraza, oči in ustnic ter gibanju telesa. Uroš Korenčan, direktor ljubljanskega lutkovnega gledališča, pravi, da ni prvič, da so se srečali s svetom gluhih:

 “Ena izmed težav ali pa zadreg, s katerimi se spopada gledališče, še posebno lutkovno, ki temelji na močni likovnosti, je, kako prevajalca, ki prevaja v jezik kretenj, čim bolj nemoteče vključiti v scenografijo, da bi v resnici predstavo lahko skupaj gledali tako gluhi kot slišeči. Mislim, da nam bo danes to pri Žogici Marogici uspelo.”

In je – ob pomoči tolmačke za slovenski znakovni jezik Natalije Spark. Natalija ni tolmačila le predstave, pač pa tudi moja vprašanja in odgovore sogovornikov. Med njimi je bila tudi prva gluha režiserka za gledališče in film v Sloveniji Lada Lištvanova, ki je prevzela delo s tolmači in pripravo tolmačev na sodelovanje v predstavi. Lada Lištvanova:

“Prva predstava, ki smo jo prevedli v znakovni jezik, je namenjena odraslim, njen naslov pa je Mazohistka. Prišlo je gluho občinstvo in vsi so bili navdušeni. Že zato, ker so se počutili enakovredne slišečim. To, da lahko gredo v kulturni dom in si ogledajo predstavo tako kot slišeči, da imajo tolmača, da razumejo, jim zelo veliko pomeni. Veste, gluhi imajo veselje do kulture, slovenska kultura jih zanima, žal pa jim ni dostopna. Zato si tako želijo, da bi lahko ne glede na to, da so gluhi, šli v gledališče. Seveda pa potrebujejo tolmača. S tem se počutijo enakovredne.”

Ena izmed značilnosti znakovnega jezika je tudi to, da nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju in se razvija v skupnosti gluhih. Vse to je bilo treba upoštevati pri pripravi gledaliških tolmačev, pravi Lada Lištvanova, ki jo je iz Češke pred desetimi leti pripeljala ljubezen. Lada je bila že kot otrok navdušena nad gledališčem. Med zdaj prevedenimi štirimi predstavami so tri za odrasle in ena za otroke. Lada Lištvanova:

“Moram reči, da je najtežja pesmica. Zanjo je bilo res treba veliko veliko vaje, ker je ne moreš dobesedno prevesti iz slovenskega govornega jezika v znakovnega. Znakovni jezik ima drugačno slovnično strukturo kot slovenski govorni jezik in to je bil najtežji del predstave.”

Predstavo Žogica Marogica, tolmačeno v znakovni jezik gluhih, si je ogledal tudi predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gorazd Orešnik:

 “Iskreno vam moram povedati: star sem 55 let in prvič v življenju sem videl predstavo, ki jo razumem, ker je v znakovnem jeziku. Ko sem bil majhen, nisem imel te možnosti. Gluh sem, ne slišim, danes pa sem to predstavo tako videl kot slišal.”

 Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila prav pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov. Gorazd Orešnik:

“Znakovni jezik je moj jezik, materni jezik. Zame je okno v svet. Slišeči se pogovarjate, govorite, moj jezik pa so roke. Najbolj pogrešamo slovenske filme – teh ne razumemo, ne vemo, kaj se dogaja v njih. Saj so možni podnaslovi, ampak za nas je slovenska beseda tuji jezik, ne razumemo ga stoodstotno. Za nas je samo znakovni jezik tisti, ki nam daje vso vsebino. Zelo dobro bi bilo, če bi obstajal gumb na daljincu – podobno kot za podnaslove. Pritisnili bi gumb, pa bi imeli tolmača. Tako bi lahko gledali tudi slovenske filme. Verjamem, da so zanimivi, mi pa nimamo nič od njih. Pravzaprav ne moremo biti enakopravni preostali, slišeči družbi.”

Z neenakopravnostjo se gluhi srečujejo tudi v šolskem sistemu. Gluhi otroci so popolnoma normalni, pozitivni in predvsem zelo bistri, saj so zaradi svoje hibe razvili druge sposobnosti. Da bi bilo zanje bolje, če bi hodili v redni šolski program, seveda ob zagotovljenem tolmaču v znakovni jezik, pa je po predstavi povedal Andrej Sekirnik:

“Prišel sem s sinom Lovrom, ki se je rodil gluhonem. Ima sicer polžev vsadek, vendar mu kretanje bolj ustreza kot govor.”

Lovro ima predstave zelo rad. Po navadi Zavod za gluhe in naglušne kakšno organizira, za tolmačenje pa poskrbijo kar tolmačke iz vrtca. Andrej Sekirnik:

“Lovro strašansko uživa v lutkah, ker je vizualni tip –  po navadi so gluhonemi vizualni in tudi če si ne bi pomagali z gibi, bi marsikaj razumeli. Povezovali bi stvari in si ustvarili svojo zgodbo. Toda vsak prevod, vsak trud je dobrodošel. Pravzaprav je Lovro vedel, kam gre, ker so že bili tukaj. Ko sem mu povedal, da greva gledat lutke, je točno vedel, kako in kaj. Ti otroci so res nekaj posebnega. Imajo neverjeten spomin in intuicijo in seveda se še posebno veselijo, saj se ne zgodi vsak dan, da gredo na predstavo.”

Tokrat je bila tolmačica za znakovni jezik Natalija Spark, Natalija je odraščala z gluhimi starši in je prva v Sloveniji gluhim omogočila dostop do terapije v njihovem jeziku. Žogica Marogica je njena prva tolmačena predstava za otroke. Natalija Spark:

 “V gledališču moraš pridobiti občinstvo. Če ga ne pridobiš – pri gluhih, ki so zelo mimični, se vidi, da gledajo v prazno – potem veš, da nekaj ni v redu. Druga težava je interpretacija besedila. Včasih so to kakšni umetniški govori, dvogovori, simbolika, ki je gluhi ne razumejo. Vse to moramo prej predelati, obdelati, dodelati in jim prilagoditi, da bodo razumeli vsebino povedanega. V gib lahko spravimo vsako besedo, ali pa jo črkujemo, ampak to ni bistveno. Bistveno je, da gluhi igro ponotranjijo in razumejo. To je najtežji del.”

O tem, kako naporno je samo tolmačenje predstave živo, ko mora tolmač na primer prevesti v znakovni jezik besedilo več igralcev, pa Natalija Spark pravi:

“Pravzaprav moraš znati vso predstavo na pamet. Če je ne znaš, se lahko hitro izgubiš – že tako se lahko. Igralci včasih besedilo pozabijo in potem ne vemo, kaj zdaj. V takem položaju se moraš sam znajti. Načelno moraš znati besedilo na pamet in če se kaj zatakne, se je treba znajti, pokažeš malo drugače in spet zapelješ v pravo smer.”

V sklopu pobude Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gledališki tolmač bo danes ob 20-ih v SNG Nova Gorica na sporedu še zadnja iz niza gledaliških predstav s tolmačem za gluhe. To bodo Realisti Jureta Karasa, tolmačka pa bo Karin Brumen.

 


19.09.2024

O Rožančevi nagrajenki in festivalu Docudoc

V minutah o kulturi tokrat o letošnji Rožančevi nagrajenki Heleni Koder, scenaristki in režiserki, ki je žirijo prepričala z zbirko esejev Krošnja z neznanimi sadeži. V njenih esejih se prepletajo film, slikarstvo, literatura, jezik in vedno znova poezija, o kateri sta se po podelitvi nagrade pogovarjala z Vladom Motnikarjem. V nadaljevanju programa pa smo se skupaj s Heleno Kodrič Cizerl oglasili pred vrati festivala Docudoc. Festival se v Lutkovnem gledališču Maribor začenja nocoj s projekcijo filma Nekoč v Posočju režiserke Eme Kugler, o vseh ostalih njegovih poudarkih in čaru dokumentarnega filma pa slišite v prispevku.


17.09.2024

Veličastnih 30

Maček Muri, Kekec, Mojca Pokrajculja in Muca Copatarica, to je le peščica najbolj znanih slikanic, ki so zaznamovale generacije. Pri Mladinski knjigi so se z izdajo monografije, ki jo sestavlja 30 reprodukcij najbolj znanih ilustracij iz otroških slikanic, poklonili legendarnim slovenskim ilustratorkam in ilustratorjem. Ob predstavitvi monografije in začetku Festivala izvirne slovenske slikanice smo se z veličastnimi 30 pogovarjali o pomenu ilustracij za otroke, razvoju slovenske ilustracije skozi čas in tudi o tem, kaj pomeni biti ilustrator ali ilustratorka.


16.09.2024

Odprti globus

Odprti globus / Going global, skupinska razstava v Galeriji Cankarjevega doma, predstavlja umetnost milenijske generacije, ki je odrasla s prehodom iz analognega v digitalni svet. Deset umetnic in umetnikov je prvotno umetniško izobrazbo pridobilo doma, nato pa študij nadaljevalo v tujini. Tam so tudi ostali, v tujini delujejo in so vpeti v mednarodni trg. Svoja dela predstavljajo Katarina Caserman, Evgen Čopi Gorišek, Meta Drčar, Živa Drvarič, Katja Felle, Jure Kastelic, Gašper Kunšič, Dino Kužnik, Nana Wolke in Jana Zornik. Umetniške prakse avtorjev in avtoric so različne. Različna so tudi mesta, tako v Evropi kot Združenih državah Amerike, pogosto se selijo ali pa hkrati delujejo na več lokacijah.


14.09.2024

Operacija barbarossa v Mariboru in zaključek poletne turneje Laibach

V KiBeli v Mariboru Laibach do 5. oktobra predstavlja prostorsko instalacijo Operacija Barbarossa, danes (14. 9.) zvečer pa bo v Avditoriju v Portorožu zadnji koncert poletne turneje skupine Laibach - Opus Dei.


11.09.2024

Zala Brglez: Od nitke do umetnosti

V svetu, kjer vse bolj postaja norma delo od devetih do petih popoldne, je lepo najti čas za razvijanje talentov ali brisanje prahu s police, kjer imate shranjene pripomočke za slikanje, izdelovanje iz gline, pletenje in podobno. O čem govorimo? Vse več mladih svoj prosti čas namenja razvoju različnih rokodelskih spretnosti in obujanju starih hobijev. Zala Brglez je umetnostna zgodovinarka iz Slovenskih Konjic, ki je, kot pravi sama, vedno za, ko gre za umetnost. Kakršnokoli, pravzaprav. Pred kratkim je na Instagramu odkrila taftanje, ročno izdelovanje unikatnih stenskih preprog in se nad njim navdušila tudi sama.


10.09.2024

O mednarodnem projektu: Moj dom: begunci, migracije in zabrisani spomini po jugoslovanskih vojnah

''Moj dom: begunci, migracije in zabrisani spomini po jugoslovanskih vojnah'' je evropski projekt zavoda Maska in partnerjev iz več držav. Del tega bo tudi dvodnevna mednarodna konferenca Vojna in gledališče – pogled v preteklost, premiero pa bo dočakala tudi predstava avtorja Damirja Avdića Šivi.


09.09.2024

Stupica: od dedka do vnukinje

Zapuščina družine Stupica je izjemna. Gabrijel Stupica je bil modernistični slikar, njegova žena Marlenka Stupica pa slikarka in ilustratorka. Znamenite ilustracije Sneguljčice, deklice s črnimi lasmi in belo poltjo, so poklon njuni hčerki Luciji Mariji, vsi skupaj pa so zaznamovali delo ilustratorke Hane Stupica, ki so jo navdihovale dedkove slike, mamin zasanjani svet domišljije in babičina ustvarjalnost. Njihova dela so prvič združili na razstavi, ki so jo odprli v Galeriji Velenje.


05.09.2024

"Zapri oči" in se prepusti "Malemu princu"

V ljubljanski galeriji Equrna tokrat ne bomo naleteli na slikarska ali kiparska dela, temveč na fotografije in videe. In čeprav v njih lahko prepoznamo neko estetiko, je namen predvsem razmislek o samem mediju, procesu nastajanja umetniškega dela in gledanju. Razstavljata likovna in konceptualna umetnika Nika Špan in v Grčiji živeči Anglež Richard Whitlock [ríčard uítlok]. Naslov je hudomušen, kot pravita: Zapri oči. Nekaj več kot 80 let je od prvega izida Malega princa, dela francoskega pisatelja in pilota Antoinea de Saint-Exupéryja, ki je zelo aktualno tudi dandanes. Osamljenost, prijateljstvo, ljubezen, izguba, predvsem pa resnica, za katero moramo gledati z drugačnimi očmi, da bi jo spoznali, so temeljni pojmi te večne zgodbe, ki so vodili tudi ustvarjalce istoimenske baletne predstave, ki bo premiero na odru ljubljanske Opere in baleta ugledala jutri (v petek). O tem, kako so Malega princa v baletni preobleki pripravljali z mislijo na mlado občinstvo in kako nam partitura - podobno kot Mali princ - ob vsakokratnem poslušanju odstira povsem novo zgodbo, smo se pogovarjali s koreografom in avtorjem libreta Lukasom Zuschlagom in skladateljico Aleksandro Naumovski Potisk.


03.09.2024

81. filmski festival v Benetkah: Najstarejši festival te vrste

Še do sobote bo v Benetkah filmsko, tam namreč od prejšnje srede poteka 81. mednarodni filmski festival, ki je najstarejši festival te vrste na svetu. Beneški festival, ki je na Lidu zasidran že od leta 1932, je poleg canskega najbolj relevanten za prihajajočo sezono nagrad in naslednjo podelitev oskarjev. Letošnji festival je za razliko od lani, ko je zaradi stavke v Hollywoodu v Benetke pripotovalo precej manj filmskih zvezdnikov kot običajno, obiskalo kar nekaj znanih osebnosti med drugimi tudi George Clooney in Brad Pitt.


31.08.2024

Amira Medunjanin: Sevdah se mora spreminjati kot živo bitje

Amira Medunjanin je sarajevska pevka in umetnica, ki je prepoznavna predvsem po svojih interpretacijah tradicionalne glasbe jugovzhodne evrope. Še posebej se posveča bosansko-hercegovski glasbeni tradiciji sevdaha.


29.08.2024

18. Platforma sodobnega plesa v Mariboru

Na 18. mednarodnem festivalu Platforma sodobnega plesa se bo na različnih prizoriščih v Mariboru do sobote zvrstilo deset plesnih in gibalnih predstav domačih in tujih umetnikov. Tema letošnjega festivala je Polnih 18 ali prehod v polnoletnost.


27.08.2024

19. Front@ sodobnega plesa v Murski Soboti

19. mednarodni plesni festival Front@ v Murski Soboti bo odprl Gran bolero španskega koreografa Jesusa Rubia Gama v izvedbi plesalcev En – Knap Group iz Ljubljane in Zagrebškega plesnega ansambla. Letošnja Front@ bo med 28. in 31. avgustom na različnih prizoriščih v Murski Soboti ponudila 18 plesnih del, dve delavnici in pogovore z gostujočimi umetniki in umetnicami.


26.08.2024

Pred začetkom beneškega filmskega festivala

V sredo se odpira 81. Beneški filmski festival, najstarejši med največjimi, ki se je začel leta 1932 na terasi hotela Excelsior, kjer se še danes srečujejo cineasti celotnega sveta. Vse do konca druge svetovne vojne se je festival soočal s pestro zgodovino in se je zato moral kasneje vzpostaviti na novo. Danes 81. beneška Mostra predstavlja ozaveščanje in promocijo svetovne kinematografije, en del pa je namenjen tudi restavriranju in ohranjanju za boljše razumevanje njene zgodovine. Med več kot sto filmi v raznih sekcijah, se v glavnem tekmovalnem programu za beneškega leva poteguje 15 režiserjev in 6 režiserk, predsednica žirije pa je francoska igralka Isabelle Huppert. Umetniški direktor in glavni selektor festivala, Alberto Barbera, napoveduje svetovne premiere filmov z neverjetnim razmahom domišljije in vizionarskimi idejami.


22.08.2024

17. Festival Panč

Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je v Združenih državah in Angliji začela razvijati nova zvrst odrske umetnosti, ki je izvirala iz varietejske umetnosti, kjer so nastopajoči na odru to, kar so v zakulisju, brez pripomočkov ali soigralcev. Njihova komunikacija je neposredna, njihov namen pa občinstvo nasmejati do solz in pri tem dodati kakšno moralno lekcijo. Govorimo o standupu. Sinoči se je na Ljubljanskem gradu začel že 17. Festival slovenske komedije - Panč. Z nastopajočimi in organizatorji smo se pogovarjali o začetkih, izkušnjah in tudi o tem, kaj pomeni standup v našem prostoru.


20.08.2024

Mladi levi

V četrtek se bo v Ljubljani začel 27. mednarodni festival sodobnih uprizoritvenih umetnosti Mladi levi. Z mednarodnim projektom Skupne krajine bo najprej povabil v naravo ob Koseškem bajerju, preden se bodo zadnji teden avgusta zvrstili dogodki pretežno v Stari mestni elektrarni.


19.08.2024

Dnevi poezije in vina & FeKK

Na Ptuju in v drugih mestih po Sloveniji in čez mejo se začenja eden od največjih in najbolj prepoznavnih mednarodnih pesniških festivalov, že 28. festival Dnevi poezije in vina, ki bo poleg velikih večernih pesniških branj in koncertov, okroglih miz in otroškega programa do 24. avgusta ponudil številne novosti in drobna glasbena, gledališka, filmska in fotografska presenečenja. Začenja pa se tudi jubilejna deseta izdaja festivala FeKK. Mednarodni festival kratkega filma bo v prazničnem razpoloženju predstavil pester program s podnaslovom To ni faza / It’s Not a Phase.


14.08.2024

Gustav Klimt, slikar zaljubljen v ženske in jezero Attersee

Regija Salzkammergut v Gornji Avstriji, ki je letos skupaj z mestom Bad Ischl tudi evropska prestolnica kulture, je turistično znana predvsem po gorah in seveda jezerih. Največje izmed več kot sedemdesetih je z dolžino 20 kilometrov Attersee. Nekoč zapuščeno območje, na katerem je bilo do hiš ob jezeru mogoče priti le s čolnom, je danes predvsem počitniški cilj za ljubitelje ribolova, kolesarjenja, hribov in seveda jezer, na nakup kakšne vile ob vodi pa lahko pomislijo le najpremožnejši. Konec 19. stoletja je jezero postalo priljubljena letoviška točka za umetnike in vanj se je zaljubil tudi Gustav Klimt. Danes se lahko sprehodite po tematski umetniški poti posvečeni slikarju, v Schörflingu pa je tudi Center Gustava Klimta.


13.08.2024

Poletje na platnu in med platnicami

Poletje je čas filmskih festivalov, ko eden ugasne, se že prižge novi, seveda če se le da pod vedrim nebom. V Ljubljani prav te dni poteka festival "Poletje na platnu in med platnicami, podoba poezije", v sodelovanju Slovenske kinoteke in Ljubljane, Unescovega mesta literature. Šest brezplačnih projekcij, skupaj s pogovori na temo poezije in filma, na zelenici letnega kina Slovenske kinoteke na Muzejski ploščadi. V času projekcij je pod Muzejsko ploščadjo odprta tudi festivalska knjigarna z izborom poezije in filmske publicistike.


12.08.2024

24. Jazzinty med glasbo in plesom, Nova lirika s poezijo modernejšega časa

V Novem mestu bosta med 12. in 17. avgustom vnovič mednarodna delavnica in festival Jazzinty. Letošnja, že 24. izdaja bo izpostavila povezavo med glasbo in plesom, v festivalskem delu pa bo mogoče slišati 11 koncertov. Pestrost kultur ter žanrska fluidnost sta dve glavni vodili Jazzintyja, ki tako že vrsto let skrbi za ustvarjanje trendov in graditev mostov med umetniki in občinstvom. Poezijo modernejšega časa nam predstavlja zbirka Nova lirika, ki od leta 2006 izhaja pri Mladinski knjigi. Njene novosti so: izbor poljske pesnice Anne Swirszczyinske v knjigi Džingiskan v kopalnici, Pesmi zraka Marka Stranda, enega najpomembnejših ameriških pesnikov 20. stoletja, in zbirka italijanskega pesnika Franca Arminia Prepusti pot drevesom.


30.07.2024

Odrešitev za začetnike

Nov film Odrešitev za začetnike je s črnim humorjem obarvana družbena satira slovenske režiserke in scenaristke Sonje Prosenc, ki v središče zgodbe postavlja družinsko okolje. V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova pa si lahko ogledate zvočno instalacijo Kaskade Anamarije Dimovske in Martina Briclja Barage. Vabljeni k poslušanju!


Stran 1 od 120
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov