Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov.
Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim
“Danes so z nami v občinstvu tudi gluhi otroci, ki ne slišijo tako kot mi, zato se tudi sporazumevajo drugače kot mi. Mi uporabljamo besede, gluhi pa gibe, s katerimi izražajo svoje misli. Tako kot zdajle Natalija. To je kretnja za žogico in to je kretnja za boben.”
S tem, malce drugačnim uvodom se je prejšnji teden v Lutkovnem gledališču v Ljubljani začela predstava Žogica Marogica. To je ena izmed štirih gledaliških predstav, živo tolmačenih v znakovni jezik gluhih, ki temelji na uporabi rok, mimike obraza, oči in ustnic ter gibanju telesa. Uroš Korenčan, direktor ljubljanskega lutkovnega gledališča, pravi, da ni prvič, da so se srečali s svetom gluhih:
“Ena izmed težav ali pa zadreg, s katerimi se spopada gledališče, še posebno lutkovno, ki temelji na močni likovnosti, je, kako prevajalca, ki prevaja v jezik kretenj, čim bolj nemoteče vključiti v scenografijo, da bi v resnici predstavo lahko skupaj gledali tako gluhi kot slišeči. Mislim, da nam bo danes to pri Žogici Marogici uspelo.”
In je – ob pomoči tolmačke za slovenski znakovni jezik Natalije Spark. Natalija ni tolmačila le predstave, pač pa tudi moja vprašanja in odgovore sogovornikov. Med njimi je bila tudi prva gluha režiserka za gledališče in film v Sloveniji Lada Lištvanova, ki je prevzela delo s tolmači in pripravo tolmačev na sodelovanje v predstavi. Lada Lištvanova:
“Prva predstava, ki smo jo prevedli v znakovni jezik, je namenjena odraslim, njen naslov pa je Mazohistka. Prišlo je gluho občinstvo in vsi so bili navdušeni. Že zato, ker so se počutili enakovredne slišečim. To, da lahko gredo v kulturni dom in si ogledajo predstavo tako kot slišeči, da imajo tolmača, da razumejo, jim zelo veliko pomeni. Veste, gluhi imajo veselje do kulture, slovenska kultura jih zanima, žal pa jim ni dostopna. Zato si tako želijo, da bi lahko ne glede na to, da so gluhi, šli v gledališče. Seveda pa potrebujejo tolmača. S tem se počutijo enakovredne.”
Ena izmed značilnosti znakovnega jezika je tudi to, da nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju in se razvija v skupnosti gluhih. Vse to je bilo treba upoštevati pri pripravi gledaliških tolmačev, pravi Lada Lištvanova, ki jo je iz Češke pred desetimi leti pripeljala ljubezen. Lada je bila že kot otrok navdušena nad gledališčem. Med zdaj prevedenimi štirimi predstavami so tri za odrasle in ena za otroke. Lada Lištvanova:
“Moram reči, da je najtežja pesmica. Zanjo je bilo res treba veliko veliko vaje, ker je ne moreš dobesedno prevesti iz slovenskega govornega jezika v znakovnega. Znakovni jezik ima drugačno slovnično strukturo kot slovenski govorni jezik in to je bil najtežji del predstave.”
Predstavo Žogica Marogica, tolmačeno v znakovni jezik gluhih, si je ogledal tudi predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gorazd Orešnik:
“Iskreno vam moram povedati: star sem 55 let in prvič v življenju sem videl predstavo, ki jo razumem, ker je v znakovnem jeziku. Ko sem bil majhen, nisem imel te možnosti. Gluh sem, ne slišim, danes pa sem to predstavo tako videl kot slišal.”
Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila prav pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov. Gorazd Orešnik:
“Znakovni jezik je moj jezik, materni jezik. Zame je okno v svet. Slišeči se pogovarjate, govorite, moj jezik pa so roke. Najbolj pogrešamo slovenske filme – teh ne razumemo, ne vemo, kaj se dogaja v njih. Saj so možni podnaslovi, ampak za nas je slovenska beseda tuji jezik, ne razumemo ga stoodstotno. Za nas je samo znakovni jezik tisti, ki nam daje vso vsebino. Zelo dobro bi bilo, če bi obstajal gumb na daljincu – podobno kot za podnaslove. Pritisnili bi gumb, pa bi imeli tolmača. Tako bi lahko gledali tudi slovenske filme. Verjamem, da so zanimivi, mi pa nimamo nič od njih. Pravzaprav ne moremo biti enakopravni preostali, slišeči družbi.”
Z neenakopravnostjo se gluhi srečujejo tudi v šolskem sistemu. Gluhi otroci so popolnoma normalni, pozitivni in predvsem zelo bistri, saj so zaradi svoje hibe razvili druge sposobnosti. Da bi bilo zanje bolje, če bi hodili v redni šolski program, seveda ob zagotovljenem tolmaču v znakovni jezik, pa je po predstavi povedal Andrej Sekirnik:
“Prišel sem s sinom Lovrom, ki se je rodil gluhonem. Ima sicer polžev vsadek, vendar mu kretanje bolj ustreza kot govor.”
Lovro ima predstave zelo rad. Po navadi Zavod za gluhe in naglušne kakšno organizira, za tolmačenje pa poskrbijo kar tolmačke iz vrtca. Andrej Sekirnik:
“Lovro strašansko uživa v lutkah, ker je vizualni tip – po navadi so gluhonemi vizualni in tudi če si ne bi pomagali z gibi, bi marsikaj razumeli. Povezovali bi stvari in si ustvarili svojo zgodbo. Toda vsak prevod, vsak trud je dobrodošel. Pravzaprav je Lovro vedel, kam gre, ker so že bili tukaj. Ko sem mu povedal, da greva gledat lutke, je točno vedel, kako in kaj. Ti otroci so res nekaj posebnega. Imajo neverjeten spomin in intuicijo in seveda se še posebno veselijo, saj se ne zgodi vsak dan, da gredo na predstavo.”
Tokrat je bila tolmačica za znakovni jezik Natalija Spark, Natalija je odraščala z gluhimi starši in je prva v Sloveniji gluhim omogočila dostop do terapije v njihovem jeziku. Žogica Marogica je njena prva tolmačena predstava za otroke. Natalija Spark:
“V gledališču moraš pridobiti občinstvo. Če ga ne pridobiš – pri gluhih, ki so zelo mimični, se vidi, da gledajo v prazno – potem veš, da nekaj ni v redu. Druga težava je interpretacija besedila. Včasih so to kakšni umetniški govori, dvogovori, simbolika, ki je gluhi ne razumejo. Vse to moramo prej predelati, obdelati, dodelati in jim prilagoditi, da bodo razumeli vsebino povedanega. V gib lahko spravimo vsako besedo, ali pa jo črkujemo, ampak to ni bistveno. Bistveno je, da gluhi igro ponotranjijo in razumejo. To je najtežji del.”
O tem, kako naporno je samo tolmačenje predstave živo, ko mora tolmač na primer prevesti v znakovni jezik besedilo več igralcev, pa Natalija Spark pravi:
“Pravzaprav moraš znati vso predstavo na pamet. Če je ne znaš, se lahko hitro izgubiš – že tako se lahko. Igralci včasih besedilo pozabijo in potem ne vemo, kaj zdaj. V takem položaju se moraš sam znajti. Načelno moraš znati besedilo na pamet in če se kaj zatakne, se je treba znajti, pokažeš malo drugače in spet zapelješ v pravo smer.”
V sklopu pobude Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gledališki tolmač bo danes ob 20-ih v SNG Nova Gorica na sporedu še zadnja iz niza gledaliških predstav s tolmačem za gluhe. To bodo Realisti Jureta Karasa, tolmačka pa bo Karin Brumen.
Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov.
Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim
“Danes so z nami v občinstvu tudi gluhi otroci, ki ne slišijo tako kot mi, zato se tudi sporazumevajo drugače kot mi. Mi uporabljamo besede, gluhi pa gibe, s katerimi izražajo svoje misli. Tako kot zdajle Natalija. To je kretnja za žogico in to je kretnja za boben.”
S tem, malce drugačnim uvodom se je prejšnji teden v Lutkovnem gledališču v Ljubljani začela predstava Žogica Marogica. To je ena izmed štirih gledaliških predstav, živo tolmačenih v znakovni jezik gluhih, ki temelji na uporabi rok, mimike obraza, oči in ustnic ter gibanju telesa. Uroš Korenčan, direktor ljubljanskega lutkovnega gledališča, pravi, da ni prvič, da so se srečali s svetom gluhih:
“Ena izmed težav ali pa zadreg, s katerimi se spopada gledališče, še posebno lutkovno, ki temelji na močni likovnosti, je, kako prevajalca, ki prevaja v jezik kretenj, čim bolj nemoteče vključiti v scenografijo, da bi v resnici predstavo lahko skupaj gledali tako gluhi kot slišeči. Mislim, da nam bo danes to pri Žogici Marogici uspelo.”
In je – ob pomoči tolmačke za slovenski znakovni jezik Natalije Spark. Natalija ni tolmačila le predstave, pač pa tudi moja vprašanja in odgovore sogovornikov. Med njimi je bila tudi prva gluha režiserka za gledališče in film v Sloveniji Lada Lištvanova, ki je prevzela delo s tolmači in pripravo tolmačev na sodelovanje v predstavi. Lada Lištvanova:
“Prva predstava, ki smo jo prevedli v znakovni jezik, je namenjena odraslim, njen naslov pa je Mazohistka. Prišlo je gluho občinstvo in vsi so bili navdušeni. Že zato, ker so se počutili enakovredne slišečim. To, da lahko gredo v kulturni dom in si ogledajo predstavo tako kot slišeči, da imajo tolmača, da razumejo, jim zelo veliko pomeni. Veste, gluhi imajo veselje do kulture, slovenska kultura jih zanima, žal pa jim ni dostopna. Zato si tako želijo, da bi lahko ne glede na to, da so gluhi, šli v gledališče. Seveda pa potrebujejo tolmača. S tem se počutijo enakovredne.”
Ena izmed značilnosti znakovnega jezika je tudi to, da nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju in se razvija v skupnosti gluhih. Vse to je bilo treba upoštevati pri pripravi gledaliških tolmačev, pravi Lada Lištvanova, ki jo je iz Češke pred desetimi leti pripeljala ljubezen. Lada je bila že kot otrok navdušena nad gledališčem. Med zdaj prevedenimi štirimi predstavami so tri za odrasle in ena za otroke. Lada Lištvanova:
“Moram reči, da je najtežja pesmica. Zanjo je bilo res treba veliko veliko vaje, ker je ne moreš dobesedno prevesti iz slovenskega govornega jezika v znakovnega. Znakovni jezik ima drugačno slovnično strukturo kot slovenski govorni jezik in to je bil najtežji del predstave.”
Predstavo Žogica Marogica, tolmačeno v znakovni jezik gluhih, si je ogledal tudi predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gorazd Orešnik:
“Iskreno vam moram povedati: star sem 55 let in prvič v življenju sem videl predstavo, ki jo razumem, ker je v znakovnem jeziku. Ko sem bil majhen, nisem imel te možnosti. Gluh sem, ne slišim, danes pa sem to predstavo tako videl kot slišal.”
Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila prav pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov. Gorazd Orešnik:
“Znakovni jezik je moj jezik, materni jezik. Zame je okno v svet. Slišeči se pogovarjate, govorite, moj jezik pa so roke. Najbolj pogrešamo slovenske filme – teh ne razumemo, ne vemo, kaj se dogaja v njih. Saj so možni podnaslovi, ampak za nas je slovenska beseda tuji jezik, ne razumemo ga stoodstotno. Za nas je samo znakovni jezik tisti, ki nam daje vso vsebino. Zelo dobro bi bilo, če bi obstajal gumb na daljincu – podobno kot za podnaslove. Pritisnili bi gumb, pa bi imeli tolmača. Tako bi lahko gledali tudi slovenske filme. Verjamem, da so zanimivi, mi pa nimamo nič od njih. Pravzaprav ne moremo biti enakopravni preostali, slišeči družbi.”
Z neenakopravnostjo se gluhi srečujejo tudi v šolskem sistemu. Gluhi otroci so popolnoma normalni, pozitivni in predvsem zelo bistri, saj so zaradi svoje hibe razvili druge sposobnosti. Da bi bilo zanje bolje, če bi hodili v redni šolski program, seveda ob zagotovljenem tolmaču v znakovni jezik, pa je po predstavi povedal Andrej Sekirnik:
“Prišel sem s sinom Lovrom, ki se je rodil gluhonem. Ima sicer polžev vsadek, vendar mu kretanje bolj ustreza kot govor.”
Lovro ima predstave zelo rad. Po navadi Zavod za gluhe in naglušne kakšno organizira, za tolmačenje pa poskrbijo kar tolmačke iz vrtca. Andrej Sekirnik:
“Lovro strašansko uživa v lutkah, ker je vizualni tip – po navadi so gluhonemi vizualni in tudi če si ne bi pomagali z gibi, bi marsikaj razumeli. Povezovali bi stvari in si ustvarili svojo zgodbo. Toda vsak prevod, vsak trud je dobrodošel. Pravzaprav je Lovro vedel, kam gre, ker so že bili tukaj. Ko sem mu povedal, da greva gledat lutke, je točno vedel, kako in kaj. Ti otroci so res nekaj posebnega. Imajo neverjeten spomin in intuicijo in seveda se še posebno veselijo, saj se ne zgodi vsak dan, da gredo na predstavo.”
Tokrat je bila tolmačica za znakovni jezik Natalija Spark, Natalija je odraščala z gluhimi starši in je prva v Sloveniji gluhim omogočila dostop do terapije v njihovem jeziku. Žogica Marogica je njena prva tolmačena predstava za otroke. Natalija Spark:
“V gledališču moraš pridobiti občinstvo. Če ga ne pridobiš – pri gluhih, ki so zelo mimični, se vidi, da gledajo v prazno – potem veš, da nekaj ni v redu. Druga težava je interpretacija besedila. Včasih so to kakšni umetniški govori, dvogovori, simbolika, ki je gluhi ne razumejo. Vse to moramo prej predelati, obdelati, dodelati in jim prilagoditi, da bodo razumeli vsebino povedanega. V gib lahko spravimo vsako besedo, ali pa jo črkujemo, ampak to ni bistveno. Bistveno je, da gluhi igro ponotranjijo in razumejo. To je najtežji del.”
O tem, kako naporno je samo tolmačenje predstave živo, ko mora tolmač na primer prevesti v znakovni jezik besedilo več igralcev, pa Natalija Spark pravi:
“Pravzaprav moraš znati vso predstavo na pamet. Če je ne znaš, se lahko hitro izgubiš – že tako se lahko. Igralci včasih besedilo pozabijo in potem ne vemo, kaj zdaj. V takem položaju se moraš sam znajti. Načelno moraš znati besedilo na pamet in če se kaj zatakne, se je treba znajti, pokažeš malo drugače in spet zapelješ v pravo smer.”
V sklopu pobude Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gledališki tolmač bo danes ob 20-ih v SNG Nova Gorica na sporedu še zadnja iz niza gledaliških predstav s tolmačem za gluhe. To bodo Realisti Jureta Karasa, tolmačka pa bo Karin Brumen.
Dr. Henrik Neubauer, baletni plesalec, koreograf, umetniški vodja, zdravnik, operni režiser in profesor operne igre je za svoj obsežni opus na področju opere in baleta prejel že več nagrad in priznanj, letos tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju pesnjenja in prevajanja je prejela Erika Vouk. Rodila se je v Mariboru leta 1941 in še danes živi tam, kjer so nastajali fragmenti njene poezije, ki jih je pogosto dokončno osmislila v Belem križu nad Portorožem. Nemogoče je preslišati mediteranski pridih v njeni poeziji in spregledati belino, s katero ovija pesmi in metafore, da bi sredi te navidezne razbarvanosti ustvarila mojstrske lirične miniature polne melanholije in miru, a tudi življenjskega erosa.
Po petmesečnem premoru Radia GA-GA se oddaja z nekoliko drugačnim konceptom, a uveljavljeno zasedbo, vrača na Prvi program Radia Slovenija. Tovrstna radijska satira, ki nastavlja ogledalo družbi in politiki, je bila še nedavno tega za prenekaterega poslušalca obvezen poudarek tedna.
Filmska teoretičarka in publicistka ter kuratorka klasičnih filmov na Televiziji Slovenija Ivana Novak je med pandemijo, ko se je zdelo, da se svet zna ustaviti, začela ustvarjati glasbo Oblik duha. Uglasbila je nekaj pesniških oblik, ki jih je v knjigi Oblike duha zbral in analiziral njen oče, pesnik in prevajalec Boris A. Novak. V njegovi izjemni zbirki z ilustracijami Marjana Mančka, ki je izšla leta 2016, najdemo več kot dvesto verzov sveta in v vsakem je napisal pesem, v kateri oživijo pesniške in glasbene figure – rime, ritem, zvok, tišina ... Ivana Novak pa je po besedilih uglasbila in zapela 9 pesmi, ki so na zgoščenki izšle pri Mladinski knjigi.
Za obsesivno-kompulzivno motnjo, ki se razvije pri približno dveh odstotkih ljudi, so značilne prisilne misli, torej obsesije, in/ali prisilna dejanja, kompulzije, ki prinesejo začasno olajšanje. Med pogostimi simptomi so na primer pretiran strah pred okužbami, pred raznimi odločitvami in napakami, težnja po nenehnem urejanju in preverjanju bodisi predmetov ali odnosov, hoja po točno določeni poti, misli o poškodovanju. A to je le nekaj primerov, saj je obsesivno-kompulzivna motnja zapleten pojav, ki se globoko zažre v življenje. V današnji vse bolj tesnobni družbi se zastavlja vprašanje, kako se o teh stiskah pogovarjati? Morda lahko pot do tega lahko tudi ogled dveh povezanih razstav akademskega slikarja Jake Vatovca z naslovom False Magic v galerijah Škuc in Alkatraz v Ljubljani. Razstavi združujeta medijsko zelo raznoliko produkcijo od svetlobnih učinkov, kratkih videoprodukcij in slikarskih del in tako ponujata subtilen in osebni izraz avtorjevega soočanja s to motnjo
Festival je posvečen kinematografiji Srednje in Vzhodne Evrope. Promovira kinematografijo držav, ki so manj znane ali celo neznane italijanskemu občinstvu, na njem pa tradicionalno sodelujejo tudi slovenski ustvarjalci. Letos s kar tremi celovečerci, dvema kratkometražcema ter animiranim projektom v razvoju.
Neposredno javljanje iz Trsta, kjer poteka 35. mednarodni tržaški filmski festival srednje in vzhodnoevropskega filma, ki je že tradicionalno namenjen tudi slovenskemu filmu. Ob 35-letnici festivala je prav na današnji dan organizirano srečanje Slovenija/Italija – brezmejno filmsko sodelovanje. Slovenski filmski center ga bo organiziral v sodelovanju z GO!2025 Nova Gorica in Gorica, Evropska prestolnica kulture.
Srebrne igre 1984, razstava o edinih olimpijskih igrah, ki jih je pred natanko štirimi desetletji gostila naša nekdanja skupna država, so s številnimi razstavnimi predmeti, informacijami in zgodbami seveda predvsem dokument časa, ustvarjen v petih sobah Muzeja novejše in sodobne zgodovine v Ljubljani. Toda vsakdo, ki je vsaj malo čustveno navezan na osemdeseta leta prejšnjega stoletja ali pa na sam sarajevski spektakel, ki se ga je prijela ponarodela izjava takratnega šefa mednarodnega olimpijskega komiteja, da gre za "najbolje organizirane zimske olimpijske igre v zgodovini olimpijskega gibanja", bo za ogled razstave potreboval veliko več časa in mogoče tudi kakšen robček.
BUMfest je edini slovenski mednarodni festival tolkalnih skupin. Ta je, kot vsako leto do zdaj, potekal v Žalcu. Na 16. BUMfestu so nastopile tri slovenske zasedbe, avstrijska in premierno tudi portugalska.
Z vsako generacijo je Slovencev v Trstu za tretjino manj, pravi tržaški profesor in politični geograf Milan Bufon. Decembra je izšla njegova druga knjiga s katero zaključuje dolgoletno raziskavo o Slovencih na Tržaškem. Tokrat se je osredotočil na mestno središče oziroma na zgodbo nekoč največje slovenske urbane skupnosti. Pisatelj in politik Ivan Tavčar ni zaman rekel: "Ljubljana je srce, Trst pa so pljuča slovenstva". O obsežni publikaciji "Tržaški Slovenci", ki skupnost spremlja vse cvetoče rasti do asimilacije, ki jo spodjeda še danes, se je z avtorjem Milanom Bufonom pogovarjala naša dopisnica Špela Lenardič.
Zasedba mladih gledaliških ustvarjavcev Odprta scena je v dvorani Hupa Brajdič v podhodu Ajdovščina v Ljubljani premierno uprizorila predstavo Zadnja večerja.
Poslednja bitka Pohorskega bataljona se je končala 8. januarja 1943 ob 15. uri, ko je okoli 2000 pripadnikov okupatorske vojske obkolilo bataljonski tabor pri Osankarici. Spopad se je začel malo pred poldnevom, ubitih je bilo 69 borcev, poslednjega so okupatorji ujeli in usmrtili kot talca.
Igor Harb je filmski kritik, prevajalec in so-ustvarjalec podkasta O.B.O.D. Z Gašperjem Andrinkom govorita o tem, zakaj bi lahko Pravzaprav ljubezen (Love Actually), ki je izšel pred 20 leti, znova posneli, zakaj je pravzaprav sploh dosegel takšen fenomen, zakaj tako radi gledamo božične filme. Ker pa je bil ravno v studiu je na hitro pokomentiral šel filmsko leto 2023 in izdal, katerega filma se najbolj veseli leta 2024.
Hrestač – Božična zgodba je zadnji dve desetletji nedvomna uspešnica na odru SNG Opera in balet Ljubljana, kar dokazujejo vedno razprodane predstave. Priljubljeni balet je sicer v ljubljanskem Baletu prvič zaživel novembra 2002, od takrat je doživel več kot 180 ponovitev. A ne gre za čisto klasičnega Hrestača, ampak sodobno različico, ki jo je sredi osemdesetih prejšnjega stoletja ustvaril madžarski koreograf in režiser Youri Vàmos. Ta je Hrestača nadgradil z legendarno Božično zgodbo Charlesa Dickensa.
Napoleon Bonaparte je 14. oktobra 1809 v Schönbrunnu pri Dunaju razglasil Ilirske province in ena izmed šestih civilnih provinc je bila tudi Kranjska. Ilirske province so obstajale le štiri leta, a so pustile na ljudeh velik pečat. V ljudskem izročilu se je ohranilo veliko pripovedi, spominov in krajev iz tistega obdobja, povezanih s francosko zasedbo. Nekatere so zgodovinsko utemeljene, druge so postale legenda. O navzočnosti Francozov med ljudmi pripoveduje razstava Gorenjskega muzeja v Stebriščni dvorani Mestne hiše v Kranju z naslovom Bi ga zibali ali zvrnili? 210 let od konca Ilirskih provinc. Na ogled bo do konca februarja prihodnje leto.
Shakespeare se z decembrsko premiero uprizoritve komedije Kar hočete, v režiji Janusza Kice, vrača na oder ljubljanske Drame, kjer je bil prvič uprizorjen natanko pred sto leti.
Knjiga Planinske založbe, ki jo je ob 130. obletnici Planinske zveze Slovenije napisal urednik za planinsko zgodovino pri Planinskem vestniku Dušan Škodič, osvetljuje začetke organiziranega planinstva in alpinizma na Slovenskem.
V Muzeju novejše zgodovine Celje je še do 8. februarja na ogled kulturno-antropološka razstava o pogubnih navadah in boljših praksah o tem, kar delamo vsi in delamo vsak dan, z naslovom Stran pa ne bomo metal. Razstava spomni na vnovično uporabo stvari, na to, da se stvari lahko popravi ali shrani. Zamisel za razstavo je prišla iz evropskega projekta Throwaway, ki ga koordinira Hiša evropske zgodovine iz Bruslja. Tam so pripravili razstavo o smeteh, v Celju pa so šli v drugo smer in obiskovalcem razstave pokazali, da se da tudi drugače, ne samo smetiti.
Kaj nam razkriva razstava v muzeju MAO, Struktura modernosti: Iskanja Edvarda Ravnikarja, osrednji dogodek v nizu prireditev, ki so jih pripravili v Ravnikarjevem letu 2023?
V Ljubljani ta teden poteka festival animiranega filma Animateka, ki letos praznuje 20. obletnico. Jubilejno izdajo posvečajo nedavno umrlemu britanskemu animatorju in režiserju Paulu Bushu. Sicer pa ima 20. izdaja Animateke zares bogat program, ki vključuje številne novosti, med drugimi nov tekmovalni program VR animacije oziroma filma navidezne resničnosti.
Neveljaven email naslov