Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim

23.04.2019

Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov.

Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim

 “Danes so z nami v občinstvu tudi gluhi otroci, ki ne slišijo tako kot mi, zato se tudi sporazumevajo drugače kot mi. Mi uporabljamo besede, gluhi pa gibe, s katerimi izražajo svoje misli. Tako kot zdajle Natalija. To je kretnja za žogico in to je kretnja za boben.”

S tem, malce drugačnim uvodom se je prejšnji teden v Lutkovnem gledališču v Ljubljani začela predstava Žogica Marogica. To je ena izmed štirih gledaliških predstav, živo tolmačenih v znakovni jezik gluhih, ki temelji na uporabi rok, mimike obraza, oči in ustnic ter gibanju telesa. Uroš Korenčan, direktor ljubljanskega lutkovnega gledališča, pravi, da ni prvič, da so se srečali s svetom gluhih:

 “Ena izmed težav ali pa zadreg, s katerimi se spopada gledališče, še posebno lutkovno, ki temelji na močni likovnosti, je, kako prevajalca, ki prevaja v jezik kretenj, čim bolj nemoteče vključiti v scenografijo, da bi v resnici predstavo lahko skupaj gledali tako gluhi kot slišeči. Mislim, da nam bo danes to pri Žogici Marogici uspelo.”

In je – ob pomoči tolmačke za slovenski znakovni jezik Natalije Spark. Natalija ni tolmačila le predstave, pač pa tudi moja vprašanja in odgovore sogovornikov. Med njimi je bila tudi prva gluha režiserka za gledališče in film v Sloveniji Lada Lištvanova, ki je prevzela delo s tolmači in pripravo tolmačev na sodelovanje v predstavi. Lada Lištvanova:

“Prva predstava, ki smo jo prevedli v znakovni jezik, je namenjena odraslim, njen naslov pa je Mazohistka. Prišlo je gluho občinstvo in vsi so bili navdušeni. Že zato, ker so se počutili enakovredne slišečim. To, da lahko gredo v kulturni dom in si ogledajo predstavo tako kot slišeči, da imajo tolmača, da razumejo, jim zelo veliko pomeni. Veste, gluhi imajo veselje do kulture, slovenska kultura jih zanima, žal pa jim ni dostopna. Zato si tako želijo, da bi lahko ne glede na to, da so gluhi, šli v gledališče. Seveda pa potrebujejo tolmača. S tem se počutijo enakovredne.”

Ena izmed značilnosti znakovnega jezika je tudi to, da nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju in se razvija v skupnosti gluhih. Vse to je bilo treba upoštevati pri pripravi gledaliških tolmačev, pravi Lada Lištvanova, ki jo je iz Češke pred desetimi leti pripeljala ljubezen. Lada je bila že kot otrok navdušena nad gledališčem. Med zdaj prevedenimi štirimi predstavami so tri za odrasle in ena za otroke. Lada Lištvanova:

“Moram reči, da je najtežja pesmica. Zanjo je bilo res treba veliko veliko vaje, ker je ne moreš dobesedno prevesti iz slovenskega govornega jezika v znakovnega. Znakovni jezik ima drugačno slovnično strukturo kot slovenski govorni jezik in to je bil najtežji del predstave.”

Predstavo Žogica Marogica, tolmačeno v znakovni jezik gluhih, si je ogledal tudi predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gorazd Orešnik:

 “Iskreno vam moram povedati: star sem 55 let in prvič v življenju sem videl predstavo, ki jo razumem, ker je v znakovnem jeziku. Ko sem bil majhen, nisem imel te možnosti. Gluh sem, ne slišim, danes pa sem to predstavo tako videl kot slišal.”

 Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila prav pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov. Gorazd Orešnik:

“Znakovni jezik je moj jezik, materni jezik. Zame je okno v svet. Slišeči se pogovarjate, govorite, moj jezik pa so roke. Najbolj pogrešamo slovenske filme – teh ne razumemo, ne vemo, kaj se dogaja v njih. Saj so možni podnaslovi, ampak za nas je slovenska beseda tuji jezik, ne razumemo ga stoodstotno. Za nas je samo znakovni jezik tisti, ki nam daje vso vsebino. Zelo dobro bi bilo, če bi obstajal gumb na daljincu – podobno kot za podnaslove. Pritisnili bi gumb, pa bi imeli tolmača. Tako bi lahko gledali tudi slovenske filme. Verjamem, da so zanimivi, mi pa nimamo nič od njih. Pravzaprav ne moremo biti enakopravni preostali, slišeči družbi.”

Z neenakopravnostjo se gluhi srečujejo tudi v šolskem sistemu. Gluhi otroci so popolnoma normalni, pozitivni in predvsem zelo bistri, saj so zaradi svoje hibe razvili druge sposobnosti. Da bi bilo zanje bolje, če bi hodili v redni šolski program, seveda ob zagotovljenem tolmaču v znakovni jezik, pa je po predstavi povedal Andrej Sekirnik:

“Prišel sem s sinom Lovrom, ki se je rodil gluhonem. Ima sicer polžev vsadek, vendar mu kretanje bolj ustreza kot govor.”

Lovro ima predstave zelo rad. Po navadi Zavod za gluhe in naglušne kakšno organizira, za tolmačenje pa poskrbijo kar tolmačke iz vrtca. Andrej Sekirnik:

“Lovro strašansko uživa v lutkah, ker je vizualni tip –  po navadi so gluhonemi vizualni in tudi če si ne bi pomagali z gibi, bi marsikaj razumeli. Povezovali bi stvari in si ustvarili svojo zgodbo. Toda vsak prevod, vsak trud je dobrodošel. Pravzaprav je Lovro vedel, kam gre, ker so že bili tukaj. Ko sem mu povedal, da greva gledat lutke, je točno vedel, kako in kaj. Ti otroci so res nekaj posebnega. Imajo neverjeten spomin in intuicijo in seveda se še posebno veselijo, saj se ne zgodi vsak dan, da gredo na predstavo.”

Tokrat je bila tolmačica za znakovni jezik Natalija Spark, Natalija je odraščala z gluhimi starši in je prva v Sloveniji gluhim omogočila dostop do terapije v njihovem jeziku. Žogica Marogica je njena prva tolmačena predstava za otroke. Natalija Spark:

 “V gledališču moraš pridobiti občinstvo. Če ga ne pridobiš – pri gluhih, ki so zelo mimični, se vidi, da gledajo v prazno – potem veš, da nekaj ni v redu. Druga težava je interpretacija besedila. Včasih so to kakšni umetniški govori, dvogovori, simbolika, ki je gluhi ne razumejo. Vse to moramo prej predelati, obdelati, dodelati in jim prilagoditi, da bodo razumeli vsebino povedanega. V gib lahko spravimo vsako besedo, ali pa jo črkujemo, ampak to ni bistveno. Bistveno je, da gluhi igro ponotranjijo in razumejo. To je najtežji del.”

O tem, kako naporno je samo tolmačenje predstave živo, ko mora tolmač na primer prevesti v znakovni jezik besedilo več igralcev, pa Natalija Spark pravi:

“Pravzaprav moraš znati vso predstavo na pamet. Če je ne znaš, se lahko hitro izgubiš – že tako se lahko. Igralci včasih besedilo pozabijo in potem ne vemo, kaj zdaj. V takem položaju se moraš sam znajti. Načelno moraš znati besedilo na pamet in če se kaj zatakne, se je treba znajti, pokažeš malo drugače in spet zapelješ v pravo smer.”

V sklopu pobude Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gledališki tolmač bo danes ob 20-ih v SNG Nova Gorica na sporedu še zadnja iz niza gledaliških predstav s tolmačem za gluhe. To bodo Realisti Jureta Karasa, tolmačka pa bo Karin Brumen.

 


Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim

23.04.2019

Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov.

Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim

 “Danes so z nami v občinstvu tudi gluhi otroci, ki ne slišijo tako kot mi, zato se tudi sporazumevajo drugače kot mi. Mi uporabljamo besede, gluhi pa gibe, s katerimi izražajo svoje misli. Tako kot zdajle Natalija. To je kretnja za žogico in to je kretnja za boben.”

S tem, malce drugačnim uvodom se je prejšnji teden v Lutkovnem gledališču v Ljubljani začela predstava Žogica Marogica. To je ena izmed štirih gledaliških predstav, živo tolmačenih v znakovni jezik gluhih, ki temelji na uporabi rok, mimike obraza, oči in ustnic ter gibanju telesa. Uroš Korenčan, direktor ljubljanskega lutkovnega gledališča, pravi, da ni prvič, da so se srečali s svetom gluhih:

 “Ena izmed težav ali pa zadreg, s katerimi se spopada gledališče, še posebno lutkovno, ki temelji na močni likovnosti, je, kako prevajalca, ki prevaja v jezik kretenj, čim bolj nemoteče vključiti v scenografijo, da bi v resnici predstavo lahko skupaj gledali tako gluhi kot slišeči. Mislim, da nam bo danes to pri Žogici Marogici uspelo.”

In je – ob pomoči tolmačke za slovenski znakovni jezik Natalije Spark. Natalija ni tolmačila le predstave, pač pa tudi moja vprašanja in odgovore sogovornikov. Med njimi je bila tudi prva gluha režiserka za gledališče in film v Sloveniji Lada Lištvanova, ki je prevzela delo s tolmači in pripravo tolmačev na sodelovanje v predstavi. Lada Lištvanova:

“Prva predstava, ki smo jo prevedli v znakovni jezik, je namenjena odraslim, njen naslov pa je Mazohistka. Prišlo je gluho občinstvo in vsi so bili navdušeni. Že zato, ker so se počutili enakovredne slišečim. To, da lahko gredo v kulturni dom in si ogledajo predstavo tako kot slišeči, da imajo tolmača, da razumejo, jim zelo veliko pomeni. Veste, gluhi imajo veselje do kulture, slovenska kultura jih zanima, žal pa jim ni dostopna. Zato si tako želijo, da bi lahko ne glede na to, da so gluhi, šli v gledališče. Seveda pa potrebujejo tolmača. S tem se počutijo enakovredne.”

Ena izmed značilnosti znakovnega jezika je tudi to, da nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju in se razvija v skupnosti gluhih. Vse to je bilo treba upoštevati pri pripravi gledaliških tolmačev, pravi Lada Lištvanova, ki jo je iz Češke pred desetimi leti pripeljala ljubezen. Lada je bila že kot otrok navdušena nad gledališčem. Med zdaj prevedenimi štirimi predstavami so tri za odrasle in ena za otroke. Lada Lištvanova:

“Moram reči, da je najtežja pesmica. Zanjo je bilo res treba veliko veliko vaje, ker je ne moreš dobesedno prevesti iz slovenskega govornega jezika v znakovnega. Znakovni jezik ima drugačno slovnično strukturo kot slovenski govorni jezik in to je bil najtežji del predstave.”

Predstavo Žogica Marogica, tolmačeno v znakovni jezik gluhih, si je ogledal tudi predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gorazd Orešnik:

 “Iskreno vam moram povedati: star sem 55 let in prvič v življenju sem videl predstavo, ki jo razumem, ker je v znakovnem jeziku. Ko sem bil majhen, nisem imel te možnosti. Gluh sem, ne slišim, danes pa sem to predstavo tako videl kot slišal.”

 Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila prav pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov. Gorazd Orešnik:

“Znakovni jezik je moj jezik, materni jezik. Zame je okno v svet. Slišeči se pogovarjate, govorite, moj jezik pa so roke. Najbolj pogrešamo slovenske filme – teh ne razumemo, ne vemo, kaj se dogaja v njih. Saj so možni podnaslovi, ampak za nas je slovenska beseda tuji jezik, ne razumemo ga stoodstotno. Za nas je samo znakovni jezik tisti, ki nam daje vso vsebino. Zelo dobro bi bilo, če bi obstajal gumb na daljincu – podobno kot za podnaslove. Pritisnili bi gumb, pa bi imeli tolmača. Tako bi lahko gledali tudi slovenske filme. Verjamem, da so zanimivi, mi pa nimamo nič od njih. Pravzaprav ne moremo biti enakopravni preostali, slišeči družbi.”

Z neenakopravnostjo se gluhi srečujejo tudi v šolskem sistemu. Gluhi otroci so popolnoma normalni, pozitivni in predvsem zelo bistri, saj so zaradi svoje hibe razvili druge sposobnosti. Da bi bilo zanje bolje, če bi hodili v redni šolski program, seveda ob zagotovljenem tolmaču v znakovni jezik, pa je po predstavi povedal Andrej Sekirnik:

“Prišel sem s sinom Lovrom, ki se je rodil gluhonem. Ima sicer polžev vsadek, vendar mu kretanje bolj ustreza kot govor.”

Lovro ima predstave zelo rad. Po navadi Zavod za gluhe in naglušne kakšno organizira, za tolmačenje pa poskrbijo kar tolmačke iz vrtca. Andrej Sekirnik:

“Lovro strašansko uživa v lutkah, ker je vizualni tip –  po navadi so gluhonemi vizualni in tudi če si ne bi pomagali z gibi, bi marsikaj razumeli. Povezovali bi stvari in si ustvarili svojo zgodbo. Toda vsak prevod, vsak trud je dobrodošel. Pravzaprav je Lovro vedel, kam gre, ker so že bili tukaj. Ko sem mu povedal, da greva gledat lutke, je točno vedel, kako in kaj. Ti otroci so res nekaj posebnega. Imajo neverjeten spomin in intuicijo in seveda se še posebno veselijo, saj se ne zgodi vsak dan, da gredo na predstavo.”

Tokrat je bila tolmačica za znakovni jezik Natalija Spark, Natalija je odraščala z gluhimi starši in je prva v Sloveniji gluhim omogočila dostop do terapije v njihovem jeziku. Žogica Marogica je njena prva tolmačena predstava za otroke. Natalija Spark:

 “V gledališču moraš pridobiti občinstvo. Če ga ne pridobiš – pri gluhih, ki so zelo mimični, se vidi, da gledajo v prazno – potem veš, da nekaj ni v redu. Druga težava je interpretacija besedila. Včasih so to kakšni umetniški govori, dvogovori, simbolika, ki je gluhi ne razumejo. Vse to moramo prej predelati, obdelati, dodelati in jim prilagoditi, da bodo razumeli vsebino povedanega. V gib lahko spravimo vsako besedo, ali pa jo črkujemo, ampak to ni bistveno. Bistveno je, da gluhi igro ponotranjijo in razumejo. To je najtežji del.”

O tem, kako naporno je samo tolmačenje predstave živo, ko mora tolmač na primer prevesti v znakovni jezik besedilo več igralcev, pa Natalija Spark pravi:

“Pravzaprav moraš znati vso predstavo na pamet. Če je ne znaš, se lahko hitro izgubiš – že tako se lahko. Igralci včasih besedilo pozabijo in potem ne vemo, kaj zdaj. V takem položaju se moraš sam znajti. Načelno moraš znati besedilo na pamet in če se kaj zatakne, se je treba znajti, pokažeš malo drugače in spet zapelješ v pravo smer.”

V sklopu pobude Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gledališki tolmač bo danes ob 20-ih v SNG Nova Gorica na sporedu še zadnja iz niza gledaliških predstav s tolmačem za gluhe. To bodo Realisti Jureta Karasa, tolmačka pa bo Karin Brumen.

 


27.11.2023

Ravnikarjeve skice so najbolj poetični del njegove ustvarjalnosti

V Ravnikarjevem letu predstavljamo tri zgodbe o ustvarjalnosti in dediščini arhitekta Edvarda Ravnikarja. V prvi zgodbi smo predstavili kompleks Trga Republike, nadaljujejmo pa z zgodbo o njegovih skicah in risbah, ki predstavljajo Ravnikarjev fantazijsko bogat notranji svet. Nekatere med njimi lahko doživimo na razstavi 'Iskanja v risbi, spoznanja v misli ', v Veliki sprejemni dvorani CD, kjer so zaživele v novi povečani obliki, odtisnjene na tkanino in obešene na strop.


21.11.2023

Slovenski knjižni sejem: Besedo besedi

39. Slovenski knjižni sejem tudi letos poteka na stari, novi lokaciji, na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Prinaša 266 dogodkov, je tako največja kulturna prireditev v Sloveniji in tudi največja knjigarna. Schwentnerjevo nagrado za pomemben prispevek k razvoju založništva in knjigotrštva, ki so jo podelili na slavnostni otvoritvi, je prejel Miha Kovač.


20.11.2023

Ravnikarjevo leto: Kako je iz nunskega vrta nastala moderna arhitektura

Ob Ravnikarjevem letu bomo v treh zgodbah, skozi tri zanimive razstave, osvetlili lik arhitekta Edvarda Ravnikarja, ki kljub svojemu pionirskemu delu v arhitekturi, urbanizmu, oblikovanju, publicistiki ter pedagoškemu delu, ostaja za širšo javnost še vedno neznanka. V prvi zgodbi predstavljamo njegovo najbolj monumentalno delo. Kompleks Trga republike, največji odprt prostor obdan z zanimivimi stavbami - Cankarjevim domom, stolpnicama TR2 in TR3, Maksimarketom, prizidkom k Šubičevi gimnaziji ter manjšimi trgi, prehodi in pasažami. Prav ta urbana prepletenost daje naši prestolnici tisti živ utrip mesta.


16.11.2023

Digitalni Jakopičev paviljon

V Mali galeriji na Slovenski cesti 35, v samem jedru naše prestolnice je na ogled razstava, ki namesto razstavljenih predmetov ponuja digitalno publikacijo, ki so jo nekdanje študentk umetnostne zgodovine Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, poimenovale Razstave v Jakopičevem paviljonu med letoma 1919 in 1945. Jakopičev paviljon, ki je bil vse do druge svetovne vojne osrednje razstavišče sodobne likovne umetnosti je ustanovi in ga vodil slikar Rihard Jakopič.


13.11.2023

Prof. dr. Uroš Ahčan: Ob pacientih se zaveš, katere stvari so v življenju pomembne in katere ne

"Zgodbe v Skalpelu so sooblikovale moj notranji svet in odzive na zunanji svet. Moj svet so bogatile. Vse zgodbe pacientov so postale tudi moje zgodbe in zgodbe moje družine. In vsi pacienti so postali moja širša družina."


07.11.2023

Začenja se 34. Liffe

V prestolnici pa tudi v Mariboru, Novem mestu in Celju se v sredo, 8. novembra, začenja 34. Ljubljanski mednarodni filmski festival – Liffe. Prinaša izbor 89 celovečernih in 14 kratkih filmov.


06.11.2023

Escherjeva dela na ogled v Rimu

V rimski palači Bonaparte so odprli razstavo del Mauritsa Cornelisa Escherja, največjo razstavo njegovih del v zgodovini, vsaj v Italiji, kjer je svojo umetniško pot tudi začel. Eden najbolj priljubljenih umetnikov 20. stoletja je morda najbolj samosvoje znal upodobiti nemirnega duha 20. stoletja – njegovo zaverovanost v znanost in hrepenenje po odkrivanju ozadja resničnosti. Kaj vse je še mogoče v prihodnjih tednih videti v italijanskih galerijah?


02.11.2023

Kulturna, intelektualna in socialna naloga Ljubljane bi morala biti zbijanje cen nepremičnin

Gentrifikacija. Beseda, ki jo v zadnjih tednih pogosto slišimo. Gentrificirati, piše v Franu, pomeni s pozidavo, prenovo spreminjati pretežno bivalne mestne predele z lokalnim prebivalstvom v predele s turistično storitveno pomembnostjo višjega razreda. Zakaj se, zlasti ob omembi prenovljenega Centra Rog, večkrat omenja gentrifikacijo, ne pa, na primer revitalizacijo? Razmišljajo arhitekti Miloš Kosec, Boris Bežan in Andraž Keršič.


30.10.2023

Razstava najimenitnejših dokumentov, ki pričajo o slovenstvu in slovenskem narodu

Spomin sveta se imenuje Unescov register, namenjen pa je predstavitvi pisne in dokumentarne dediščine, ki jo hranijo kulturne in druge ustanove z vsega sveta. Trenutno je na seznamu vpisanih 494 enot pisne in dokumentarne dediščine svetovnega formata. Leta 2020 pa je bil pod okriljem Nacionalne komisije za Unesco ustanovljen tudi naš Nacionalni odbor Spomin sveta. Njegova naloga je bila, da med slovensko dokumentarno dediščino izbere deset enot, ki so jih na nacionalno listo uvrstili dve leti pozneje. In teh deset najimenitnejših dokumentov, ki pričajo o slovenstvu in slovenskem narodu, je zdaj na ogled na razstavi Spomin Slovenije v Narodnem muzeju Slovenije.


26.10.2023

Odprtje Centra Rog

V Ljubljani se odpira Center Rog, kreativno središče, kjer si lahko vse izdelaš sam. Objekt ima v pritličju devet proizvodnih laboratorijev, med drugim tekstilnega, steklarskega in lesarskega. Pet bivalnih delovnih prostorov v najvišjem nadstropju bo namenjenih bivanju in delu tujih gostov s ciljnih področij Centra Rog. Sogovornika: - Renata Zamida, vodja Centra Rog - Uroš Topič, mladi ustvarjalec in vodja enega od laboratorijev


24.10.2023

Kriplov zagovor

Kriplov zagovor je avtobiografska predstava, ob kateri tudi tisti, ki so deklerativno brez predsodkov, trčijo ob kakšne svoje nezavedne predsodke. Igralec Simon Šerbinek se v predstavi čustveno in miselno razgali ter z veliko mero samoironije družbeno kritično naslovi vprašanje različnih invalidnosti, pa tudi norosti in samomora.


23.10.2023

Razstava ilustracij Uroša Hrovata: Človek boljše razume, ko se mu zadeva nariše

V Erbergovih paviljonih v Dolu pri Ljubljani je do 29. oktobra odprta razstava ilustratorja Uroša Hrovata. Knjige z njegovimi ilustracijami so osemkrat prejele naslov “Moja najljubša knjiga”, nekajkrat je bil med nominiranci za nagrado “Desetnica”, od leta 2003, ko je začel delovati internetni bibliografski sistem Cobiss pa se med likovnimi ustvarjalci ves čas nahaja na prvem mestu po izposoji v slovenskih knjižnicah.


21.10.2023

Frankfurt 2023: Pogovor z Dragom Jančarjem

Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Juergen Boos je za časopis Frankfurter Rundschau povedal, da ni dežele, v kateri ne bi bilo konfliktov, književnost pa je tista, ki o njih pripoveduje in odpira individualna vprašanja na ravni družbenih. To avtorji prinašajo s seboj v Frankfurt. Veliki avtor Drago Jančar je dober primer tega. Z njim smo se na Frankfurtskem knjižnem sejmu pogovarjali o častnem gostovanju Slovenije, mestu literature na tem osrednjem knjižnem dogodku v svetu, pa tudi o govoru Slavoja Žižka.


17.10.2023

Frankfurt 2023: Manifest o poglobljenem branju

Se spomnite, kaj vse ste danes prebrali? Ali v časopisu ali na družbenih omrežjih beremo in sprejemamo na tisoče informacije vsak dan, vprašanje pa je – kako beremo? Največrat gre za hitro in površinsko branje, vendar ko pride do knjig ali preostalih daljših, kompleksnejših besedil, nam hitro pade zbranost, branje pa postane prej muka kot užitek.


16.10.2023

100 let Kinodvora: Če gre kaj narobe, je kriv kinooperater, če je vse v redu, za to zagotovo ni zaslužen kinooperater

Leto 2023 zaznamujejo kar tri za mestni kino Kinodvor v Ljubljani pomembne obletnice: stoletnica kina na Kolodvorski, dvajsetletnica artkina in petnajstletnica Javnega zavoda Kinodvor.


12.10.2023

Prostor: Poklon Edvardu Ravnikarju

Leto 2023 je razglašeno tudi za leto arhitekta Edvarda Ravnikarja. V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO potekajo intenzivne priprave za otvoritev razstave o njegovih ključnih delih. Kdo je bil v bistvu Edvard Ravnikar kot arhitekt, filozof, umetnik in pedagog?


10.10.2023

Monografija o kulturni dediščini kruha na Slovenskem, Dober kot kruh

Kruh ima na Slovenskem bogato kulturno dediščino in znanje. Pisni viri ga omenjajo v drugi polovici 9. in v prvi polovici 13. stoletja, sama beseda kruh pa je bila prvič zapisana sredi 16. stoletja, je v novi obsežni monografiji o dediščini kruha zapisal etnolog doktor Janez Bogataj. Ob branju knjige, ki je izšla pri založbi Hart z naslovom Dober kot kruh, spoznamo krušne posebnosti in različnosti na Slovenskem, vrste kruha ter šege in poklice, povezane z njim. Na primer, posebna poklicna skupina so bili nekdaj prestarji, ki so doma kuhali in pekli sladke in slane preste in jih nosili na prodaj po hišah. Janez Bogataj pa je v knjigo vključil tudi krušni slovar in kot pravi sam, zapečene ljudske modrosti.


10.10.2023

V kinematografe prihaja Šepet metulja

V slovenske kinematografe prihaja celovečerni mladinski film Šepet metulja. Pred premiero smo se o sporočilu filma, izzivih med snemanjem in najlepših trenutkih ustvarjanja pogovarjali z režiserjem Alenom Pavšarjem, igralcema Laro Kolar in Elyesom Sambo ter glavnim igralcem Alijem Ogrizkom. Ali Ogrizek je 16-letni dijak z avtizmom, ki se je v igralski vlogi preizkusil prvič.


05.10.2023

Festival slovenskega filma Portorož

V Avditoriju se odvija glavnina festivalskega dogajanja. Nina Zagoričnik v pogovoru s producentko filma Šterkijada Petro Vidmar ter režiserjem in scenaristom Matevžem Luzarjem, tokrat v vlogi programskega vodje izobraževalnega programa festivala za razvoj celovečernega in dokumentarnega filma.


03.10.2023

V zaodrju glasbe s kvartetom Con anima

Kdo sestavlja mlad kvartet dveh violin, flavte in klavirja Con Anima? Akademsko izobražene glasbenice, flavtistka Špela Flajšker, violinistki Sandi Baitokova in Katja Dadič, ter pianistka Vita Kovše. Nekonvencionalna zasedba je nastala na pobudo profesorja na Akademiji za glasbo. Pogovarjamo se o odnosu ljudi do klasične glasbe, zanimivih odrskih in zaodrskih zgodbah, udeležimo se celo ene izmed njihovih jutranjih vaj.


Stran 7 od 121
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov