Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim

23.04.2019

Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov.

Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim

 “Danes so z nami v občinstvu tudi gluhi otroci, ki ne slišijo tako kot mi, zato se tudi sporazumevajo drugače kot mi. Mi uporabljamo besede, gluhi pa gibe, s katerimi izražajo svoje misli. Tako kot zdajle Natalija. To je kretnja za žogico in to je kretnja za boben.”

S tem, malce drugačnim uvodom se je prejšnji teden v Lutkovnem gledališču v Ljubljani začela predstava Žogica Marogica. To je ena izmed štirih gledaliških predstav, živo tolmačenih v znakovni jezik gluhih, ki temelji na uporabi rok, mimike obraza, oči in ustnic ter gibanju telesa. Uroš Korenčan, direktor ljubljanskega lutkovnega gledališča, pravi, da ni prvič, da so se srečali s svetom gluhih:

 “Ena izmed težav ali pa zadreg, s katerimi se spopada gledališče, še posebno lutkovno, ki temelji na močni likovnosti, je, kako prevajalca, ki prevaja v jezik kretenj, čim bolj nemoteče vključiti v scenografijo, da bi v resnici predstavo lahko skupaj gledali tako gluhi kot slišeči. Mislim, da nam bo danes to pri Žogici Marogici uspelo.”

In je – ob pomoči tolmačke za slovenski znakovni jezik Natalije Spark. Natalija ni tolmačila le predstave, pač pa tudi moja vprašanja in odgovore sogovornikov. Med njimi je bila tudi prva gluha režiserka za gledališče in film v Sloveniji Lada Lištvanova, ki je prevzela delo s tolmači in pripravo tolmačev na sodelovanje v predstavi. Lada Lištvanova:

“Prva predstava, ki smo jo prevedli v znakovni jezik, je namenjena odraslim, njen naslov pa je Mazohistka. Prišlo je gluho občinstvo in vsi so bili navdušeni. Že zato, ker so se počutili enakovredne slišečim. To, da lahko gredo v kulturni dom in si ogledajo predstavo tako kot slišeči, da imajo tolmača, da razumejo, jim zelo veliko pomeni. Veste, gluhi imajo veselje do kulture, slovenska kultura jih zanima, žal pa jim ni dostopna. Zato si tako želijo, da bi lahko ne glede na to, da so gluhi, šli v gledališče. Seveda pa potrebujejo tolmača. S tem se počutijo enakovredne.”

Ena izmed značilnosti znakovnega jezika je tudi to, da nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju in se razvija v skupnosti gluhih. Vse to je bilo treba upoštevati pri pripravi gledaliških tolmačev, pravi Lada Lištvanova, ki jo je iz Češke pred desetimi leti pripeljala ljubezen. Lada je bila že kot otrok navdušena nad gledališčem. Med zdaj prevedenimi štirimi predstavami so tri za odrasle in ena za otroke. Lada Lištvanova:

“Moram reči, da je najtežja pesmica. Zanjo je bilo res treba veliko veliko vaje, ker je ne moreš dobesedno prevesti iz slovenskega govornega jezika v znakovnega. Znakovni jezik ima drugačno slovnično strukturo kot slovenski govorni jezik in to je bil najtežji del predstave.”

Predstavo Žogica Marogica, tolmačeno v znakovni jezik gluhih, si je ogledal tudi predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gorazd Orešnik:

 “Iskreno vam moram povedati: star sem 55 let in prvič v življenju sem videl predstavo, ki jo razumem, ker je v znakovnem jeziku. Ko sem bil majhen, nisem imel te možnosti. Gluh sem, ne slišim, danes pa sem to predstavo tako videl kot slišal.”

 Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila prav pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov. Gorazd Orešnik:

“Znakovni jezik je moj jezik, materni jezik. Zame je okno v svet. Slišeči se pogovarjate, govorite, moj jezik pa so roke. Najbolj pogrešamo slovenske filme – teh ne razumemo, ne vemo, kaj se dogaja v njih. Saj so možni podnaslovi, ampak za nas je slovenska beseda tuji jezik, ne razumemo ga stoodstotno. Za nas je samo znakovni jezik tisti, ki nam daje vso vsebino. Zelo dobro bi bilo, če bi obstajal gumb na daljincu – podobno kot za podnaslove. Pritisnili bi gumb, pa bi imeli tolmača. Tako bi lahko gledali tudi slovenske filme. Verjamem, da so zanimivi, mi pa nimamo nič od njih. Pravzaprav ne moremo biti enakopravni preostali, slišeči družbi.”

Z neenakopravnostjo se gluhi srečujejo tudi v šolskem sistemu. Gluhi otroci so popolnoma normalni, pozitivni in predvsem zelo bistri, saj so zaradi svoje hibe razvili druge sposobnosti. Da bi bilo zanje bolje, če bi hodili v redni šolski program, seveda ob zagotovljenem tolmaču v znakovni jezik, pa je po predstavi povedal Andrej Sekirnik:

“Prišel sem s sinom Lovrom, ki se je rodil gluhonem. Ima sicer polžev vsadek, vendar mu kretanje bolj ustreza kot govor.”

Lovro ima predstave zelo rad. Po navadi Zavod za gluhe in naglušne kakšno organizira, za tolmačenje pa poskrbijo kar tolmačke iz vrtca. Andrej Sekirnik:

“Lovro strašansko uživa v lutkah, ker je vizualni tip –  po navadi so gluhonemi vizualni in tudi če si ne bi pomagali z gibi, bi marsikaj razumeli. Povezovali bi stvari in si ustvarili svojo zgodbo. Toda vsak prevod, vsak trud je dobrodošel. Pravzaprav je Lovro vedel, kam gre, ker so že bili tukaj. Ko sem mu povedal, da greva gledat lutke, je točno vedel, kako in kaj. Ti otroci so res nekaj posebnega. Imajo neverjeten spomin in intuicijo in seveda se še posebno veselijo, saj se ne zgodi vsak dan, da gredo na predstavo.”

Tokrat je bila tolmačica za znakovni jezik Natalija Spark, Natalija je odraščala z gluhimi starši in je prva v Sloveniji gluhim omogočila dostop do terapije v njihovem jeziku. Žogica Marogica je njena prva tolmačena predstava za otroke. Natalija Spark:

 “V gledališču moraš pridobiti občinstvo. Če ga ne pridobiš – pri gluhih, ki so zelo mimični, se vidi, da gledajo v prazno – potem veš, da nekaj ni v redu. Druga težava je interpretacija besedila. Včasih so to kakšni umetniški govori, dvogovori, simbolika, ki je gluhi ne razumejo. Vse to moramo prej predelati, obdelati, dodelati in jim prilagoditi, da bodo razumeli vsebino povedanega. V gib lahko spravimo vsako besedo, ali pa jo črkujemo, ampak to ni bistveno. Bistveno je, da gluhi igro ponotranjijo in razumejo. To je najtežji del.”

O tem, kako naporno je samo tolmačenje predstave živo, ko mora tolmač na primer prevesti v znakovni jezik besedilo več igralcev, pa Natalija Spark pravi:

“Pravzaprav moraš znati vso predstavo na pamet. Če je ne znaš, se lahko hitro izgubiš – že tako se lahko. Igralci včasih besedilo pozabijo in potem ne vemo, kaj zdaj. V takem položaju se moraš sam znajti. Načelno moraš znati besedilo na pamet in če se kaj zatakne, se je treba znajti, pokažeš malo drugače in spet zapelješ v pravo smer.”

V sklopu pobude Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gledališki tolmač bo danes ob 20-ih v SNG Nova Gorica na sporedu še zadnja iz niza gledaliških predstav s tolmačem za gluhe. To bodo Realisti Jureta Karasa, tolmačka pa bo Karin Brumen.

 


Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim

23.04.2019

Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov.

Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim

 “Danes so z nami v občinstvu tudi gluhi otroci, ki ne slišijo tako kot mi, zato se tudi sporazumevajo drugače kot mi. Mi uporabljamo besede, gluhi pa gibe, s katerimi izražajo svoje misli. Tako kot zdajle Natalija. To je kretnja za žogico in to je kretnja za boben.”

S tem, malce drugačnim uvodom se je prejšnji teden v Lutkovnem gledališču v Ljubljani začela predstava Žogica Marogica. To je ena izmed štirih gledaliških predstav, živo tolmačenih v znakovni jezik gluhih, ki temelji na uporabi rok, mimike obraza, oči in ustnic ter gibanju telesa. Uroš Korenčan, direktor ljubljanskega lutkovnega gledališča, pravi, da ni prvič, da so se srečali s svetom gluhih:

 “Ena izmed težav ali pa zadreg, s katerimi se spopada gledališče, še posebno lutkovno, ki temelji na močni likovnosti, je, kako prevajalca, ki prevaja v jezik kretenj, čim bolj nemoteče vključiti v scenografijo, da bi v resnici predstavo lahko skupaj gledali tako gluhi kot slišeči. Mislim, da nam bo danes to pri Žogici Marogici uspelo.”

In je – ob pomoči tolmačke za slovenski znakovni jezik Natalije Spark. Natalija ni tolmačila le predstave, pač pa tudi moja vprašanja in odgovore sogovornikov. Med njimi je bila tudi prva gluha režiserka za gledališče in film v Sloveniji Lada Lištvanova, ki je prevzela delo s tolmači in pripravo tolmačev na sodelovanje v predstavi. Lada Lištvanova:

“Prva predstava, ki smo jo prevedli v znakovni jezik, je namenjena odraslim, njen naslov pa je Mazohistka. Prišlo je gluho občinstvo in vsi so bili navdušeni. Že zato, ker so se počutili enakovredne slišečim. To, da lahko gredo v kulturni dom in si ogledajo predstavo tako kot slišeči, da imajo tolmača, da razumejo, jim zelo veliko pomeni. Veste, gluhi imajo veselje do kulture, slovenska kultura jih zanima, žal pa jim ni dostopna. Zato si tako želijo, da bi lahko ne glede na to, da so gluhi, šli v gledališče. Seveda pa potrebujejo tolmača. S tem se počutijo enakovredne.”

Ena izmed značilnosti znakovnega jezika je tudi to, da nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju in se razvija v skupnosti gluhih. Vse to je bilo treba upoštevati pri pripravi gledaliških tolmačev, pravi Lada Lištvanova, ki jo je iz Češke pred desetimi leti pripeljala ljubezen. Lada je bila že kot otrok navdušena nad gledališčem. Med zdaj prevedenimi štirimi predstavami so tri za odrasle in ena za otroke. Lada Lištvanova:

“Moram reči, da je najtežja pesmica. Zanjo je bilo res treba veliko veliko vaje, ker je ne moreš dobesedno prevesti iz slovenskega govornega jezika v znakovnega. Znakovni jezik ima drugačno slovnično strukturo kot slovenski govorni jezik in to je bil najtežji del predstave.”

Predstavo Žogica Marogica, tolmačeno v znakovni jezik gluhih, si je ogledal tudi predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gorazd Orešnik:

 “Iskreno vam moram povedati: star sem 55 let in prvič v življenju sem videl predstavo, ki jo razumem, ker je v znakovnem jeziku. Ko sem bil majhen, nisem imel te možnosti. Gluh sem, ne slišim, danes pa sem to predstavo tako videl kot slišal.”

 Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila prav pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov. Gorazd Orešnik:

“Znakovni jezik je moj jezik, materni jezik. Zame je okno v svet. Slišeči se pogovarjate, govorite, moj jezik pa so roke. Najbolj pogrešamo slovenske filme – teh ne razumemo, ne vemo, kaj se dogaja v njih. Saj so možni podnaslovi, ampak za nas je slovenska beseda tuji jezik, ne razumemo ga stoodstotno. Za nas je samo znakovni jezik tisti, ki nam daje vso vsebino. Zelo dobro bi bilo, če bi obstajal gumb na daljincu – podobno kot za podnaslove. Pritisnili bi gumb, pa bi imeli tolmača. Tako bi lahko gledali tudi slovenske filme. Verjamem, da so zanimivi, mi pa nimamo nič od njih. Pravzaprav ne moremo biti enakopravni preostali, slišeči družbi.”

Z neenakopravnostjo se gluhi srečujejo tudi v šolskem sistemu. Gluhi otroci so popolnoma normalni, pozitivni in predvsem zelo bistri, saj so zaradi svoje hibe razvili druge sposobnosti. Da bi bilo zanje bolje, če bi hodili v redni šolski program, seveda ob zagotovljenem tolmaču v znakovni jezik, pa je po predstavi povedal Andrej Sekirnik:

“Prišel sem s sinom Lovrom, ki se je rodil gluhonem. Ima sicer polžev vsadek, vendar mu kretanje bolj ustreza kot govor.”

Lovro ima predstave zelo rad. Po navadi Zavod za gluhe in naglušne kakšno organizira, za tolmačenje pa poskrbijo kar tolmačke iz vrtca. Andrej Sekirnik:

“Lovro strašansko uživa v lutkah, ker je vizualni tip –  po navadi so gluhonemi vizualni in tudi če si ne bi pomagali z gibi, bi marsikaj razumeli. Povezovali bi stvari in si ustvarili svojo zgodbo. Toda vsak prevod, vsak trud je dobrodošel. Pravzaprav je Lovro vedel, kam gre, ker so že bili tukaj. Ko sem mu povedal, da greva gledat lutke, je točno vedel, kako in kaj. Ti otroci so res nekaj posebnega. Imajo neverjeten spomin in intuicijo in seveda se še posebno veselijo, saj se ne zgodi vsak dan, da gredo na predstavo.”

Tokrat je bila tolmačica za znakovni jezik Natalija Spark, Natalija je odraščala z gluhimi starši in je prva v Sloveniji gluhim omogočila dostop do terapije v njihovem jeziku. Žogica Marogica je njena prva tolmačena predstava za otroke. Natalija Spark:

 “V gledališču moraš pridobiti občinstvo. Če ga ne pridobiš – pri gluhih, ki so zelo mimični, se vidi, da gledajo v prazno – potem veš, da nekaj ni v redu. Druga težava je interpretacija besedila. Včasih so to kakšni umetniški govori, dvogovori, simbolika, ki je gluhi ne razumejo. Vse to moramo prej predelati, obdelati, dodelati in jim prilagoditi, da bodo razumeli vsebino povedanega. V gib lahko spravimo vsako besedo, ali pa jo črkujemo, ampak to ni bistveno. Bistveno je, da gluhi igro ponotranjijo in razumejo. To je najtežji del.”

O tem, kako naporno je samo tolmačenje predstave živo, ko mora tolmač na primer prevesti v znakovni jezik besedilo več igralcev, pa Natalija Spark pravi:

“Pravzaprav moraš znati vso predstavo na pamet. Če je ne znaš, se lahko hitro izgubiš – že tako se lahko. Igralci včasih besedilo pozabijo in potem ne vemo, kaj zdaj. V takem položaju se moraš sam znajti. Načelno moraš znati besedilo na pamet in če se kaj zatakne, se je treba znajti, pokažeš malo drugače in spet zapelješ v pravo smer.”

V sklopu pobude Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gledališki tolmač bo danes ob 20-ih v SNG Nova Gorica na sporedu še zadnja iz niza gledaliških predstav s tolmačem za gluhe. To bodo Realisti Jureta Karasa, tolmačka pa bo Karin Brumen.

 


08.02.2023

Veriga kulture: Miklavž Komel

Peter Mlakar je pred koncem naše kulturniške verižne reakcije predal štafeto dr. Miklavžu Komelju, umetnostnemu zgodovinarju, pesniku,pisatelju in prevajalcu srednje generacije, saj bo letos poleti srečal Abrahama. Leposlovno in strokovno zelo plodovit ustvarjalec je prejel že večino največjih področnih nagrad, izhaja pa iz dobro znane kulturniške družine, ki jo v slovenskem umetniškem okolju poznamo že nekaj generacijskih kolen.


08.02.2023

Veriga kulture: Peter Mlakar

Našega naslednjega kulturniškega gosta je torej predlagal »laibachovec« Jani Novak , ne kot potujčenega »performerja«, ampak znanega »nastopača«, predvsem pa filozofa-enega in edinega Petra Mlakarja. Na prizemljenih deset minut s podaljšano brez…ga je zvabil Damjan Zorc.


08.02.2023

Veriga kulture: Jani Novak, Laibach

Jani Novak je stric iz ozadja pomembnega slovenskega popkulturnega fenomena Laibach, formacije, ki je izzivala in prevpraševala vse družbenopolitične paradigme.


08.02.2023

Veriga kulture: Dunja Zupančič in Dragan Živadinov

Nadaljujemo pogovore s slovenskimi ustvarjalci in umetniki … naša prva gostja Ema Kugler, prejemnica letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo, je predlagala umetniški tandem Dunja Zupančič in Dragan Živadinov, postgravitacijska umetnika, ki v breztežnosti, med kozmokinetičnim in telekozmičnim gradita vseobsegajoče abstrakte.


08.02.2023

Veriga kulture: Ema Kugler

Slovenska vizualna umetnica Ema Kugler je gotovo ena najbolj samosvojih mednarodno uveljavljenih umetnic. Da so njena dela vrhunska dokazujejo domače in predvsem številne prestižne nagrade in priznanja v tujini. Leta 2008 je prejela nagrado Prešernove sklada, letošnja Prešernova nagrada za življenjsko delo pa je, kot sama pravi, prvo priznanje v zgodovini Prešernovih nagrad, ki ga dobi umetnik ali umetnica iz alternativne scene.


07.02.2023

Lendavske dežnike so prodajali od Egipta do Amerike

Nad Lendavo, našim najvzhodnejšim mestom, stoji grad, katerega zgodovina sega v 12. stoletje. Skozi leta je grad večkrat spremenil svojo podobo, predvsem v času vladavine rodbine Bánffy, ki je sodila med najuglednejše madžarske plemiške družine.


06.02.2023

Aleš Mendiževec: Naključje in jaz

Aleš Mendiževec je magister ekonomije in doktor filozofije. Je nekdanji urednik redakcije za kulturo in humanistične vede na Radiu Študent in sedanji urednik pri založbi Maska, pri kateri je nedavno izšel njegov prvenec Naključje in jaz – Filozofija za Louisa Althusserja.


03.02.2023

Priporočilo: Mankica Kranjec

Fotografinja in vizualna ustvarjalka Mankica Kranjec pri ustvarjanju v ospredje postavlja zgodbe, ki se dotikajo umetnosti, kulture in ljudi. V eni od prejšnji razstav je prikazala fotografije poti in krajev, po katerih je hodil njen ded Miško Kranjec, z novim projektom Spregledane pa na piedestal postavlja ženske različnih generacij in poklicev, zaradi katerih naša družba med koronsko krizo ni kolapsirala. Deset dokumentarnih portretnih fotografij, narejenih s posebno tehniko tiska z lentikularno folijo, s prelivanjem podob prikaže različne vloge, ki jih imajo ženske doma in v službi. Razstava Spregledane je na ogled v Galeriji Fotografija in sicer do 11. februarja


02.02.2023

Tržaška železniška postaja 2023

V današnjem Prostoru gremo do Tržaške železniške postaje. Nikamor ne potujemo, pravi Nina Zagoričnik, ki si je zaželela, da bi to nenavadno postajo, ki jo vedno znova fascinira, tokrat doživela brez naglice odhoda v družbi Tržaškega Slovenca, letošnjega Prešernovega nagrajenca Dušana Jelinčiča. In prav železniško postajo v Trstu Jelinčič večkrat omenja v svojem literarnem delu.


31.01.2023

Peršmanova domačija

Pri Založbi ZRC je izšel prevod stripa Peršmanova domačija: 25. april 1945. Opisuje enega zadnji nacističnih zločinov, zagrešenega nad koroškimi Slovenci in Slovenkami v drugi svetovni vojni. Tudi o kolektivni pozabi se je z avtorico grafičnega romana Evelyn Steinthaler ob njenem obisku Ljubljane prejšnji teden pogovarjal Gorazd Rečnik.


27.01.2023

Priporočilo: Jurij Drevenšek

Jurij Drevenšek je trenutno eden najuspešnejših slovenskih filmskih igralcev. Na avstrijski televiziji ORF 1 so premierno prikazali celovečerni tv film, podeželsko kriminalko Immerstill, v kateri Drevenšek igra eno od glavnih vlog.


26.01.2023

Prostor: Revija PRO Bauhaus

Revija PRO Bauhaus je najbolj specializirana strokovna publikacija za gradbeništvo, arhitekturo, urbanizem in oblikovanja pri nas.


24.01.2023

Fotografski projekt Spregledane, ki daje glas delavkam

Trgovke, učiteljice, poštarke, dostavljavke hrane, gasilke, delavke v proizvodnji in mnoge druge so ženske, ki skrbijo, da se naš svet v mirnem času ne ustavi in v času krize ne zlomi.


23.01.2023

Jože Skok o knjigi Po poteh zabavne glasbe

Novembra 2020 je izšla knjiga Zabavni ansambli na Domžalskem. Njen avtor je nekdanji novinar gospodarskega uredništva Radia Slovenija Jože Skok, ki je tudi nekdanji glasbenik in zaljubljenec v glasbo. Pred kratkim je izdal novo Po poteh zabavne glasbe.


19.01.2023

Prostor: Beneški bienale

Na 18. Beneškem bienalu arhitekture bo slovenski paviljon zasnovala skupina arhitektov srednje mlajše generacije, svoj projekt so poimenovali "Vsakdanje je pomembno".


16.01.2023

MoonArk bo na Luno ponesel tudi slovenska nanoartovska dela

Sondi Voyager sta v sedemdesetih ponesli s seboj v vesolje vsaka svojo zlato ploščo s podatki o človeški civilizaciji: fotografije, pozdrave v različnih jezikih, glasbo in zvoke z našega planeta. Nekomu tam zunaj so želeli naš planet predstaviti v čim bolj celostni, nesovražni luči. Že prej pa je skupina umetnikov na vesoljsko odpravo Apollo 12 pretihotapila majhen keramičen kolut s šestimi miniaturnimi slikami, ki so ga poimenovali Moon Museum. Letos bo na Luno odpotoval večji in bolj dovršen predmet, artefakt človeštva v obliki časovne kapsule, miniaturni muzej MoonArk, ki bo z deli 250 umetnikov z vsega sveta nekakšen prvi muzej na Luni. Med deli so tudi nanoartovska dela likovne umetnice Teje Krašek in znanstvenika Janka Jelenca. Na naslovnici oddaje vidimo kopijo slike Janka Jelenca, ki gre na Luno nosi naslov Forest (Gozd). Slika je bila posneta z vrstičnim tunelskim mikroskopom, prikazuje pa površino poliranega jekla. Realna velikost prikazane površine je 800 nanometrov, kar je nekoliko manj od tisočinke milimetra. Če tako sliko prikažemo na kvadratnem posterju velikosti 80cm, govorimo o povečavi 1 milijon.


13.01.2023

Priporočilo: Goran Rovan

Goran Rovan je dolgih 38 let širni Sloveniji pošiljal novice in informacije o dogajanju v Posavju. Je namreč dolgoletni dopisnik Televizije Slovenija, ki se je lani novembra poslovil s televizijskih zaslonov in odšel v zaslužen pokoj. Tina Šoln se je takrat oglasila pri njem, da se nista pogovarjala zgolj o njegovi poklicni poti in pomenu dopisniške mreže Televizije Slovenija, pa ga je Tina prosila še za bralni namig. To so njegova knjižna priporočila: Novinarstvo in Posavje, dve stvari, brez katerih Goran Rovan enostavno ne more.


12.01.2023

Prostor: Vas Topolove daje svoboden pristop

Janja Šušnjar je mlada arhitektka, ki je lani skupaj s kolektivom Robida, ki skrbi za oživljanje podeželja, za projekt Topolove – Vas kot hiša, prejela nagrado Rising star na izboru pobude Evropske komisije Novi evropski Bauhaus. Projekt je nastal na podlagi Janjinega magistrskega dela, za katerega je prejela tudi študentsko Prešernovo nagrado.


12.01.2023

Giselle je za v železni repertoar

V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma bo ob 19.30 na sporedu premiera baleta Giselle Adolpha Adama, ki je letošnji koprodukcijski projekt med SNG Opero in baletom Ljubljana ter Cankarjevim domom. Kot smo slišali na predstavitvi, si vsako repertoarno baletno gledališče želi ta balet imeti v železnem repertoarju in pri nas ga imamo in ga bomo imeli. Nekaj poudarkov o baletu je pripravila Veronika Gnezda.


10.01.2023

Pošvedrani klavir

Film Pošvedrani klavir je nenavaden dokumentarec o skrivnostnem klavirju, ki je neglede na svojo velikost dolga leta sameval v kotu Studia 1 Radia Slovenija, vse dokler mu ni med pripravami neke radijske igre skladatelj Gregor Strniša odstranil staro zaprašeno pregrinjalo.


Stran 14 od 121
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov