Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov.
Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim
“Danes so z nami v občinstvu tudi gluhi otroci, ki ne slišijo tako kot mi, zato se tudi sporazumevajo drugače kot mi. Mi uporabljamo besede, gluhi pa gibe, s katerimi izražajo svoje misli. Tako kot zdajle Natalija. To je kretnja za žogico in to je kretnja za boben.”
S tem, malce drugačnim uvodom se je prejšnji teden v Lutkovnem gledališču v Ljubljani začela predstava Žogica Marogica. To je ena izmed štirih gledaliških predstav, živo tolmačenih v znakovni jezik gluhih, ki temelji na uporabi rok, mimike obraza, oči in ustnic ter gibanju telesa. Uroš Korenčan, direktor ljubljanskega lutkovnega gledališča, pravi, da ni prvič, da so se srečali s svetom gluhih:
“Ena izmed težav ali pa zadreg, s katerimi se spopada gledališče, še posebno lutkovno, ki temelji na močni likovnosti, je, kako prevajalca, ki prevaja v jezik kretenj, čim bolj nemoteče vključiti v scenografijo, da bi v resnici predstavo lahko skupaj gledali tako gluhi kot slišeči. Mislim, da nam bo danes to pri Žogici Marogici uspelo.”
In je – ob pomoči tolmačke za slovenski znakovni jezik Natalije Spark. Natalija ni tolmačila le predstave, pač pa tudi moja vprašanja in odgovore sogovornikov. Med njimi je bila tudi prva gluha režiserka za gledališče in film v Sloveniji Lada Lištvanova, ki je prevzela delo s tolmači in pripravo tolmačev na sodelovanje v predstavi. Lada Lištvanova:
“Prva predstava, ki smo jo prevedli v znakovni jezik, je namenjena odraslim, njen naslov pa je Mazohistka. Prišlo je gluho občinstvo in vsi so bili navdušeni. Že zato, ker so se počutili enakovredne slišečim. To, da lahko gredo v kulturni dom in si ogledajo predstavo tako kot slišeči, da imajo tolmača, da razumejo, jim zelo veliko pomeni. Veste, gluhi imajo veselje do kulture, slovenska kultura jih zanima, žal pa jim ni dostopna. Zato si tako želijo, da bi lahko ne glede na to, da so gluhi, šli v gledališče. Seveda pa potrebujejo tolmača. S tem se počutijo enakovredne.”
Ena izmed značilnosti znakovnega jezika je tudi to, da nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju in se razvija v skupnosti gluhih. Vse to je bilo treba upoštevati pri pripravi gledaliških tolmačev, pravi Lada Lištvanova, ki jo je iz Češke pred desetimi leti pripeljala ljubezen. Lada je bila že kot otrok navdušena nad gledališčem. Med zdaj prevedenimi štirimi predstavami so tri za odrasle in ena za otroke. Lada Lištvanova:
“Moram reči, da je najtežja pesmica. Zanjo je bilo res treba veliko veliko vaje, ker je ne moreš dobesedno prevesti iz slovenskega govornega jezika v znakovnega. Znakovni jezik ima drugačno slovnično strukturo kot slovenski govorni jezik in to je bil najtežji del predstave.”
Predstavo Žogica Marogica, tolmačeno v znakovni jezik gluhih, si je ogledal tudi predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gorazd Orešnik:
“Iskreno vam moram povedati: star sem 55 let in prvič v življenju sem videl predstavo, ki jo razumem, ker je v znakovnem jeziku. Ko sem bil majhen, nisem imel te možnosti. Gluh sem, ne slišim, danes pa sem to predstavo tako videl kot slišal.”
Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila prav pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov. Gorazd Orešnik:
“Znakovni jezik je moj jezik, materni jezik. Zame je okno v svet. Slišeči se pogovarjate, govorite, moj jezik pa so roke. Najbolj pogrešamo slovenske filme – teh ne razumemo, ne vemo, kaj se dogaja v njih. Saj so možni podnaslovi, ampak za nas je slovenska beseda tuji jezik, ne razumemo ga stoodstotno. Za nas je samo znakovni jezik tisti, ki nam daje vso vsebino. Zelo dobro bi bilo, če bi obstajal gumb na daljincu – podobno kot za podnaslove. Pritisnili bi gumb, pa bi imeli tolmača. Tako bi lahko gledali tudi slovenske filme. Verjamem, da so zanimivi, mi pa nimamo nič od njih. Pravzaprav ne moremo biti enakopravni preostali, slišeči družbi.”
Z neenakopravnostjo se gluhi srečujejo tudi v šolskem sistemu. Gluhi otroci so popolnoma normalni, pozitivni in predvsem zelo bistri, saj so zaradi svoje hibe razvili druge sposobnosti. Da bi bilo zanje bolje, če bi hodili v redni šolski program, seveda ob zagotovljenem tolmaču v znakovni jezik, pa je po predstavi povedal Andrej Sekirnik:
“Prišel sem s sinom Lovrom, ki se je rodil gluhonem. Ima sicer polžev vsadek, vendar mu kretanje bolj ustreza kot govor.”
Lovro ima predstave zelo rad. Po navadi Zavod za gluhe in naglušne kakšno organizira, za tolmačenje pa poskrbijo kar tolmačke iz vrtca. Andrej Sekirnik:
“Lovro strašansko uživa v lutkah, ker je vizualni tip – po navadi so gluhonemi vizualni in tudi če si ne bi pomagali z gibi, bi marsikaj razumeli. Povezovali bi stvari in si ustvarili svojo zgodbo. Toda vsak prevod, vsak trud je dobrodošel. Pravzaprav je Lovro vedel, kam gre, ker so že bili tukaj. Ko sem mu povedal, da greva gledat lutke, je točno vedel, kako in kaj. Ti otroci so res nekaj posebnega. Imajo neverjeten spomin in intuicijo in seveda se še posebno veselijo, saj se ne zgodi vsak dan, da gredo na predstavo.”
Tokrat je bila tolmačica za znakovni jezik Natalija Spark, Natalija je odraščala z gluhimi starši in je prva v Sloveniji gluhim omogočila dostop do terapije v njihovem jeziku. Žogica Marogica je njena prva tolmačena predstava za otroke. Natalija Spark:
“V gledališču moraš pridobiti občinstvo. Če ga ne pridobiš – pri gluhih, ki so zelo mimični, se vidi, da gledajo v prazno – potem veš, da nekaj ni v redu. Druga težava je interpretacija besedila. Včasih so to kakšni umetniški govori, dvogovori, simbolika, ki je gluhi ne razumejo. Vse to moramo prej predelati, obdelati, dodelati in jim prilagoditi, da bodo razumeli vsebino povedanega. V gib lahko spravimo vsako besedo, ali pa jo črkujemo, ampak to ni bistveno. Bistveno je, da gluhi igro ponotranjijo in razumejo. To je najtežji del.”
O tem, kako naporno je samo tolmačenje predstave živo, ko mora tolmač na primer prevesti v znakovni jezik besedilo več igralcev, pa Natalija Spark pravi:
“Pravzaprav moraš znati vso predstavo na pamet. Če je ne znaš, se lahko hitro izgubiš – že tako se lahko. Igralci včasih besedilo pozabijo in potem ne vemo, kaj zdaj. V takem položaju se moraš sam znajti. Načelno moraš znati besedilo na pamet in če se kaj zatakne, se je treba znajti, pokažeš malo drugače in spet zapelješ v pravo smer.”
V sklopu pobude Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gledališki tolmač bo danes ob 20-ih v SNG Nova Gorica na sporedu še zadnja iz niza gledaliških predstav s tolmačem za gluhe. To bodo Realisti Jureta Karasa, tolmačka pa bo Karin Brumen.
Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov.
Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim
“Danes so z nami v občinstvu tudi gluhi otroci, ki ne slišijo tako kot mi, zato se tudi sporazumevajo drugače kot mi. Mi uporabljamo besede, gluhi pa gibe, s katerimi izražajo svoje misli. Tako kot zdajle Natalija. To je kretnja za žogico in to je kretnja za boben.”
S tem, malce drugačnim uvodom se je prejšnji teden v Lutkovnem gledališču v Ljubljani začela predstava Žogica Marogica. To je ena izmed štirih gledaliških predstav, živo tolmačenih v znakovni jezik gluhih, ki temelji na uporabi rok, mimike obraza, oči in ustnic ter gibanju telesa. Uroš Korenčan, direktor ljubljanskega lutkovnega gledališča, pravi, da ni prvič, da so se srečali s svetom gluhih:
“Ena izmed težav ali pa zadreg, s katerimi se spopada gledališče, še posebno lutkovno, ki temelji na močni likovnosti, je, kako prevajalca, ki prevaja v jezik kretenj, čim bolj nemoteče vključiti v scenografijo, da bi v resnici predstavo lahko skupaj gledali tako gluhi kot slišeči. Mislim, da nam bo danes to pri Žogici Marogici uspelo.”
In je – ob pomoči tolmačke za slovenski znakovni jezik Natalije Spark. Natalija ni tolmačila le predstave, pač pa tudi moja vprašanja in odgovore sogovornikov. Med njimi je bila tudi prva gluha režiserka za gledališče in film v Sloveniji Lada Lištvanova, ki je prevzela delo s tolmači in pripravo tolmačev na sodelovanje v predstavi. Lada Lištvanova:
“Prva predstava, ki smo jo prevedli v znakovni jezik, je namenjena odraslim, njen naslov pa je Mazohistka. Prišlo je gluho občinstvo in vsi so bili navdušeni. Že zato, ker so se počutili enakovredne slišečim. To, da lahko gredo v kulturni dom in si ogledajo predstavo tako kot slišeči, da imajo tolmača, da razumejo, jim zelo veliko pomeni. Veste, gluhi imajo veselje do kulture, slovenska kultura jih zanima, žal pa jim ni dostopna. Zato si tako želijo, da bi lahko ne glede na to, da so gluhi, šli v gledališče. Seveda pa potrebujejo tolmača. S tem se počutijo enakovredne.”
Ena izmed značilnosti znakovnega jezika je tudi to, da nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju in se razvija v skupnosti gluhih. Vse to je bilo treba upoštevati pri pripravi gledaliških tolmačev, pravi Lada Lištvanova, ki jo je iz Češke pred desetimi leti pripeljala ljubezen. Lada je bila že kot otrok navdušena nad gledališčem. Med zdaj prevedenimi štirimi predstavami so tri za odrasle in ena za otroke. Lada Lištvanova:
“Moram reči, da je najtežja pesmica. Zanjo je bilo res treba veliko veliko vaje, ker je ne moreš dobesedno prevesti iz slovenskega govornega jezika v znakovnega. Znakovni jezik ima drugačno slovnično strukturo kot slovenski govorni jezik in to je bil najtežji del predstave.”
Predstavo Žogica Marogica, tolmačeno v znakovni jezik gluhih, si je ogledal tudi predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gorazd Orešnik:
“Iskreno vam moram povedati: star sem 55 let in prvič v življenju sem videl predstavo, ki jo razumem, ker je v znakovnem jeziku. Ko sem bil majhen, nisem imel te možnosti. Gluh sem, ne slišim, danes pa sem to predstavo tako videl kot slišal.”
Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila prav pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov. Gorazd Orešnik:
“Znakovni jezik je moj jezik, materni jezik. Zame je okno v svet. Slišeči se pogovarjate, govorite, moj jezik pa so roke. Najbolj pogrešamo slovenske filme – teh ne razumemo, ne vemo, kaj se dogaja v njih. Saj so možni podnaslovi, ampak za nas je slovenska beseda tuji jezik, ne razumemo ga stoodstotno. Za nas je samo znakovni jezik tisti, ki nam daje vso vsebino. Zelo dobro bi bilo, če bi obstajal gumb na daljincu – podobno kot za podnaslove. Pritisnili bi gumb, pa bi imeli tolmača. Tako bi lahko gledali tudi slovenske filme. Verjamem, da so zanimivi, mi pa nimamo nič od njih. Pravzaprav ne moremo biti enakopravni preostali, slišeči družbi.”
Z neenakopravnostjo se gluhi srečujejo tudi v šolskem sistemu. Gluhi otroci so popolnoma normalni, pozitivni in predvsem zelo bistri, saj so zaradi svoje hibe razvili druge sposobnosti. Da bi bilo zanje bolje, če bi hodili v redni šolski program, seveda ob zagotovljenem tolmaču v znakovni jezik, pa je po predstavi povedal Andrej Sekirnik:
“Prišel sem s sinom Lovrom, ki se je rodil gluhonem. Ima sicer polžev vsadek, vendar mu kretanje bolj ustreza kot govor.”
Lovro ima predstave zelo rad. Po navadi Zavod za gluhe in naglušne kakšno organizira, za tolmačenje pa poskrbijo kar tolmačke iz vrtca. Andrej Sekirnik:
“Lovro strašansko uživa v lutkah, ker je vizualni tip – po navadi so gluhonemi vizualni in tudi če si ne bi pomagali z gibi, bi marsikaj razumeli. Povezovali bi stvari in si ustvarili svojo zgodbo. Toda vsak prevod, vsak trud je dobrodošel. Pravzaprav je Lovro vedel, kam gre, ker so že bili tukaj. Ko sem mu povedal, da greva gledat lutke, je točno vedel, kako in kaj. Ti otroci so res nekaj posebnega. Imajo neverjeten spomin in intuicijo in seveda se še posebno veselijo, saj se ne zgodi vsak dan, da gredo na predstavo.”
Tokrat je bila tolmačica za znakovni jezik Natalija Spark, Natalija je odraščala z gluhimi starši in je prva v Sloveniji gluhim omogočila dostop do terapije v njihovem jeziku. Žogica Marogica je njena prva tolmačena predstava za otroke. Natalija Spark:
“V gledališču moraš pridobiti občinstvo. Če ga ne pridobiš – pri gluhih, ki so zelo mimični, se vidi, da gledajo v prazno – potem veš, da nekaj ni v redu. Druga težava je interpretacija besedila. Včasih so to kakšni umetniški govori, dvogovori, simbolika, ki je gluhi ne razumejo. Vse to moramo prej predelati, obdelati, dodelati in jim prilagoditi, da bodo razumeli vsebino povedanega. V gib lahko spravimo vsako besedo, ali pa jo črkujemo, ampak to ni bistveno. Bistveno je, da gluhi igro ponotranjijo in razumejo. To je najtežji del.”
O tem, kako naporno je samo tolmačenje predstave živo, ko mora tolmač na primer prevesti v znakovni jezik besedilo več igralcev, pa Natalija Spark pravi:
“Pravzaprav moraš znati vso predstavo na pamet. Če je ne znaš, se lahko hitro izgubiš – že tako se lahko. Igralci včasih besedilo pozabijo in potem ne vemo, kaj zdaj. V takem položaju se moraš sam znajti. Načelno moraš znati besedilo na pamet in če se kaj zatakne, se je treba znajti, pokažeš malo drugače in spet zapelješ v pravo smer.”
V sklopu pobude Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gledališki tolmač bo danes ob 20-ih v SNG Nova Gorica na sporedu še zadnja iz niza gledaliških predstav s tolmačem za gluhe. To bodo Realisti Jureta Karasa, tolmačka pa bo Karin Brumen.
V Fotogaleriji Stolp v Mariboru je na ogled razstava Izbrana graška fotografija IV. Gre za izbor del, ki so se pred dvema letoma predstavila na fotografskem bienalu v Gradcu, edinem tovrstnem dogodku v Avstriji, in ki predstavljajo smernice fotografske scene na avstrijskem Štajerskem.
Akademski kipar Metod Frlic je Mestno galerijo Ljubljana napolnil z do zdaj najobsežnejšo predstavitvijo svojih del, ki so v zadnjih desetih letih usmerjena v politično skulpturo. Za razstavo z naslovom Blazina, bla, bla, bla, blato je natančno premislil prostor in dela temu tudi prilagodil.
Umetnica Meta Grgurevič združuje sodobno umetnost in znanje s področij mehanike in elektrotehnike. V središču njenega novega projekta z naslovom "Praskanje za zlatom", ki je na ogled v ljubljanski Galeriji Cukrarna, je pol milimetra veliko zrno zlata.
Tokrat gremo v oddaji Prostor pogledat, kje in kako se spreminja slovenski obalni pas od Ankarana do Pirana. V Žusterni so z uradno otvoritvijo kopalne sezone odprli nov obmorski park, arhitekti biroja APR iz Ljubljane razvijajo projekt nove mestne plaže Kopra, nekdanje skladišče soli Libertas, ki leži tik ob Koprski ladjedelnici, pa bo prenovljen v nov sodobni kulturni center. O slovenski obali, o njenem ravnovesju med naravo, morjem in urbanim razmišljajo osebno in profesionalno arhitekturna zgodovinarka Neža Čebron Lipovec ter arhitekta Matjaž Bolčina in Andraž Keršič.
Razstava sodobne grafične produkcije v Gradu Tivoli in poletni festival
Nina Zagoričnik gosti tržaško pisateljico Evelino Umek, avtorico knjige Po sledeh fate morgane, biografskega romana o Marici Nadlišek Bartol, urednici prvega ženskega lista Slovenka, ki je v Trstu izhajal med letoma 1897 in 1900. Po romanu so pod režijsko taktirko Magde Lapajne posneli tudi televizijski igrano-dokumentarni celovečerni film. Scenarij zanj je napisala Evelina Umek, ki se je z delom in življenjem pisateljice Marice Nadlišek Bartol seznanila že v osnovni šoli. Evelina Umek je sicer avtorica številnih romanov in knjig za otroke, ustvarila je TV serijo o Radovednem tačku ter številne radijske in televizijske oddaje za otroke in mladino.
V Mariboru se je končal 30. Festival Lent. Ta njegova jubilejna izvedba je bogatila mesto s pestrim kulturnim dogajanjem in spremljevalnim programom od 24. junija do 2. julija. V devetih dneh je sodelovalo več kot tisoč nastopajočih – folkloristi so obarvali mestne ulice, odmevna imena pa so razprodala koncerte. Nastopajoči iz 29 držav in 29 prizorišč; nekateri deli festivala so vsebinsko in organizacijsko že kar festival sami zase, kot na primer Folkart, letos že 34., Ana Desetnica in Jazz Lent.
Tina Konec je umetnica, ki je v vsakem pomenu besede povezana z naravo, to odslikavajo tudi njena umetniška dela. Pred kratkim se je vrnila z rezidenčnega bivanja v Londonu, kjer so jo navdihovali mladi umetniki, predvsem umetnice, ter vse zelene površine britanske prestolnice.
Mnoge stavbe med nami določajo naš vsakdan. V svojih osnovnih družbenih funkcijah, kot so zdravstvo, šolstvo, bivalni prostori, parki ter druge javne vsebine, vežejo skupaj celotno družbo. V pasaži Name in Kino Komuna je v izložbenih oknih na ogled razstava Prostori vztrajanja, dveh slovenskih raziskovalnih fotografov Petra Žargija in Tadeja Zupančiča. Vsak od njiju v okviru okolja, v katerem živi in ga odlično pozna, skozi svoj objektiv beleži in hkrati dokumentira - Peter slovenski in Tadej londonski modernizem. Zupančič raziskuje in dokumentira dediščino nekdanje slavne britanske socialne države, Žargi pa modernizem tudi onkraj njegove pojavnosti v najbolj vsakdanjem smislu. Kurator razstave je Miloš Kosec, oblikoval pa jo je Dan Adlešič.
Jubillejni 25. mednarodni festival uličnega gledališča Ana Desetnica med 23. junijem in 3. julijem z žanrsko različnimi predstavami in intervencijami gostuje v 13-ih mestih.
Nova Gorica bo med 28. junijem in 8. julijem 2021 znova v znamenju saksofona, v različnih kontekstih klasičnih skladb, džeza in raznovrstnih drugih sodobnih slogov. 25. Mednarodno srečanje saksofonistov SAXGO22 v mesto in bližnjo okolico prinaša festival z najdaljšo tradicijo v Novi Gorici, mednarodno tekmovanje saksofonistov in mojstrski tečaj s priznanim saksofonskim kvartetom Zahir iz Francije. f(x)=ax3+bx2+cx+d pa je naslov novega projekta, ki ga bo v Aksiomi v Ljubljani med 28. junijem in 22. julijem na ogled postavil spletni umetnik z udeležbo na najrazličnejših razstavah in festivalih po svetu Igor Štromajer.
Že 30. zapored je poletje v Mariboru v znamenju Festivala Lent. Ko so ga v mariborskem Narodnem domu leta 1993 pripravili prvič, so želeli dokazati, da Maribor ni sivo mesto, ampak polno ustvarjalnosti. Formula, ki je vključevala prizorišča ob Dravi in brezplačno dostopnost najrazličnejših vsebin, se je izkazala za pravo, festival pa je doslej obiskalo skoraj 12 milijonov ljudi. Predvsem zadnja leta se je širil v notranjost mesta, načrti za njegov ponovno "obvodnejši" značaj pa še niso zamrli.
Boštjan Nipič - Nipke, draveljski raper, je član kolektiva Dravle Records, tako kot njegov prijatelj in producent Damjan Jović. Skupaj sta ustvarila tako prvenec Nipke z vrsto že dobro znanih uspešnic kot drugi album z naslovom Retro, ki je ob 15-letnici njunega sodelovanja izšel 28. maja letos. Kakšen je njegov namig za poletne dni?
V oddaji Prostor nekaj premislekov o sodobnem slovenskem podeželju, kaj ga definira in kakšno ima prihodnost. Nekatere dobro premišljene umestitve v prostor kaže tudi razstava: 11x ena podeželska dvokapnica 2014-2022, v Galeriji DESSA na Židovski, v Ljubljani. Tam je bila Nina Zagoricnik;
Z Večerom ljubezni se bo v Divaški jami začel letošnji festival Sanje, ki ga založba Sanje pripravlja že 21-o leto. Prvi je bil v ljubljanskem parku Zvezda, leta 2010 se je festival preselil v Goriška Brda, leta 2020 pa se je razširil še na Kras. Na njem se je zvrstilo že več kot 5000 dogodkov. Ob 25-letnici založbe Sanje bodo izšle tri festivalske knjige. Povezuje jih tudi rdeča nit 21. festivala Sanje, ki bo tako kot vsako leto tudi tokrat ponudil vrhunec z večernimi dogodki – 23. in 24. junija na Krasu, 25. in 26. junija v Goriških Brdih – in prepletal besede poetov, pripovednikov in govorcev z glasbo.
Že tradicionalno s Poletno nočjo, tokrat s sloganom Besedam moč!
Fotografska pot Letizie Battaglia, ki je rada poudarjala, da "ni fotografinja, temveč oseba, ki fotografira", se je začela, ko je pri 40-ih letih zapustila moža, se prvič počutila svobodno in opolnomočeno ter začel sebe in hčere preživljati sama. Rodila se je v Palermu, za katerega je vedno govorila, da ga ljubi in sovraži hkrati. Bila je ena prvih italijanskih fotoreporterk, znana predvsem po neposrednih, nazornih in pogosto strašljivih prizorih posledic dejanj in okrutnosti sicilijanske mafije. Letizii sami njene lastne fotografije tragedij, ki jih je za seboj puščala sicilijanska mafija, nikakor niso bile pri srcu, priljubljen motiv so bili otroci, predvsem deklice, v katerih je videla sebe. Razstava njenih fotografij v Galeriji Jakopič predstavlja celoten opus njenega dela, med po večini črno-belimi fotografijami je kar nekaj takih, ki so na ogled prvič. Razstavo fotografij zaokrožajo dokumentarna filma z naslovom La Mia Battaglia in Amore Amaro, ter obsežen razstavni katalog. Letizia Battaglia je umrla v Palermu prav med pripravo razstave, ki bo na ogled do 2. oktobra.
Cirkus je v mestu in vse do 20. junija si lahko ogledate predstave slovenskih in tujih cirkuških izvajalcev, ki gostujejo na letošnjem mednarodnem festivalu sodobne klovnade in novega cirkusa Klovnbuf. Da je cirkus za vsakogar, pravijo pri združenju Cirkokrog, ki je v soboto na igrišči Športnega društva Tabor pripravilo dan skupnostnega cirkusa Človek na loncu. Cirkokrog je skupina cirkuških pedagogov in pedagoginj, ki že vrsto let razvijajo cirkus kot medij dela z ljudmi.
“Bolje ispasti budala nego iz voza.” Tudi to je lahko dobro priporočilo, sicer pa smo vas s tem citatom spomnili na strip o Alanu Fordu, ob branju katerega je najbrž kar nekaj generacij osvojilo osnove nekdanje srbohrvaščine. Za prve slovenske izvode stripa je v 90-ih letih poskrbel Branko Gradišnik, pred časom pa je pri založbi Graffit izšla nova, slovenska izdaja legendarnega stripa, ki ga je iz italijanščine prevedel naš današnji sogovornik v knjižnem priporočilu.
Neveljaven email naslov