Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim

23.04.2019

Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov.

Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim

 “Danes so z nami v občinstvu tudi gluhi otroci, ki ne slišijo tako kot mi, zato se tudi sporazumevajo drugače kot mi. Mi uporabljamo besede, gluhi pa gibe, s katerimi izražajo svoje misli. Tako kot zdajle Natalija. To je kretnja za žogico in to je kretnja za boben.”

S tem, malce drugačnim uvodom se je prejšnji teden v Lutkovnem gledališču v Ljubljani začela predstava Žogica Marogica. To je ena izmed štirih gledaliških predstav, živo tolmačenih v znakovni jezik gluhih, ki temelji na uporabi rok, mimike obraza, oči in ustnic ter gibanju telesa. Uroš Korenčan, direktor ljubljanskega lutkovnega gledališča, pravi, da ni prvič, da so se srečali s svetom gluhih:

 “Ena izmed težav ali pa zadreg, s katerimi se spopada gledališče, še posebno lutkovno, ki temelji na močni likovnosti, je, kako prevajalca, ki prevaja v jezik kretenj, čim bolj nemoteče vključiti v scenografijo, da bi v resnici predstavo lahko skupaj gledali tako gluhi kot slišeči. Mislim, da nam bo danes to pri Žogici Marogici uspelo.”

In je – ob pomoči tolmačke za slovenski znakovni jezik Natalije Spark. Natalija ni tolmačila le predstave, pač pa tudi moja vprašanja in odgovore sogovornikov. Med njimi je bila tudi prva gluha režiserka za gledališče in film v Sloveniji Lada Lištvanova, ki je prevzela delo s tolmači in pripravo tolmačev na sodelovanje v predstavi. Lada Lištvanova:

“Prva predstava, ki smo jo prevedli v znakovni jezik, je namenjena odraslim, njen naslov pa je Mazohistka. Prišlo je gluho občinstvo in vsi so bili navdušeni. Že zato, ker so se počutili enakovredne slišečim. To, da lahko gredo v kulturni dom in si ogledajo predstavo tako kot slišeči, da imajo tolmača, da razumejo, jim zelo veliko pomeni. Veste, gluhi imajo veselje do kulture, slovenska kultura jih zanima, žal pa jim ni dostopna. Zato si tako želijo, da bi lahko ne glede na to, da so gluhi, šli v gledališče. Seveda pa potrebujejo tolmača. S tem se počutijo enakovredne.”

Ena izmed značilnosti znakovnega jezika je tudi to, da nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju in se razvija v skupnosti gluhih. Vse to je bilo treba upoštevati pri pripravi gledaliških tolmačev, pravi Lada Lištvanova, ki jo je iz Češke pred desetimi leti pripeljala ljubezen. Lada je bila že kot otrok navdušena nad gledališčem. Med zdaj prevedenimi štirimi predstavami so tri za odrasle in ena za otroke. Lada Lištvanova:

“Moram reči, da je najtežja pesmica. Zanjo je bilo res treba veliko veliko vaje, ker je ne moreš dobesedno prevesti iz slovenskega govornega jezika v znakovnega. Znakovni jezik ima drugačno slovnično strukturo kot slovenski govorni jezik in to je bil najtežji del predstave.”

Predstavo Žogica Marogica, tolmačeno v znakovni jezik gluhih, si je ogledal tudi predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gorazd Orešnik:

 “Iskreno vam moram povedati: star sem 55 let in prvič v življenju sem videl predstavo, ki jo razumem, ker je v znakovnem jeziku. Ko sem bil majhen, nisem imel te možnosti. Gluh sem, ne slišim, danes pa sem to predstavo tako videl kot slišal.”

 Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila prav pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov. Gorazd Orešnik:

“Znakovni jezik je moj jezik, materni jezik. Zame je okno v svet. Slišeči se pogovarjate, govorite, moj jezik pa so roke. Najbolj pogrešamo slovenske filme – teh ne razumemo, ne vemo, kaj se dogaja v njih. Saj so možni podnaslovi, ampak za nas je slovenska beseda tuji jezik, ne razumemo ga stoodstotno. Za nas je samo znakovni jezik tisti, ki nam daje vso vsebino. Zelo dobro bi bilo, če bi obstajal gumb na daljincu – podobno kot za podnaslove. Pritisnili bi gumb, pa bi imeli tolmača. Tako bi lahko gledali tudi slovenske filme. Verjamem, da so zanimivi, mi pa nimamo nič od njih. Pravzaprav ne moremo biti enakopravni preostali, slišeči družbi.”

Z neenakopravnostjo se gluhi srečujejo tudi v šolskem sistemu. Gluhi otroci so popolnoma normalni, pozitivni in predvsem zelo bistri, saj so zaradi svoje hibe razvili druge sposobnosti. Da bi bilo zanje bolje, če bi hodili v redni šolski program, seveda ob zagotovljenem tolmaču v znakovni jezik, pa je po predstavi povedal Andrej Sekirnik:

“Prišel sem s sinom Lovrom, ki se je rodil gluhonem. Ima sicer polžev vsadek, vendar mu kretanje bolj ustreza kot govor.”

Lovro ima predstave zelo rad. Po navadi Zavod za gluhe in naglušne kakšno organizira, za tolmačenje pa poskrbijo kar tolmačke iz vrtca. Andrej Sekirnik:

“Lovro strašansko uživa v lutkah, ker je vizualni tip –  po navadi so gluhonemi vizualni in tudi če si ne bi pomagali z gibi, bi marsikaj razumeli. Povezovali bi stvari in si ustvarili svojo zgodbo. Toda vsak prevod, vsak trud je dobrodošel. Pravzaprav je Lovro vedel, kam gre, ker so že bili tukaj. Ko sem mu povedal, da greva gledat lutke, je točno vedel, kako in kaj. Ti otroci so res nekaj posebnega. Imajo neverjeten spomin in intuicijo in seveda se še posebno veselijo, saj se ne zgodi vsak dan, da gredo na predstavo.”

Tokrat je bila tolmačica za znakovni jezik Natalija Spark, Natalija je odraščala z gluhimi starši in je prva v Sloveniji gluhim omogočila dostop do terapije v njihovem jeziku. Žogica Marogica je njena prva tolmačena predstava za otroke. Natalija Spark:

 “V gledališču moraš pridobiti občinstvo. Če ga ne pridobiš – pri gluhih, ki so zelo mimični, se vidi, da gledajo v prazno – potem veš, da nekaj ni v redu. Druga težava je interpretacija besedila. Včasih so to kakšni umetniški govori, dvogovori, simbolika, ki je gluhi ne razumejo. Vse to moramo prej predelati, obdelati, dodelati in jim prilagoditi, da bodo razumeli vsebino povedanega. V gib lahko spravimo vsako besedo, ali pa jo črkujemo, ampak to ni bistveno. Bistveno je, da gluhi igro ponotranjijo in razumejo. To je najtežji del.”

O tem, kako naporno je samo tolmačenje predstave živo, ko mora tolmač na primer prevesti v znakovni jezik besedilo več igralcev, pa Natalija Spark pravi:

“Pravzaprav moraš znati vso predstavo na pamet. Če je ne znaš, se lahko hitro izgubiš – že tako se lahko. Igralci včasih besedilo pozabijo in potem ne vemo, kaj zdaj. V takem položaju se moraš sam znajti. Načelno moraš znati besedilo na pamet in če se kaj zatakne, se je treba znajti, pokažeš malo drugače in spet zapelješ v pravo smer.”

V sklopu pobude Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gledališki tolmač bo danes ob 20-ih v SNG Nova Gorica na sporedu še zadnja iz niza gledaliških predstav s tolmačem za gluhe. To bodo Realisti Jureta Karasa, tolmačka pa bo Karin Brumen.

 


Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim

23.04.2019

Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov.

Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim

 “Danes so z nami v občinstvu tudi gluhi otroci, ki ne slišijo tako kot mi, zato se tudi sporazumevajo drugače kot mi. Mi uporabljamo besede, gluhi pa gibe, s katerimi izražajo svoje misli. Tako kot zdajle Natalija. To je kretnja za žogico in to je kretnja za boben.”

S tem, malce drugačnim uvodom se je prejšnji teden v Lutkovnem gledališču v Ljubljani začela predstava Žogica Marogica. To je ena izmed štirih gledaliških predstav, živo tolmačenih v znakovni jezik gluhih, ki temelji na uporabi rok, mimike obraza, oči in ustnic ter gibanju telesa. Uroš Korenčan, direktor ljubljanskega lutkovnega gledališča, pravi, da ni prvič, da so se srečali s svetom gluhih:

 “Ena izmed težav ali pa zadreg, s katerimi se spopada gledališče, še posebno lutkovno, ki temelji na močni likovnosti, je, kako prevajalca, ki prevaja v jezik kretenj, čim bolj nemoteče vključiti v scenografijo, da bi v resnici predstavo lahko skupaj gledali tako gluhi kot slišeči. Mislim, da nam bo danes to pri Žogici Marogici uspelo.”

In je – ob pomoči tolmačke za slovenski znakovni jezik Natalije Spark. Natalija ni tolmačila le predstave, pač pa tudi moja vprašanja in odgovore sogovornikov. Med njimi je bila tudi prva gluha režiserka za gledališče in film v Sloveniji Lada Lištvanova, ki je prevzela delo s tolmači in pripravo tolmačev na sodelovanje v predstavi. Lada Lištvanova:

“Prva predstava, ki smo jo prevedli v znakovni jezik, je namenjena odraslim, njen naslov pa je Mazohistka. Prišlo je gluho občinstvo in vsi so bili navdušeni. Že zato, ker so se počutili enakovredne slišečim. To, da lahko gredo v kulturni dom in si ogledajo predstavo tako kot slišeči, da imajo tolmača, da razumejo, jim zelo veliko pomeni. Veste, gluhi imajo veselje do kulture, slovenska kultura jih zanima, žal pa jim ni dostopna. Zato si tako želijo, da bi lahko ne glede na to, da so gluhi, šli v gledališče. Seveda pa potrebujejo tolmača. S tem se počutijo enakovredne.”

Ena izmed značilnosti znakovnega jezika je tudi to, da nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju in se razvija v skupnosti gluhih. Vse to je bilo treba upoštevati pri pripravi gledaliških tolmačev, pravi Lada Lištvanova, ki jo je iz Češke pred desetimi leti pripeljala ljubezen. Lada je bila že kot otrok navdušena nad gledališčem. Med zdaj prevedenimi štirimi predstavami so tri za odrasle in ena za otroke. Lada Lištvanova:

“Moram reči, da je najtežja pesmica. Zanjo je bilo res treba veliko veliko vaje, ker je ne moreš dobesedno prevesti iz slovenskega govornega jezika v znakovnega. Znakovni jezik ima drugačno slovnično strukturo kot slovenski govorni jezik in to je bil najtežji del predstave.”

Predstavo Žogica Marogica, tolmačeno v znakovni jezik gluhih, si je ogledal tudi predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gorazd Orešnik:

 “Iskreno vam moram povedati: star sem 55 let in prvič v življenju sem videl predstavo, ki jo razumem, ker je v znakovnem jeziku. Ko sem bil majhen, nisem imel te možnosti. Gluh sem, ne slišim, danes pa sem to predstavo tako videl kot slišal.”

 Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila prav pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov. Gorazd Orešnik:

“Znakovni jezik je moj jezik, materni jezik. Zame je okno v svet. Slišeči se pogovarjate, govorite, moj jezik pa so roke. Najbolj pogrešamo slovenske filme – teh ne razumemo, ne vemo, kaj se dogaja v njih. Saj so možni podnaslovi, ampak za nas je slovenska beseda tuji jezik, ne razumemo ga stoodstotno. Za nas je samo znakovni jezik tisti, ki nam daje vso vsebino. Zelo dobro bi bilo, če bi obstajal gumb na daljincu – podobno kot za podnaslove. Pritisnili bi gumb, pa bi imeli tolmača. Tako bi lahko gledali tudi slovenske filme. Verjamem, da so zanimivi, mi pa nimamo nič od njih. Pravzaprav ne moremo biti enakopravni preostali, slišeči družbi.”

Z neenakopravnostjo se gluhi srečujejo tudi v šolskem sistemu. Gluhi otroci so popolnoma normalni, pozitivni in predvsem zelo bistri, saj so zaradi svoje hibe razvili druge sposobnosti. Da bi bilo zanje bolje, če bi hodili v redni šolski program, seveda ob zagotovljenem tolmaču v znakovni jezik, pa je po predstavi povedal Andrej Sekirnik:

“Prišel sem s sinom Lovrom, ki se je rodil gluhonem. Ima sicer polžev vsadek, vendar mu kretanje bolj ustreza kot govor.”

Lovro ima predstave zelo rad. Po navadi Zavod za gluhe in naglušne kakšno organizira, za tolmačenje pa poskrbijo kar tolmačke iz vrtca. Andrej Sekirnik:

“Lovro strašansko uživa v lutkah, ker je vizualni tip –  po navadi so gluhonemi vizualni in tudi če si ne bi pomagali z gibi, bi marsikaj razumeli. Povezovali bi stvari in si ustvarili svojo zgodbo. Toda vsak prevod, vsak trud je dobrodošel. Pravzaprav je Lovro vedel, kam gre, ker so že bili tukaj. Ko sem mu povedal, da greva gledat lutke, je točno vedel, kako in kaj. Ti otroci so res nekaj posebnega. Imajo neverjeten spomin in intuicijo in seveda se še posebno veselijo, saj se ne zgodi vsak dan, da gredo na predstavo.”

Tokrat je bila tolmačica za znakovni jezik Natalija Spark, Natalija je odraščala z gluhimi starši in je prva v Sloveniji gluhim omogočila dostop do terapije v njihovem jeziku. Žogica Marogica je njena prva tolmačena predstava za otroke. Natalija Spark:

 “V gledališču moraš pridobiti občinstvo. Če ga ne pridobiš – pri gluhih, ki so zelo mimični, se vidi, da gledajo v prazno – potem veš, da nekaj ni v redu. Druga težava je interpretacija besedila. Včasih so to kakšni umetniški govori, dvogovori, simbolika, ki je gluhi ne razumejo. Vse to moramo prej predelati, obdelati, dodelati in jim prilagoditi, da bodo razumeli vsebino povedanega. V gib lahko spravimo vsako besedo, ali pa jo črkujemo, ampak to ni bistveno. Bistveno je, da gluhi igro ponotranjijo in razumejo. To je najtežji del.”

O tem, kako naporno je samo tolmačenje predstave živo, ko mora tolmač na primer prevesti v znakovni jezik besedilo več igralcev, pa Natalija Spark pravi:

“Pravzaprav moraš znati vso predstavo na pamet. Če je ne znaš, se lahko hitro izgubiš – že tako se lahko. Igralci včasih besedilo pozabijo in potem ne vemo, kaj zdaj. V takem položaju se moraš sam znajti. Načelno moraš znati besedilo na pamet in če se kaj zatakne, se je treba znajti, pokažeš malo drugače in spet zapelješ v pravo smer.”

V sklopu pobude Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gledališki tolmač bo danes ob 20-ih v SNG Nova Gorica na sporedu še zadnja iz niza gledaliških predstav s tolmačem za gluhe. To bodo Realisti Jureta Karasa, tolmačka pa bo Karin Brumen.

 


12.04.2022

Prijatelji bodo prijatelji

Prijatelji bodo prijatelji je naslov razstave v Centru in Galeriji P 74 v Ljubljani, ki je tudi uvod novega raziskovalnega projekta o področjih vizualne umetnosti in kulture v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja v Sloveniji. Do konca aprila je na ogled izbor del predstavnikov kontrakulture šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let Aleša Kermaunerja, Matjaža Hanžka, Vojina Kovača Chubbyja, Ivana Volariča-Fea, Draga Dellabernardine in Daliborja Borija Zupančiča ter predstavitev ljubljanskega društva Forum.


11.04.2022

Zgodilo se je čisto blizu nas

Pretekli teden je minilo 30 let od začetka obleganja Sarajeva, to se je začelo 5. aprila 1992 in je trajalo 1.425 dni. V Galeriji Vžigalica v Ljubljani so se z razstavo z naslovom Zgodilo se je čisto blizu nas, na ogled bo do 8. maja, spomnili na takratne dogodke z osebnimi spomini pregnancev iz Bosne in Hercegovine, ki so se pred tremi desetletji zatekli v Slovenijo. Gre za prvi del razstave, drugi del bo na ogled v Galeriji Vodnikove domačije, ki je pred tremi desetletji, podobno kot KUD Franceta Prešerna, pregnancem ponudila  prostor za umetniško ustvarjanje, ljudje namreč takrat niso imeli prav veliko možnosti za vključevanje v družbo. Razstava v Galeriji Vodnikove domačije bo na ogled od 14. aprila do 5. junija.


08.04.2022

Priporočilo: Maja Žunič Fabjančič

Koliko ulic je v vašem kraju poimenovanih po ženskah? Ko so se v Novem mestu začeli spraševati o tem, je nastal projekt Pozabljena polovica Novega mesta, v katerem so začeli opozarjati na vse pozabljene ženske, ki pa so pomembno sooblikovale družbo in kulturo Novega mesta. Njihove življenjske zgodbe lahko spoznate tudi na tematski pešpoti Pozabljena polovica, ki spomni tudi na štiri ženske, po katerih bodo v Novem mestu poimenovane nove ulice. Do zdaj sta bili po ženski tam poimenovani le dve. In vodja projekta Pozabljena polovica Novega mesta, Maja Žunič Fabjančič, nam danes v branje priporoča tole.


07.04.2022

Krater za Bežigradom, začasni produkcijski prostor

Krater je začasni produkcijski prostor, ki je vzniknil iz opuščenega, kraterju podobnega gradbišča v bližini mestnega jedra Ljubljane. Deluje kot prototip mehanizma za regeneriranje zemeljskega površja, ki na ruševinah urbanih ekosistemov oblikuje nove svetove.


06.04.2022

Laibach: Razstava Apokalipsa in ostale zgodbe ter muzikal Wir sind das Volk – Mi smo narod

V prodajni galeriji in dražbeni hiši Sloart na Trubarjevi v Ljubljani je od 1. aprila na ogled razstava Ausstellung! Laibach Kunst – Apokalipsa in ostale zgodbe. Oljne slike velikih formatov iz zadnjega obdobja so nekakšni sklici na lastne zgodnje podobe skupine Laibach. Srečamo se z motivi metalca, sejalca, jelena in štirih jezdecev apokalipse. Lahko pa se odpravite tudi na ogled muzikala. Laibach bo ta petek v Cankarjevem domu še zadnjič v Ljubljani nastopil v muzikalu po motivih in besedilih nemškega dramatika Heinerja Müllerja Wir sind das Volk – Mi smo narod.


05.04.2022

Leposlovne novosti novomeške Goge

V svežnju leposlovnih novosti novomeške založbe Goga so izvirna dela slovenskih avtorjev in dva prevoda: zbirka kratkih zgodb Mojce Kumerdej Gluha soba, zbirka esejev Gorana Vojnovića Zbiralec strahov, roman Dušana Šarotarja Zvezdna karta, prva evropska zbirka pravljic Giambattiste Basileja Zgodba zgodb in osrednje delo Franceska Petrarce Canzoniere.


04.04.2022

Lutke dveh prijateljev

"Ko enkrat lutkarija zleze pod kožo, si izgubljen, ne moreš več iz tega in konec," se glasi eden izmed citatov Saše Kumpa. Slikar po izobrazbi je v začetku 50. let prejšnjega stoletja postal član ansambla Prešernovega gledališča v Kranju, kjer je služboval kot scenograf, tehnični vodja in vodja lutkovnega odra vse do upokojitve ter v tem času oblikoval več kot 200 scenografij. Zapisal pa se je tudi lutkam. Pravzaprav velja za začetnika lutkarije v Kranju. V prostorih Zavoda za varstvo kulturne dediščine na Tomšičevi ulici številka 7 je zdaj na ogled razstava Lutke dveh prijateljev z lutkami, ki jih je Saša Kump ustvaril za Cveta Severja in za vse druge, ki so se nekoč ukvarjali z lutkami.


01.04.2022

Priporočilo: Haidy Kancler

Haidy Kancler je v prvi vrsti filmska režiserka. Na zadnjem Festivalu dokumentarnega filma smo lahko gledali njen film Smučarske sanje o puncah iz Afganistana, ki sanjajo, da bi postale profesionalne smučarke in priložnost dobijo v Evropi. Je pa tudi velika ljubiteljica kolesarstva, na specialki in kot navijačica. Že nekaj let, vsako leto tudi na Giru, oblikuje tudi ženske kolesarske drese. Kaj pa Haidy Kancler priporoča v branje? Če ste za dobro kriminalko bo njeno priporočilo pravo za vas..


31.03.2022

Gradimo z ljudmi in ne za ljudi

Francis Kere je Pritzkerjev nagrajenec za leto 2022, prvi arhitekt iz kakšne od afriških držav, ki je kadarkoli prejel najprestižnejšo nagrado v svetu arhitekture. Primerjajo jo celo z Nobelovo nagrado. Rojen v Burkina Fasu, danes pa živi in ustvarja v Berlinu.


29.03.2022

Razstavi Pošasti so ljudje in Nosimo naš prostor

Kuratorska razstava v Mestni galeriji Nova Gorica in uvodna razstava sezone 2022/2023 v Ulični galeriji na Vegovi v Ljubljani.


28.03.2022

(P)ostati ženska, razstava v Muzeju novejše zgodovine Celje, je razstava o ženskah, o vsaki izmed nas

V Muzeju novejše zgodovine Celje je na ogled občasna razstava o ženskah, ki ne govori o znanih posameznicah, ki so pisale zgodovino, ampak o vseh ženskah danes. Avtorica razstave Urška Repar je izbrala teme, ki ženske zadevajo v različnih obdobjih življenja in na različnih področjih. Od odraščanja in bremena, ki ga to prinaša, do dela, tudi tistega neplačanega, poudari tudi zgodovino molka o nasilju nad ženskami. Obiskovalke razstave so po večini ženske, ki se ob ogledu spomnijo svojih izkušenj, posamezni obiskovalci pa na marsikatero temo iz sveta žensk začnejo gledati drugače.


24.03.2022

Prostor: arhitekturna platforma LINA

Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani je postala koordinator nove evropske arhitekturne platforme LINA. Osrednja slovenska visokošolska ustanova za arhitekturo je v platformo, ki bo podpirala mlade strokovnjake, povezala 28 evropskih in sredozemskih organizacij.


23.03.2022

Fotografska razstava Onkraj objektiva

Bi si mislili, da obstaja fotografija brez fotoaparata? V Mali galeriji Cankarjevega doma se predstavljajo mladi umetniki in umetnice, ki z drznimi eksperimenti v sicer klasične fotografske tehnike vnašajo sveže slikarske ali pa celo kiparske koncepte in še kaj. Na skupinski razstavi Onkraj objektiva, ki se odpre danes, se srečamo z deli Anje Seníčar, Blaža Rojsa, Tilyen Mucik [tíljen múcik], Andreja Lamuta, Jošta Dolinška in Sare Rman.


22.03.2022

Lestev in NE BO ter Vračanje pogleda

Mariborski slikar Oto Rimele razstavlja svoja dela v Galeriji mesta Ptuj, v galeriji Cukrarna v Ljubljani pa osrednja letošnja razstava predstavlja izbor del generacijsko različnih umetnic.


21.03.2022

Bralci več čutimo

O knjižnih novostih Cankarjeve založbe, med njimi tudi avtofikcijski in esejističen roman Dijane Matković Zakaj ne pišem, roman Praznovanje Toneta Peršaka, Tu sem: zgodbe, ki jih ne želimo slišati avtorjev Andraža Rožmana, Nike Kovač in Klare Širovnik ter delo Nevidna moč knjig: branje in učenje v digitalni dobi Alenke Kepic Mohar.


18.03.2022

Priporočilo: Tomaž Domicelj

Avtor niza uspešnic zadnja leta živi in ustvarja med Slovenijo in Kanarskimi otoki. Njegova kariera obsega najrazličnejše glasbene zvrsti – od angažiranih folklorno obarvanih pesmi, prek klasičnih popevk, do rocka in bluesa. Za svoje skladbe je prejel številne nagrade na festivalih doma in v tujini. Šest jih je na novo posnel z Big Bandom RTV Slovenija. Sveži posnetki so v pripravi in jih čakamo…


17.03.2022

Od bleščeče vizije do brezosebne mestne četrti

Sloviti berlinski Potsdamer Platz, eden najbolj znanih zgodovinskih nemških prostorov, danes brezosebna mestna četrt, ki je še pred nedavnim imela vizijo, da bi postala novo središče velemesta, zdaj sameva izpraznjena in brez mestnih luči.


16.03.2022

7. Kavč festival

Z geslom ''Odprite okna, odprite duri umetnosti in kulturi'' letos poteka 7. Kavč festival – mednarodni festival intimnih sobnih dogodkov. Iz Maribora, kjer se je začel v soboto, se je razširil še v Ljubljano in druge kraje po vsej Sloveniji. Do konca tedna bo zavzel 120 prizorišč ter na domove in v nekonvencionalne prostore pripeljal 105 skupin iz Slovenije in tujine.


15.03.2022

Premiera Skrito v Novem mestu in 30. Dnevi komedije v Celju

Mednarodni plesno-gledališki projekt v Anton Podbevšek Teatru odpira sezono Vključeni in Izključeni; v celjskem gledališču pa festival Dnevi komedije predstavlja izbor komedijskih uprizoritev preteklih dveh sezon.


14.03.2022

Dokumentarni film Smučarske sanje

Smučarske sanje, nov dokumentarni film režiserke Haidy Kancler, se začne v mestu Bamjan. V prestolnici province, ki velja za eno lepših in liberalnejših v Afganistanu, kjer živijo Hazari in kjer radi smučajo tako fantje kot dekleta, kar bi se za večino v Afganistanu zdelo nekaj nepredstavljivega. V filmu spremljamo tri dekleta Faribo, Fatimo in Zakio, navdušene smučarke, ki priložnost, da postanejo učiteljice smučanja, dobijo v Evropi na avstrijskih smučiščih. A s prihodom v Evropo se zgodijo nepredvideni dogodki, kar je filmsko ekipo po eni strani pretreslo, po drugi pa so dogodki scenarij filma popolnoma obrnili. Producent filma, ki je nastajal štiri leta in je bil tako birokratsko kot logistično zelo zahteven, je Boštjan Virc iz produkcijske hiše Studio Virc. Svetovno premiero je film doživel na Festivalu dokumentarnega filma v Solunu, v sredo pa bo sklenil letošnji Festival Dokumentarnega filma v Ljubljani.


Stran 23 od 121
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov