Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov.
Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim
“Danes so z nami v občinstvu tudi gluhi otroci, ki ne slišijo tako kot mi, zato se tudi sporazumevajo drugače kot mi. Mi uporabljamo besede, gluhi pa gibe, s katerimi izražajo svoje misli. Tako kot zdajle Natalija. To je kretnja za žogico in to je kretnja za boben.”
S tem, malce drugačnim uvodom se je prejšnji teden v Lutkovnem gledališču v Ljubljani začela predstava Žogica Marogica. To je ena izmed štirih gledaliških predstav, živo tolmačenih v znakovni jezik gluhih, ki temelji na uporabi rok, mimike obraza, oči in ustnic ter gibanju telesa. Uroš Korenčan, direktor ljubljanskega lutkovnega gledališča, pravi, da ni prvič, da so se srečali s svetom gluhih:
“Ena izmed težav ali pa zadreg, s katerimi se spopada gledališče, še posebno lutkovno, ki temelji na močni likovnosti, je, kako prevajalca, ki prevaja v jezik kretenj, čim bolj nemoteče vključiti v scenografijo, da bi v resnici predstavo lahko skupaj gledali tako gluhi kot slišeči. Mislim, da nam bo danes to pri Žogici Marogici uspelo.”
In je – ob pomoči tolmačke za slovenski znakovni jezik Natalije Spark. Natalija ni tolmačila le predstave, pač pa tudi moja vprašanja in odgovore sogovornikov. Med njimi je bila tudi prva gluha režiserka za gledališče in film v Sloveniji Lada Lištvanova, ki je prevzela delo s tolmači in pripravo tolmačev na sodelovanje v predstavi. Lada Lištvanova:
“Prva predstava, ki smo jo prevedli v znakovni jezik, je namenjena odraslim, njen naslov pa je Mazohistka. Prišlo je gluho občinstvo in vsi so bili navdušeni. Že zato, ker so se počutili enakovredne slišečim. To, da lahko gredo v kulturni dom in si ogledajo predstavo tako kot slišeči, da imajo tolmača, da razumejo, jim zelo veliko pomeni. Veste, gluhi imajo veselje do kulture, slovenska kultura jih zanima, žal pa jim ni dostopna. Zato si tako želijo, da bi lahko ne glede na to, da so gluhi, šli v gledališče. Seveda pa potrebujejo tolmača. S tem se počutijo enakovredne.”
Ena izmed značilnosti znakovnega jezika je tudi to, da nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju in se razvija v skupnosti gluhih. Vse to je bilo treba upoštevati pri pripravi gledaliških tolmačev, pravi Lada Lištvanova, ki jo je iz Češke pred desetimi leti pripeljala ljubezen. Lada je bila že kot otrok navdušena nad gledališčem. Med zdaj prevedenimi štirimi predstavami so tri za odrasle in ena za otroke. Lada Lištvanova:
“Moram reči, da je najtežja pesmica. Zanjo je bilo res treba veliko veliko vaje, ker je ne moreš dobesedno prevesti iz slovenskega govornega jezika v znakovnega. Znakovni jezik ima drugačno slovnično strukturo kot slovenski govorni jezik in to je bil najtežji del predstave.”
Predstavo Žogica Marogica, tolmačeno v znakovni jezik gluhih, si je ogledal tudi predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gorazd Orešnik:
“Iskreno vam moram povedati: star sem 55 let in prvič v življenju sem videl predstavo, ki jo razumem, ker je v znakovnem jeziku. Ko sem bil majhen, nisem imel te možnosti. Gluh sem, ne slišim, danes pa sem to predstavo tako videl kot slišal.”
Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila prav pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov. Gorazd Orešnik:
“Znakovni jezik je moj jezik, materni jezik. Zame je okno v svet. Slišeči se pogovarjate, govorite, moj jezik pa so roke. Najbolj pogrešamo slovenske filme – teh ne razumemo, ne vemo, kaj se dogaja v njih. Saj so možni podnaslovi, ampak za nas je slovenska beseda tuji jezik, ne razumemo ga stoodstotno. Za nas je samo znakovni jezik tisti, ki nam daje vso vsebino. Zelo dobro bi bilo, če bi obstajal gumb na daljincu – podobno kot za podnaslove. Pritisnili bi gumb, pa bi imeli tolmača. Tako bi lahko gledali tudi slovenske filme. Verjamem, da so zanimivi, mi pa nimamo nič od njih. Pravzaprav ne moremo biti enakopravni preostali, slišeči družbi.”
Z neenakopravnostjo se gluhi srečujejo tudi v šolskem sistemu. Gluhi otroci so popolnoma normalni, pozitivni in predvsem zelo bistri, saj so zaradi svoje hibe razvili druge sposobnosti. Da bi bilo zanje bolje, če bi hodili v redni šolski program, seveda ob zagotovljenem tolmaču v znakovni jezik, pa je po predstavi povedal Andrej Sekirnik:
“Prišel sem s sinom Lovrom, ki se je rodil gluhonem. Ima sicer polžev vsadek, vendar mu kretanje bolj ustreza kot govor.”
Lovro ima predstave zelo rad. Po navadi Zavod za gluhe in naglušne kakšno organizira, za tolmačenje pa poskrbijo kar tolmačke iz vrtca. Andrej Sekirnik:
“Lovro strašansko uživa v lutkah, ker je vizualni tip – po navadi so gluhonemi vizualni in tudi če si ne bi pomagali z gibi, bi marsikaj razumeli. Povezovali bi stvari in si ustvarili svojo zgodbo. Toda vsak prevod, vsak trud je dobrodošel. Pravzaprav je Lovro vedel, kam gre, ker so že bili tukaj. Ko sem mu povedal, da greva gledat lutke, je točno vedel, kako in kaj. Ti otroci so res nekaj posebnega. Imajo neverjeten spomin in intuicijo in seveda se še posebno veselijo, saj se ne zgodi vsak dan, da gredo na predstavo.”
Tokrat je bila tolmačica za znakovni jezik Natalija Spark, Natalija je odraščala z gluhimi starši in je prva v Sloveniji gluhim omogočila dostop do terapije v njihovem jeziku. Žogica Marogica je njena prva tolmačena predstava za otroke. Natalija Spark:
“V gledališču moraš pridobiti občinstvo. Če ga ne pridobiš – pri gluhih, ki so zelo mimični, se vidi, da gledajo v prazno – potem veš, da nekaj ni v redu. Druga težava je interpretacija besedila. Včasih so to kakšni umetniški govori, dvogovori, simbolika, ki je gluhi ne razumejo. Vse to moramo prej predelati, obdelati, dodelati in jim prilagoditi, da bodo razumeli vsebino povedanega. V gib lahko spravimo vsako besedo, ali pa jo črkujemo, ampak to ni bistveno. Bistveno je, da gluhi igro ponotranjijo in razumejo. To je najtežji del.”
O tem, kako naporno je samo tolmačenje predstave živo, ko mora tolmač na primer prevesti v znakovni jezik besedilo več igralcev, pa Natalija Spark pravi:
“Pravzaprav moraš znati vso predstavo na pamet. Če je ne znaš, se lahko hitro izgubiš – že tako se lahko. Igralci včasih besedilo pozabijo in potem ne vemo, kaj zdaj. V takem položaju se moraš sam znajti. Načelno moraš znati besedilo na pamet in če se kaj zatakne, se je treba znajti, pokažeš malo drugače in spet zapelješ v pravo smer.”
V sklopu pobude Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gledališki tolmač bo danes ob 20-ih v SNG Nova Gorica na sporedu še zadnja iz niza gledaliških predstav s tolmačem za gluhe. To bodo Realisti Jureta Karasa, tolmačka pa bo Karin Brumen.
Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov.
Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim
“Danes so z nami v občinstvu tudi gluhi otroci, ki ne slišijo tako kot mi, zato se tudi sporazumevajo drugače kot mi. Mi uporabljamo besede, gluhi pa gibe, s katerimi izražajo svoje misli. Tako kot zdajle Natalija. To je kretnja za žogico in to je kretnja za boben.”
S tem, malce drugačnim uvodom se je prejšnji teden v Lutkovnem gledališču v Ljubljani začela predstava Žogica Marogica. To je ena izmed štirih gledaliških predstav, živo tolmačenih v znakovni jezik gluhih, ki temelji na uporabi rok, mimike obraza, oči in ustnic ter gibanju telesa. Uroš Korenčan, direktor ljubljanskega lutkovnega gledališča, pravi, da ni prvič, da so se srečali s svetom gluhih:
“Ena izmed težav ali pa zadreg, s katerimi se spopada gledališče, še posebno lutkovno, ki temelji na močni likovnosti, je, kako prevajalca, ki prevaja v jezik kretenj, čim bolj nemoteče vključiti v scenografijo, da bi v resnici predstavo lahko skupaj gledali tako gluhi kot slišeči. Mislim, da nam bo danes to pri Žogici Marogici uspelo.”
In je – ob pomoči tolmačke za slovenski znakovni jezik Natalije Spark. Natalija ni tolmačila le predstave, pač pa tudi moja vprašanja in odgovore sogovornikov. Med njimi je bila tudi prva gluha režiserka za gledališče in film v Sloveniji Lada Lištvanova, ki je prevzela delo s tolmači in pripravo tolmačev na sodelovanje v predstavi. Lada Lištvanova:
“Prva predstava, ki smo jo prevedli v znakovni jezik, je namenjena odraslim, njen naslov pa je Mazohistka. Prišlo je gluho občinstvo in vsi so bili navdušeni. Že zato, ker so se počutili enakovredne slišečim. To, da lahko gredo v kulturni dom in si ogledajo predstavo tako kot slišeči, da imajo tolmača, da razumejo, jim zelo veliko pomeni. Veste, gluhi imajo veselje do kulture, slovenska kultura jih zanima, žal pa jim ni dostopna. Zato si tako želijo, da bi lahko ne glede na to, da so gluhi, šli v gledališče. Seveda pa potrebujejo tolmača. S tem se počutijo enakovredne.”
Ena izmed značilnosti znakovnega jezika je tudi to, da nima enake slovnice kot govorni jezik na istem geografskem območju in se razvija v skupnosti gluhih. Vse to je bilo treba upoštevati pri pripravi gledaliških tolmačev, pravi Lada Lištvanova, ki jo je iz Češke pred desetimi leti pripeljala ljubezen. Lada je bila že kot otrok navdušena nad gledališčem. Med zdaj prevedenimi štirimi predstavami so tri za odrasle in ena za otroke. Lada Lištvanova:
“Moram reči, da je najtežja pesmica. Zanjo je bilo res treba veliko veliko vaje, ker je ne moreš dobesedno prevesti iz slovenskega govornega jezika v znakovnega. Znakovni jezik ima drugačno slovnično strukturo kot slovenski govorni jezik in to je bil najtežji del predstave.”
Predstavo Žogica Marogica, tolmačeno v znakovni jezik gluhih, si je ogledal tudi predsednik Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gorazd Orešnik:
“Iskreno vam moram povedati: star sem 55 let in prvič v življenju sem videl predstavo, ki jo razumem, ker je v znakovnem jeziku. Ko sem bil majhen, nisem imel te možnosti. Gluh sem, ne slišim, danes pa sem to predstavo tako videl kot slišal.”
Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila prav pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov. Gorazd Orešnik:
“Znakovni jezik je moj jezik, materni jezik. Zame je okno v svet. Slišeči se pogovarjate, govorite, moj jezik pa so roke. Najbolj pogrešamo slovenske filme – teh ne razumemo, ne vemo, kaj se dogaja v njih. Saj so možni podnaslovi, ampak za nas je slovenska beseda tuji jezik, ne razumemo ga stoodstotno. Za nas je samo znakovni jezik tisti, ki nam daje vso vsebino. Zelo dobro bi bilo, če bi obstajal gumb na daljincu – podobno kot za podnaslove. Pritisnili bi gumb, pa bi imeli tolmača. Tako bi lahko gledali tudi slovenske filme. Verjamem, da so zanimivi, mi pa nimamo nič od njih. Pravzaprav ne moremo biti enakopravni preostali, slišeči družbi.”
Z neenakopravnostjo se gluhi srečujejo tudi v šolskem sistemu. Gluhi otroci so popolnoma normalni, pozitivni in predvsem zelo bistri, saj so zaradi svoje hibe razvili druge sposobnosti. Da bi bilo zanje bolje, če bi hodili v redni šolski program, seveda ob zagotovljenem tolmaču v znakovni jezik, pa je po predstavi povedal Andrej Sekirnik:
“Prišel sem s sinom Lovrom, ki se je rodil gluhonem. Ima sicer polžev vsadek, vendar mu kretanje bolj ustreza kot govor.”
Lovro ima predstave zelo rad. Po navadi Zavod za gluhe in naglušne kakšno organizira, za tolmačenje pa poskrbijo kar tolmačke iz vrtca. Andrej Sekirnik:
“Lovro strašansko uživa v lutkah, ker je vizualni tip – po navadi so gluhonemi vizualni in tudi če si ne bi pomagali z gibi, bi marsikaj razumeli. Povezovali bi stvari in si ustvarili svojo zgodbo. Toda vsak prevod, vsak trud je dobrodošel. Pravzaprav je Lovro vedel, kam gre, ker so že bili tukaj. Ko sem mu povedal, da greva gledat lutke, je točno vedel, kako in kaj. Ti otroci so res nekaj posebnega. Imajo neverjeten spomin in intuicijo in seveda se še posebno veselijo, saj se ne zgodi vsak dan, da gredo na predstavo.”
Tokrat je bila tolmačica za znakovni jezik Natalija Spark, Natalija je odraščala z gluhimi starši in je prva v Sloveniji gluhim omogočila dostop do terapije v njihovem jeziku. Žogica Marogica je njena prva tolmačena predstava za otroke. Natalija Spark:
“V gledališču moraš pridobiti občinstvo. Če ga ne pridobiš – pri gluhih, ki so zelo mimični, se vidi, da gledajo v prazno – potem veš, da nekaj ni v redu. Druga težava je interpretacija besedila. Včasih so to kakšni umetniški govori, dvogovori, simbolika, ki je gluhi ne razumejo. Vse to moramo prej predelati, obdelati, dodelati in jim prilagoditi, da bodo razumeli vsebino povedanega. V gib lahko spravimo vsako besedo, ali pa jo črkujemo, ampak to ni bistveno. Bistveno je, da gluhi igro ponotranjijo in razumejo. To je najtežji del.”
O tem, kako naporno je samo tolmačenje predstave živo, ko mora tolmač na primer prevesti v znakovni jezik besedilo več igralcev, pa Natalija Spark pravi:
“Pravzaprav moraš znati vso predstavo na pamet. Če je ne znaš, se lahko hitro izgubiš – že tako se lahko. Igralci včasih besedilo pozabijo in potem ne vemo, kaj zdaj. V takem položaju se moraš sam znajti. Načelno moraš znati besedilo na pamet in če se kaj zatakne, se je treba znajti, pokažeš malo drugače in spet zapelješ v pravo smer.”
V sklopu pobude Društva gluhih in naglušnih Ljubljana Gledališki tolmač bo danes ob 20-ih v SNG Nova Gorica na sporedu še zadnja iz niza gledaliških predstav s tolmačem za gluhe. To bodo Realisti Jureta Karasa, tolmačka pa bo Karin Brumen.
Letos zaznamujemo 30 let od vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Združenim kraljestvom, ter 30-letnico delovanja British Councila v Sloveniji. Na ti dve obletnici bo spomnil projekt "30 let. 30 zgodb.", katerem bo 30 slovenskih pisateljev in publicistov v kratkih zgodbah opisalo njihovo izkušnjo, zgodovinski dogodek ali osebo, povezano z Združenim kraljestvom. Nekatere zgodbe so že objavljene na spletnem portalu rtvslo.si. Vodja projekta je Dragan Barbutovski, sicer direktor British Councila v Sloveniji.
Danes ob 22.05 bo na 3. programu Radia Slovenija – programu ARS premiera radijske igre »Ne bojim se ne hudiča ne biriča!« Pregon tihotapke Melhiorce, o usodi Marine Melhiorce, ki ni le tihotapila živega srebra, pač pa je za zdaj tudi najstarejša poimensko znana prekupčevalka s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega. Radijska igra je nastala na podlagi monodrame, v kateri v vlogi Melhiorce nastopa idrijska igralka Metka Pavšič.
Manica Musil že vrsto let ustvarja avtorske slikanice in z njimi osvaja tuje založbe, mednarodni trg in mlade bralce. V večini slikanic nastopajo živali, saj ji to omogoča več ustvarjalne svobode. Trinajst slikanic, med njimi so Koza Cilka, Pobalinska pujsa, Čarobna školjka, Komar Janez in novejše Lev Robi, Slon Stane, Mravljinčar Franc ter Midva sva pujsa, so izšle v 13 prevodih. Avtorica sicer ne šteje držav, v katerih so že izdali njene slikanice, a jih imajo poleg mnogih evropskih držav tudi na Kitajskem, v Turčiji, Pakistanu, Indiji, Braziliji in še kje. Posneti risanke po slikanicah Manice Musil je najnovejši projekt, na to pa uspešna mariborska avtorica še vedno čaka, a naj bi ga slovenski ustvarjalci uresničili, in to v sodelovanju s tujimi koproducenti.
Razstavi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki
"Nema odmora, dok traje obnova!" je eden izmed stavkov, ki je v besednjaku ostal iz prvih let po drugi svetovni vojni, ko je obnovo takratne države zaznamovalo udarniško delo. Temu je posvečena tudi razstava v Galeriji Prešernove hiše v Kranju, ki jo je z dokumenti iz arhivov in časopisnimi poročili pripravila zgodovinarka Gorenjskega muzeja Marija Kos. Kot pravi, so to bili časi, ki so bili prežeti z evforijo, graditvijo nove države izjemno delovne generacije, novo politično ideologijo in velikimi pričakovanji, ki pa so na koncu marsikomu prinesla lahko tudi velika razočaranja. Razstava bo na ogled do 11. junija 2022.
Ena od novosti na knjižnih policah letošnjega leta je tudi monografija Z znanjem do zvezd, v kateri so svoje spomine in zapise strnili nekateri inštruktorji in zdravniki, ki so v preteklosti delili svoje znanje domačinom v Slovenski šoli za nepalske vodnike v Manangu v Nepalu. Šolo je ustanovil Aleš Kunaver, in to ravno leta 1979, ko se je tam spisala še ena pomembna zgodba: slovenski alpinisti so po novi smeri dosegli vrh Everesta. Knjigo, ki je izšla pri Planinski založbi, je uredila Mojca Volkar Trobevšek, ki v branje priporoča slednje.
Ena od novosti na knjižnih policah letošnjega leta je tudi monografija Z znanjem do zvezd, v kateri so svoje spomine in zapise strnili nekateri inštruktorji in zdravniki, ki so v preteklosti delili svoje znanje domačinom v Slovenski šoli za nepalske vodnike v Manangu v Nepalu. Šolo je ustanovil Aleš Kunaver, in to ravno leta 1979, ko se je tam spisala še ena pomembna zgodba: slovenski alpinisti so po novi smeri dosegli vrh Everesta. Knjigo, ki je izšla pri Planinski založbi, je uredila Mojca Volkar Trobevšek, ki v branje priporoča slednje.
V Ljubljani je pred časom potekal drugi simpozij o praksah razstavljanja umetnosti, arhitekture in oblikovanja na Slovenskem. Na njem so obravnavali izbrane razstave, umetnostne institucije in druge fenomene s področja razstavljanja v kronološkem loku ter z najrazličnejših vidikov. Na primer, naše prvo prizorišče, postavljeno izrecno za razstavljanje likovne umetnosti je bil Jakopičev paviljon, ki je bil po načrtih Maksa Fabianija zgrajen leta 1909. Kje pa so naši likovni umetniki, slikarji razstavljali prej? O tem nam je več povedala izredna profesorica za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktorica Beti Žerovc.
Od Hutterjevega bloka v centru do pravkar dograjene soseske Pod Pekrsko gorco na drugi strani mesta v kontekstu razstave Sto let organizirane stanovanjske gradnje, ki se v prilagojeni različici seli v Maribor.
Razstava v Koroški galeriji likovnih umetnosti, založba Kulturni center Maribor praznuje 30-letnico delovanja.
V Narodnem muzeju Slovenije so odprli virtualno razstavo Zgodbe iz davnine. Potovanje v nekdanje pokrajine, ki je nastala v okviru evropskega projekta Arheološke eKrajine Podonavja in bo odslej del stalne arheološke razstave Zgodbe s stičišča svetov. Na njej predstavljajo najnovejše vizualizacije edinstvene arheološke krajine v deželah ob reki Donavi. Tako je mogoče ob pomoči posebnih oča ali računalniških tablic doživeti železnodobna in rimska naselja. V železnodobnem gradišču Ulaka lahko obiskovalci muzeja virtualno obiščejo kovačijo in si ogledajo kovaško orodje, ognjišče in talilnico. V avstrijski višinski naselbini vstopijo v gomilo, si ogledajo ritualne predmete in se udeležijo pogrebnega rituala.
Na spletnem portalu rtvslo.si si lahko preberete prvo zgodbo projekta "30 let. 30 zgodb.", v katerem bo 30 slovenskih pisateljev in publicistov v kratkih zgodbah opisalo njihovo izkušnjo, zgodovinski dogodek ali osebo, povezano z Združenim kraljestvom. Letos namreč obeležujemo 30. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Združenim kraljestvom, ter 30-letnico delovanja British Councila v Sloveniji. Uredništvo nad tem literarnim projektom je prevzela Renata Zamida, sicer vršilka direktorice Centra Rog in naša današnja sogovornica v rubriki Knjižno priporočilo.
"London sem prvič obiskal leta 1982. Star sem bil sedemnajst let. Ne, ni bilo tako imenitno, kot sem si predstavljal, da bo: resda sem odkril National Theatre, ki je še vedno moje najljubše poslopje na svetu, vendar pa sem se bolj ukvarjal s tem, kako bi se lahko kljub železničarski stavki nekako prebil v Pariz, ki je bil naslednja postaja na mojem prvem velikem potovanju." Tako svojo prvo izkušnjo z Združenim kraljestvom v kratki zgodbi opiše esejist in prevajalec Tadej Zupančič, ki od leta 1991 živi v Londonu. Na letošnjo 30. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Združenim kraljestvom, ter 30-letnico delovanja British Councila v Sloveniji bo spomnil projekt "30 let. 30 zgodb." V njem bo 30 slovenskih pisateljev in publicistov v kratkih zgodbah opisalo njihovo izkušnjo, zgodovinski dogodek ali osebo, povezano z Združenim kraljestvom. Zgodbe bodo vsak teden objavljene na spletnem portalu RTVSLO.si, prva, ki jo je napisala Valentina Smej Novak, že danes.
V oddaji Prostor smo se odpravili v predverje beneškega Arzenala, velikega, morda celo največjega razstavnega prostora sodobne umetnosti na svetu, ki pa je del gigantske likovne manifestacije 59. nebeškega bienala.
Po istoimenskem filmu bodo nocoj v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani premierno uprizorili predstavo TV-mreža. Satirično črno komedijo o izmišljeni televizijski postaji, ki se sooča s slabo gledanostjo, je po scenariju Paddyja Chayefskega leta 1976 režiral Sidney Lumet. Film je na 49. podelitvi oskarjev dobil 4 nagrade: oskarja za izvirni scenarij in tri za igralske stvaritve.
V Ljubljani se bo začel mednarodni festival žanrskega filma Kurja polt 2022. Odprtje festivala bo ob 20.30 uri v Kinodvoru s projekcijo filma Slab dan v Black Rocku Johna Sturgesa. Letošnji, deveti festival se po lanski hibridni različici vrača v kino: v dvorani Kinodvora in Slovenske kinoteke, z izborom filmov različnih zvrsti in s spremljevalnim programom. Potekal bo do nedelje, 24. aprila.
"Verjamem, da se ljudje za stvari ne bomo bojevali in nam zanje ne bo mar, če jih ne bomo imeli radi." Tako pravi britanski fotograf Simon Norfolk. Čeprav je več kot 20 let delal na vojnih območjih od Afganistana do Severne Irske, se nima ne za fotoreporterja niti za vojnega fotografa. Zanimajo ga posledice spopadov, kaj so ti pustili na nekem območju in kaj je v nekdanjih britanskih kolonijah ostalo od Britanskega imperija. Rad reče, da je bolj kot fotograf arheolog. Zadnja leta se ukvarja s fotografiranjem posledic podnebnih sprememb, predvsem ledenikov. Ljudi želi prepričati, da bi se ob pogledu na njegove fotografije v ledenike zaljubili in tako spremenili svoj odnos do narave. Fotografije iz dveh serij Simona Norfolka so na ogled v Galeriji Jakopič v Ljubljani na razstavi TALJENJE Podobe podnebnih sprememb.
Peter Baroš je vodja SIGIC – Slovenskega glasbenoinformacijskega centra, ki se ukvarja s predstavljanjem in promocijo slovenske glasbe doma in na tujem. Je koordinator iniciative za glasbeni izvoz slovenske glasbe Music Slovenia, v imenu SIGIC-a sodeluje tudi pri snovanju konferenčnega programa showcase festivala MENT Ljubljana. Na mednarodni ravni je dejaven v zvezi HEMI, ki združuje 9 držav vzhodne, centralne in jugovzhodne Evrope in si prizadeva za uravnotežen razvoj in enake možnosti za evropski glasbeni sektor. Je podpredsednik svetovnega združenja glasbenoinformacijskih centrov IAMIC in je tudi osrednji producent prireditve Praznik glasbe, slovenske različice Fete de la Musique, ki vsako leto 21. junija po vsem svetu zaznamuje svetovni dan glasbe. Po izobrazbi je diplomirani filozof in sociolog kulture. Več let je deloval kot svetovalec za glasbo na Ministrstvu za kulturo, širši javnosti pa je poznan tudi kot saksofonist in klaviaturist skupine Zaklonišče prepeva. Kakšno je njegovo priporočilo za poslušalce in poslušalke Vala 202?
V Mariboru je bila včeraj prva javna predstavitev najnovejšega, že 12. romana pisatelja Draga Jančarja z naslovom Ob nastanku sveta. Odločitev, da bo premierna predstavitev prav v Mariboru, je bila samoumevna, so povedali v založbi Beletrina. Pisatelj je namreč tudi to literarno pripoved postavil v svoje rojstno mesto. V zgodbi se prepletajo zgodovinski dogodki, sanjski prizori, biblijske zgodbe in otroški spomini protagonista Danijela.
Neveljaven email naslov