Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po nekaterih ocenah naj bi imelo skoraj 40 % alkoholikov in več kot polovica odvisnikov od psihoaktivnih snovi vsaj eno resno duševno motnjo. Ko se takšni ljudje podajo v različne komune ali druge programe odvajanja, se tam po navadi posvetijo le njihovi odvisnosti, druge težave pa zanemarijo. Prav zaradi tega je Zavod Pelikan – Karitas ustanovil Terapevtsko skupnost za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju, ki jo krajše imenujejo Dvojna diagnoza.
Po nekaterih ocenah naj bi imelo skoraj 40 % alkoholikov in več kot polovica odvisnikov od psihoaktivnih snovi vsaj eno resno duševno motnjo. Ko se takšni ljudje podajo v različne komune ali druge programe odvajanja, se tam po navadi posvetijo le njihovi odvisnosti, druge težave pa zanemarijo. Prav zaradi tega je Zavod Pelikan – Karitas ustanovil Terapevtsko skupnost za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju, ki jo krajše imenujejo Dvojna diagnoza.
“Terapevtska skupnost je namenjena fantom in dekletom, ki imajo dvojne težave – na področju dušenega zdravja, ki niso nujno povezane z uživanjem psihoaktivnih snovi, in da je tudi težava na področju odvisnosti,” pojasnjuje mag. Drago Sukič, strokovni vodja Dvojne diagnoze. ” Obravnavamo obe področji hkrati, da torej ni eno zanemarjeno, spregledano. Niti ne gre za zaporedni pristop, gre za sočasno obravnavo, hkrati se obravnava eno in drugo, zaradi tega je mogoče pričakovati boljši izid.”
Uporabniki terapevtske skupnosti se soočajo z anksioznostjo, depresijo, bipolarno motnjo, shizofrenijo. Slednja se pogosto pojavi ob zlorabi marihuane, razlaga Sukič:
Nekatere duševne težave so vezane na gensko predispozicijo in zloraba marihuane deluje kot njihov sprožilec. Tega se mladi ne zavedajo. Za mnoge res ne predstavlja tveganja, a pri določenem odstotku uživalcev predstavlja veliko tveganje.
Program Dvojne diagnoze traja od 18 do 20 mesecev, uporabniki se vanj vključijo prostovoljno, prav tako lahko kadarkoli odidejo. Uporabnik Peter pravi, da večje krize ni imel. Bliža se koncu terapije, saj je v programu že 20. mesec:
Užival sem travo in kokain, potem pa sem dobil shizofrenijo. Tri dni sem bil čuden, sem naredil spor z družino, klicali so policijo in me za nekaj časa odpeljali v Polje. Ta program je našla sestra in je rekla, da bi bilo dobro, če bi šel, ker bi se mi lahko sicer to ponovilo. Prišel bi iz Polja in spet zaužil drogo in bi se to ponavljalo.
Terapevti so v skupnosti prisotni 24 ur na dan, saj tako uporabniki niso nikoli sami in lahko vedno dobijo pomoč v obliki pogovora. “Pomagamo jim pri postavitvi nekih novih vzorcev, delovnih navad. Zato je urnik zelo natančno strukturiran. Osebe s tovrstnimi težavami to strukturo potrebujejo. Sami se zbujajo, si pripravijo zajtrk, potem telovadijo, po zajtrku vse pospravijo, sledi terapevtska skupina, potem se odpravimo na sprehod. Sledi delovna terapija, saj ima vsak svojo odgovornost, ki se na 14 dni spreminja. Nekateri delajo na vrtu, drugi v hiši. Potem sledi kosilo, počitek, popoldan pa še aktivnosti, predvsem kakšen šport, daljši sprehodi, ustvarjalne delavnice. V ta del vključujemo tudi prostovoljce. Tudi zvečer je organizirana aktivnost, gledajo kakšen dokumentarni film, imajo tedensko evalvacijo. Konec tedna je malo bolj sproščen. Omejimo jim tudi stik z zunanjim svetom, saj je bolje zanje, da se tekom programa posvetijo le sebi in zdravljenju. Stik z ljudmi, ki so bili del njihove družbe, bi jih lahko oviral pri zdravljenju,” pojasnjuje terapevtka Ana Bevk Umiastowski.
Vsak uporabnik ima izdelan individualni načrt, ki je usmerjen k temu, da uporabnik dobi uvid v tisto področje, kjer lahko dosega svoje cilje in razvija odgovornost, z doseganjem ciljev pa tudi krepi svojo samozavest. Kot razlaga uporabnica Anja, ki je v skupnosti dva meseca, ji je tu končno uspelo doseči dolgo časa zasledovan cilj:
Na urnik sem se navadila, struktura mi prav paše, ker se je sicer sama nisem nikoli držala. Pomagala mi je, da se držim enih svojih ciljev, načrtov. Napisala sem kratko zgodbo za natečaj. Tega sem se lotevala že pet let, a mi ni uspelo. Zdaj imam mentorico, ki mi pomaga. V zunanjem svetu tega nikoli ne bi dobila.
Anja pravi, da se je najtežje navadila na hrano. Da sicer čokolade na primer sploh ne mara, a zdaj, ko do nje nima dostopa, si jo izjemno želi. Boji pa se prihodnjih mesecev, ko bi lahko vsakodnevna rutina s seboj prinesla tudi kakšno globljo krizo. S tem ima nekaj več izkušnje Moris, ki je v skupnosti 9 mesecev, drogo pa je užival 32 let:
Na začetku programa me je kar prijemalo, imeli smo celo skupinski zdrs, ko smo zlorabljali neka zdravila. Sčasoma pa to znaš urediti, se znebiš te želje po drogi. Če stvar vzameš 100 %, resno, potem ti je to lahko v veselje. Če pa prideš s figo v žepu, se ti ne izide. Moraš vlagati voljo, požrtvovalnost, pridnost, sicer trpiš.
Moris pravi, da se uporabniki spodbujajo med seboj. Tisti, ki so že blizu odhodu, bodrijo tiste, ki so na sredini programa. Tisti, ki so v skupnosti 9, 10, 11 mesecev, bodrijo začetnike.
Terapevti pa pomagajo tudi tistim, ki so blizu odhodu. “Zelo pomemben je prehod v realno življenje. V programu so uporabniki odmaknjeni od takšnih in drugačnih stresnih dejavnikov, ki se potem znova pojavijo. Poiskati in obdržati je treba službo. Prav zato morajo uporabniki že v programu spoznati svoje kompetence. Velik problem je, če gre oseba ven z nerealnimi cilji. In potem, ko jih ne doseže, ji pade motivacija in si misli, da ji tako ali tako ne bo nikoli uspelo. To pa je nevarno za zdrs, da ne bi znova zapadla v star ritual,” dodaja mag. Sukič.
874 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Po nekaterih ocenah naj bi imelo skoraj 40 % alkoholikov in več kot polovica odvisnikov od psihoaktivnih snovi vsaj eno resno duševno motnjo. Ko se takšni ljudje podajo v različne komune ali druge programe odvajanja, se tam po navadi posvetijo le njihovi odvisnosti, druge težave pa zanemarijo. Prav zaradi tega je Zavod Pelikan – Karitas ustanovil Terapevtsko skupnost za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju, ki jo krajše imenujejo Dvojna diagnoza.
Po nekaterih ocenah naj bi imelo skoraj 40 % alkoholikov in več kot polovica odvisnikov od psihoaktivnih snovi vsaj eno resno duševno motnjo. Ko se takšni ljudje podajo v različne komune ali druge programe odvajanja, se tam po navadi posvetijo le njihovi odvisnosti, druge težave pa zanemarijo. Prav zaradi tega je Zavod Pelikan – Karitas ustanovil Terapevtsko skupnost za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju, ki jo krajše imenujejo Dvojna diagnoza.
“Terapevtska skupnost je namenjena fantom in dekletom, ki imajo dvojne težave – na področju dušenega zdravja, ki niso nujno povezane z uživanjem psihoaktivnih snovi, in da je tudi težava na področju odvisnosti,” pojasnjuje mag. Drago Sukič, strokovni vodja Dvojne diagnoze. ” Obravnavamo obe področji hkrati, da torej ni eno zanemarjeno, spregledano. Niti ne gre za zaporedni pristop, gre za sočasno obravnavo, hkrati se obravnava eno in drugo, zaradi tega je mogoče pričakovati boljši izid.”
Uporabniki terapevtske skupnosti se soočajo z anksioznostjo, depresijo, bipolarno motnjo, shizofrenijo. Slednja se pogosto pojavi ob zlorabi marihuane, razlaga Sukič:
Nekatere duševne težave so vezane na gensko predispozicijo in zloraba marihuane deluje kot njihov sprožilec. Tega se mladi ne zavedajo. Za mnoge res ne predstavlja tveganja, a pri določenem odstotku uživalcev predstavlja veliko tveganje.
Program Dvojne diagnoze traja od 18 do 20 mesecev, uporabniki se vanj vključijo prostovoljno, prav tako lahko kadarkoli odidejo. Uporabnik Peter pravi, da večje krize ni imel. Bliža se koncu terapije, saj je v programu že 20. mesec:
Užival sem travo in kokain, potem pa sem dobil shizofrenijo. Tri dni sem bil čuden, sem naredil spor z družino, klicali so policijo in me za nekaj časa odpeljali v Polje. Ta program je našla sestra in je rekla, da bi bilo dobro, če bi šel, ker bi se mi lahko sicer to ponovilo. Prišel bi iz Polja in spet zaužil drogo in bi se to ponavljalo.
Terapevti so v skupnosti prisotni 24 ur na dan, saj tako uporabniki niso nikoli sami in lahko vedno dobijo pomoč v obliki pogovora. “Pomagamo jim pri postavitvi nekih novih vzorcev, delovnih navad. Zato je urnik zelo natančno strukturiran. Osebe s tovrstnimi težavami to strukturo potrebujejo. Sami se zbujajo, si pripravijo zajtrk, potem telovadijo, po zajtrku vse pospravijo, sledi terapevtska skupina, potem se odpravimo na sprehod. Sledi delovna terapija, saj ima vsak svojo odgovornost, ki se na 14 dni spreminja. Nekateri delajo na vrtu, drugi v hiši. Potem sledi kosilo, počitek, popoldan pa še aktivnosti, predvsem kakšen šport, daljši sprehodi, ustvarjalne delavnice. V ta del vključujemo tudi prostovoljce. Tudi zvečer je organizirana aktivnost, gledajo kakšen dokumentarni film, imajo tedensko evalvacijo. Konec tedna je malo bolj sproščen. Omejimo jim tudi stik z zunanjim svetom, saj je bolje zanje, da se tekom programa posvetijo le sebi in zdravljenju. Stik z ljudmi, ki so bili del njihove družbe, bi jih lahko oviral pri zdravljenju,” pojasnjuje terapevtka Ana Bevk Umiastowski.
Vsak uporabnik ima izdelan individualni načrt, ki je usmerjen k temu, da uporabnik dobi uvid v tisto področje, kjer lahko dosega svoje cilje in razvija odgovornost, z doseganjem ciljev pa tudi krepi svojo samozavest. Kot razlaga uporabnica Anja, ki je v skupnosti dva meseca, ji je tu končno uspelo doseči dolgo časa zasledovan cilj:
Na urnik sem se navadila, struktura mi prav paše, ker se je sicer sama nisem nikoli držala. Pomagala mi je, da se držim enih svojih ciljev, načrtov. Napisala sem kratko zgodbo za natečaj. Tega sem se lotevala že pet let, a mi ni uspelo. Zdaj imam mentorico, ki mi pomaga. V zunanjem svetu tega nikoli ne bi dobila.
Anja pravi, da se je najtežje navadila na hrano. Da sicer čokolade na primer sploh ne mara, a zdaj, ko do nje nima dostopa, si jo izjemno želi. Boji pa se prihodnjih mesecev, ko bi lahko vsakodnevna rutina s seboj prinesla tudi kakšno globljo krizo. S tem ima nekaj več izkušnje Moris, ki je v skupnosti 9 mesecev, drogo pa je užival 32 let:
Na začetku programa me je kar prijemalo, imeli smo celo skupinski zdrs, ko smo zlorabljali neka zdravila. Sčasoma pa to znaš urediti, se znebiš te želje po drogi. Če stvar vzameš 100 %, resno, potem ti je to lahko v veselje. Če pa prideš s figo v žepu, se ti ne izide. Moraš vlagati voljo, požrtvovalnost, pridnost, sicer trpiš.
Moris pravi, da se uporabniki spodbujajo med seboj. Tisti, ki so že blizu odhodu, bodrijo tiste, ki so na sredini programa. Tisti, ki so v skupnosti 9, 10, 11 mesecev, bodrijo začetnike.
Terapevti pa pomagajo tudi tistim, ki so blizu odhodu. “Zelo pomemben je prehod v realno življenje. V programu so uporabniki odmaknjeni od takšnih in drugačnih stresnih dejavnikov, ki se potem znova pojavijo. Poiskati in obdržati je treba službo. Prav zato morajo uporabniki že v programu spoznati svoje kompetence. Velik problem je, če gre oseba ven z nerealnimi cilji. In potem, ko jih ne doseže, ji pade motivacija in si misli, da ji tako ali tako ne bo nikoli uspelo. To pa je nevarno za zdrs, da ne bi znova zapadla v star ritual,” dodaja mag. Sukič.
Ob svetovnem dnevu zavedanja o avtizmu, 2. aprilu, smo v oddaji Med štirimi stenami govorili o odraslih z motnjami avtističnega spektra. Avtizem se v medicinskem smislu obravnava kot kompleksna razvojna nevrološka motnja, pri kateri se možgani razvijajo in delujejo na drugačen način. Kakšne težave imajo odrasli z avtizmom v vsakdanjem življenju, kako je s šolanjem in zaposlitvijo? Kako na avtizem vplivajo pridružene težave v duševnem zdravju in kakšna pridobitev je prvi Center za mladostnike in odrasle z avtizmom v Domžalah – o tem smo govorili v oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Gosta oddaje Med štirimi stenami bosta Jerneja in Klemen Renko, profesionalna mama in oče. Njuna mlajša hči Nina se je rodila gluha, z izrazito hipotonijo in hipertonijo, polimikrogirijo ter sumom na mitohondrijsko bolezen. Napovedali so, da po vsej verjetnosti ne bo nikoli hodila in govorila. Že zelo zgodaj sta spoznala, da sta onadva tista, ki ji lahko najbolj pomagata. Začela sta iskati rešitve. Izobraževala sta se na IAHP inštitutu (The institute for the Achievement of Human Potential) in pridobila certifikat "professional mother and father". Pridobila sta veliko znanja in na podlagi le-tega ter izkušenj zbrala najučinkovitejše metode za pospešitev otrokovega razvoja in jih povezala v celovit razvojni program. Danes svetujeta družinam, ki imajo otroke, ki zaostajajo v razvoju. O njihovi družinski življenjski poti in o pozitivnih vidikih izvajanja individualnega razvojnega programa se bo z njima pogovarjala Petra Medved.
Reto center je nevladna neprofitna organizacija, ki združuje na eni strani pomoč odvisnikom od prepovedanih drog, alkohola, tablet ter na drugi ekologijo. Njihov program odvajanja traja od enega leta do leta in pol, posebnost v primerjavi z drugimi programi odvajanja od drog, ki jih je mogoče najti v Sloveniji, je, da ga vodijo nekdanji odvisniki. Pravijo, da je zelo pomembno, da si v času odvajanja zaposlen tako mentalno kot fizično. Za prvi del skrbijo s pogovorom, za drugega z odvažanjem in obnavljanjem starega pohištva. Tega v prodajalni na Zaloški cesti v Ljubljani tudi prodajajo, socialno ogroženim ga včasih celo podarijo. Delovanje Reto centra vam bomo predstavili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami po 10. uri na Prvem. Bodite z nami!
Partnerja in socialna delavca Branka Knific in Tone Kladnik v okviru Društva za zdravo življenje in dobre medčloveške odnose Viharnik delata z alkoholiki, njihovimi družinami in drugimi ljudmi v stiski po programu, ki je modificirana oblika socialno-andragoške metode zdravljenja dr. Janeza Ruglja. Program, ki se imenuje Urejanje alkoholikov in drugih ljudi v stiski, je pred tridesetimi leti razvil Tone Kladnik in vanj postopno vpeljeval novosti kot so na primer tekaška šola, preizkusi tekaških zmogljivosti, povezovanje med stanovalci doma upokojencev in družinami iz programa urejanja ter prijateljske skupine kot nadaljevanje rehabilitacije po osnovnem programu, saj urejanje alkoholizma traja vse življenje.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Nekdanja atletinja Brigita Langerholc Žager, na poletnih olimpijskih igrah je nastopila leta 2000 v Sydneju in leta 2008 v Pekingu, je danes družinska in poslovna ženska. Njen prehod iz športnega v običajno življenje pa še zdaleč ni bil lahek. Doživela je krizo in po porodu tudi depresijo, ki si je ni priznala. Danes o depresiji in izhodu iz nje govori odkrito. Sedanje življenje pa gradi na pozitivnem pogledu na svet, izkušnjah iz vrhunskega športa in študija v Združenih državah Amerike, pa tudi na alternativnih oblikah samospoznavanja in zdravljenja.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Izzivi vzgoje tudi v današnjih časih zaposlujejo številne starše, ki iščejo boljše rešitve, konkretne ideje in pozitivno spodbudo za urejanje odnosov v družini. Ena izmed možnosti, ki jo imajo, je preventivni projekt Neverjetna leta, ki v Sloveniji od leta 2015 poteka na ljubljanski pediatrični kliniki, od lani pa še na 8 lokacijah po Sloveniji. O izzivih vzgoje se bomo pogovarjali z Evo Strmljan Kreslin, direktorico Javnega zavoda Mala ulica – Centra za otroke in družine v Ljubljani, ki je ena izmed ustanov, vključenih v projekt Neverjetna leta, in Sašem Stojanovičem, ki se je treninga starševstva udeležil lansko jesen.
Med najbolj ranljivimi skupinami, ki se na trgu dela soočajo s še posebno velikimi težavami pri zaposlovanju, so invalidi. Delo je vrednota, dolgotrajna brezposelnost pa pripomore k temu, da ljudje ostajajo doma, brez socialne mreže ter izgubljajo delovne spretnosti, veščine in občutek lastne vrednosti. Kako izboljšati kakovost življenja nezaposljivih invalidnih oseb in hkrati ohraniti njihove delovne navade? Kako izboljšati zaposlitvene možnosti tudi ob pomoči zaposlitvene rehabilitacije in kako pomembni so zaposlitveni centri za osebe, ki se zaradi invalidnosti ne morejo zaposliti v običajnem delovnem okolju? O tem bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami z gostjama, direktorico Inštituta za razvoj človekovih potencialov Integra Sonjo Bercko Eisenreich in invalidko, ki je zaposlena v Zaposlitvenem centru GEA, Zavodu za usposabljanje in zaposlovanje invalidov Anito Sternad.
Gluhoslepota sodi med najhujše invalidnosti. Gre za hkratno okvaro vida in sluha. Zaradi kombinacije vidnih in slušnih okvar ali popolne izgube obeh čutov sta komunikacija in dostop do informacij za gluhoslepo osebo zelo ovirana. To ji povzroča težave v vsakdanjem življenju, zato potrebuje posebno prilagojeno pomoč. V Združenju gluhoslepih Slovenije DLAN trenutno skrbijo za več kot 140 ljudi z gluhoslepoto. Kakšno je življenje z njo, s kakšnimi težavami se srečujejo starši gluhoslepih otrok, kako jim omogočajo kar se da kakovostno življenje ter kako jim blažijo čustvene stiske – o tem z Jasmino Erklavec in Igorjem Kastelicem, ki imata gluhoslepa otroka.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Božič je družinski praznik, družina pa naj bi bila otrokom trdna opora, k njej naj bi se vedno radi vračali po pomoč, podporo in razumevanje. Zakonca Karmen in Peter Tomažič imata šest otrok. Kaj jima pomeni družina, kakšne vrednote bi rada predala svojim otrokom in kako ohranjajo družinsko povezanost ter kako gledata na decembrsko potrošniško mrzlico in na obdarovanje - o tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Petra Medved.
Odkritje gena za prezgodnje staranje je povezano z malim Tiborjem, ki se je rodil z osmimi meseci. Bil je premajhen in prelahek, imel je premalo podkožnega maščevja in še druge razvojne nepravilnosti ter težave pri napredovanju. Njegova mama Irena Lesjak je ob njegovi smrti pri šestih mesecih omogočila, da so začeli raziskovati njegove bolezenske težave. Ko so znanstveniki in raziskovalci Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko UKC Ljubljana objavili novo odkritje, je povedala: »Morda zveni čudno, ampak jaz sem neizmerno srečna, ker je moj edinstveni otrok uspel s svojo misijo, da je medicina stopila korak naprej.«
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Invalidi se v vsakdanjem življenju srečujejo z ovirami v grajenem okolju, prometu, informacijski in komunikacijski tehnologiji ter storitvah, zato sta pri zagotavljanju uresničevanja njihovih ciljev ključnega pomena dostopnost in sodelovanje v družbi, je v poslanici ob 3. decembru - mednarodnem dnevu invalidov - zapisal Svet za invalide Republike Slovenije. S kakšnimi težavami se invalidi srečujejo na področju dostopnosti, kako premagujejo ovire, kakšne so njihove potrebe in ali imajo možnost sodelovati na vseh ravneh družbenega in gospodarskega življenja? O tem bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami z gosti - sekretarjem Društva distrofikov Slovenije Ivom Jakovljevičem, predsednikom Društva paraplegikov jugozahodne Štajerske Janezom Hudejem in svetovalcem za fizično, komunikacijsko in spletno dostopnost založbe Beletrina Antunom Smerdelom. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Hujšanje je v teoriji precej preprosto: v telo moramo vnesti manj kalorij, kot jih porabimo za vsakodnevno delovanje. Seveda je to veliko težja naloga, kot se zdi na prvi pogled, in zlasti pri ekstremno hudi, bolezenski debelosti, je pogosto potrebno uporabiti tudi druge metode. Predstavili bomo tako imenovano bariatrično kirurgijo. Tovrstne operacije (zmanjšanje želodca ali namestitev prilagodljivega traku) opravljajo tudi v Sloveniji, največ v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Začetki segajo v leto 2005, ko jih je začel opravljati dr. Brane Breznikar. Kako je danes, pa v tokratni oddaji. Slišali bomo tudi osebno zgodbo.
Tatjana in Matjaž Nekrep sta pred desetimi leti izgubila sina Bora. Ker nista dobila odgovora, zakaj je umrl njun sin, sta se s svojo zgodbo izpostavila javnosti. V tem času sta navezala številne stike z starši, ki imajo podobne zgodbe, in na domačem vrtu postavila okrasni vrt v Borov spomin. O tem, kakšen pečat je v njunem življenju pustila sinova smrt in kako vsak dan znova iščeta smisel svojega življenja, se z njima pogovarja Jana Bajželj.
V Sloveniji že več kot 100.000 prebivalcev prejema zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni, to število pa je vsako leto višje za približno 3 odstotke. Delež odraslih s sladkorno boleznijo, starih od 25 do 74 let, je po podatkih anketne raziskave Nacionalnega inštituta za javno zdravje leta 2016 znašal 6 odstotkov. Lani je bila povprečna starost bolnikov s sladkorno boleznijo, ki se zdravijo z zdravili, 66,3 let. Pri moških je sladkorna bolezen pogostejša kot pri ženskah, delež obolelih moških pa je v zadnjih 10 letih izraziteje naraščal. Tako pri nas z zdravljeno sladkorno boleznijo živi 63.600 ljudi, starih 65 let ali več, oziroma vsaka peta oseba nad 65. letom, poroča Nacionalni inštitut za javno zdravje. Kateri so dejavniki tveganja, kako se razvijata sladkorna bolezen tipa 1 in 2, kateri so kronični zapleti, kakšno je zdravljenje in obvladovanje bolezni ter kakšno je življenje z njo, o tem bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami. Gostji oddaje bosta specialistka diabetologinja iz UKC Ljubljana in NIJZ doktorica Jelka Zaletel ter Maruša Pavčič, ki že 60 let živi s sladkorno boleznijo. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Med 20 in 25 % parov v Sloveniji se spozna prek spleta. Kljub temu spletno spoznavanje še vedno velja za tabu temo, saj mnogi ne želijo povedati, da so se spoznali prav na ta način. Spletnim zmenkarijam in portalom, prek katerih je mogoče spoznati potencialnega partnerja, se bomo posvetili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami, ko bomo pojasnili, kakšne so specifike tega načina spoznavanja in kakšne pasti. Pridružili se nam bosta uporabnica zmenkarskih portalov Tina ter socialna pedagoginja in svetovalka za partnerske odnose Melita Kuhar, ki pravi, da mora spletna komunikacija čim prej preiti v živi stik. Več pa v ponedeljek po 10. uri na Prvem. Vabljeni k poslušanju!
Neveljaven email naslov