Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po nekaterih ocenah naj bi imelo skoraj 40 % alkoholikov in več kot polovica odvisnikov od psihoaktivnih snovi vsaj eno resno duševno motnjo. Ko se takšni ljudje podajo v različne komune ali druge programe odvajanja, se tam po navadi posvetijo le njihovi odvisnosti, druge težave pa zanemarijo. Prav zaradi tega je Zavod Pelikan – Karitas ustanovil Terapevtsko skupnost za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju, ki jo krajše imenujejo Dvojna diagnoza.
Po nekaterih ocenah naj bi imelo skoraj 40 % alkoholikov in več kot polovica odvisnikov od psihoaktivnih snovi vsaj eno resno duševno motnjo. Ko se takšni ljudje podajo v različne komune ali druge programe odvajanja, se tam po navadi posvetijo le njihovi odvisnosti, druge težave pa zanemarijo. Prav zaradi tega je Zavod Pelikan – Karitas ustanovil Terapevtsko skupnost za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju, ki jo krajše imenujejo Dvojna diagnoza.
“Terapevtska skupnost je namenjena fantom in dekletom, ki imajo dvojne težave – na področju dušenega zdravja, ki niso nujno povezane z uživanjem psihoaktivnih snovi, in da je tudi težava na področju odvisnosti,” pojasnjuje mag. Drago Sukič, strokovni vodja Dvojne diagnoze. ” Obravnavamo obe področji hkrati, da torej ni eno zanemarjeno, spregledano. Niti ne gre za zaporedni pristop, gre za sočasno obravnavo, hkrati se obravnava eno in drugo, zaradi tega je mogoče pričakovati boljši izid.”
Uporabniki terapevtske skupnosti se soočajo z anksioznostjo, depresijo, bipolarno motnjo, shizofrenijo. Slednja se pogosto pojavi ob zlorabi marihuane, razlaga Sukič:
Nekatere duševne težave so vezane na gensko predispozicijo in zloraba marihuane deluje kot njihov sprožilec. Tega se mladi ne zavedajo. Za mnoge res ne predstavlja tveganja, a pri določenem odstotku uživalcev predstavlja veliko tveganje.
Program Dvojne diagnoze traja od 18 do 20 mesecev, uporabniki se vanj vključijo prostovoljno, prav tako lahko kadarkoli odidejo. Uporabnik Peter pravi, da večje krize ni imel. Bliža se koncu terapije, saj je v programu že 20. mesec:
Užival sem travo in kokain, potem pa sem dobil shizofrenijo. Tri dni sem bil čuden, sem naredil spor z družino, klicali so policijo in me za nekaj časa odpeljali v Polje. Ta program je našla sestra in je rekla, da bi bilo dobro, če bi šel, ker bi se mi lahko sicer to ponovilo. Prišel bi iz Polja in spet zaužil drogo in bi se to ponavljalo.
Terapevti so v skupnosti prisotni 24 ur na dan, saj tako uporabniki niso nikoli sami in lahko vedno dobijo pomoč v obliki pogovora. “Pomagamo jim pri postavitvi nekih novih vzorcev, delovnih navad. Zato je urnik zelo natančno strukturiran. Osebe s tovrstnimi težavami to strukturo potrebujejo. Sami se zbujajo, si pripravijo zajtrk, potem telovadijo, po zajtrku vse pospravijo, sledi terapevtska skupina, potem se odpravimo na sprehod. Sledi delovna terapija, saj ima vsak svojo odgovornost, ki se na 14 dni spreminja. Nekateri delajo na vrtu, drugi v hiši. Potem sledi kosilo, počitek, popoldan pa še aktivnosti, predvsem kakšen šport, daljši sprehodi, ustvarjalne delavnice. V ta del vključujemo tudi prostovoljce. Tudi zvečer je organizirana aktivnost, gledajo kakšen dokumentarni film, imajo tedensko evalvacijo. Konec tedna je malo bolj sproščen. Omejimo jim tudi stik z zunanjim svetom, saj je bolje zanje, da se tekom programa posvetijo le sebi in zdravljenju. Stik z ljudmi, ki so bili del njihove družbe, bi jih lahko oviral pri zdravljenju,” pojasnjuje terapevtka Ana Bevk Umiastowski.
Vsak uporabnik ima izdelan individualni načrt, ki je usmerjen k temu, da uporabnik dobi uvid v tisto področje, kjer lahko dosega svoje cilje in razvija odgovornost, z doseganjem ciljev pa tudi krepi svojo samozavest. Kot razlaga uporabnica Anja, ki je v skupnosti dva meseca, ji je tu končno uspelo doseči dolgo časa zasledovan cilj:
Na urnik sem se navadila, struktura mi prav paše, ker se je sicer sama nisem nikoli držala. Pomagala mi je, da se držim enih svojih ciljev, načrtov. Napisala sem kratko zgodbo za natečaj. Tega sem se lotevala že pet let, a mi ni uspelo. Zdaj imam mentorico, ki mi pomaga. V zunanjem svetu tega nikoli ne bi dobila.
Anja pravi, da se je najtežje navadila na hrano. Da sicer čokolade na primer sploh ne mara, a zdaj, ko do nje nima dostopa, si jo izjemno želi. Boji pa se prihodnjih mesecev, ko bi lahko vsakodnevna rutina s seboj prinesla tudi kakšno globljo krizo. S tem ima nekaj več izkušnje Moris, ki je v skupnosti 9 mesecev, drogo pa je užival 32 let:
Na začetku programa me je kar prijemalo, imeli smo celo skupinski zdrs, ko smo zlorabljali neka zdravila. Sčasoma pa to znaš urediti, se znebiš te želje po drogi. Če stvar vzameš 100 %, resno, potem ti je to lahko v veselje. Če pa prideš s figo v žepu, se ti ne izide. Moraš vlagati voljo, požrtvovalnost, pridnost, sicer trpiš.
Moris pravi, da se uporabniki spodbujajo med seboj. Tisti, ki so že blizu odhodu, bodrijo tiste, ki so na sredini programa. Tisti, ki so v skupnosti 9, 10, 11 mesecev, bodrijo začetnike.
Terapevti pa pomagajo tudi tistim, ki so blizu odhodu. “Zelo pomemben je prehod v realno življenje. V programu so uporabniki odmaknjeni od takšnih in drugačnih stresnih dejavnikov, ki se potem znova pojavijo. Poiskati in obdržati je treba službo. Prav zato morajo uporabniki že v programu spoznati svoje kompetence. Velik problem je, če gre oseba ven z nerealnimi cilji. In potem, ko jih ne doseže, ji pade motivacija in si misli, da ji tako ali tako ne bo nikoli uspelo. To pa je nevarno za zdrs, da ne bi znova zapadla v star ritual,” dodaja mag. Sukič.
875 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Po nekaterih ocenah naj bi imelo skoraj 40 % alkoholikov in več kot polovica odvisnikov od psihoaktivnih snovi vsaj eno resno duševno motnjo. Ko se takšni ljudje podajo v različne komune ali druge programe odvajanja, se tam po navadi posvetijo le njihovi odvisnosti, druge težave pa zanemarijo. Prav zaradi tega je Zavod Pelikan – Karitas ustanovil Terapevtsko skupnost za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju, ki jo krajše imenujejo Dvojna diagnoza.
Po nekaterih ocenah naj bi imelo skoraj 40 % alkoholikov in več kot polovica odvisnikov od psihoaktivnih snovi vsaj eno resno duševno motnjo. Ko se takšni ljudje podajo v različne komune ali druge programe odvajanja, se tam po navadi posvetijo le njihovi odvisnosti, druge težave pa zanemarijo. Prav zaradi tega je Zavod Pelikan – Karitas ustanovil Terapevtsko skupnost za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju, ki jo krajše imenujejo Dvojna diagnoza.
“Terapevtska skupnost je namenjena fantom in dekletom, ki imajo dvojne težave – na področju dušenega zdravja, ki niso nujno povezane z uživanjem psihoaktivnih snovi, in da je tudi težava na področju odvisnosti,” pojasnjuje mag. Drago Sukič, strokovni vodja Dvojne diagnoze. ” Obravnavamo obe področji hkrati, da torej ni eno zanemarjeno, spregledano. Niti ne gre za zaporedni pristop, gre za sočasno obravnavo, hkrati se obravnava eno in drugo, zaradi tega je mogoče pričakovati boljši izid.”
Uporabniki terapevtske skupnosti se soočajo z anksioznostjo, depresijo, bipolarno motnjo, shizofrenijo. Slednja se pogosto pojavi ob zlorabi marihuane, razlaga Sukič:
Nekatere duševne težave so vezane na gensko predispozicijo in zloraba marihuane deluje kot njihov sprožilec. Tega se mladi ne zavedajo. Za mnoge res ne predstavlja tveganja, a pri določenem odstotku uživalcev predstavlja veliko tveganje.
Program Dvojne diagnoze traja od 18 do 20 mesecev, uporabniki se vanj vključijo prostovoljno, prav tako lahko kadarkoli odidejo. Uporabnik Peter pravi, da večje krize ni imel. Bliža se koncu terapije, saj je v programu že 20. mesec:
Užival sem travo in kokain, potem pa sem dobil shizofrenijo. Tri dni sem bil čuden, sem naredil spor z družino, klicali so policijo in me za nekaj časa odpeljali v Polje. Ta program je našla sestra in je rekla, da bi bilo dobro, če bi šel, ker bi se mi lahko sicer to ponovilo. Prišel bi iz Polja in spet zaužil drogo in bi se to ponavljalo.
Terapevti so v skupnosti prisotni 24 ur na dan, saj tako uporabniki niso nikoli sami in lahko vedno dobijo pomoč v obliki pogovora. “Pomagamo jim pri postavitvi nekih novih vzorcev, delovnih navad. Zato je urnik zelo natančno strukturiran. Osebe s tovrstnimi težavami to strukturo potrebujejo. Sami se zbujajo, si pripravijo zajtrk, potem telovadijo, po zajtrku vse pospravijo, sledi terapevtska skupina, potem se odpravimo na sprehod. Sledi delovna terapija, saj ima vsak svojo odgovornost, ki se na 14 dni spreminja. Nekateri delajo na vrtu, drugi v hiši. Potem sledi kosilo, počitek, popoldan pa še aktivnosti, predvsem kakšen šport, daljši sprehodi, ustvarjalne delavnice. V ta del vključujemo tudi prostovoljce. Tudi zvečer je organizirana aktivnost, gledajo kakšen dokumentarni film, imajo tedensko evalvacijo. Konec tedna je malo bolj sproščen. Omejimo jim tudi stik z zunanjim svetom, saj je bolje zanje, da se tekom programa posvetijo le sebi in zdravljenju. Stik z ljudmi, ki so bili del njihove družbe, bi jih lahko oviral pri zdravljenju,” pojasnjuje terapevtka Ana Bevk Umiastowski.
Vsak uporabnik ima izdelan individualni načrt, ki je usmerjen k temu, da uporabnik dobi uvid v tisto področje, kjer lahko dosega svoje cilje in razvija odgovornost, z doseganjem ciljev pa tudi krepi svojo samozavest. Kot razlaga uporabnica Anja, ki je v skupnosti dva meseca, ji je tu končno uspelo doseči dolgo časa zasledovan cilj:
Na urnik sem se navadila, struktura mi prav paše, ker se je sicer sama nisem nikoli držala. Pomagala mi je, da se držim enih svojih ciljev, načrtov. Napisala sem kratko zgodbo za natečaj. Tega sem se lotevala že pet let, a mi ni uspelo. Zdaj imam mentorico, ki mi pomaga. V zunanjem svetu tega nikoli ne bi dobila.
Anja pravi, da se je najtežje navadila na hrano. Da sicer čokolade na primer sploh ne mara, a zdaj, ko do nje nima dostopa, si jo izjemno želi. Boji pa se prihodnjih mesecev, ko bi lahko vsakodnevna rutina s seboj prinesla tudi kakšno globljo krizo. S tem ima nekaj več izkušnje Moris, ki je v skupnosti 9 mesecev, drogo pa je užival 32 let:
Na začetku programa me je kar prijemalo, imeli smo celo skupinski zdrs, ko smo zlorabljali neka zdravila. Sčasoma pa to znaš urediti, se znebiš te želje po drogi. Če stvar vzameš 100 %, resno, potem ti je to lahko v veselje. Če pa prideš s figo v žepu, se ti ne izide. Moraš vlagati voljo, požrtvovalnost, pridnost, sicer trpiš.
Moris pravi, da se uporabniki spodbujajo med seboj. Tisti, ki so že blizu odhodu, bodrijo tiste, ki so na sredini programa. Tisti, ki so v skupnosti 9, 10, 11 mesecev, bodrijo začetnike.
Terapevti pa pomagajo tudi tistim, ki so blizu odhodu. “Zelo pomemben je prehod v realno življenje. V programu so uporabniki odmaknjeni od takšnih in drugačnih stresnih dejavnikov, ki se potem znova pojavijo. Poiskati in obdržati je treba službo. Prav zato morajo uporabniki že v programu spoznati svoje kompetence. Velik problem je, če gre oseba ven z nerealnimi cilji. In potem, ko jih ne doseže, ji pade motivacija in si misli, da ji tako ali tako ne bo nikoli uspelo. To pa je nevarno za zdrs, da ne bi znova zapadla v star ritual,” dodaja mag. Sukič.
Demenca je kronična napredujoča bolezen, ki prizadene možganske celice, odgovorne za spomin, mišljenje, orientacijo, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje. Najpogostejša oblika demence je Alzheimerjeva bolezen. Po podatkih ADI- Alzhheimer Disease International je na svetu je več kot 47 milijonov bolnikov z demenco, v Evropi 9,9 milijona, v Sloveniji pa približno 32 tisoč. Bolezen posameznika prizadene na vseh področjih življenja. Težave se kažejo v nezmožnosti obvladovanja vsakdanjih dejavnosti, v medsebojnih odnosih v družini in s prijatelji, bolezen povzroča tudi hude vedenjske in osebnostne spremembe. V oddaji Med štirimi stenami se bomo pogovarjali o tem, kako se sporazumevamo z bolnikom z demenco, kako se odzvati na pogovor ne da bi izzvali čustveno reakcijo bolnika, zakaj in kako nastanejo težave pri sporazumevanju, kateri so pripomočki za ohranjanje in spodbujanje komunikacije, kako lahko prilagojeno bivanjsko okolje lajša komunikacijo in kako se pogovarjati, ko verbalna komunikacija zaradi bolezni ni več mogoča. Gostji oddaje bosta asistentka doktorica Veronika Kragelj, diplomirana psihologinja, specializantka klinične psihologije in Zdenka Ferengja, žena moža z demenco. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Nesporazumi, spori in konflikti so tudi v delovnem okolju sestavni del odnosov med zaposlenimi. Vendar je pri tem pomembno, na kakšen način jih v organizaciji rešujejo. Kadar gre za sistematični pritisk, in ne za enkratno ravnanje, lahko govorimo o trpinčenju in nadlegovanju. Žrtve se v svoji koži počutijo nemočne, lahko celo zbolijo. Po drugi strani pa se kdo rad izogne naloženemu delu pod pretvezo, da njegov nadrejeni izvaja trpinčenje. O dilemah trpinčenja in nadlegovanja na delovnem mestu, pomoči žrtvam in sodni praski bomo govorili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. Sogovorniki bodo konflikt in mobing svetovalka Pavla Mlinarič, psiholog Boštjan Bajec, odvetnica Tina Šnajder Paunović in Daša Šarkanj, predsednica Zavoda za izobraževanje STOP-MOB, ki pomaga žrtvam mobinga.
Otroška paraliza ali poliomielitis je nalezljiva bolezen, ki jo povzročajo poliovirusi. Z virusom otroške paralize se lahko okužijo necepljeni otroci in odrasli. Bolezen je ne glede na starost lahko zelo huda in povzroči trajno ohromitev okončin ali zaradi odpovedi dihalnih mišic celo smrt. Poliomielitis se je v endemičnih in epidemičnih razsežnostih v Sloveniji pojavljal vse do leta 1962. V letih 1948 do 1962 je bilo v Evropi nekaj večjih epidemij. Pri nas je v tem času zbolelo več kot tisoč ljudi, zaradi otroške paralize je umrlo 96 bolnikov, veliko več jih je postalo invalidov. Po uvedbi cepljenja leta 1957 se je pojavnost obolenja občutno zmanjšala. Obvezno cepljenje otrok v prvem letu starosti s tremi odmerki cepiva je bilo uvedeno leta 1964. Zadnja epidemija v Sloveniji je bila leta 1978 in od takrat nismo imeli nobenega primera otroške paralize več. Posledice bolezni pa še vedno čutijo ljudje, ki so jo preboleli. O tem, kako je bolezen spremenila njihovo življenje, kakšne posledice je pustila obolelim osebam, kako družba sprejema take osebe in kakšne posebne potrebe imajo ti ljudje, bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami z gostoma Olgo Štremfelj in Antonom Gladom iz društva Paras – društva paralitikov Slovenije, ki sta to bolezen prebolela. Oddajo pripravlja Petra Medved.
V Sloveniji je leta 2014 pod pragom tveganja revščine živelo približno 290 tisoč ljudi, kažejo podatki Statističnega urada Republike Slovenije. Med njimi je bilo največ upokojencev (26 %) in brezposelnih (24 %), najmanj (13 %) pa drugih neaktivnih oseb, med katere uvrščamo gospodinje, osebe, nezmožne za delo, in študente. Ti imajo po ocenah študentske organizacije Slovenije od 400 do 600 evrov stroškov na mesec. Pri plačilu prevoza, prehrane, nastanitve in študijskega gradiva jim velikokrat priskočijo na pomoč starši, z različnimi štipendijami pa tudi država. Težava pa se začne, ko take pomoči ni. Reden študij ob delu, s katerim bi študent zaslužil za pokritje svojih življenjskih stroškov, še posebno če ne biva doma, je namreč skoraj nemogoč. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani se je zato odločila za odprtje Študentske hiše SRCE, v kateri je danes socialno ogroženim študentom na voljo 11 postelj. Več o njenem delovanju ter drugih oblikah brezplačne pomoči ljubljanskim študentom pa v današnji oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Ob svetovnem dnevu Downovega sindroma se bomo v oddaji Med štirimi stenami pogovarjali o možnostih izobraževanja in poklicnega usposabljanja mladih z Downovim sindromom. Ali lahko starši otrok z Downovim sindromom uveljavljajo pravico do izbire šole? Katere so ovire na poti do uresničevanja inkluzivnega izobraževanja, kakšne so možnosti, da mladi z Downovim sindromom pridobijo poklic, zaposlitev, ki bi jim omogočila osebnostno rast in priložnost, da izrazijo svoje sposobnosti? So rešitev inkluzivne zaposlitve na rednem trgu dela z možnostjo podpore in prilagoditve delovnega mesta? S kakšnimi težavami se srečujejo starši na poti do osamosvojitve svojega otroka z Downovim sindromom in kako pomembna je razvojna podpora? Odgovore na ta vprašanja bomo iskali z gostjami v studiu. Oddajo je pripravila Petra Medved.
Pobuda Zveze prijateljev mladine Koroške, ki se imenuje Podari delovno izkušnjo, je velik korak k pridobivanju delovnih izkušenj oseb s posebnimi potrebami. V projektu se bodo povezali mladi s posebnimi potrebami od 16. leta starosti in brezposelne odrasle osebe s posebnimi potrebami z delodajalci, ki jih bodo za en dan pripravljeni vključiti v svoje delovno okolje in jim podariti delovno izkušnjo. Na ta način bodo osebe s posebnimi potrebami dobile sporočilo, da se lahko enakovredno vključijo na trg dela. Dolgoročno pa bo ta projekt rušil tabuje o tem, da so osebe s posebnimi potrebami nezaposljive, kar bo odprlo možnosti za nova delovna mesta tudi za težje zaposljive.
Si predstavljate življenje v večni temi in tišini? Tak je vsakdan gluhoslepih. Gre za zelo heterogeno skupino ljudi z različnimi okvarami sluha in vida, ki pa jih nikakor ne gre enačiti z eno ali drugo skupino senzornih invalidov, torej s slepimi ali gluhimi. Imajo drugačne potrebe, srečujejo se z dodatnimi ovirami. Kako je živeti z gluhoslepoto in kako je živeti z gluhoslepo osebo – o tem smo govorili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. Gostji oddaje sta bili dr. Simona Gerenčer Pegan, sekretarka Društva gluhoslepih Slovenije Dlan, in Lidija Zupanič, mama najstnika z gluhoslepoto. Oddajo je pripravila Andreja Čokl.
V Evropski uniji je bolezen opredeljena za redko, kadar za njo zboli največ 5 oseb na 10.000. Znaki redkih bolezni so lahko navzoči že ob rojstvu ali pa se pojavijo v otroštvu, pri več kot polovici obolelih pa se bolezen začne v odraslem obdobju. 80 odstotkov primerov je genetskega izvora, 75 odstotkov obolelih je otrok. Pogosto so te bolezni neozdravljive. Ob dnevu redkih bolezni, 29. februarju, bomo v oddaji Med štirimi stenami govorili o bulozni epidermolizi. Zanjo so značilne hude kožne spremembe, prizadeti pa so tudi različni organi. V Sloveniji je registriranih 42 obolelih, od tega jih ima 7 težjo obliko te bolezni. Kako bolezen spremeni življenje bolnikom in njihovim svojcem, kako je z zdravljenjem in kakšne raziskave opravljajo, da bi jim pomagali, o tem bomo v oddaji Med štirimi stenami govorili z gostjama predsednico društva Debra Slovenija in materjo sina s to boleznijo Polono Zakošek ter doktorico biokemije in molekularne biologije iz Medicinskega centra za molekularno biologijo, Inštituta za biokemijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani Mirjano Liović, ki se ukvarja z raziskovanjem mehanizmov razvoja bulozne epidermolize.
Pot do starševstva je žal včasih dolgotrajna in zgodi se, da je edina priložnost posvojitev. Vsaka zgodba posvojenega otroka je edinstvena, starši pa se ob tem srečajo s številnimi vprašanji – kako se lahko pripravimo na posvojitev? Kdaj in kako povedati otroku, da je posvojen? Na kakšen način se bo spremenilo življenje, partnerski odnos? Bova zmogla? Gostje oddaje o posvojitvah bodo Nataša Banko, specialistka klinično – psihološkega svetovanja, Katja Gaspari Leben, predstavnica kampanje Spregovorimo o neplodnosti in Luka Klanšek. Knjiga Larimar – za vedno ljubljena pa je lahko v pomoč vsem staršem – posvojiteljem, ki se soočajo z vprašanjem, kako povedati otroku, da je posvojen.
Slovenija je od začetka leta 2015 prejela 294 prošenj za mednarodno zaščito. V tem času je status begunca ali subsidiarno zaščito dodelila 54 osebam, še enkrat toliko postopkov pa je bilo ustavljenih. V tokratni oddaji Med štirimi stenami boste slišali zgodbo Iranca Faramarza Ghobadiana, ki je na odobritev statusa begunca čakal 3 leta. O težavah v zakonodajnih postopkih dodeljevanje mednarodne zaščite ter o uspešnosti vključevanja beguncev v slovensko družbo bodo razpravljali Aida Hadžiahmetović iz Slovenske filantropije, Franci Jazbec iz Društva ODNOS ter Urban Jeriha z Inštituta za politike prostora. Pripravlja Andreja Gradišar.
Zakon o izenačevanju možnosti invalidov v 15. členu govori, da je invalidom ne glede na njihovo invalidnost treba omogočiti dostop do kulturnih dobrin in lastno ustvarjalnost. S kakšnimi težavami se srečujejo slepi in slabovidni, ko želijo obiskati muzeje in galerije, kako je s fizičnim dostopom in dostopom do samih vsebin kulturne ponudbe in kako se muzeji in galerije približujejo slepim in slabovidnim obiskovalcem, bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Petra Medved.
“Poteze, ki jih delamo s pisalom na pisalni površini, odsevajo celotni psihofizični ustroj človeka. Z analizo rokopisa je mogoče odkriti človekov prirojeni temperament in sneti masko priučenega. Omogoča nam odkriti različne nadarjenosti, inteligenco, motivacije, strahove, poklicne sposobnosti, osebno zrelost, vidike medsebojnih odnosov, čustveno odzivnost, ” piše Jožica Leskovar v knjigi Skrivnosti pisave. Z znanjem grafologije želi pomagati drugim na različnih življenjskih prelomnicah, na razpotju in tudi v stiskah. Zakaj se je navdušila nad grafologijo in kako je potekal študij? Zakaj se pisava skozi človekovo življenje spreminja? Kako lahko uporabimo grafološko analizo pri poklicnem usmerjanju, izbiri primernega kandidata za delovno mesto in tudi za svojo osebno analizo? Z Jožico Leskovar se pogovarja Jana Bajželj.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Kakšne vzorce vedenja razvijejo? Kako lahko pomagajo alkoholiku in kaj lahko naredijo za sebe? V studiu bodo trije člani Al-Anona, družinskih skupin za samopomoč svojcem alkoholikov, ki so nestrokovna združenja. Strokovno mnenje pa bo povedala psihiatrinja Janja Milič iz idrijske psihiatrične bolnišnice; pogovor vodi Jana Bajželj.
Kako je, ko se staršem rodi otrok s posebnimi potrebami? Kako se spopadajo z občutki žalosti, obupa, krivde in strahu, ko je otrok drugačen? In kako zberejo energijo in odločnost, da stopijo na novo, še neznano pot, polno odrekanja in upanja? Sprejeti otroka s posebnimi potrebami je proces, ki zahteva svoj čas, razlaga Nada Polajžer, mama deklice s cerebralno paralizo. Napisala je knjigo Najtišje ure in v njej zapisala, da je v sebi začutila »prošnjo otroka mamici, naj mu pomaga preživeti v tem mrzlem svetu«. Nada Polajžer je mama, ki se je spoprijela s težavnim življenjskim položajem, v njem našla smisel in - to kar je najpomembnejše - ohranila je optimizem. Je prostovoljka, predsednica ptujsko-ormoškega društva Sonček in članica nadzornega odbora Zveze Sonček, ob tem pa kot zunanja sodelavka predava v več šolah za starše. Kakšno je življenje z otrokom s cerebralno paralizo, kako to vpliva na družinsko življenje in na partnerski odnos - o tem se bo Petra Medved z Nado Polajžer pogovarjala v oddaji Med štirimi stenami.
Zgodba Suzane Zagorc in njenega partnerja je zgodba o želji po starševstvu, o prizadevanju in spoznanju, da so poti v življenju včasih bolj zapletene, kot si želimo in predstavljamo. Suzana Zagorc je svojo pot ob soočenju z neplodnostjo in iskanjem uspešne rešitve opisala v knjigi Kaj pa vidva čakata, svojo pot do osebnostne preobrazbe pa bo delila tudi z nami v tokratni oddaji Med 4 stenami.
Družina Bocelli je mešana italijansko – slovenska družina. Zadnja štiri leta živijo v Ljubljani, pred tem so živeli v Firencah. Mama oziroma žena Mojca Žirovnik Bocelli je Slovenka, oče oziroma mož Matteo Bocelli je Italijan. V šali pravita, da vse koristi mešane družine doživi njuna hči, ki jo dobri možje in žene obdarujejo štirikrat – poleg Miklavža, Božička in dedka Mraza, še Befana na svete tri kralje. Mojca pravi, da so božično-novoletni prazniki, odkar je poročena z Matteom, zanjo pomembnejši kot so bili včasih. Tradicionalno jih preživljajo skupaj, ne glede na to, ali so doma ali kje drugje na dopustu.
Taja Metličar je pred osmimi leti doživela hudo prometno nesrečo. Zdravniki ob prihodu v bolnišnico niso vedeli, ali bo preživela ali ne. Večkrat so jo operirali in jo imeli nekaj časa v umetni komi. Ko se je prebudila, ni prepoznala svojcev, ni vedela, zakaj je v bolnišnici, saj je zaradi poškodbe možganov izgubila sposobnost pomnjenja in čustvovanja. Znova se je morala naučiti živeti. Svoje iskanje izgubljenih spominov je opisala Andreji Gradišar.
Zgodnja obravnava je ena izmed najpomembnejših oblik podpore otrokom z razvojnim tveganjem ali ugotovljenimi primanjkljaji ter njihovim družinam. V Sloveniji nimamo strategije razvoja zgodnje obravnave. V Društvu Downov sindrom Slovenija opozarjajo na sistemske pomanjkljivosti, s projektom Mreženje za zgodnjo obravnavo otrok z Downovim sindromom pa želijo politiko in javnost spodbuditi k dejavnejšemu reševanju te problematike. V oddaji Med štirimi stenami smo s strokovnjaki in s starši govorili o tem, kaj je zgodnja obravnava in kaj bi bilo potrebno narediti na tem področju ter kakšno je življenje s takim otrokom in kakšno podporo potrebujejo starši in celotna družina otroka z Downovim sindromom. Oddajo je pripravila Petra Medved.
Nuša Ilovar je fizično težja invalidka z manj razločnim govorom. Rodila se je s cerebralno paralizo in je priklenjena na voziček. V oddaji je zato ne bomo slišali, njene odgovore na naša vprašanja bo prebrala njena mama Anica Ilovar, o njej pa bodo govorile tudi njene pesmi. Njen radijski portret je pripravil Jurij Popov.
Neveljaven email naslov