Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vprašanje empatije v naši družbi je, verjetno bolj kot kadarkoli, aktualno in večplastno. Takšen je tudi ta fenomen. Z empatijo opisujemo naš emocionalni odziv, ki je enak emocionalnemu stanju druge osebe. S to sposobnostno smo opremljeni vsi, vprašanje pa seveda je, koliko jo razvijemo. Da je v zadnjem desetletju raziskovanje empatije doživelo velik razmah, ni naključje. Od razvoja metod in raziskovalne prakse do družbenih sprememb, ki odpirajo nova in nova vprašanja. Na katera med njimi že zna odgovoriti nevroznanost in kaj pri raziskovanju empatije in možganov ostaja izziv - v nadaljevanju!
Obstaja več definicij empatije. V Pravopisu je ob njej pripisana beseda vživljanje, prof. dr. Clauss Lamm, z Univerze na Dunaju, vodja oddelka za socialno, kognitivno in afektivno nevroznanost pa jo je takole opisal:
“S svojim emocionalnim stanjem se odzivamo na emocionalno stanje nekoga drugega. To je definicija, ki se je nekako najbolj »izkristalizirala« v zadnjem desetletju. To kar občutimo, je podobno občutkom druge osebe. Rečemo torej, da obstaja neki deljeni afekt. Še ena pomembna komponenta pa je nekaj, čemur rečemo »self-autodistinction«. V katerem koli trenutku, ko občutim, kar občutiš, se zavedam, da je ta občutek tvoj in ne moj. Torej ne mešam svojega odziva na, denimo, tvoje trpljenje s tvojim trpljenjem. Mogoče je vse skupaj malo komplicirano in večplastno, ampak takšen je tudi fenomen empatije”.
Ko občutimo empatijo, na nek način poteka simulacija čustev druge osebe. To pa zato, ker se tudi pri nas aktivirajo iste nevronske mreže kot takrat, ko smo tudi sami v podobnem stanju. Prof. Lamm: “Recimo, da vas vidim jokati. V mojih možganih se takrat vklopijo isti centri kot so aktivirani takrat, ko sam jokam”.
Prof. Lamm se z raziskovanjem empatije ukvarja že dobro desetletje. Ko je začel, pravi, so bili na to temo objavljeni kakšni štirje, morda pet člankov. Zdaj jih je na stotine.
“Empatije ne smemo mešati s sočutjem, naklonjenostjo ali empatično skrbjo za nekoga. Seveda obstaja povezava med empatijo in skrbjo, ampak empatija pomeni zmožnost občutiti in razumeti občutke drugega. Kaj potem počnemo s tem razumevanjem pa je stvar, vsaj upam, prosocialnega vedenja. Če čutim, da si žalosten, te bom podprl, potolažil. Ni pa nujno, včasih kdo to razumevanje občutkov uporabi tudi za neke svoje cilje, na primer, da te še bolj prizadene ali užalosti. Povezava med empatijo, moralo, altruizmom in prosocialnim vedenjem ni tako jasna, kot bi si morda mislili”.
Za razumevanje vsega tega moramo poznati dve omrežji v naših možganih. Prvo, nam omogoča, da se tako rekoč ‘postavimo v čevlje druge osebe’ in vidimo svet z njene perspektive. Drugi sistem, ki mu nekateri rečejo tudi empatično omrežje, pa omogoča ta čustven odziv, čustveno zavest in simulacijo. V nadaljevanju lahko prisluhnete pojasnilu prof. Lamma, a angleščini:
Kot je pojasnil, je razumevanj empatije do ljudi “naše skupine” in “druge skupine” njihov trenutno največji izziv, seveda pa je tudi v povezavi z aktualnimi vprašanji migrantske krize moč najti številne primere za vprašanja in analizo.
Vprašanje pa je seveda, do kolikšne mere jo razvijemo. To je odvisno tudi od specifičnih kulturnih, socialnih, vzgojnih okoliščin. Prof. dr. Zvezdana Pirtoška (predstojnika kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana) pa smo povprašali tudi po kakšnem primeru patologije:
Je dejal prof. Pirtošek in tudi:
“Zanimivo je, da smo bolj empatični za stvari, ki jih na nek način slutimo, poznamo in potem tudi utrjujemo. Čim bolj se bomo skušali postaviti v čevlje sočloveka in čim večkrat bomo to naredili, tem bolj bomo razumeli njegovo stisko in morda tudi njegove slabe namene, tem bolj bom gradil eno globalno družbo.”
Več in podrobneje pa v posnetku oddaje, v katerem boste slišali tudi, katere so pogoste zmote o empatiji in možganih. O zrcalnih nevronih bomo še govorili, in sicer v zadnji marčevski oddaji!
Hvala lepa za vaše odzive, ideje, predloge, najdete nas na twitterju na @mozganinadlani, pišete lahko na mojca.delac@rtvslo.si.
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Vprašanje empatije v naši družbi je, verjetno bolj kot kadarkoli, aktualno in večplastno. Takšen je tudi ta fenomen. Z empatijo opisujemo naš emocionalni odziv, ki je enak emocionalnemu stanju druge osebe. S to sposobnostno smo opremljeni vsi, vprašanje pa seveda je, koliko jo razvijemo. Da je v zadnjem desetletju raziskovanje empatije doživelo velik razmah, ni naključje. Od razvoja metod in raziskovalne prakse do družbenih sprememb, ki odpirajo nova in nova vprašanja. Na katera med njimi že zna odgovoriti nevroznanost in kaj pri raziskovanju empatije in možganov ostaja izziv - v nadaljevanju!
Obstaja več definicij empatije. V Pravopisu je ob njej pripisana beseda vživljanje, prof. dr. Clauss Lamm, z Univerze na Dunaju, vodja oddelka za socialno, kognitivno in afektivno nevroznanost pa jo je takole opisal:
“S svojim emocionalnim stanjem se odzivamo na emocionalno stanje nekoga drugega. To je definicija, ki se je nekako najbolj »izkristalizirala« v zadnjem desetletju. To kar občutimo, je podobno občutkom druge osebe. Rečemo torej, da obstaja neki deljeni afekt. Še ena pomembna komponenta pa je nekaj, čemur rečemo »self-autodistinction«. V katerem koli trenutku, ko občutim, kar občutiš, se zavedam, da je ta občutek tvoj in ne moj. Torej ne mešam svojega odziva na, denimo, tvoje trpljenje s tvojim trpljenjem. Mogoče je vse skupaj malo komplicirano in večplastno, ampak takšen je tudi fenomen empatije”.
Ko občutimo empatijo, na nek način poteka simulacija čustev druge osebe. To pa zato, ker se tudi pri nas aktivirajo iste nevronske mreže kot takrat, ko smo tudi sami v podobnem stanju. Prof. Lamm: “Recimo, da vas vidim jokati. V mojih možganih se takrat vklopijo isti centri kot so aktivirani takrat, ko sam jokam”.
Prof. Lamm se z raziskovanjem empatije ukvarja že dobro desetletje. Ko je začel, pravi, so bili na to temo objavljeni kakšni štirje, morda pet člankov. Zdaj jih je na stotine.
“Empatije ne smemo mešati s sočutjem, naklonjenostjo ali empatično skrbjo za nekoga. Seveda obstaja povezava med empatijo in skrbjo, ampak empatija pomeni zmožnost občutiti in razumeti občutke drugega. Kaj potem počnemo s tem razumevanjem pa je stvar, vsaj upam, prosocialnega vedenja. Če čutim, da si žalosten, te bom podprl, potolažil. Ni pa nujno, včasih kdo to razumevanje občutkov uporabi tudi za neke svoje cilje, na primer, da te še bolj prizadene ali užalosti. Povezava med empatijo, moralo, altruizmom in prosocialnim vedenjem ni tako jasna, kot bi si morda mislili”.
Za razumevanje vsega tega moramo poznati dve omrežji v naših možganih. Prvo, nam omogoča, da se tako rekoč ‘postavimo v čevlje druge osebe’ in vidimo svet z njene perspektive. Drugi sistem, ki mu nekateri rečejo tudi empatično omrežje, pa omogoča ta čustven odziv, čustveno zavest in simulacijo. V nadaljevanju lahko prisluhnete pojasnilu prof. Lamma, a angleščini:
Kot je pojasnil, je razumevanj empatije do ljudi “naše skupine” in “druge skupine” njihov trenutno največji izziv, seveda pa je tudi v povezavi z aktualnimi vprašanji migrantske krize moč najti številne primere za vprašanja in analizo.
Vprašanje pa je seveda, do kolikšne mere jo razvijemo. To je odvisno tudi od specifičnih kulturnih, socialnih, vzgojnih okoliščin. Prof. dr. Zvezdana Pirtoška (predstojnika kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana) pa smo povprašali tudi po kakšnem primeru patologije:
Je dejal prof. Pirtošek in tudi:
“Zanimivo je, da smo bolj empatični za stvari, ki jih na nek način slutimo, poznamo in potem tudi utrjujemo. Čim bolj se bomo skušali postaviti v čevlje sočloveka in čim večkrat bomo to naredili, tem bolj bomo razumeli njegovo stisko in morda tudi njegove slabe namene, tem bolj bom gradil eno globalno družbo.”
Več in podrobneje pa v posnetku oddaje, v katerem boste slišali tudi, katere so pogoste zmote o empatiji in možganih. O zrcalnih nevronih bomo še govorili, in sicer v zadnji marčevski oddaji!
Hvala lepa za vaše odzive, ideje, predloge, najdete nas na twitterju na @mozganinadlani, pišete lahko na mojca.delac@rtvslo.si.
Danes se bomo potopili v svet sodelovanja med človekom in robotom. Ampak, to že dolgo seveda ni več kakšna znanstvena fantastika. Kar pomislite na kakšno industrijo, kjer mora človek tega robota upravljati in izostriti gibanje in motoriko. To je področje, s katerim se ukvarja naša tokratna sopotnica v svetu nevronov. Dr. Federica Nenna je postdoktorska raziskovalka na Univerzi v Padovi, kjer dela na oddelku za splošno psihologijo. Pravi, da je njihova skupina zelo raznolika in interdisciplinarna, od psihologije in nevroznanosti, do robotike in virtualne resničnosti. Pripravlja: Mojca Delač.
Ko smo spremljali dogajanje na terenu pred tremi tedni smo se vprašali – pa kdaj te ljudje sploh spijo? Sploh ko govorim o reševalcih, predstavnikih civilne zaščite, gasilcih in tako naprej. Kako možgani reagirajo v takšnih izjemnih situacijah, pri katerih je tudi zelo značilen manjko spanca, sploh ponoči. Kako ga lahko nadoknadijo? Po odgovore se je Mojca Delač odpravila na Klinični inštitut za klinično nevrofiziologijo, k prof. dr. Leji Dolenc Grošelj, ki nas je kot vselej zares imenitno odpeljala v svet spanja!
Tudi ta teden minute za nevrone namenjamo katastrofalnim poplavam, ki so se nam zgodile, kot lahko spremljamo, pa ekstremno vreme, od suše in požarov do poplav in neurij lomasti po vsem svetu. In prizadene mnogo ljudi, vseh starosti. Pretekli teden nam je Breda Jelen Sobočan razložila, kako se naši možgani odzivajo na takšno katastrofo in kako zelo konkretno ravnati, da jim pomagamo. Ta teden pa bodo glavni najmlajši. V radijsko družbo možganov na dlani sem povabila Metko Kališnik Šavli, ki je svojo celotno kariero posvetila delu z otroki in mladostniki v razvojni psihiatriji in kot sistemska družinska psihoterapevtka. Pripravlja: Mojca Delač.
Naši možgani so bili v zadnjih dnevih soočeni s katastrofalnimi posledicami poplav, to velja seveda tako za tiste na prizadetih območjih kot tiste, ki vse skupaj spremljajo od daleč. Povezanost in sodelovanje nas v odzivu na stresne, ekstremne razmere je tisto, kar človeške možgane loči od drugih. Na kakšen način pomagati, da se te odzivi pozneje ne prevesijo v travmo? Kaj je ta hip najpomembnejše? O tem s psihiatrinjo in psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan. Pripravlja: Mojca Delač.
V tej epizodi se bomo spomnili na oddaje, v katerih smo iskali odgovore na vprašanja, kaj se dogaja z našimi možgani, ko se potapljamo na dah, zakaj kašelj za naše možgane ni mačji kašelj, kaj se zgodi, ko se možgani srečajo z etanolom in kako se v njih rodi misel.
Četrtkove zgodnje izmene na Prvem tudi poleti seveda budijo nevrone in znanje o njih, medtem ko ponavljamo, kaj vse smo se naučili v pretekli sezoni. Tokrat gremo najprej na kronometer, kjer seveda še kako šteje tudi ferplej, vsekakor pa je v športu in življenju ves čas tudi nekaj negotovosti.
Danes se bomo spomnili na posebno mini serijo pretekle sezone, zgodbe in spomine gospe Mete Kramar, slovenske psihologinje, ki se je v mnogočem vtisnila v desetletja razvoja slovenske psihoterapije, pedopsihiatrije, spremljala je zgodnji razvoj in klinično psihologijo. Pripravlja: Mojca Delač.
V tokratni poletni epizodi se bomo spomnili na tri oddaje, v katerih smo govorili o glasovnih motnjah, motnjah govora in nevroloških razlogih za to, pobliže pa smo med temi spoznali afazijo. Pripravlja: Mojca Delač
Možgani so aktivni tudi, ko smo mi na dopustu! In v tej epizodi se bomo spomnili na pestro dogajanje na Evropskem kongresu psihologov v Ljubljani, ki je bil pred natanko letom dni. Pred mikrofon Možganov na dlani so stopili tudi prof. dr. Frank C. Worrell, prof. dr. Ron Rapee in dr. Alice Pailhes. Od nadarjenosti in duševnega zdravja do čarovniških trikov! Pripravlja: Mojca Delač.
Živijo, dragi ljubitelji možganov! Upam, da ste dobro in našim možganom privoščite kaj lepega v teh zadnjih julijskih dnevih. Tudi ko smo mi na počitnicah, so naši možgani zelo dejavni. Dopusta si pač ne privoščijo, lahko pa jim pomagate, da se boljše regenerirajo in jim je dobro! In za to poskrbi tudi – gibanje. Že kar tradicionalno takole ob začetku poletnih počitnic epizodo namenimo poletni šoli TwinBRain, ki je tudi letos potekala v Piranu in ki je pod svoje okrilje povezala raziskovalke in raziskovalce gibanja, nevrodegenerativnih bolezni, umetne inteligence, kineziologije in tako naprej in tako naprej. "Raziskovati dinamiko človeških možganov v gibanju" - to so si zastavili. In tam so bili tudi Možgani na dlani. Pripravlja: Mojca Delač.
Živijo, možgani! O glasu in zvoku smo v naših oddajah že velikokrat govorili. Tokrat pa se za nekaj minut selimo v še eno zares zanimivo znanstveno- raziskovalno področje. Kako materin glas vpliva na razvoj možganov novorojenčka, sploh nedonošenčka? Odgovore je Mojca Delač poiskala pri psihologinji in glasbenici, dr. Manueli Filippa.
Ste med tistimi, ki pred ogledom filma ali branjem knjige radi poizveste, kaj se v njih dogaja? In kje so ključni preobrati? Kvarniki in dražilniki so zagotovo nekaj, kar ljudje ne sprejemamo enoznačno. Nekateri to obožujejo, druge spravlja v obup. Za tem je seveda pravi spekter različnih mehanizmov, procesov in vplivov, ki se zgodijo v naših nevronskih omrežjih. Ali kvarnik res vse pokvari in dražilnik draži možgane? Preverja Mojca Delač s pomočjo psihologinje Hane Hawlina.
Če vam rečem, da si predstavljate svojo najljubšo plažo? Jo vidite? Ali pa sprehod po travniku, kjer občudujete čudovite zgodnje junijske cvetlice? Ali pa veter, ki vam boža lica in nos na razgledišču priljubljenega vzpona? To so svetovi, v katere ste odpotovali ob pomoči svoje domišljije. In svetovi, ki jih raziskuje naša tokratna sogovornica dr. Nadine Dijkstra. Na univerzi UCL v Londonu se ukvarja z vprašanjem, kako ljudje ustvarjamo te namišljene podobe in svetove ter kako prehajamo iz namišljenega v resnični svet ter nazaj. Če vemo, da se lahko izgubimo v resničnem, to velja tudi za namišljenega? Pripravlja: Mojca Delač
V možganih na dlani bomo še malo pod vtisom Dirke po Italiji in kolesarskega kronometra na Sv. Višarje, ki ste ga številni spremljali, doma ali v živo. Tudi če ga niste, pa si zagotovo lahko predstavljate, kakšni napori so to za telo in možgane. Kakšni mehanizmi so v ozadju športnega napora pa nam bosta pomagala razumeti Tjaša Ocvirk, doktorska študentka na Univerzi v Ženevi ter prof. dr. Anton Ušaj s Fakultete za šport. Pripravlja: Mojca Delač.
Dobro jutro, jutro življenja, dobro jutro, mladost! Čez jarek skače, kjer je most, pravi slovenski pregovor. No, te odločitve, kje in kako bomo skakali, pa ne dela brezbrižna, neodgovorna mladost, ampak možgani. . In o tem tudi nevroznanstveniki vedno več vedo. Za večno mladost razcvet našega učenja in čudenja bo znova poskrbel prof. dr. Zvezdan Pirtošek, predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti. Z mikrofonom ga je Mojca Delač obiskala na Nevrološki kliniki in ga najprej vprašala, če nevrologi, ko pogledajo možgane, lahko rečejo – oh, ti so pa še tako mladi!
Delovni spomin je pomemben. Celo izjemno pomemben za naše delovanje in vedenje in brez njega bi le stežka krmarili skozi dan. Brez njega vbi ves čas sproti pozabljali, kaj v danem trenutku počnemo. In kaj ima z našim jezikom? Tokratna sogovornica Mojce Delač, asist. dr. Nina Purg pravi, da se delovni spomin in jezik tradicionalno opisujeta kot dve ločeni miselni sposobnosti,vendar sta v številnih procesih medsebojno povezana. Tudi v novi epizodi Možganov na dlani boste lahko preizkusili, kako to deluje! Se slišimo!
Ferplej poznamo iz športa in v najširšem pomenu, ki ga navaja slovenski pravopis, pomeni 'pravilne odnose do soigralcev'. Klinična in športna psihologinja dr. Maja Smrdu odlično obvlada to področje, zato smo se z njo pogovarjali o tem, kako definirajo ferplej, katera nevronska omrežja zaposluje in kaj se lahko iz ferpleja v športu naučimo v vsakdanjem življenju? Cel kup vprašanj za možgane, odgovore išče Mojca Delač.
Čeprav je ples praznoval pred nekaj dnevi, 29. aprila, nič zato. Tudi, če vas nevroni v domišljiji ne narišejo kot vrhunskega plesalca ali plesalko, je vseeno vredno poskusiti in - vztrajati. Plešemo z nevroni in prof. dr. Majo Bresjanac ter asist. Lano Blinc (PAFI). Pripravlja Mojca Delač.
Dragi ljubitelji možganov in njih kvalitetne uporabe! April je prinesel dve posebni epizodi, ki smo ju namenili glasu. V prazničnem jutri smo se spomnili na to in predvsem na glas ponavljali oziroma odgovarjali na nagradni izziv za možgane. Pripravlja: Mojca Delač.
V drugem delu mini serije Možganov na dlani o človeškem glasu s prof. dr. Ireno Hočevar Boležar raziskujemo, kaj se dogaja z naši možgani, ko naš glas mutira. Zakaj imajo s tem izziv tudi naši možgani? Česa se lahko naučimo iz vaje s salto? In zakaj z glasom ne gre ravnati kar "na glavo"? Vglasu se slišijo različna čustva, ki jih barva naše doživljanje sveta. To pomeni, da sodeluje z glasilkami tudi naš limbični sistem? Na glas razmišlja in raziskuje avtorica oddaje, Mojca Delač.
Neveljaven email naslov