Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Vprašanje empatije v naši družbi je, verjetno bolj kot kadarkoli, aktualno in večplastno. Takšen je tudi ta fenomen. Z empatijo opisujemo naš emocionalni odziv, ki je enak emocionalnemu stanju druge osebe. S to sposobnostno smo opremljeni vsi, vprašanje pa seveda je, koliko jo razvijemo. Da je v zadnjem desetletju raziskovanje empatije doživelo velik razmah, ni naključje. Od razvoja metod in raziskovalne prakse do družbenih sprememb, ki odpirajo nova in nova vprašanja. Na katera med njimi že zna odgovoriti nevroznanost in kaj pri raziskovanju empatije in možganov ostaja izziv - v nadaljevanju!
Obstaja več definicij empatije. V Pravopisu je ob njej pripisana beseda vživljanje, prof. dr. Clauss Lamm, z Univerze na Dunaju, vodja oddelka za socialno, kognitivno in afektivno nevroznanost pa jo je takole opisal:
“S svojim emocionalnim stanjem se odzivamo na emocionalno stanje nekoga drugega. To je definicija, ki se je nekako najbolj »izkristalizirala« v zadnjem desetletju. To kar občutimo, je podobno občutkom druge osebe. Rečemo torej, da obstaja neki deljeni afekt. Še ena pomembna komponenta pa je nekaj, čemur rečemo »self-autodistinction«. V katerem koli trenutku, ko občutim, kar občutiš, se zavedam, da je ta občutek tvoj in ne moj. Torej ne mešam svojega odziva na, denimo, tvoje trpljenje s tvojim trpljenjem. Mogoče je vse skupaj malo komplicirano in večplastno, ampak takšen je tudi fenomen empatije”.
Ko občutimo empatijo, na nek način poteka simulacija čustev druge osebe. To pa zato, ker se tudi pri nas aktivirajo iste nevronske mreže kot takrat, ko smo tudi sami v podobnem stanju. Prof. Lamm: “Recimo, da vas vidim jokati. V mojih možganih se takrat vklopijo isti centri kot so aktivirani takrat, ko sam jokam”.
Prof. Lamm se z raziskovanjem empatije ukvarja že dobro desetletje. Ko je začel, pravi, so bili na to temo objavljeni kakšni štirje, morda pet člankov. Zdaj jih je na stotine.
“Empatije ne smemo mešati s sočutjem, naklonjenostjo ali empatično skrbjo za nekoga. Seveda obstaja povezava med empatijo in skrbjo, ampak empatija pomeni zmožnost občutiti in razumeti občutke drugega. Kaj potem počnemo s tem razumevanjem pa je stvar, vsaj upam, prosocialnega vedenja. Če čutim, da si žalosten, te bom podprl, potolažil. Ni pa nujno, včasih kdo to razumevanje občutkov uporabi tudi za neke svoje cilje, na primer, da te še bolj prizadene ali užalosti. Povezava med empatijo, moralo, altruizmom in prosocialnim vedenjem ni tako jasna, kot bi si morda mislili”.
Empatija.
foto: Sean MacEntee
Za razumevanje vsega tega moramo poznati dve omrežji v naših možganih. Prvo, nam omogoča, da se tako rekoč ‘postavimo v čevlje druge osebe’ in vidimo svet z njene perspektive. Drugi sistem, ki mu nekateri rečejo tudi empatično omrežje, pa omogoča ta čustven odziv, čustveno zavest in simulacijo. V nadaljevanju lahko prisluhnete pojasnilu prof. Lamma, a angleščini:
Kot je pojasnil, je razumevanj empatije do ljudi “naše skupine” in “druge skupine” njihov trenutno največji izziv, seveda pa je tudi v povezavi z aktualnimi vprašanji migrantske krize moč najti številne primere za vprašanja in analizo.
Vprašanje pa je seveda, do kolikšne mere jo razvijemo. To je odvisno tudi od specifičnih kulturnih, socialnih, vzgojnih okoliščin. Prof. dr. Zvezdana Pirtoška (predstojnika kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana) pa smo povprašali tudi po kakšnem primeru patologije:
Je dejal prof. Pirtošek in tudi:
“Zanimivo je, da smo bolj empatični za stvari, ki jih na nek način slutimo, poznamo in potem tudi utrjujemo. Čim bolj se bomo skušali postaviti v čevlje sočloveka in čim večkrat bomo to naredili, tem bolj bomo razumeli njegovo stisko in morda tudi njegove slabe namene, tem bolj bom gradil eno globalno družbo.”
Več in podrobneje pa v posnetku oddaje, v katerem boste slišali tudi, katere so pogoste zmote o empatiji in možganih. O zrcalnih nevronih bomo še govorili, in sicer v zadnji marčevski oddaji!
Hvala lepa za vaše odzive, ideje, predloge, najdete nas na twitterju na @mozganinadlani, pišete lahko na mojca.delac@rtvslo.si.
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Vprašanje empatije v naši družbi je, verjetno bolj kot kadarkoli, aktualno in večplastno. Takšen je tudi ta fenomen. Z empatijo opisujemo naš emocionalni odziv, ki je enak emocionalnemu stanju druge osebe. S to sposobnostno smo opremljeni vsi, vprašanje pa seveda je, koliko jo razvijemo. Da je v zadnjem desetletju raziskovanje empatije doživelo velik razmah, ni naključje. Od razvoja metod in raziskovalne prakse do družbenih sprememb, ki odpirajo nova in nova vprašanja. Na katera med njimi že zna odgovoriti nevroznanost in kaj pri raziskovanju empatije in možganov ostaja izziv - v nadaljevanju!
Obstaja več definicij empatije. V Pravopisu je ob njej pripisana beseda vživljanje, prof. dr. Clauss Lamm, z Univerze na Dunaju, vodja oddelka za socialno, kognitivno in afektivno nevroznanost pa jo je takole opisal:
“S svojim emocionalnim stanjem se odzivamo na emocionalno stanje nekoga drugega. To je definicija, ki se je nekako najbolj »izkristalizirala« v zadnjem desetletju. To kar občutimo, je podobno občutkom druge osebe. Rečemo torej, da obstaja neki deljeni afekt. Še ena pomembna komponenta pa je nekaj, čemur rečemo »self-autodistinction«. V katerem koli trenutku, ko občutim, kar občutiš, se zavedam, da je ta občutek tvoj in ne moj. Torej ne mešam svojega odziva na, denimo, tvoje trpljenje s tvojim trpljenjem. Mogoče je vse skupaj malo komplicirano in večplastno, ampak takšen je tudi fenomen empatije”.
Ko občutimo empatijo, na nek način poteka simulacija čustev druge osebe. To pa zato, ker se tudi pri nas aktivirajo iste nevronske mreže kot takrat, ko smo tudi sami v podobnem stanju. Prof. Lamm: “Recimo, da vas vidim jokati. V mojih možganih se takrat vklopijo isti centri kot so aktivirani takrat, ko sam jokam”.
Prof. Lamm se z raziskovanjem empatije ukvarja že dobro desetletje. Ko je začel, pravi, so bili na to temo objavljeni kakšni štirje, morda pet člankov. Zdaj jih je na stotine.
“Empatije ne smemo mešati s sočutjem, naklonjenostjo ali empatično skrbjo za nekoga. Seveda obstaja povezava med empatijo in skrbjo, ampak empatija pomeni zmožnost občutiti in razumeti občutke drugega. Kaj potem počnemo s tem razumevanjem pa je stvar, vsaj upam, prosocialnega vedenja. Če čutim, da si žalosten, te bom podprl, potolažil. Ni pa nujno, včasih kdo to razumevanje občutkov uporabi tudi za neke svoje cilje, na primer, da te še bolj prizadene ali užalosti. Povezava med empatijo, moralo, altruizmom in prosocialnim vedenjem ni tako jasna, kot bi si morda mislili”.
Empatija.
foto: Sean MacEntee
Za razumevanje vsega tega moramo poznati dve omrežji v naših možganih. Prvo, nam omogoča, da se tako rekoč ‘postavimo v čevlje druge osebe’ in vidimo svet z njene perspektive. Drugi sistem, ki mu nekateri rečejo tudi empatično omrežje, pa omogoča ta čustven odziv, čustveno zavest in simulacijo. V nadaljevanju lahko prisluhnete pojasnilu prof. Lamma, a angleščini:
Kot je pojasnil, je razumevanj empatije do ljudi “naše skupine” in “druge skupine” njihov trenutno največji izziv, seveda pa je tudi v povezavi z aktualnimi vprašanji migrantske krize moč najti številne primere za vprašanja in analizo.
Vprašanje pa je seveda, do kolikšne mere jo razvijemo. To je odvisno tudi od specifičnih kulturnih, socialnih, vzgojnih okoliščin. Prof. dr. Zvezdana Pirtoška (predstojnika kliničnega oddelka za bolezni živčevja na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana) pa smo povprašali tudi po kakšnem primeru patologije:
Je dejal prof. Pirtošek in tudi:
“Zanimivo je, da smo bolj empatični za stvari, ki jih na nek način slutimo, poznamo in potem tudi utrjujemo. Čim bolj se bomo skušali postaviti v čevlje sočloveka in čim večkrat bomo to naredili, tem bolj bomo razumeli njegovo stisko in morda tudi njegove slabe namene, tem bolj bom gradil eno globalno družbo.”
Več in podrobneje pa v posnetku oddaje, v katerem boste slišali tudi, katere so pogoste zmote o empatiji in možganih. O zrcalnih nevronih bomo še govorili, in sicer v zadnji marčevski oddaji!
Hvala lepa za vaše odzive, ideje, predloge, najdete nas na twitterju na @mozganinadlani, pišete lahko na mojca.delac@rtvslo.si.
Za mnogo raziskovalnih področij je še vedno zagonetno vprašanje - kaj je misel? Kaj pa, če gremo med nevrone? Kaj se tam zgodi, ko se nam utrne misel? To je vprašanje, ki nam ga je posredoval poslušalec Možganov na dlani, Mojca Delač pa se je po odgovore odpravila na Nevrološko kliniko UKC k prof. dr. Zvezdanu Pirtošku. Vabljeni v svet "električno in biokemičnega valovanja".
Če v Slovar Slovenskega knjižnega jezika vtipkamo besedo »negotov«, dobimo zraven v opisu – negotov izid, negotova rešitev, podatki so negotovi, živeti v negotovih časih, njegov položaj je negotov, bližal se je z negotovimi koraki, … in tako naprej. Nihče se ji ne ogne, vprašanje pa je, kako se z njo znamo spoprijeti. Bi znali do potankosti in do slednje minute napovedati vse, kar se vam bo danes zgodilo? Vas to skrbi? O tem se je Mojca Delač pogovarjala z dr. Markom H. Freestonom, profesorjem klinične psihologije na univerzi v Newcastlu, ki se dobršni del svoje raziskovalne poti ukvarja z negotovostjo in je bil tudi gostujoči predavatelj na letošnjem izobraževanju Društva za vedenjsko in kognitivno terapijo Slovenije. Z gotovostjo lahko torej povemo, da bo negotovost tema tokratnih minut.
Prof. dr. Mojca Kržan z Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo nas pelje v svet možganov in C2H5OH. Etanola. Etanol je alkohol, ki ga najpogosteje vnašamo v svoje telo. Res je, da marsikoga spravi v dobro voljo, ampak, čeprav vas morda preseneti, je alkohol za naše živčevje tudi - depresor, v prevelikih količinah pa strup (nevtrotoksin). Kaj pa zdravilo? Preverjamo v tokratni epizodi! Pripravlja: Mojca Delač.
Ste že slišali za afazijo? Kaj je to? Zakaj pride do nje? Zakaj lahko nekateri ljudje, ki več ne morejo govoriti, še vedno zapojejo vse najboljše, preštejejo do deset ali pa preklinjajo? Kaj pa tisti, ki se sporazumevajo z znakovnim jezikom? Znova veliko vprašanj in tokrat zavijamo po odgovore k Barbari Vogrinčič, specialistki klinične logopedije. Pripravlja: Mojca Delač.
Dragi ljubitelji možganov in čudovitega sveta, ki nam ga odpirajo. Govor je za vsakega med nami pomembno orodje za komunicranje s svetom. Kaj pa, če izgubimo to zmožnost, pa svet okoli sebe še vedno razumemo? In kaj, če odgovorov sogovornika nikakor ne razumemo? Z obojim se v svoji ordinaciji pogosto sreča specialistka klinične logopedije, Klara Trpkova Bergant, z Nevrološke klinike UKC Ljubljana. Pravi, da govor ni nujni pogoj za komunikacijo. Kako in zakaj? Raziskujemo v tokratni epizodi! Avtorica: Mojca Delač.
Kaj je to talent? Kako zaposli naša omrežja? Se lahko prikaže na slikanju možganov? Kje so izzivi dela z mladimi, nadarjenimi ljudmi? In zakaj je pomembna tudi skrb za njihovo duševno zdravje? O vsem tem se je Mojca Delač pogovarjala s prof. dr. Frankom C. Worrelom (University of California, Berkeley). Možgani so na dlani ob četrtkih ob 7.35 na Prvem.
Zvenite enako, ko ste razburjeni, kot takrat, ko nekoga ljubeče pozdravite? Kaj pa, ko glas ne sodeluje in se pojavijo različne glasovne motnje? So za tem glasilke ali možgani? Morda oboje? Po pojasnila smo zavili k mag. Petri Bavčar, specialistki klinične psihologije na Kliniki za otorinolaringologijo in cervikofacilano kirurgijo UKC Ljubljana. Pripravlja: Mojca Delač.
Na radiu imamo radi zvok. In tudi možgani ga imajo. Še več. Prof. dr. Gerhard Anderson pravi, da so izmojstreni za govor in komunikacijo. Ko pa se možgani starajo, ne zmorejo več tako smelo in uspešno zaznavati zvočne okolice. Številnim ponagajajo zvonenje v ušesih in neprijetne zvočne motnje, ki jim rečemo tinitus. O njih se je Mojca Delač pogovarjala z mednarodno uveljavljenim kliničnim psihologom iz Švedske, ki se je za Možgane na dlani z veseljem poglobil v svet raziskovanja.
"Možgani so čarovnija in kot čarovniški trik sam po sebi," prav dr. Alice Pailhes, ki se ukvarja s področjem psihologije čarodejstva in magije. Kako nam lahko prerez obeh področji, ki na prvi pogled nimata veliko skupnega, ponudi imeniten vpogled v človekovo odločanje, vedenje, spomin in skrb za duševno blaginjo? Preverili bomo v tokratni epizodi, ki jo je pripravila Mojca Delač.
Dan brez avtomobila, a z možgani! Skupaj s prof. dr. Markom Poličem vijugamo med cestami psihologije prometa. Kaj ima s tem status in kaj razpršena pozornost? Kakšen izziv je pri raziskovanju prometa razumevane vedenja in kakšno vlogo ima psihologija prometa pri načrtovanju prometne infrastrukture? O vsem tem v tokratni epizodi, mimo katere bodo švigala kolesa in motorji ter se sprehajali pešci. Pripravlja: Mojca Delač.
Že danes lahko veliko naredimo za to, da se bomo jutri in pojutrišnjem počutili boljše. Pri tem pa je ključna telesna dejavnost. Prof. dr. Claudia Voelker Rehage se na Univerzi Muenster v Nemčiji ukvarja z nevromotoričnim vedenem in storilnostjo. Med drugim jo zanima, kako se lahko kognitivna učinkovitost posameznika izboljša s telesno vadbo. Sploh v jeseni življenja. Na poletni šoli TwinBrain jo je pred mikrofon Možganov na dlani povabila Mojca Delač.
Vsi jo poznamo. Vsi smo jo izkusili. Utrujenost. To je tema, v katero se bomo potopili s tokratnim sogovornikom. Dr. Bart Roelands je profesor v skupini za človeško fiziologijo in športno fizioterapijo na Vrije Univerzitet v Bruslju. Kaj je to fizična utrujenost? Kako nanjo vpliva mentalna utrujenost? Kaj se dogaja z možgani, ko so utrujeni? Pripravlja: Mojca Delač.
Začetek šolskega leta za možgane šolarjev pomeni veliko novega, pri tem pa lahko prinese obilico navdušenja, pa tudi vrsto strahov. Duševno zdravje otrok je področje, s katerim se ukvarja prof. dr. Ron Rapee, avstralski raziskovalec, ki je za svoje delo prejel vrsto nagrad in priznanj. Njegov program Cool Kids je namenjen prav duševnemu zdravju otrok in je preveden v več kot 25 jezikov, tudi v slovenščino. Prof. Rapee je bil julija tudi eden od osrednjih predavateljev na Evropskem kongresu psihologov v Ljubljani. Pred mikrofon oddaje Možgani na dlani ga je povabila Mojca Delač.
V zadnjem poletnem pregledu se bomo spomnili na posebno, jubilejno možgansko jutro, v katerem smo obeležili 300 epizod Možganov na dlani. Z nami so bili imenitni gostje, ki so vsak s svojega področja osvetlili svet preučevanja in razumevanja tega neverjetnega organa. Seveda pa tudi tokrat ne bo šlo brez nagradnega izziva za vaše možgane! Pripravlja: Mojca Delač.
V tokratnem počitniškem pregledu se spomnimo na drugi cikel serije Možgani na dlani: V omrežjih zvoka, ki poteka v okviru mednarodnega projekta BAIR. Kdaj glasba na naše možgane deluje pozitivno, celo terapevtsko in kdaj jih lahko spravi v stisko? Spomnili se bomo na pet novembrskih epizod in zastavili nagradni izziv za vaše možgane!
Tokrat se bomo za dobro jutro spomnili na pet marčevskih epizod Možganov na dlani, ki smo jih v posebni seriji "Od glave do pet" posvetili temi letošnjega Tedna možganov. Raziskovali smo, zakaj mežikamo, kaj se dogaja v možganih, ko nas oblije kurja polt, kdaj se prepoznamo v ogledalu, kakšen spomin imajo naše mišice ter kako se naši možgani sinhronizirajo v gibih in preostalih aktivnostih. Vse hrani arhiv, mi pa vas vabimo, da se skupaj z nami potopite v svet nevronov in jih ob koncu v nagradnem izzivu tudi malo razmigate! Pripravlja: Mojca Delač.
Ljubezen vrti ta svet. Pa če ste romantične duše ali ne, ste se o njej gotovo že izpraševali. In tudi mi smo se. V seriji štirih majskih epizod »Ljubezen gre skozi nevrone«. Spomnili se bomo nanje, zastavimo pa tudi nagradni izziv za možgane, da se v poletnih mesecih ne polenijo preveč. Pripravlja: Mojca Delač.
Tokrat bo navdih morje in dogajanje v njem. V epizodi bomo s pomočjo dr. Tilna Genova (Društvo Morigenos) pokukali v svet delfinjih možganov, živčevja in njihovega vedenja. V marsičem je primerljivo s človeškim, seveda pa se tudi v mnogih razlikuje. Ste vedeli, da delfini ne spijo ampak počivajo samo s polovico možganov? Delfini imajo razvit spomin, znajo uporabljati preprosto orodje in izražajo različne volje. Raziskuje in sprašuje: Mojca Delač. Ob 7.35 na Prvem.
Vsi plujemo proti obdobju v življenju, ko naši možgani ne zmorejo vsega na način, kot so ga, ko smo bili še rosno mladi. Kaj je kognitivni upad in kaj blaga kognitivna motnja? Konec julija in v začetku avgusta bo v Združenih državah Amerike, v San Diegu, potekala osrednja konferenca o Alzheimerjevi bolezni, ki jo organizira združenje Alzheimer International. Udeležil se je bo tudi prof. dr. Vojko Kavčič, ki že vrsto let raziskuje in deluje čez lužo. Med delovnim obiskom rodne domovine ga je pred mikrofon oddaje Možgani na dlani povabila Mojca Delač.
Začetek julija je v Piranu v okviru projekta TwinBrain prinesel drugo mednarodno poletno šolo, ki je postregla z novostmi v raziskavah na področju nevroznanosti gibanja, letos zlasti s poudarkom na Parkinsonovi bolezni in podobnih nevrodegenerativnih stanjih. Ob tej priložnosti je vodja projekta, izr. prof. dr. Uroš Marušič, z Inštituta za kineziologijo Znanstveno raziskovalnega središča Koper, v pogovoru z Mojco Delač delil nekaj vzpodbudnih novic o dosežkih slovenskih raziskav na tem področju. Kaj ima s tem vožnja s kolesom? In zakaj je hoja pomembna tudi pri prepoznavanju Alzheimerjeve bolezni? Odgovore je ujela nova epizoda!
Neveljaven email naslov