Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prvi znaki, da človeško telo ni ustvarjeno za bivanje v vesolju, se pokažejo praktično takoj po prihodu astronavtov na mednarodno vesoljsko postajo – gre za slabost, omotico, občutek stalnega padanja. Vzrok za te spremembe se skriva v naših ušesih, pravi dr. Rachael Seidler z Univerze v Michiganu, ki sodeluje tudi z ameriško vesoljsko agencijo NASO.
Drugače deluje vestibularni sistem, ki skrbi za naše ravnotežje. Če na Zemlji nagneš glavo na stran, se zaradi težnosti tekočina, ki se nahaja v vestibularnem organu, premakne in na podlagi tega možgani prejmejo informacijo o položaju telesa. To v vesolju seveda ne deluje tako, saj gre za breztežnostni prostor.
Možgani se morajo zato v vesolju znova naučiti, katere znake o drži telesa upoštevati, da bo mogoče določiti njegov položaj. V vesolju je namreč zelo težko reči, kaj točno je zgoraj in kaj spodaj, telo pa se stalno nahaja v breztežnosti.
Prav breztežnost je vzrok za nadaljnje spremembe v delovanju naših možganov in posledično tudi telesa, ki se včasih odrazijo tudi v spremenjenem videzu astronavtov.
Ko si na Zemlji, težnost tvoje telo in tekočine v njem vleče k tlom. V vesolju pa tega ni, zato se telesne tekočine porazdelijo drugače. Veliko več kot prej jih je v glavi in možganih ter okoli njih. Ko gledamo fotografije astronavtov, vidimo, da imajo tisti, ki začenjajo svoje bivanje tam, bolj zabuhle obraze.
Tekočine, ki pritiskajo na zgornji del telesa, pa povzročijo tudi zanimiv fenomen, ki bi mu lahko rekli “sosedova hrana je vedno boljša”. O tem je spregovoril ruski kozmonavt Saližan S. Šaripov, ki je bil v vesolju dvakrat, skupaj pa je tam preživel 201 dan.
Kozmonavti si pred poletom v vesolje sestavimo poseben meni, potem pa med poletom ugotovimo, da okusi niso čisto enaki in imaš vedno občutek, da je sosedova hrana boljša.
Dr. Seidler pojasnjuje, da je razlog za takšne spremembe, o katerih astronavti pogosto poročajo, že omenjena prerazporeditev tekočin. Gre za pojav, podoben prehladu, ko ne moremo dobro vonjati in ko zaradi tega hrana nima enakega okusa.
Zaradi tekočin, ki pritiskajo na možgane, in drugačnih funkcij posameznih delov telesa, se spremeni tudi struktura možganov, točneje možganske sivine. Najnovejše ugotovitve kažejo, da prerazporeditev tekočin vpliva tudi na položaj možganov, ki se premaknejo še nekoliko bližje lobanji.
V spodnjem delu možganov je zaradi tega manj možganske sivine, ki se po večini premakne v zgornji del. To ne pomeni, da zaradi tega odmirajo nevroni. Nikakor ne. Mislimo, da gre le za prerazporeditev tkiva, ki jo povzročijo telesne tekočine. Smo pa povečano količino možganske sivine opazili tudi v delu možganov, ki nadzorujejo premikanje nog. Mislimo, da je to povezano z možgansko plastičnostjo. Da je posledica privajanja možganov na novo okolje.
Ker se možgani med bivanjem v vesolju privadijo na nove razmere, imajo astronavti velike težave, ko se vnovič vrnejo na Zemljo.
V prvih tednih po vrnitvi opažamo nekatere stranske učinke bivanja v vesolju. Imajo težave z ravnotežjem, koordinacijo očesnih gibov, zaradi tega nekaj tednov ne smejo voziti avtomobila.
Zanimivo je, da so njihovi možgani takrat podobni možganom ostarelih ljudi. Zaradi teh vzporednic znanstveniki upajo, da jim bo s preučevanjem možganov astronavtov uspelo ugotoviti tudi več o starajočih se možganih, se dodaja dr. Seidler.
Zelo pestro je dogajanje na področju raziskav cilj katerih je ugotoviti, ali bivanje v vesolju pusti dolgoročne posledice na možganih, ali se ti po vrnitvi na Zemljo vrnejo v prejšnje stanje ali ostanejo drugačni ter koliko časa lahko človek brez večjih škodljivih ali življenjsko nevarnih posledic preživi v vesolju. Dr. Seidler pravi, da odgovorov na ta vprašanja nima. Upa pa, da bo z nekaterimi lahko postregla prav kmalu. Trenutno namreč opravlja več raziskav, v okviru katerih proučujejo možgane astronavtov pred, med in po bivanju v vesolju. Nekaj vmesnih ugotovitev ji je že uspelo zbrati.
V raziskavi, ki smo jo opravili, smo skupino astronavtov, ki je bila v vesolju le nekaj tednov, primerjali s skupino, ki je bila tam pol leta. Ugotovili smo, da so učinki na skupino, ki je v vesolju dalj časa, večji. A zanemarljivo večji.
Dodaja še, da pravzaprav ne vemo, kaj se zgodi s človekom, ki bi v vesolju ostal več kot šest mesecev. To je zelo raziskovano področje, saj NASA med drugim načrtuje tudi odpravo na Mars in odprave dlje v vesolje, ki bodo morale biti daljše.
486 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Prvi znaki, da človeško telo ni ustvarjeno za bivanje v vesolju, se pokažejo praktično takoj po prihodu astronavtov na mednarodno vesoljsko postajo – gre za slabost, omotico, občutek stalnega padanja. Vzrok za te spremembe se skriva v naših ušesih, pravi dr. Rachael Seidler z Univerze v Michiganu, ki sodeluje tudi z ameriško vesoljsko agencijo NASO.
Drugače deluje vestibularni sistem, ki skrbi za naše ravnotežje. Če na Zemlji nagneš glavo na stran, se zaradi težnosti tekočina, ki se nahaja v vestibularnem organu, premakne in na podlagi tega možgani prejmejo informacijo o položaju telesa. To v vesolju seveda ne deluje tako, saj gre za breztežnostni prostor.
Možgani se morajo zato v vesolju znova naučiti, katere znake o drži telesa upoštevati, da bo mogoče določiti njegov položaj. V vesolju je namreč zelo težko reči, kaj točno je zgoraj in kaj spodaj, telo pa se stalno nahaja v breztežnosti.
Prav breztežnost je vzrok za nadaljnje spremembe v delovanju naših možganov in posledično tudi telesa, ki se včasih odrazijo tudi v spremenjenem videzu astronavtov.
Ko si na Zemlji, težnost tvoje telo in tekočine v njem vleče k tlom. V vesolju pa tega ni, zato se telesne tekočine porazdelijo drugače. Veliko več kot prej jih je v glavi in možganih ter okoli njih. Ko gledamo fotografije astronavtov, vidimo, da imajo tisti, ki začenjajo svoje bivanje tam, bolj zabuhle obraze.
Tekočine, ki pritiskajo na zgornji del telesa, pa povzročijo tudi zanimiv fenomen, ki bi mu lahko rekli “sosedova hrana je vedno boljša”. O tem je spregovoril ruski kozmonavt Saližan S. Šaripov, ki je bil v vesolju dvakrat, skupaj pa je tam preživel 201 dan.
Kozmonavti si pred poletom v vesolje sestavimo poseben meni, potem pa med poletom ugotovimo, da okusi niso čisto enaki in imaš vedno občutek, da je sosedova hrana boljša.
Dr. Seidler pojasnjuje, da je razlog za takšne spremembe, o katerih astronavti pogosto poročajo, že omenjena prerazporeditev tekočin. Gre za pojav, podoben prehladu, ko ne moremo dobro vonjati in ko zaradi tega hrana nima enakega okusa.
Zaradi tekočin, ki pritiskajo na možgane, in drugačnih funkcij posameznih delov telesa, se spremeni tudi struktura možganov, točneje možganske sivine. Najnovejše ugotovitve kažejo, da prerazporeditev tekočin vpliva tudi na položaj možganov, ki se premaknejo še nekoliko bližje lobanji.
V spodnjem delu možganov je zaradi tega manj možganske sivine, ki se po večini premakne v zgornji del. To ne pomeni, da zaradi tega odmirajo nevroni. Nikakor ne. Mislimo, da gre le za prerazporeditev tkiva, ki jo povzročijo telesne tekočine. Smo pa povečano količino možganske sivine opazili tudi v delu možganov, ki nadzorujejo premikanje nog. Mislimo, da je to povezano z možgansko plastičnostjo. Da je posledica privajanja možganov na novo okolje.
Ker se možgani med bivanjem v vesolju privadijo na nove razmere, imajo astronavti velike težave, ko se vnovič vrnejo na Zemljo.
V prvih tednih po vrnitvi opažamo nekatere stranske učinke bivanja v vesolju. Imajo težave z ravnotežjem, koordinacijo očesnih gibov, zaradi tega nekaj tednov ne smejo voziti avtomobila.
Zanimivo je, da so njihovi možgani takrat podobni možganom ostarelih ljudi. Zaradi teh vzporednic znanstveniki upajo, da jim bo s preučevanjem možganov astronavtov uspelo ugotoviti tudi več o starajočih se možganih, se dodaja dr. Seidler.
Zelo pestro je dogajanje na področju raziskav cilj katerih je ugotoviti, ali bivanje v vesolju pusti dolgoročne posledice na možganih, ali se ti po vrnitvi na Zemljo vrnejo v prejšnje stanje ali ostanejo drugačni ter koliko časa lahko človek brez večjih škodljivih ali življenjsko nevarnih posledic preživi v vesolju. Dr. Seidler pravi, da odgovorov na ta vprašanja nima. Upa pa, da bo z nekaterimi lahko postregla prav kmalu. Trenutno namreč opravlja več raziskav, v okviru katerih proučujejo možgane astronavtov pred, med in po bivanju v vesolju. Nekaj vmesnih ugotovitev ji je že uspelo zbrati.
V raziskavi, ki smo jo opravili, smo skupino astronavtov, ki je bila v vesolju le nekaj tednov, primerjali s skupino, ki je bila tam pol leta. Ugotovili smo, da so učinki na skupino, ki je v vesolju dalj časa, večji. A zanemarljivo večji.
Dodaja še, da pravzaprav ne vemo, kaj se zgodi s človekom, ki bi v vesolju ostal več kot šest mesecev. To je zelo raziskovano področje, saj NASA med drugim načrtuje tudi odpravo na Mars in odprave dlje v vesolje, ki bodo morale biti daljše.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Čeprav še pred nekaj desetletji v znanosti ni bilo prostora za raziskovanje zavesti, postaja počasi tudi raziskovanje posameznikovega doživljanja del znanstvene metodologije. Predvsem zadnjih nekaj let meje na tem področju premikajo mladi raziskovalci, velike zasluge za to pa ima tudi dr. Claire Petitmengin, utemeljiteljica mikrofenomenologije. Gre za disciplino, ki bi ji, sicer zelo površno, lahko rekli tudi uporaba čuječnosti v znanosti, saj znanstveniki preučujejo natančne opise osebnih izkušenj intervjuvanca, kar od njega zahteva popolno pozornost in osredotočenost na to, kar doživlja v sebi in česar se ponavadi ne zavedamo. Prvi je ta program predstavil Francisco Varela, čilski biolog, filozof in kognitivni znanstvenik Francisco Varela, pravi naša sogovornica, ki je pod njegovim mentorstvom delala tudi svoj doktorat: “Osnovna ideja tega programa je, da je nemogoče raziskovati človeški um le z objektivnimi orodji. Do takrat je namreč veljalo, da raziskovalec, ki na primer preučuje čustva, do njih dostopa prek objektivnih meritev: na primer pulza, dihanja, potenja, očesnega gibanja. Prepovedano pa je bilo vprašati človeka, kaj čuti in kako se ima. Francisco Varela je menil, da smo s tem zavili v slepo ulico in da moramo v raziskovanje vključiti tudi točne in stroge opise njegove izkušnje, torej tega, kaj doživlja v sebi. Svojo odločitev je argumentiral s tem, da mora znanstvenik, ki interpretira električne signale v možganih, vedeti, kaj in kako človek doživlja. Še bolj ključen razlog pa je bil, da so naše izkušnje v bistvu vse, kar imamo. Tudi znanstveni podatki so dejstva o izkušnjah. Do njih dostopaš tako, kot jih doživljaš. Ni druge poti do znanosti! Če se tega zavedamo in se ne zmenimo za izkušnje, je to nesmisel.” S francosko kognitivno znanstvenico Claire Petitmengin, ki je mikrofenomenološke tehnike uporabila za raziskovanje vznikov epilepsije, intuicije in za doživljanje meditacije, smo se pogovarjali o tem, kako sploh lahko preučujemo osebno doživljanje, ki se odvija v posamezniku, in na katerih področjih bi si lahko pomagali s to mlado raziskovalno disciplino. Sama je na primer prišla do zanimivih rezultatov pri študiji epileptičnih bolnikov, aplikacij te discipline pa je še več.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Človeški spomin je nekaj posebnega. Omogoča nam čudovite stvari, ki jih včasih jemljemo za samoumevne. Da z nostalgijo obujamo pretekle dogodke, lepe in manj lepe. Da vemo, kje je najbližji park, da znamo stehtati sestavine v maso za palačinke, da se izogibamo stvarem, ki so lahko nevarne, da vemo, kdo mo, da lahko uživamo v branju knjig, katerih zgodbe so še dolgo z nami. In to je le drobec. Žal pa ni vedno tako enostavno. Mojca Delač se je o Alzheimerjevi bolezni pogovarjala s tremi uglednimi evropskimi strokovnjaki, ki so se pred nedavnem mudili v Sloveniji, na 10. konferenci o demenci v organizaciji Spominčice.
Neveljaven email naslov