Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste med tistimi, ki svoje počitniške ali druge potovalne načrte vedno prilagodijo tako, da namesto z letalom potujejo z ladjo, avtomobilom, vlakom, ali drugimi prevoznimi sredstvi? Ker vas že ob misli na letalo zagrabi panika, kljub temu da veste, da je ta način potovanja varnejši kot na primer vožnja z avtomobilom? Kako strah pred letenjem omreži naše nevrone?
Po odgovore sem se odpravila k asist. dr. Urši Čižman Štaba, specialistki klinične psihologije in kognitivno vedenjski terapevtki z URI Soča. Svojo zgodbo in izkušnje s strahom pred letenjem pa je z nami delila Nuša Baranja.
Kot je pojasnila dr. Čižman Štaba, je strah pred letenjem zelo pogost, saj letenje za nas ni nekaj naravnega:”Bolj smo navajeni, da hodimo po tleh, da smo stabilni, zaradi česar nam letenje lahko predstavlja neprijetne občutke.” Ugotavljajo, da je strah pred letenjem bolj pogost pri ženskah, občutljivejših posameznikih, ljudmi, ki so v nekem obdobju bolj pod stresom in tako naprej.
Marsikdo med nami ima izkušnje s tem, da ga kot otroka ni bilo strah letenja, starejši kot je, bolj pa je previden in bolj mu je neprijetno. Dr. Čižman Štaba razloži, da je to zaradi tega, ker imamo kot odrasli več izkušenj, imamo več informacij, bolj sledimo novicam. Vsaka novica o nesrečah v letalstvu lahko pri osebah, ki so bolj dovzetne, sproži ta strah. Po tem smo bolj dovzetni in selektivno pozorni prav na te slabe novice.
Podobno izkušnjo ima tudi Nuša, ki pripoveduje, da je kot otrok zelo rada letela, potem pa je bilo malo več strahu na letalu na maturantskem izletu, pozneje na službenem potovanju v Turčijo in nazadnje na letu v Berlin leta 2010. Po tem dogodku na letalo ni več stopila:
“Vsega se pravzaprav ne spomin. Teden pred letom sem že slabše spala, manj govorila, tudi apetita nisem imela. Leteli smo z zagrebškega letališča.Najprej sploh nisem mogla premakniti nog na letalo, imela sem težave z dihanjem, hiperventilirala sem, ves čas so bile ob meni tri stevardese, v dobri uri leta sem morala trikrat na stranišče v njihovem spremstvu, …”
Ko je pristala je nemudoma kupila karto za povratek z vlakom.
Strah je primarno čustvo, ki nas je varovalo pred nevarnimi situacijami. Zaradi tega naše telo ne loči, kaj je imaginarno in kaj racionalno, pojasnjuje dr. Čižman Štaba. Prav to se dogaja pri fobijah, ko zaznavamo ogrožajočo situacijo zelo nevarno,
“Vzpostavi se simpatični živčni sistem, ki ni odvisen od naše volje. Razširijo se zenice, zviša se pritisk, frekvenca srca, kri iz kože gre v možgane, v srce, v mišice … takrat postanemo malo bolj v pripravljenosti ‘boj ali beg‘. Telo se kar samo odzove, pred tem pa moramo imeti prepričanje, da je to neka nevarnost.”
Pri reševanju teh težav je pomembno, da svoje misli (npr. Letalo bo strmoglavilo! Spet me bo zajela panika! Vsi bodo videli, da me je strah!) zaznavamo in da se znamo pomiriti. Pri tem se je kot učinkovita izkazala tako imenovana kognitivna vedenjska terapija. Posameznik pa, poudarja dr. Čižman Štaba, se čisto sam s tem težko spoprime.
“Kadar so čustva močna in je strah močan, to vpliva tudi na kognitivne procese, zaradi česar je oslabljen spomin, težje vkodiramo informacije, poleg tega slabše zaznavanje, slaba presoja, slabša koncentracija in stalno ponavljanje negativnih misli, ki lahko ta strah samo še potencira”.
Več pa v zgornjem posnetku! Pa miren in prijeten let!
482 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Ste med tistimi, ki svoje počitniške ali druge potovalne načrte vedno prilagodijo tako, da namesto z letalom potujejo z ladjo, avtomobilom, vlakom, ali drugimi prevoznimi sredstvi? Ker vas že ob misli na letalo zagrabi panika, kljub temu da veste, da je ta način potovanja varnejši kot na primer vožnja z avtomobilom? Kako strah pred letenjem omreži naše nevrone?
Po odgovore sem se odpravila k asist. dr. Urši Čižman Štaba, specialistki klinične psihologije in kognitivno vedenjski terapevtki z URI Soča. Svojo zgodbo in izkušnje s strahom pred letenjem pa je z nami delila Nuša Baranja.
Kot je pojasnila dr. Čižman Štaba, je strah pred letenjem zelo pogost, saj letenje za nas ni nekaj naravnega:”Bolj smo navajeni, da hodimo po tleh, da smo stabilni, zaradi česar nam letenje lahko predstavlja neprijetne občutke.” Ugotavljajo, da je strah pred letenjem bolj pogost pri ženskah, občutljivejših posameznikih, ljudmi, ki so v nekem obdobju bolj pod stresom in tako naprej.
Marsikdo med nami ima izkušnje s tem, da ga kot otroka ni bilo strah letenja, starejši kot je, bolj pa je previden in bolj mu je neprijetno. Dr. Čižman Štaba razloži, da je to zaradi tega, ker imamo kot odrasli več izkušenj, imamo več informacij, bolj sledimo novicam. Vsaka novica o nesrečah v letalstvu lahko pri osebah, ki so bolj dovzetne, sproži ta strah. Po tem smo bolj dovzetni in selektivno pozorni prav na te slabe novice.
Podobno izkušnjo ima tudi Nuša, ki pripoveduje, da je kot otrok zelo rada letela, potem pa je bilo malo več strahu na letalu na maturantskem izletu, pozneje na službenem potovanju v Turčijo in nazadnje na letu v Berlin leta 2010. Po tem dogodku na letalo ni več stopila:
“Vsega se pravzaprav ne spomin. Teden pred letom sem že slabše spala, manj govorila, tudi apetita nisem imela. Leteli smo z zagrebškega letališča.Najprej sploh nisem mogla premakniti nog na letalo, imela sem težave z dihanjem, hiperventilirala sem, ves čas so bile ob meni tri stevardese, v dobri uri leta sem morala trikrat na stranišče v njihovem spremstvu, …”
Ko je pristala je nemudoma kupila karto za povratek z vlakom.
Strah je primarno čustvo, ki nas je varovalo pred nevarnimi situacijami. Zaradi tega naše telo ne loči, kaj je imaginarno in kaj racionalno, pojasnjuje dr. Čižman Štaba. Prav to se dogaja pri fobijah, ko zaznavamo ogrožajočo situacijo zelo nevarno,
“Vzpostavi se simpatični živčni sistem, ki ni odvisen od naše volje. Razširijo se zenice, zviša se pritisk, frekvenca srca, kri iz kože gre v možgane, v srce, v mišice … takrat postanemo malo bolj v pripravljenosti ‘boj ali beg‘. Telo se kar samo odzove, pred tem pa moramo imeti prepričanje, da je to neka nevarnost.”
Pri reševanju teh težav je pomembno, da svoje misli (npr. Letalo bo strmoglavilo! Spet me bo zajela panika! Vsi bodo videli, da me je strah!) zaznavamo in da se znamo pomiriti. Pri tem se je kot učinkovita izkazala tako imenovana kognitivna vedenjska terapija. Posameznik pa, poudarja dr. Čižman Štaba, se čisto sam s tem težko spoprime.
“Kadar so čustva močna in je strah močan, to vpliva tudi na kognitivne procese, zaradi česar je oslabljen spomin, težje vkodiramo informacije, poleg tega slabše zaznavanje, slaba presoja, slabša koncentracija in stalno ponavljanje negativnih misli, ki lahko ta strah samo še potencira”.
Več pa v zgornjem posnetku! Pa miren in prijeten let!
V marčevskih epizodah plujemo Na valovih odnosov, ki jim bomo tokrat privoščili odmerek kemije. Oksitocin je veliko več kot »le« molekule, nekateri mu pravijo tudi »hormonsko lepilo družbe«. Prof. dr. Mojca Kržan nam je med drugim v rednih tedenskih jutranjih minutah za nevroznanost pojasnila tudi, zakaj gremo včasih v trgovino samo po poper, vrnemo pa se s polno vrečko stvari. In seveda, kaj ima s tem oksitocin. Se slišimo v četrtek ob 7.25 na Prvem.
Nedotakljivih v digitalnih odnosih ni, so le bolj in manj občutljivi. Težko si priznamo, a dejstvo je, da preveč časa preživimo s telefoni v rokah, stalna dosegljivost in priklopljenost posledično prinašata razpršeno pozornost in se polastita tudi kakovostnega spanca. Namesto, da bi kdaj raje imeli “možgane na paši”, jih prepuščamo digitalnim dražljajem. Tako se spreminjajo tudi odnosi v realnem svetu. Najbolj ranljivi so otroci in mladostniki, še posebej, ker družabna omrežja lahko predstavljajo iluzijo, kako kakovostno in “instagramično” je življenje drugih. Nezdravi digitalni odnosi nas lahko spravijo v stisko. Kaj pa se ob tem dogaja v možganih? Kdaj lahko digitalni odnosi prestopijo mejo odvisnosti? In zakaj naši možgani tako hlepijo po občutku povezanosti? Razpravljamo s psihologinjo dr. Amy Orben, nevropediatrinjo in znanstvenico dr. Tino Bregant in psihoterapevtom Petrom Topićem. Avtorja: Mojca Delač in Luka Hvalc
Vse štiri marčevske epizode bomo namenili temi letošnjega Tedna možganov. To so – odnosi. Tokrat jih povežemo z virtualnim svetom in družbenimi omrežji. Koliko časa ste danes namenili različnim družbenim aplikacijam na svojem telefonu? Kako mobilna in družbena omrežja vplivajo na naša nevronska? Z nami bosta dr. Tina Bregant in dr. Amy Orben.
Možgani so sestavljeni iz skoraj sto milijard živčnih celic. In ko so naši nevroni v odnosu z nevroni drugega človeka, je aktiviran cel spekter omrežij v možganih. Na valovih odnosov se znajdemo zelo različno, včasih smo veseli, še večkrat razočarani. Socialna zavrnitev se v možganih dotakne istih področij kot fizična bolečina. Razviti normalen in zdrav odnos je zelo težko, kakovostni odnosi od nas zahtevajo, da si vzamemo čas. Tega pa nam kronično primanjkuje. Od kakovosti odnosov je zelo odvisno naše psihofizično zdravje, v sodobni tržno usmerjeni družbi je vse bolj prisoten tudi “kult” izgorelosti. Iz katerih zdravih izhodišč lahko razvijemo kakovostne odnose in dobro psihofizično počutje? V razpravi sodelujeta specialistka psihiatrije Breda Jelen Sobočan in predstojnik centra za mentalno zdravje na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, prof. dr. Borut Škodlar. Serijo oddaj Možgani na Frekvenci X : Na valovih odnosov pripravljata Mojca Delač in Luka Hvalc.
Se vam je že zgodilo, da ste se s partnerjem, prijateljem, sodelavcem spominjali nečesa izpred nekaj mesecev ali let, nato pa se sprli, saj ste se dogodka ali katere od njegovih podrobnosti spominjali različno? Če boste dobro poslušali današnjo oddajo Možgani na dlani, verjamemo, da do takšnih situacij ne bo več prihajalo. Razlog za to so namreč naši lažni spomini. O njih v nadaljevanju dr. Sanja Šešok, vodja nevropsihološke dejavnosti na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana, prof. dr. Grega Repovš z ljubljanske filozofske fakultete, dr. Miha Hafner s pravne fakultete Univerze v Ljubljani in Andreja Gradišar.
64 črno-belih polj in 32 črnih in belih figur. In število možnih potez, ki presega število atomov v nam vidnem vesolju. Šah je igra, ki s človekom sobiva že stoletja in je veliko več kot le izjemno urjenje miselnih sposobnosti. Svet šaha odpira pisan svet možnosti za raziskovanje človekove kognicije, hkrati pa je lahko tudi terapevtsko sredstvo in kot pravi dr. psihologije, velemojstrica Jana Krivec »miniatura življenja«. V svet šaha in možganov zavijamo v četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja Mojca Delač.
Te dni je vse okoli nas veliko srčkov in pogovorov o ljubezni. In najbrž bi ob besedi »čustva« marsikdo hitro pomislil prav na ljubezen- a gre seveda samo za delček pisanega mozaika naših emocij, ki pa niso nujno vedno pozitivne. Tudi čustva imajo svojo zgodbo in rastejo skupaj s človekom. Kako se razvijajo v prvih mesecih po našem rojstvu bomo raziskovali s pomočjo razvojne psihologinje prof. dr. Urške Fekonja.
Propriocepcijo bi zelo poenostavljeno lahko opisali kot sposobnost zaznavanja in občutenja našega telesa v prostoru. To ste najbrž že mnogi ozavestili pri kakšnem sproščanju ko je bilo treba »sprostiti desno stopalo, levo roko, prste na njej in tako naprej«. Vsakodnevno pa je propriocepcija izredno pomemben del našega gibanja, ravnotežja in koordinacije. Že rimski filozof in zdravnik Galen je v 2. stoletju našega štetja raziskoval zavest o našem telesu v prostoru, seveda pa je minilo mnogo stoletij, preden je prišlo do raziskav, ki so pripeljale do znanja, kot ga imamo danes. Tokrat torej ne bomo razmigali samo svojih možganov, pač pa celotno telo. Kako je oboje povezano pa v četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.
V pretekli epizodi smo že spoznali Davida Mzeeja, ki je pred dobrimi devetimi leti zaradi poškodbe pri gimnastiki postal paraplegik, z neverjetno voljo, razvojem medicine in tehnologije pa danes lahko počne marsikaj, česar si takrat gotovo ne bi niti mislil. Tudi hodi. V tej epizodi bosta o njegovi zgodbi in prihodnosti tovrstne terapije govorila prof. dr. Gregoire Courtine, profesor na Centru za Nevroprostetiko Inštituta Brain Mind v Lozani, ki je razvil posebne elektrode, in prof. dr. Jocelyne Bloch, nevrokirurginja, ki jih je Davidu vstavila v telo. Pripravlja: Mojca Delač.
David Mzee je bil pred dobrimi devetimi leti tik pred diplomo za učitelja športne vzgoje, ko mu je nesreča med gimnastiko spremenila življenje. Dobro se spomni 9. novembra leta 2010, ko se je zbudil v bolnišnični postelji in se ni mogel premikati. Z neverjetno voljo, napredkom raziskav in tehnologije ter ob pomoči čudovitega sveta nevroplastičnosti možganov je njegova zgodba zdaj drugačna. O tem bo pripovedoval v četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.
Naši možgani so prava zakladnica različnih tipov celic, ki se med seboj povezujejo in tvorijo zares edinstven svet dogajanja. Prav zaradi tega je pri možganih zdravljenje z matičnimi celicami poseben izziv. Oktobra lani je v New Yorku potekala znanstvena konferenca ameriškega raziskovalnega inštituta, specializiranega za matične celice, ki se jo je udeležila tudi doc. dr. Maša Čater, z Inštituta za predklinične vede Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani. O novih dognanjih na področju matičnih celic, atlasu celičnih usod in še čem bo pripovedovala v četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.
Prof. dr. Maryanne Wolf je nevroznanstvenica, specializirana za področje razvojne psiholingvistike, predavateljica, avtorica knjig in člankov, ki je svoje delo posvetila predvsem otrokom in pismenosti povsod po svetu. Pravi, da ljudje niso bili rojeni za branje, da je to »nova iznajdba«, stara komaj kakšnih 6000 let, in da gre, tudi z vidika kompleksnosti možganskih omrežij, ki pri tem sodelujejo, za eno najkompleksnejših stvari, ki se jih človek lahko nauči. Seveda zato pogosto nastajajo težave. Tudi o tem bo govorila v četrtkovi epizodi oddaje Možgani na dlani ob 7.35 na Prvem. Oddajo je pripravila Mojca Delač.
Leto 2019 je na področju nevroznanosti in znanj o naših možganih znova prineslo kopico novih spoznanj. V naš radijski studio smo v prvi januarski oddaji Možgani na dlani povabili nevrologa prof. dr. Zvezdana Pirtoška, predstojnika katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti, in ga vprašali, katere tri raziskave so se njemu osebno vtisile v spomin v letu, ki se je izteklo.
Zadnjo epizodo v letu bomo začinili. Ingver prihaja iz Azije in so ga po nekaterih podatkih uporabljali že pred 6000 leti. Tudi v prazničnem zimskem času pogosto zadiši po njem. Od ingverjevega peciva do toplih napitkov. Koliko pa je že znanega o učinkovinah ingverja ter o tem, kako deluje na naše možgane? O tem se bomo pogovarjali s prof. dr. Mojco Kržan, predstojnico Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo v Ljubljani. Pripravlja: Mojca Delač.
Sto milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti in ga poljudno predstavlja ob pomoči domačih ter tujih strokovnjakov; pojasnjuje pojave, s katerimi se srečujemo vsak dan, spremlja novosti pri raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo telovadbo. Možgane na dlani najdete tudi med podkasti in na Twitterju (@mozganinadlani).
»Predstavljate si, da ste mornarji, nekaj sto let nazaj, imate kompas in želite priti na sever…«. Tako svojo analogijo z oceanom podatkov, ki jih imajo na voljo o možganih, nevrobiologiji in vedenju, začenja profesor psihiatrije, dr. Alan Antičevič z medicinske šole na Yalu. O napredku, do katerega je pripeljala tehnologija, o tem, zakaj kljub vsemu »navigacija« še vedno ne zmore pripeljati do točno določene točke oz. osebe in zakaj kljub temu, da se pravzaprav na področju duševnega zdravja odvijajo raziskave, ki so se včasih zdele kot znanstvena fantastika, še ne znajo pozdraviti hudih duševnih bolezni – v četrtek ob 7.35 na Prvem! Pripravlja: Mojca Delač.
Profesor Dixon Chibanda je psihiater, akademik in raziskovalec iz Zimbabveja ter direktor raziskovalne iniciative za duševno zdravje v Afriki – AMARI. Svet se sooča z epidemijo depresije, in afriška celina seveda ni izvzeta. Profesor Chibanda je v Zimbabveju začel s tako imenovanimi »klopmi prijateljstva«, projektom, pri katerem »babice«, starejše ženske v skupnosti, izurijo, da na podlagi vedenjsko kognitivne terapije svetujejo in pomagajo posameznikom, ki imajo težave z duševnim zdravjem. Želi si, da bi se projekt razširil po vsem svetu. O možganih in duševnem zdravju bo razmišljal v četrtek ob 7.35 na Prvem.
»Razmišljanje, refleksija, čudenje in radovednost so še vedno izjemno pomembni« pravi prof. dr. Edvard Moser, ki je leta 2014 skupaj z May Britt Moser in Johnom O'Keefom prejel Nobelovo nagrado za področje medicine in fiziologije. Prejeli so jo za odkritje nečesa, čemur bi lahko zelo poenostavljeno rekli »naš notranji GPS«. Gre za celice, ki so povezane z našim prostorskim zaznavanjem, orientacijo in navigacijo. Kaj vse se je zgodilo na področju v zadnjih petih letih? Kaj imajo mrežne celice s spanjem in kaj je to 'kognitivno zdravje'? O vsem tem je prof. dr. Edvard Moser spregovoril posebej za oddajo Možgani na dlani. Prisluhnili mu boste lahko v četrtek ob 7.35 na Prvem.
Niz novembrskih epizod oddaj o ALS končujemo z vprašanjem – kako naprej? To je vprašanje, ki ga je avtorica oddaj Mojca Delač zastavila mag. Stanki Ristič Kovačič, prof. dr. Borisu Roglju, prof. dr. Ammarju Al Challabiju in doc. dr. Blažu Koritniku. Vsak med njimi je tesno poklicno povezan s to boleznijo in ima dolgoleten vpogled v razvoj znanja o amiotrofični laterarni sklerozi. Navdih vsemu pa bo seveda tudi tokrat zgodba Dabiza Riana. Se slišimo v četrtek ob 7.35 na Prvem.
V tretji epizodi niza oddaj o ALS se bomo posvetili psihosocialni oskrbi oseb s to boleznijo in vlogi bližnjih, okolice in prijateljev. Z nami bo Kaja Petek, biopsihologinja, strokovna sodelavka na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo in pa seveda »Ekipa« - Dabiz, Capi in Or, s svojimi izkušnjami.
Neveljaven email naslov