Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste med tistimi, ki svoje počitniške ali druge potovalne načrte vedno prilagodijo tako, da namesto z letalom potujejo z ladjo, avtomobilom, vlakom, ali drugimi prevoznimi sredstvi? Ker vas že ob misli na letalo zagrabi panika, kljub temu da veste, da je ta način potovanja varnejši kot na primer vožnja z avtomobilom? Kako strah pred letenjem omreži naše nevrone?
Po odgovore sem se odpravila k asist. dr. Urši Čižman Štaba, specialistki klinične psihologije in kognitivno vedenjski terapevtki z URI Soča. Svojo zgodbo in izkušnje s strahom pred letenjem pa je z nami delila Nuša Baranja.
Kot je pojasnila dr. Čižman Štaba, je strah pred letenjem zelo pogost, saj letenje za nas ni nekaj naravnega:”Bolj smo navajeni, da hodimo po tleh, da smo stabilni, zaradi česar nam letenje lahko predstavlja neprijetne občutke.” Ugotavljajo, da je strah pred letenjem bolj pogost pri ženskah, občutljivejših posameznikih, ljudmi, ki so v nekem obdobju bolj pod stresom in tako naprej.
Marsikdo med nami ima izkušnje s tem, da ga kot otroka ni bilo strah letenja, starejši kot je, bolj pa je previden in bolj mu je neprijetno. Dr. Čižman Štaba razloži, da je to zaradi tega, ker imamo kot odrasli več izkušenj, imamo več informacij, bolj sledimo novicam. Vsaka novica o nesrečah v letalstvu lahko pri osebah, ki so bolj dovzetne, sproži ta strah. Po tem smo bolj dovzetni in selektivno pozorni prav na te slabe novice.
Podobno izkušnjo ima tudi Nuša, ki pripoveduje, da je kot otrok zelo rada letela, potem pa je bilo malo več strahu na letalu na maturantskem izletu, pozneje na službenem potovanju v Turčijo in nazadnje na letu v Berlin leta 2010. Po tem dogodku na letalo ni več stopila:
“Vsega se pravzaprav ne spomin. Teden pred letom sem že slabše spala, manj govorila, tudi apetita nisem imela. Leteli smo z zagrebškega letališča.Najprej sploh nisem mogla premakniti nog na letalo, imela sem težave z dihanjem, hiperventilirala sem, ves čas so bile ob meni tri stevardese, v dobri uri leta sem morala trikrat na stranišče v njihovem spremstvu, …”
Ko je pristala je nemudoma kupila karto za povratek z vlakom.
Strah je primarno čustvo, ki nas je varovalo pred nevarnimi situacijami. Zaradi tega naše telo ne loči, kaj je imaginarno in kaj racionalno, pojasnjuje dr. Čižman Štaba. Prav to se dogaja pri fobijah, ko zaznavamo ogrožajočo situacijo zelo nevarno,
“Vzpostavi se simpatični živčni sistem, ki ni odvisen od naše volje. Razširijo se zenice, zviša se pritisk, frekvenca srca, kri iz kože gre v možgane, v srce, v mišice … takrat postanemo malo bolj v pripravljenosti ‘boj ali beg‘. Telo se kar samo odzove, pred tem pa moramo imeti prepričanje, da je to neka nevarnost.”
Pri reševanju teh težav je pomembno, da svoje misli (npr. Letalo bo strmoglavilo! Spet me bo zajela panika! Vsi bodo videli, da me je strah!) zaznavamo in da se znamo pomiriti. Pri tem se je kot učinkovita izkazala tako imenovana kognitivna vedenjska terapija. Posameznik pa, poudarja dr. Čižman Štaba, se čisto sam s tem težko spoprime.
“Kadar so čustva močna in je strah močan, to vpliva tudi na kognitivne procese, zaradi česar je oslabljen spomin, težje vkodiramo informacije, poleg tega slabše zaznavanje, slaba presoja, slabša koncentracija in stalno ponavljanje negativnih misli, ki lahko ta strah samo še potencira”.
Več pa v zgornjem posnetku! Pa miren in prijeten let!
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Ste med tistimi, ki svoje počitniške ali druge potovalne načrte vedno prilagodijo tako, da namesto z letalom potujejo z ladjo, avtomobilom, vlakom, ali drugimi prevoznimi sredstvi? Ker vas že ob misli na letalo zagrabi panika, kljub temu da veste, da je ta način potovanja varnejši kot na primer vožnja z avtomobilom? Kako strah pred letenjem omreži naše nevrone?
Po odgovore sem se odpravila k asist. dr. Urši Čižman Štaba, specialistki klinične psihologije in kognitivno vedenjski terapevtki z URI Soča. Svojo zgodbo in izkušnje s strahom pred letenjem pa je z nami delila Nuša Baranja.
Kot je pojasnila dr. Čižman Štaba, je strah pred letenjem zelo pogost, saj letenje za nas ni nekaj naravnega:”Bolj smo navajeni, da hodimo po tleh, da smo stabilni, zaradi česar nam letenje lahko predstavlja neprijetne občutke.” Ugotavljajo, da je strah pred letenjem bolj pogost pri ženskah, občutljivejših posameznikih, ljudmi, ki so v nekem obdobju bolj pod stresom in tako naprej.
Marsikdo med nami ima izkušnje s tem, da ga kot otroka ni bilo strah letenja, starejši kot je, bolj pa je previden in bolj mu je neprijetno. Dr. Čižman Štaba razloži, da je to zaradi tega, ker imamo kot odrasli več izkušenj, imamo več informacij, bolj sledimo novicam. Vsaka novica o nesrečah v letalstvu lahko pri osebah, ki so bolj dovzetne, sproži ta strah. Po tem smo bolj dovzetni in selektivno pozorni prav na te slabe novice.
Podobno izkušnjo ima tudi Nuša, ki pripoveduje, da je kot otrok zelo rada letela, potem pa je bilo malo več strahu na letalu na maturantskem izletu, pozneje na službenem potovanju v Turčijo in nazadnje na letu v Berlin leta 2010. Po tem dogodku na letalo ni več stopila:
“Vsega se pravzaprav ne spomin. Teden pred letom sem že slabše spala, manj govorila, tudi apetita nisem imela. Leteli smo z zagrebškega letališča.Najprej sploh nisem mogla premakniti nog na letalo, imela sem težave z dihanjem, hiperventilirala sem, ves čas so bile ob meni tri stevardese, v dobri uri leta sem morala trikrat na stranišče v njihovem spremstvu, …”
Ko je pristala je nemudoma kupila karto za povratek z vlakom.
Strah je primarno čustvo, ki nas je varovalo pred nevarnimi situacijami. Zaradi tega naše telo ne loči, kaj je imaginarno in kaj racionalno, pojasnjuje dr. Čižman Štaba. Prav to se dogaja pri fobijah, ko zaznavamo ogrožajočo situacijo zelo nevarno,
“Vzpostavi se simpatični živčni sistem, ki ni odvisen od naše volje. Razširijo se zenice, zviša se pritisk, frekvenca srca, kri iz kože gre v možgane, v srce, v mišice … takrat postanemo malo bolj v pripravljenosti ‘boj ali beg‘. Telo se kar samo odzove, pred tem pa moramo imeti prepričanje, da je to neka nevarnost.”
Pri reševanju teh težav je pomembno, da svoje misli (npr. Letalo bo strmoglavilo! Spet me bo zajela panika! Vsi bodo videli, da me je strah!) zaznavamo in da se znamo pomiriti. Pri tem se je kot učinkovita izkazala tako imenovana kognitivna vedenjska terapija. Posameznik pa, poudarja dr. Čižman Štaba, se čisto sam s tem težko spoprime.
“Kadar so čustva močna in je strah močan, to vpliva tudi na kognitivne procese, zaradi česar je oslabljen spomin, težje vkodiramo informacije, poleg tega slabše zaznavanje, slaba presoja, slabša koncentracija in stalno ponavljanje negativnih misli, ki lahko ta strah samo še potencira”.
Več pa v zgornjem posnetku! Pa miren in prijeten let!
Ste tudi vi že kdaj slišali koga reči ali pa sami komentirali: »Uuuu, samo malo, da razmislim, nekje v malih možganih imam shranjeno to informacijo?« S tem bržkone mislimo, da nekje v ozadju, saj tam, če gledamo z vidika velikih možganov, ležijo tudi naši mali možgani oziroma cerebelum. O njih se bomo pogovarjali z zdravnikom, mladim raziskovalcem na Nevrološki kliniki in dolgoletnim članom Slovenskega društva za nevroznanost Matejem Perovnikom. Bodite pripravljeni na šotor, črva, srp, prečne jame in drevo življenja. Se slišimo v četrtek ob 7.35. Pripravlja Mojca Delač.
Možgane na dlani smo doslej že krepko zajeli z odnosi in tudi v tej oddaji bodo rdeča nit. Luka Agrež je socialni delavec in psihodinamski psihoterapevt, sodelavec društva Pojekt-Človek, kjer se ukvarjajo z osebami z izkušnjo zasvojenosti, in tudi programa OMRA, kjer se ukvarjajo z opismenjevanjem na področju duševnega zdravja. In prav to, duševno zdravje, bomo tokrat povezali z odnosi, pandemijo in preizkušnjami vseh vrst za naše možgane. Na potep skoznje vas vabi Mojca Delač.
Ples hormonov, med katerim pride tudi do kakšnega hormonskega trka – tudi tako bi lahko opisali to, česa se bomo lotili v današnji oddaji Možgani na dlani. Šli bomo v porodno sobo in se poglobili v možgane nosečnice, ki rojeva. Sredi noči odteče voda, začnejo se popadki, sledi divja vožnja v porodnišnico. Nato bolečina v porodni sobi in olajšanje, ko se zasliši prvi dojenčkov jok. Tako nekako porod prikazujejo filmi. Kaj pa se dogaja v ozadju, v naših možganih? Odgovorimo v nadaljevanju. Andreja Gradišar je pripravila oddajo, s svojimi izkušnjami se ji bo pridružilo tudi pet mam in dr. Milica Gregorič Kramberger z Nevrološke klinike UKC Ljubljana.
Humor lahko v marsičem zrahlja napetost časa. Smisel zanj je nekaj, kar v možganih tistega, ki ga ustvarja, in tistega, ki ga "sprejema", aktivira cel kup omrežij. Od hihitanja do smeha, zaradi katerega boli trebuh in se solzijo oči. Ga je sploh lahko kdaj preveč? Je humor nekaj, kar je evolucijsko značilno samo za nas, ljudi? O vsem tem v prvoaprilski epizodi, v kateri se resno lotevamo šal. Z dr. Majo Smrdu (Univerza na Primorskem) in prof. dr. Robinom Dunbarjem (Univerza Oxford). Pripravlja Mojca Delač.
V zadnji v seriji Na valovih odnosov se Možgani na dlani skupaj s Frekvenco X odpravljajo na področje odnosov med ljudmi in računalniki/roboti. Kaj nas je zadnje leto naučilo o odnosih med človeško in umetno inteligenco? O tem z nevroznanstvenikom, Jurijem Dreom, in robotičarko, dr. Mašo Jazbec. Epizoda je nastala v okviru serije Na valovih odnosov. Pripravljata jo Luka Hvalc in Mojca Delač.
Na kakšnih preizkušnjah so naši možgani in zakaj smo utrujeni od številnih virtualnih interakcij? Kakšna je vloga umetne inteligence in kje lahko nadgradi človeško?
Tokrat možgane peljemo v ekstremne razmere. Za nekatere so ekstremi že jutranje vstajanje, za druge raziskovanje najvišjih vrhov sveta. Skoraj vedno pa se ekstremi poigrjo z našo cono udobja in varnosti. In pravzaprav smo bili v zadnem letu vsi na nek način - v ekremni situaciji. Kako so naši nevroni omreženi za takšne razmere? In kaj se zgodi, če je adrenalina in stresa preveč? O tem z nevrologom, prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom in alpinistom, kirurgom in gorskim reševalcem, dr. Jurijem Gorjancem. Pripravljata Mojca Delač in Luka Hvalc. Oddaja je del serije Na valovih odnosov - za daljšo epizodo pobrskajte po arhivu ali med podkasti.
Kako in zakaj se odzivamo v ekstremnih razmerah? Kakšni mehanizmi se sprožajo v možganih? Kako je s stresom in kaj v odnose prinese adrenalin?
Zaznavanje obrazov je lastnost, ki se je evolucijsko razvijala s človeštvom in ji je namenjen tudi poseben del naših nevronskih omrežij. O tem smo v naših oddajah že kar nekajkrat govorili. Je po letu dni že kaj več znanega tudi o tem, kaj se zgodi, ko obraze kar naenkrat zakrivajo – maske? Ali to vpliva na odnose med ljudmi, kako so se spremenili naši mehanizmi spoznavanja in prepoznavanja? So se naši možgani privadili mask? Vse to sta se v posebni seriji ob Tednu možganov spraševala Mojca Delač in Luka Hvalc. Možgani na dlani v marcu plujejo Na valovih odnosov. Ob 7.35 za pokušino več in podrobneje pa tudi v posebnem podkastu.
Kako nošnja zaščitnih mask vpliva na odnose med ljudmi, kako so se spremenili naši mehanizmi spoznavanja in prepoznavanja? So se naši možgani privadili mask, se jih bodo tudi odvadili?
Insula na prvi pogled, če pogledamo možgane, ni vidna. Je v globini, "kot nekak otok v prekrivajočem se valovanju možganskih gub", pripoveduje nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek. Insula je doslej doživela manj pozornosti, mi pa smo jo vzeli pod drobnogled v tokratni epizodi Možganov na dlani, ki že odpira serijo Na valovih odnosov. Pripravlja: Mojca Delač
V zadnji epizodi v mini seriji V omrežjih zvoka smo se posvetili našim glasilkam ter njihovi povezavi z našimi možgani. Prof. dr. Irena Hočever Boltežar, otorinolaringologinja, nas bo odpeljala v svet kompleksnih omrežiij, ki nam omogočajo čudovite stvari, profesor glasbe Matej Jevnišek pa med drugim pojasnil tudi, zakaj je na primer pesmica "Kuža pazi" tako primerna za tiste prve začetke petja in razvijanja glasilk.Oddajo je pripravila Mojca Delač. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V tokratni epizodi, ki bo pod drobnogled znova vzela glasbo, zvok in razvoj možganov, bo sodeloval dr. Brian Rabinovitz. Pravi, da je glasba univerzalno pomembna za vse otroke in da je več razlogov, zakaj si ene skladbe zapomnimo bolj kot druge. Kako pa je v naše dojemanje glasbe vpleteno okolje, v katerem živimo? Tudi to ga med drugim vpraša Mojca Delač v tretjem delu mini serije "V omrežjih zvoka". Oddajo pripravlja Mojca Delač. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V drugi epizodi v ciklu oddaj V omrežjih zvoka se bomo posvetili - uspavankam. Kaj imajo skupnega, zakaj so pomembne in kako vplivajo na razvoj otroka? O tem se bomo pogovarjali s priznano raziskovalko glasbe in možganov dr. Anito Collins, ki smo jo poklicali v Canberro. Ne-zaspano o uspavankah v Možganih na dlani z Mojco Delač ob 7.35 na Prvem! Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V prvi epizodi miniserije V omrežjih zvoka, se bomo potopili v naše glasbene spomine in raziskali, kako se glasba v naših možganih razvija ob govoru oziroma jeziku. Prof. dr. Daniel Műllensiefen (Goldmiths College, University of London) nam bo med drugim pojasnil, kaj imajo naše glasbene sposobnosti s fonološkim zavedanjem, zakaj je zgodnje osnovnošolsko obdobje tako raziskovalno zanimivo in kaj je že pokazala longitudinalna raziskava o kognitivnih sposobnostih in nadarjenosti za glasbo med najstniki. Se slišimo v četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Doktorica Maša Čater, z Inštituta za fiziologijo Medicinske fakultete Univerze v Mariboru, je vsestranska možanska navdušenka, ki smo jo v naši oddaji že imeli priložnost spoznati. Tokrat v ospredje postavljamo: stres. Slišali bomo, s katerimi odgovori je že postregla raziskava o posledicah stresa v zgodnjem otroštvu in njegovega vpliva na možgane pri miškah. Zakaj je prav to obdobje tako pomembno? Katere paralele lahko povlečemo s človekom in katere s posledicami kroničnega stresa? Kakšno vlogo in potencial imajo pri tem matične celice? Vse to v oddaji, ki jo je pripravila Mojca Delač.
Doktorica Maša Čater z Inštituta za fiziologijo medicinske fakultete Univerze v Mariboru, je vsestranska navdušenka nad možgani, ki smo jo v naši oddaji že imeli priložnost spoznati. Tokrat v ospredje postavljamo stres. Slišali bomo, s katerimi odgovori je že postregla raziskava o posledicah stresa v zgodnjem otroštvu in njegovem vplivu na možgane pri miškah. Zakaj je prav to obdobje tako pomembno? Katere podobnosti lahko najdemo pri človeku in katere s posledicami kroničnega stresa? Kakšno vlogo in potencial imajo pri tem matične celice? Vse to v oddaji, ki jo je pripravila Mojca Delač.
Sneženje z zvokom bolj težko opišemo, lahko pa si ga predstavljamo, če zapremo oči. Pa škripanje pod nogami in vse kar gre zraven. Gotovo se boste, sploh tisti iz še pred-digitalne dobe spomnili tudi …Sneženja na televizijskem zaslonu. Lahko pa se zgodi, da nam sneži pred očmi tudi, ko snega ni. Klinični izraz za to je aeropsija. Kot pripoveduje prof. dr .Marko Hawlina z Očesne klinike UKC Ljubljana, je vizualni sneg sorazmerno redek pojav, o katerem ni veliko znanstvenih podatkov, zato znanje sloni na poročanju posameznikov, pri katerih se ta sindrom pojavi. Več pa je znanega o fotofobiji, občutljivosti na svetlobo. Pripravlja: Mojca Delač.
Naši možgani ves čas procesirajo celo kopico informacij. Tudi ko spimo. Tudi ko počivamo, tudi ko se nam zdi, da se jutro šele zaspano začenja in smo še čisto počasni in … ne ravno v bleščeči formi. Zvesti poslušalci se boste spomnili epizode, v kateri smo govorili o Sindromu Charlesa Bonneta in o tem, kako naši možgani vidijo tudi, ko oči ne vidijo več ali vidijo slabše. Dr. Avital Hahamy je skupaj s skupino raziskovalcev preučevala te privide pri slepih ljudeh in to, čemur rečemo spontan odziv naših možganov. Mojca Delač jo je poklicala v Veliko Britanijo in – možgani so kmalu dobili osrednjo pozornost v pogovoru.
Ko se koga ali česa ustrašimo, se naše telo zelo hitro odzove. Začnemo se potiti, srce nam razbija. In v hipu se naši možgani odločijo - ali bomo šli v boj ali v beg. Ta stresni odziv nadzoruje možganska struktura, ki ji rečemo - amigdala. Pravzaprav imamo dve, levo in desno, sestavljeni pa sta iz številnih jeder in močno omreženi z različnimi predeli možganov. Ker je bila tako zaposlena v zadnjem letu dni, smo jo v prvi letošnji oddaji vzeli pod drobnogled, in sicer s pomočjo nevrologa, dr. Dejana Georgijeva. Pripravila: Mojca Delač.
Neveljaven email naslov