Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Ljubljanski Big Ben" kot poslednja simbolna točka meščanov
Maja lani je po 42 letih ugasnila znamenita Iskrina ura na stolpnici TR3 v Ljubljani. Meščani so zatemnitev takoj zaznali:
Prosimo, da razmislite o tem, da bi obravnavali uro, datum in temperaturo na TR3 kot kulturno dediščino. Na te informacije smo se navadili in jih pogrešamo.
Žalostno je, da tako ikonična znamenitost Ljubljane, ki je nekatere od nas spremljala celotno naše življenje, ugasne s pišmeuhovskim argumentom, da je prestara in se je pač ne da popraviti.
Poleti so se vztrajno obračali na občino in dosegli, da so čez pol leta rdeče številke na »ljubljanskem Big Benu« spet zasvetile. Kako to, da se je košček Iskrine industrijske dediščine tako močno usidral na ljubljanski Trg republike, da si meščani danes brez njega ne predstavljajo svojega življenja?
Čeprav naj bi prikazovalniki predstavljali našo industrijsko dediščino, pravzaprav niso plod slovenskega znanja. Izdelalo jih je podjetje iz Torina. “Slovensko gospodarstvo v 60. in 70. letih ni bilo tako zaprto, kot si marsikdo danes zamišlja, in tudi država ni preprečevala tega mednarodnega sodelovanja,” razmišlja dr. Rajko Muršič, prof. za kulturno antropologijo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Čas je komponenta sodobnega časa, ki zaznamuje napredek, merjenje časa (oz. merjenje delovnega časa) pa pogoj za sodobno moderno gospodarstvo.
Prikazovalniki so bili namenjeni temu, da se nekako nadomesti ena druga simbolika mestnega prostora – to so zvonovi. Že stolpnice so nadomestile dotedanjo dominacijo stolnice z novim sporočilom. Namesto zvočnega sporočila smo dobili svetlobna sporočila.
Kako se je sploh zgodila umestitev obeh markantnih stavb na trg in posledično tudi ure? Bogo Zupančič, muzejski svetnik in arhitekturni zgodovinar iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, se strinja, da je Trg republike arhitekt Edvard Ravnikar zasnoval z mislijo, da bo novo središče socialistične Slovenije, simbol modernega razvoja Ljubljane.
Leta 48 je bilo jasno, da Plečnikov parlament ne bo postavljen. Nekako je pa tlela ta misel pri slovenskih politikih, da mora Slovenija dobiti svoje upravno-politično središče. Ko je bila zgrajena skupščina, so tudi vedeli, da tako pomemben objekt potrebuje en predprostor, trg pred seboj.
Trg republike je moderen trg, drugačen od drugih ljubljanskih trgov. Danes se marsikdo obregne ob prostrano praznino Trga republike, a Zupančič ob tem poudarja, da se mu zdi prav, da “v današnjem času, ko smo vsi zasuti s predmetnostjo, ima mesto neko praznino“.
Tehnološka zastarelost in s tem povezani stroški vzdrževanja so bili razlog za zadnjo zatemnitev leta 2017, za katero se je zdelo, da bo dokončna. Dr. Muršiča je presenetila samoumevnost zahtev meščanov, naj se ura vrne.
Ljubljančani so izgubili staro mestno jedro, nimajo več družbeno uporabnih parkovnih površin. No, in ta praznina je bila nenadoma očitna. Ko prikazovalnika ni bilo več, ni bilo več točke, na kateri bi Ljubljančani lahko prepoznali svojo Ljubljano.
Iskrini prikazovalniki torej sploh niso več toliko Iskrini, kot so ljudski. Prevzeli so vlogo zaščitnega znaka Ljubljane, poslednje simbolne točke Ljubljančanov, dajejo vtis nečesa svetovljanskega. Vita Kontič z Odseka za odnose z javnostmi Mestne občine Ljubljana pove, da so na Facebooku MOL 12. februarja objavili fotografijo, da “ljubljanski svetilnik na stolpnici TR3, ki je lani prenehal prikazovati uro, datum in temperaturo, zopet deluje.”
Na to smo prejeli pozitivne odzive. Kar 271 všečkov, srčkov, komentarjev, deljenj, zahval. Skratka, res so občani bili hvaležni, ker se je to spet vzpostavilo.
886 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
"Ljubljanski Big Ben" kot poslednja simbolna točka meščanov
Maja lani je po 42 letih ugasnila znamenita Iskrina ura na stolpnici TR3 v Ljubljani. Meščani so zatemnitev takoj zaznali:
Prosimo, da razmislite o tem, da bi obravnavali uro, datum in temperaturo na TR3 kot kulturno dediščino. Na te informacije smo se navadili in jih pogrešamo.
Žalostno je, da tako ikonična znamenitost Ljubljane, ki je nekatere od nas spremljala celotno naše življenje, ugasne s pišmeuhovskim argumentom, da je prestara in se je pač ne da popraviti.
Poleti so se vztrajno obračali na občino in dosegli, da so čez pol leta rdeče številke na »ljubljanskem Big Benu« spet zasvetile. Kako to, da se je košček Iskrine industrijske dediščine tako močno usidral na ljubljanski Trg republike, da si meščani danes brez njega ne predstavljajo svojega življenja?
Čeprav naj bi prikazovalniki predstavljali našo industrijsko dediščino, pravzaprav niso plod slovenskega znanja. Izdelalo jih je podjetje iz Torina. “Slovensko gospodarstvo v 60. in 70. letih ni bilo tako zaprto, kot si marsikdo danes zamišlja, in tudi država ni preprečevala tega mednarodnega sodelovanja,” razmišlja dr. Rajko Muršič, prof. za kulturno antropologijo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Čas je komponenta sodobnega časa, ki zaznamuje napredek, merjenje časa (oz. merjenje delovnega časa) pa pogoj za sodobno moderno gospodarstvo.
Prikazovalniki so bili namenjeni temu, da se nekako nadomesti ena druga simbolika mestnega prostora – to so zvonovi. Že stolpnice so nadomestile dotedanjo dominacijo stolnice z novim sporočilom. Namesto zvočnega sporočila smo dobili svetlobna sporočila.
Kako se je sploh zgodila umestitev obeh markantnih stavb na trg in posledično tudi ure? Bogo Zupančič, muzejski svetnik in arhitekturni zgodovinar iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, se strinja, da je Trg republike arhitekt Edvard Ravnikar zasnoval z mislijo, da bo novo središče socialistične Slovenije, simbol modernega razvoja Ljubljane.
Leta 48 je bilo jasno, da Plečnikov parlament ne bo postavljen. Nekako je pa tlela ta misel pri slovenskih politikih, da mora Slovenija dobiti svoje upravno-politično središče. Ko je bila zgrajena skupščina, so tudi vedeli, da tako pomemben objekt potrebuje en predprostor, trg pred seboj.
Trg republike je moderen trg, drugačen od drugih ljubljanskih trgov. Danes se marsikdo obregne ob prostrano praznino Trga republike, a Zupančič ob tem poudarja, da se mu zdi prav, da “v današnjem času, ko smo vsi zasuti s predmetnostjo, ima mesto neko praznino“.
Tehnološka zastarelost in s tem povezani stroški vzdrževanja so bili razlog za zadnjo zatemnitev leta 2017, za katero se je zdelo, da bo dokončna. Dr. Muršiča je presenetila samoumevnost zahtev meščanov, naj se ura vrne.
Ljubljančani so izgubili staro mestno jedro, nimajo več družbeno uporabnih parkovnih površin. No, in ta praznina je bila nenadoma očitna. Ko prikazovalnika ni bilo več, ni bilo več točke, na kateri bi Ljubljančani lahko prepoznali svojo Ljubljano.
Iskrini prikazovalniki torej sploh niso več toliko Iskrini, kot so ljudski. Prevzeli so vlogo zaščitnega znaka Ljubljane, poslednje simbolne točke Ljubljančanov, dajejo vtis nečesa svetovljanskega. Vita Kontič z Odseka za odnose z javnostmi Mestne občine Ljubljana pove, da so na Facebooku MOL 12. februarja objavili fotografijo, da “ljubljanski svetilnik na stolpnici TR3, ki je lani prenehal prikazovati uro, datum in temperaturo, zopet deluje.”
Na to smo prejeli pozitivne odzive. Kar 271 všečkov, srčkov, komentarjev, deljenj, zahval. Skratka, res so občani bili hvaležni, ker se je to spet vzpostavilo.
Mineva 150 let od časa, ko se je v Mariboru zbrala skupina meščanov in se povezala v mestnem olepševalnem društvu, ki nadaljuje svojo tradicijo kot Hortikulturno društvo Maribor. Tri leta po nastanku je društvo zasadilo vzhodni del sedanjega mestnega parka ter korak za korakom večino ključnih mestnih zelenih površin.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Njena podoba, kako se osamljena dviguje nad Spodnjo Savinjsko dolino in v nebo kaže z dvema mogočnima zvonikoma, je znamenita. Čeprav pripada Občini Polzela, imajo do nje svoje poti speljane prav vsi okoliški kraji in v stoletjih je na svojem vrhu pozdravila nepregledne množice ljudi – pohodnikov, kolesarjev, romarjev in turistov. V njenih starih zgodbah se družita nebo in podzemlje, sodobni čas pa ji je namenil spremembe, zaradi katerih ne bo nikoli več takšna, kakršno poznamo danes. Nedeljska reportaža nas pelje na Goro Oljko. Berta Urlep.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Sprehodili smo se po največjem in najstarejšem muzeju pri nas – po Narodnem muzeju Slovenije. Ni nas zanimalo le najstarejše glasbilo na svetu – 60 tisoč let stara neandertalčeva piščal iz Divjih bab –, ampak so nas zanimali predvsem manj znani oddelki in prostori te muzejske ustanove, ki v zgradbi na Prešernovi cesti v Ljubljani domuje že 130 let, pred desetimi leti pa so dobili tudi stavbo na muzejski ploščadi na Metelkovi.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Zgodovina novinarstva ne zna natančno ugotoviti izvora pregledov let. To, kar so bile še pred nekaj desetletji zgolj obrobne uredniške akrobacije, se je prelevilo v pravo industrijo. Pregled leta poznajo vse medijske hiše in celo posamezna uredništva znotraj medijskih hiš. Novinarski spomin dogodke uredi v biserno ogrlico, ki je namenjena pozabi v nekem medijskem predalu ali pa luksuzu takojšnje človeške pozabe. Z namenom, da na koncu rečemo »saj res, tako je bilo,« pripravlja pregled leta 2018 tudi Marko Radmilovič. Nedeljska reportaža tako gosti dvanajst mesecev, ki se jih v svežem letu 2019 trudimo čimprej pozabiti.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Pravljice so po svojem izvoru ena najstarejših oblik besedne umetnosti in veljajo za najbolj neposreden izraz človekove domišljije in duhovitosti. Do 18. stoletja so bile v zabavo predvsem odraslim, zatem pa tudi otrokom. Danes so bolj v veselje otrokom kot odraslim. Svet pozna veliko različnih vrst pravljic, kolikor jih je pač človeška domišljija zmogla ustvariti. Pravljica kot literarna zvrst je tudi danes enako priljubljena, kot je bila včasih. Tako za bralce kot za njihove snovalce. Jurija Popova je zanimalo, kakšen je občutek biti oče ali mati pravljičnih likov. Zato se je odpravil v dva svetova, svet Močvirnikov in svet Mokronožcev. Skupno jima je to, da sta oba pravljična, čeprav med seboj zelo različna svetova. Tako po svoji pravljični podobi kot po avtorjih. Svetu Močvirnikov je življenje vcepila dr. Barbara Simoniti, poklicna pisateljica in prevajalka, poleg tega tudi pesnica, sicer pa Ljubljančanka iz Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa Stane Peček, ljubiteljski pisatelj, predvsem pa glasbenik in dirigent, tudi zborovodja in organizator kulturnega življenja v Mirnski dolini, sicer pa sokrajan svojih junakov, torej Mokronožan ali Mokronajzar, kot si pogosto rečejo sami. Svet Močvirnikov je v velikem in skrivnostnem gozdu, ki se imenuje Zelena Dobrava in je nedaleč od Slovenj Gradca, svet Mokronožcev pa je Mirnska dolina. V Močvirnikih nastopajo živali, predvsem močeradi, poleg vseh drugih, ki so značilne za mokrišča, pa so glavni junaki Pečkovih pravljic škratje iz Mokronoga in okolice. Stane Peček je verjetno še edini živeči oče škratov na Slovenskem (mogoče tudi širše). Razlik je še več.
Bolj ko so novodobni preroki napovedovali, kako bo knjiga umrla, bolj je analogno čtivo živo in priljubljeno. In ker knjiga nima nobenega namena položiti orožja pred digitalno pošastjo, se dobro držijo tudi knjižnice. Še več; knjižnice so ena redkih institucij, ki uspešno, predvsem pa smiselno združuje analogno in digitalno. Proces se je začel, ne brez porodnih težav, pred dobrimi štirimi desetletji v Mariboru.
Kje je znameniti slovenski jezikoslovec Matija Čop bil boj v črkarski pravdi? Kako je Fran Saleški Finžgar dobil navdih za epske spopade med Slovani in Bizantinci? Kje so shranjeni rokopisi Jalnovih Bobrov? Kako so iskali in našli zibelko največjega slovenska pesnika Franceta Prešerna? Odgovore bomo poiskali na desetkilometrski Poti kulturne dediščine Žirovnica, ki je bila med okoli 700 potmi že večkrat imenovana za najlepšo tematsko pot v Sloveniji. Izjemna literarna preteklost umeščena v košček sveta, ki ga je Prešeren predstavil z besedami: »Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja«
V današnji nedeljski reportaži se bodo stikale arheologija, zgodovina, arhitektura, umetnostna zgodovina ter naravna in kulturna dediščina. Vezni člen je naravni kamen, iz katerega so nastale najlepše mojstrovine - tako kipi kot zgradbe. Z njim so okraševali njihova pročelja ali notranjost in jih tako spremenili v kulturne spomenike. Ali poznamo slovenski naravni kamen, kaj nam sporoča, katere zgradbe in spomeniki so v prestolnici okrašeni ali zgrajeni iz njega in ali se zavedamo, da so ljubljanske ulice pravi muzej na prostem? Tudi o tem, kako zavarovati to kulturno dediščino, se je Petra Medved pogovarjala z gosti, medtem ko je občudovala naravni kamen v mestnem jedru Ljubljane.
Noč je čas, ko je sonce navidezno pod krajevnim obzorjem. Rečemo, da je takrat tema. Toda tema se je usedla v človekovo zavest tudi kot stanje duha. Postala je simbol posebnega stanja ali razpoloženja, celo začasnega ali trajnega brezupa. Ko se človeku zdi, da se mu dogajajo samo slabe stvari, ko se nič ne zgodi, kot bi si želel, ko se trudi, da bi storil nekaj, zgodi se pa nekaj povsem drugega, ko ima občutek, da na vse slabo, kar se mu dogaja nima nobenega vpliva, nobene moči, da bi tok slabega ustavil, takrat reče, da je padel v temo. Takrat ima občutek, da je v popolni temi in išče, kje bi našel vsaj kanček svetlobe, ki bi mu pomagal najti pot na takšno količino svetlega, da bi prekril vso temo. Tukaj tudi svetloba nastopa simbolno. Kitajski pregovor pravi, da je bolje prižgati svečo, kot tarnati nad temo. V simbolnem pomenu je to nasvet za pot iz teme. V takšnih temačnih okoliščinah se je znašla tudi Saška Strnad, avtorica dveh pesniških zbirk Beneške čipke in Čarne, sicer pa predana kulturi in umetnosti. Dela v Šentjakobskem gledališču, slika, piše scenarije in režira odrske postavitve, poleg tega pa pripravlja in vodi kulturne delavnice za mlade. Rada prenaša svoja umetniška snovanja in ljubezen do umetnosti na druge. Zanjo velja, da ne zna reči ne. In prav to jo je pripeljalo v temo o kateri smo govorili na začetku. Pot vanjo je trajala dolgo, najbrž je za zadnje korake poskrbela sinova bolezen. Toda Saška ni obupala, v skladu s kitajsko modrostjo, si je sama naredila prvo svečo in jo prižgala. Nastaja le pesniška zbirka, ki je na začetku imela naslov Črne, mišljeno kot črne pesmi, toda s tem, ko jih je spravljala iz sebe, so spreminjale barvo, vse do »bele, bele« in zato so postale Čarne, nekaj jih je začaralo, da so spremenile barvo. Čarovnija je bila tudi to, da je prišla v stik s članicami in člani društva slepih in slabovidnih Karel Jeraj iz Ljubljane in rodila se je ideja, da bi prav oni predstavili njene pesmi. Celoten recital naj bi potekal v temi. Na predstavitvi v kletnih prostorih gradu v Žužemberku je bil tudi Jurij Popov in posnel Nedeljsko reportažo, ki govori o tem, kako sta se dve temi združili, se med seboj pomešali in prižgali že drugo svečo iz kitajskega pregovora.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov