Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Ljubljanski Big Ben" kot poslednja simbolna točka meščanov
Maja lani je po 42 letih ugasnila znamenita Iskrina ura na stolpnici TR3 v Ljubljani. Meščani so zatemnitev takoj zaznali:
Prosimo, da razmislite o tem, da bi obravnavali uro, datum in temperaturo na TR3 kot kulturno dediščino. Na te informacije smo se navadili in jih pogrešamo.
Žalostno je, da tako ikonična znamenitost Ljubljane, ki je nekatere od nas spremljala celotno naše življenje, ugasne s pišmeuhovskim argumentom, da je prestara in se je pač ne da popraviti.
Poleti so se vztrajno obračali na občino in dosegli, da so čez pol leta rdeče številke na »ljubljanskem Big Benu« spet zasvetile. Kako to, da se je košček Iskrine industrijske dediščine tako močno usidral na ljubljanski Trg republike, da si meščani danes brez njega ne predstavljajo svojega življenja?
Čeprav naj bi prikazovalniki predstavljali našo industrijsko dediščino, pravzaprav niso plod slovenskega znanja. Izdelalo jih je podjetje iz Torina. “Slovensko gospodarstvo v 60. in 70. letih ni bilo tako zaprto, kot si marsikdo danes zamišlja, in tudi država ni preprečevala tega mednarodnega sodelovanja,” razmišlja dr. Rajko Muršič, prof. za kulturno antropologijo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Čas je komponenta sodobnega časa, ki zaznamuje napredek, merjenje časa (oz. merjenje delovnega časa) pa pogoj za sodobno moderno gospodarstvo.
Prikazovalniki so bili namenjeni temu, da se nekako nadomesti ena druga simbolika mestnega prostora – to so zvonovi. Že stolpnice so nadomestile dotedanjo dominacijo stolnice z novim sporočilom. Namesto zvočnega sporočila smo dobili svetlobna sporočila.
Kako se je sploh zgodila umestitev obeh markantnih stavb na trg in posledično tudi ure? Bogo Zupančič, muzejski svetnik in arhitekturni zgodovinar iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, se strinja, da je Trg republike arhitekt Edvard Ravnikar zasnoval z mislijo, da bo novo središče socialistične Slovenije, simbol modernega razvoja Ljubljane.
Leta 48 je bilo jasno, da Plečnikov parlament ne bo postavljen. Nekako je pa tlela ta misel pri slovenskih politikih, da mora Slovenija dobiti svoje upravno-politično središče. Ko je bila zgrajena skupščina, so tudi vedeli, da tako pomemben objekt potrebuje en predprostor, trg pred seboj.
Trg republike je moderen trg, drugačen od drugih ljubljanskih trgov. Danes se marsikdo obregne ob prostrano praznino Trga republike, a Zupančič ob tem poudarja, da se mu zdi prav, da “v današnjem času, ko smo vsi zasuti s predmetnostjo, ima mesto neko praznino“.
Tehnološka zastarelost in s tem povezani stroški vzdrževanja so bili razlog za zadnjo zatemnitev leta 2017, za katero se je zdelo, da bo dokončna. Dr. Muršiča je presenetila samoumevnost zahtev meščanov, naj se ura vrne.
Ljubljančani so izgubili staro mestno jedro, nimajo več družbeno uporabnih parkovnih površin. No, in ta praznina je bila nenadoma očitna. Ko prikazovalnika ni bilo več, ni bilo več točke, na kateri bi Ljubljančani lahko prepoznali svojo Ljubljano.
Iskrini prikazovalniki torej sploh niso več toliko Iskrini, kot so ljudski. Prevzeli so vlogo zaščitnega znaka Ljubljane, poslednje simbolne točke Ljubljančanov, dajejo vtis nečesa svetovljanskega. Vita Kontič z Odseka za odnose z javnostmi Mestne občine Ljubljana pove, da so na Facebooku MOL 12. februarja objavili fotografijo, da “ljubljanski svetilnik na stolpnici TR3, ki je lani prenehal prikazovati uro, datum in temperaturo, zopet deluje.”
Na to smo prejeli pozitivne odzive. Kar 271 všečkov, srčkov, komentarjev, deljenj, zahval. Skratka, res so občani bili hvaležni, ker se je to spet vzpostavilo.
894 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
"Ljubljanski Big Ben" kot poslednja simbolna točka meščanov
Maja lani je po 42 letih ugasnila znamenita Iskrina ura na stolpnici TR3 v Ljubljani. Meščani so zatemnitev takoj zaznali:
Prosimo, da razmislite o tem, da bi obravnavali uro, datum in temperaturo na TR3 kot kulturno dediščino. Na te informacije smo se navadili in jih pogrešamo.
Žalostno je, da tako ikonična znamenitost Ljubljane, ki je nekatere od nas spremljala celotno naše življenje, ugasne s pišmeuhovskim argumentom, da je prestara in se je pač ne da popraviti.
Poleti so se vztrajno obračali na občino in dosegli, da so čez pol leta rdeče številke na »ljubljanskem Big Benu« spet zasvetile. Kako to, da se je košček Iskrine industrijske dediščine tako močno usidral na ljubljanski Trg republike, da si meščani danes brez njega ne predstavljajo svojega življenja?
Čeprav naj bi prikazovalniki predstavljali našo industrijsko dediščino, pravzaprav niso plod slovenskega znanja. Izdelalo jih je podjetje iz Torina. “Slovensko gospodarstvo v 60. in 70. letih ni bilo tako zaprto, kot si marsikdo danes zamišlja, in tudi država ni preprečevala tega mednarodnega sodelovanja,” razmišlja dr. Rajko Muršič, prof. za kulturno antropologijo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Čas je komponenta sodobnega časa, ki zaznamuje napredek, merjenje časa (oz. merjenje delovnega časa) pa pogoj za sodobno moderno gospodarstvo.
Prikazovalniki so bili namenjeni temu, da se nekako nadomesti ena druga simbolika mestnega prostora – to so zvonovi. Že stolpnice so nadomestile dotedanjo dominacijo stolnice z novim sporočilom. Namesto zvočnega sporočila smo dobili svetlobna sporočila.
Kako se je sploh zgodila umestitev obeh markantnih stavb na trg in posledično tudi ure? Bogo Zupančič, muzejski svetnik in arhitekturni zgodovinar iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, se strinja, da je Trg republike arhitekt Edvard Ravnikar zasnoval z mislijo, da bo novo središče socialistične Slovenije, simbol modernega razvoja Ljubljane.
Leta 48 je bilo jasno, da Plečnikov parlament ne bo postavljen. Nekako je pa tlela ta misel pri slovenskih politikih, da mora Slovenija dobiti svoje upravno-politično središče. Ko je bila zgrajena skupščina, so tudi vedeli, da tako pomemben objekt potrebuje en predprostor, trg pred seboj.
Trg republike je moderen trg, drugačen od drugih ljubljanskih trgov. Danes se marsikdo obregne ob prostrano praznino Trga republike, a Zupančič ob tem poudarja, da se mu zdi prav, da “v današnjem času, ko smo vsi zasuti s predmetnostjo, ima mesto neko praznino“.
Tehnološka zastarelost in s tem povezani stroški vzdrževanja so bili razlog za zadnjo zatemnitev leta 2017, za katero se je zdelo, da bo dokončna. Dr. Muršiča je presenetila samoumevnost zahtev meščanov, naj se ura vrne.
Ljubljančani so izgubili staro mestno jedro, nimajo več družbeno uporabnih parkovnih površin. No, in ta praznina je bila nenadoma očitna. Ko prikazovalnika ni bilo več, ni bilo več točke, na kateri bi Ljubljančani lahko prepoznali svojo Ljubljano.
Iskrini prikazovalniki torej sploh niso več toliko Iskrini, kot so ljudski. Prevzeli so vlogo zaščitnega znaka Ljubljane, poslednje simbolne točke Ljubljančanov, dajejo vtis nečesa svetovljanskega. Vita Kontič z Odseka za odnose z javnostmi Mestne občine Ljubljana pove, da so na Facebooku MOL 12. februarja objavili fotografijo, da “ljubljanski svetilnik na stolpnici TR3, ki je lani prenehal prikazovati uro, datum in temperaturo, zopet deluje.”
Na to smo prejeli pozitivne odzive. Kar 271 všečkov, srčkov, komentarjev, deljenj, zahval. Skratka, res so občani bili hvaležni, ker se je to spet vzpostavilo.
Tudi letos je posebna strokovna komisija Turistične zveze Slovenije izbrala najboljšo tematsko pot v okviru akcije Moja dežela – lepa in gostoljubna, in sicer je to pot Drvošec ob Cerkniškem jezeru, ki so jo v Notranjskem parku odprli konec avgusta. Naziv naj pot so zaradi epidemioloških razmer v državi podelili virtualno. Najboljša tematska pot leta 2020 je Drvošec. Gre za staro ledinsko ime, to območje pa je bilo nekoč za prebivalce Dolenje vasi na Cerkniškem jezeru kraj, kjer so pripravljali drva za kurjavo in jih potem vozili z lojtrnimi vozovi na konjsko vprego, ob visoki vodi pa z drevaki, lesenimi čolni, izdolbenimi iz debla. Prav tako so v Notranjskem parku uredili štiri kolesarske poti, ki ne potekajo le ob jezeru, ampak tudi ob vznožju Javornikov in skozi Rakov Škocjan. Te poti so razdeljene po težavnostnih stopnjah in dolžinah. Poleg tega končujejo graditev vstopne točke oziroma centra za obiskovalce Cerkniškega jezera. Sicer so v Notranjskem parku pripravili dve tematski poti, ena je pot izvirov in druga je Drvošec. Pot izvirov se začne v vasi Gorenje jezero, je krožna in poteka ob izvirih, ki napajajo Cerkniško jezero. Učna pot Drvošec pa poteka od požiralnikov Rešeto in se konča dobrih 500 metrov pred mostom pred vasjo Otok. Pot po večini poteka skozi gozd in je s svojo dolžino 3,7 kilometra v eno smer primerna za vsakogar, ki ima ustrezno obutev. To pot bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Kaj se zgodi, ko izkušena in zamisli polna ustvarjalka voščilnic ter ročnih spretnosti ne ravno vešči novinar skupaj sedeta za mizo, na kateri so pisan papir, škarje, lepilo, barvni trakci in bleščice?
Civilizacija nam je predelavo hrane udobno odmaknila od oči. Sploh tisti del, ki je neprijeten, ne le za mišice, temveč tudi za oči. Danes se generaciji mladih niti sanja ne, kako ličen kos mesa, zapakiran v njihovi najljubši restavraciji s hitro prehrano, pride na njihov krožnik. Zato stik z realnostjo vsake toliko ne škodi. V Nedeljski reportaži se Marko Radmilovič tako podaja na koline. In to na tisti prijeten del; ko je večina dela opravljena in na mizo prispejo sveže klobase.
Na sladkosti polno Miklavževo nedeljo se Nedeljska reportaža odpravlja v kletne prostore gostišča Lectar v starem mestnem jedru Radovljice. Tam si bo ogledala hišno lectarijo, prostor, ki ohranja muzejski spomin na staro slovensko obrt in jo z izdelavo lastnih sladkih pisanih izdelkov ohranja še kako živo.
Danes sta zgodba Jugoslavije in zgodovina te države pri nas opravljeni na hitro; sta kontroverzni in imata tako zagovornike kot nasprotnike. A to je premalo. Predvsem za še vedno veliko pripadnikov generacij, ki so se rodili v tej državi ter doživeli in preživeli jugoslovansko izkušnjo. Oddaja Nedeljska reportaža si letos z nekdanjo Titovo državo deli datum - prva datum rojstva, druga datum predvajanja. Kar je spodbudilo Marka Radmiloviča k temu, da se je zakopal v to, čemur pravimo polpretekla zgodovina.
Zgodbo o celjskem srednjeveškem obzidju moramo začeti v antiki, v času rimskega Celja, takrat imenovanega Celeia. To je bilo eno izmed štirih rimskih mest, ki jih poznamo na naših tleh. Začetki Celja pa segajo še v čas prazgodovine oziroma v obdobje starejše železne dobe. Tej sledi poselitev v latenskem obdobju oziroma v času Keltov, ko je bila naselbina v južnem delu današnjega Celja – na terasi nad mestnim parkom. Imenovala se je Keleia. O njej vemo razmeroma malo, je pa bila pomembna v času keltskega plemena Tavriskov, ki so tu živeli pred prihodom Rimljanov. O regionalnem pomenu tega naselja priča tudi dejstvo, da je imelo pravico do kovanja svojega lastnega denarja. Ugodno lego in pomen so pozneje izkoristili Rimljani, ki so v sklopu ustanovite province Norik petim naseljem podelili mestne pravice. In med njimi je bila tudi Keleia. Samo strnjeno mesto se je raztezalo vse od Miklavškega hriba na jugu do današnje Levstikove ulice na severu. O njegovi velikosti je težko govoriti, saj te podatke vsako leto sproti dopolnjujejo z novimi odkritji. In v 20 letih se je tako velikost odkritega mesta podvojila. Pri tem pa odkrivajo tudi ostanke obrambnih zidov, ki so varovala mesto pred vpadi. Na njihovih temeljih so pozneje zgradili srednjeveško obzidje z zanimivimi mestnimi vrati. Nastanek, razvoj in zaton celjskega mestnega obzidja bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Nedeljska reportaža se razgleduje po življenju in delu patronažnih medicinskih sester, ki jih kljub čudnim časom ohranjanja razdalje brez pomisleka spustimo čez domači prag. Vemo namreč, da nam lahko pomagajo z zdravilom, novimi povoji ali pa že samo s toplimi, prijaznimi besedami, ki jim jih nikoli ne zmanjka. To, da so pri nas doma, je vendarle njihov poklic.
Izhodišče današnje Nedeljske reportaže je, da smo odšli v gozd, kjer se izgubimo. S seboj imamo le nekaj osnovnih stvari, s katerimi se bomo morali znajti in z izvajanjem različnih postopkov preživeti noč in najti pot nazaj v civilizacijo. Postopke preživetja v naravi nam bo predstavil inštruktor preživetja v naravi Laris Žurga, predsednik Društva ljubiteljev narave in športa Medo in idejni vodja šole preživetja Laris.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Žiga Pisar izdeluje nože. Že na prvi pogled drugačne od tistih, ki jih najdemo v trgovinah. In to ne samo na videz. V vsak nož, ki ga izdela, vloži okoli 100 ur dela. Zato prizna, da mu ni vseeno, za koga tak nož naredi in kaj bo z njim, ko bo dobil novega lastnika. Kako nastajajo taki noži in kako je študent strojništva zaradi koronavirusa postal mojster ostrega jekla, je v oddaji Nedeljska reportaža raziskoval Jure K. Čokl.
Med Grosupljim in Turjakom, blizu vasi Velike Lipljene, leži sredi gozda zelo zanimiva kraška jama Županova jama, ki sodi med turistične jame in je opremljena z električno razsvetljavo. Danes jamo sestavljata dve med seboj povezani jami. Prva je Ledenica in so jo ljudje poznali že od nekdaj, saj je imela naravni vhod. Druga jama pa je brezno, ki so ga ljudje prav tako poznali, vendar niso vedeli, kaj se v njem skriva. Obe jami sta takrat spadali pod občino Šentjurij pri Grosupljem, župan pa je bil Josip Perme. Tega so zanimale skrivnosti globin, zato se je odločil, da bo preveril, ali sta obe jami med seboj povezani. Župan Perme je maja leta 1926 prepričal svojega soseda, vaškega krojača Antona Ogrinca, da sta šla s svojima šestnajstletnima sinovoma odkrivat podzemeljski svet. Pogumneži so se spustili v brezno po lestvi, s seboj pa so imeli povsem osnovno opremo, od vrvi do sveč. Takrat povezave med breznom in jamo Ledenico niso našli. So pa odkrili nadaljevanje v drugi smeri in ta del se danes imenuje Velika dvorana. Danes jamo upravlja Županova jama, turistično in okoljsko društvo Grosuplje, ki skrbi za vodenje in najrazličnejše programe v jami in ob njej. Jama je odprta ob koncih tedna, za skupine pa po dogovoru. Županovo jamo bomo spoznali v nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
V občini Kuzma so te dni dobili novo pridobitev. Pa ne gre za klasične dobrobiti slovenske občinske realnosti; se pravi, ne gre za krožišče, čistilno napravo ali obrtno cono. Zobu časa, elementom in pozabi jim je uspelo iztrgati več kot stoletje staro »cimprano« hišo, ki so jo ob pomoči strokovnjakov natančno obnovili, vrnili v prvotno stanje in postavili na ogled. A to je le prvi del zgodbe, ki nam jo v Nedeljski reportaži predstavlja Marko Radmilovič. Drugi del govori o zadnji in edini prebivalki te hiše. Ime ji je bilo Cecilija, a so jo vaščani v zaledju Kuzme poznali kot Cilo. Njeno življenje, njena zbirateljska strast, predvsem pa njen odnos do hiše in življenja na sploh, je navdihnila reportažo z naslovom: »Cila in njena iža«!
Naša dežela je posejana z najrazličnejšimi pomniki, posvetnimi in cerkvenimi stavbami, ki dajejo pečat pokrajini. Tu so tudi različna znamenja, med katerimi je izredno veliko kapelic in lesenih križev, na Primorskem in na Krasu pa so opazni kamniti križi. Še posebno pa so ti značilni za širše območje Pivke. Zato jih tudi imenujejo Pivški kamniti križi, saj je prav tam koncentracija teh križev največja. Seveda pa kamniti križi stojijo tudi v Košanski dolini in v manjšem številu na drugih koncih Krasa in Primorske. Pivški kamniti križi sodijo med dragoceno kulturno in krajinsko dediščino Pivke, to so vaška, obpotna in poljska znamenja, ki praviloma stojijo na začetku ali na sredi vasi, ob cestah in poteh, najraje na križpotjih, včasih sredi polja. Nekatera so na vzpetinah, na vidnejših točkah, izjemoma tudi na višjem hribu daleč od naselij, kakršen je Osojnica. V stilnem razvoju pivških kamnitih križev se kažeta trdoživost tradicije in kontinuiteta oblikovanja, značilna nenehna uporaba domačih vrst kamna, pa nam potrjuje delo domačih kamnosekov. Pivški kamniti križi so tudi arhitekturno zelo zanimivi in dajejo pečat pokrajini. Te križe bomo spoznali v Nedeljski reportaži, njen avtor je Milan Trobič.
Z akcijo GOGO – Gibalno ovirani gore osvajajo želijo v Planinski zvezi Slovenije skupaj z Zvezo Sonček – Zvezo društev za cerebralno paralizo Slovenije in Zvezo paraplegikov Slovenije pripeljati invalide in osebe s posebnimi potrebami v hribe in jim omogočiti obiskovanje planinskih pohodov ter jim predstaviti njim dostopne točke v hribih ali gorah. Poleg tega jih želijo spodbuditi, naj naredijo nekaj zase, naj se premaknejo iz cone udobja v življenje, dejavnost, naravo in družbo, saj tako lahko preprečijo svojo osamljenost, izključenost in telesno nedejavnost. Ta mesec so tako obiskali Planinski dom v Tamarju in na Boču ter Kočo Antona Bavčerja na Čavnu ter Lavričevo kočo na Gradišču. To so obiskali dvakrat, 10. septembra pa se jim je na pohodu pridružila tudi novinarka Petra Medved.
V želji obuditi in negovati nesnovno dediščino različne organizacije in institucije ubirajo tudi manj ortodoksne prijeme. V Mariboru že nekaj desetletij v poletnem času obujajo tradicijo igranja dvoriščnih iger. Letošnje poletje jim je pod palec in kazalec prišla posebna igra, ki je v ozkem krogu poznavalcev, kot tudi v nekaj širši javnosti, vzbudila nemalo zanimanja kot tudi nostalgije. Marko Radmilovič je v Nedeljski reportaži opisal drugo srečanje kičkarskih veteranov, ki pa jih bi bilo morebiti pravilneje imenovati »neo kičkarji«.
Nedeljska reportaža se spušča po slovenskih vodnih toboganih in med drsenjem proti bazenu spoznava njihovo načrtovanje, zgraditev, varnostna vprašanja, kratko zgodovino ter seveda vse užitke, ki jih kopalcem ponujajo njihove številne edinstvene različice.
Ruska dača je vila, ki je nastala kot povsem običajna podeželska hiša okrog leta 1880 v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani. Leta 1907 jo je kupil bogati ljubljanski trgovec Franc Petrič in jo v letu dni predelal v »ruskem stilu«, tako da so jo tudi uradno v zemljiško knjigo vpisali kot vilo. Družina Petrič je nato to vilo uporabljala vse do konca prve svetovne vojne, potem pa je še večkrat zamenjala različne lastnike. Tudi v letih od 2005 do 2016 je vila prehajala iz rok v roke, vse dokler je ni kupil dr. Aleš Musar, ki je lastnik in ustanovitelj družbe Ruska dača. Vila Ruska dača je bila leta 1908 v svojem najlepšem in najbolj sijočem obdobju , in prav zaradi tega je leta 2011 Mestna občina Ljubljana z odlokom razglasila Rusko dačo za kulturni spomenik. Sedanji novi lastnik pa se je odločil in podeželsko vilo obnovil v skladu s Petričevim časom. Tako so vilo opremili s starinami in umetninami, ki izvirajo iz tistega obdobja. Pri tem so pri obnovi pazili tudi na najmanjše podrobnosti, vse to pa je potekalo pod budnim nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Rusko dačo in pot njene obnove bomo spoznali v Nedeljski reportaži. Njen avtor je Milan Trobič.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Pripoved o zaokroženi temi, zanimivih krajih in ljudeh, pa tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše. Razmišljanje o vsakdanjiku, včasih tudi potopis ali celo malce ironičen pogled novinarja na dogajanje okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom. Ob 14.30 na Prvem.
Po zaslugi vztrajnosti Društva rojaka Janeza Puha, trdega dela in zbranih sredstev je v rojstnem kraju tehniškega genija Janeza Puha, ki mu severni sosedje rečejo Johann Puch, zrasel objekt, kjer bo na ogled približno 200 z njegovim imenom povezanih starodobnikov. Virtualno pa se bo v Sakušaku v Slovenskih goricah mogoče popeljati tudi z modeli, ki so po naših cestah in poteh vozili pred skoraj poldrugim stoletjem. O podrobnostih pa v tokratni Nedeljski reportaži.
Neveljaven email naslov