Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Ljubljanski Big Ben" kot poslednja simbolna točka meščanov
Maja lani je po 42 letih ugasnila znamenita Iskrina ura na stolpnici TR3 v Ljubljani. Meščani so zatemnitev takoj zaznali:
Prosimo, da razmislite o tem, da bi obravnavali uro, datum in temperaturo na TR3 kot kulturno dediščino. Na te informacije smo se navadili in jih pogrešamo.
Žalostno je, da tako ikonična znamenitost Ljubljane, ki je nekatere od nas spremljala celotno naše življenje, ugasne s pišmeuhovskim argumentom, da je prestara in se je pač ne da popraviti.
Poleti so se vztrajno obračali na občino in dosegli, da so čez pol leta rdeče številke na »ljubljanskem Big Benu« spet zasvetile. Kako to, da se je košček Iskrine industrijske dediščine tako močno usidral na ljubljanski Trg republike, da si meščani danes brez njega ne predstavljajo svojega življenja?
Čeprav naj bi prikazovalniki predstavljali našo industrijsko dediščino, pravzaprav niso plod slovenskega znanja. Izdelalo jih je podjetje iz Torina. “Slovensko gospodarstvo v 60. in 70. letih ni bilo tako zaprto, kot si marsikdo danes zamišlja, in tudi država ni preprečevala tega mednarodnega sodelovanja,” razmišlja dr. Rajko Muršič, prof. za kulturno antropologijo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Čas je komponenta sodobnega časa, ki zaznamuje napredek, merjenje časa (oz. merjenje delovnega časa) pa pogoj za sodobno moderno gospodarstvo.
Prikazovalniki so bili namenjeni temu, da se nekako nadomesti ena druga simbolika mestnega prostora – to so zvonovi. Že stolpnice so nadomestile dotedanjo dominacijo stolnice z novim sporočilom. Namesto zvočnega sporočila smo dobili svetlobna sporočila.
Kako se je sploh zgodila umestitev obeh markantnih stavb na trg in posledično tudi ure? Bogo Zupančič, muzejski svetnik in arhitekturni zgodovinar iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, se strinja, da je Trg republike arhitekt Edvard Ravnikar zasnoval z mislijo, da bo novo središče socialistične Slovenije, simbol modernega razvoja Ljubljane.
Leta 48 je bilo jasno, da Plečnikov parlament ne bo postavljen. Nekako je pa tlela ta misel pri slovenskih politikih, da mora Slovenija dobiti svoje upravno-politično središče. Ko je bila zgrajena skupščina, so tudi vedeli, da tako pomemben objekt potrebuje en predprostor, trg pred seboj.
Trg republike je moderen trg, drugačen od drugih ljubljanskih trgov. Danes se marsikdo obregne ob prostrano praznino Trga republike, a Zupančič ob tem poudarja, da se mu zdi prav, da “v današnjem času, ko smo vsi zasuti s predmetnostjo, ima mesto neko praznino“.
Tehnološka zastarelost in s tem povezani stroški vzdrževanja so bili razlog za zadnjo zatemnitev leta 2017, za katero se je zdelo, da bo dokončna. Dr. Muršiča je presenetila samoumevnost zahtev meščanov, naj se ura vrne.
Ljubljančani so izgubili staro mestno jedro, nimajo več družbeno uporabnih parkovnih površin. No, in ta praznina je bila nenadoma očitna. Ko prikazovalnika ni bilo več, ni bilo več točke, na kateri bi Ljubljančani lahko prepoznali svojo Ljubljano.
Iskrini prikazovalniki torej sploh niso več toliko Iskrini, kot so ljudski. Prevzeli so vlogo zaščitnega znaka Ljubljane, poslednje simbolne točke Ljubljančanov, dajejo vtis nečesa svetovljanskega. Vita Kontič z Odseka za odnose z javnostmi Mestne občine Ljubljana pove, da so na Facebooku MOL 12. februarja objavili fotografijo, da “ljubljanski svetilnik na stolpnici TR3, ki je lani prenehal prikazovati uro, datum in temperaturo, zopet deluje.”
Na to smo prejeli pozitivne odzive. Kar 271 všečkov, srčkov, komentarjev, deljenj, zahval. Skratka, res so občani bili hvaležni, ker se je to spet vzpostavilo.
886 epizod
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
"Ljubljanski Big Ben" kot poslednja simbolna točka meščanov
Maja lani je po 42 letih ugasnila znamenita Iskrina ura na stolpnici TR3 v Ljubljani. Meščani so zatemnitev takoj zaznali:
Prosimo, da razmislite o tem, da bi obravnavali uro, datum in temperaturo na TR3 kot kulturno dediščino. Na te informacije smo se navadili in jih pogrešamo.
Žalostno je, da tako ikonična znamenitost Ljubljane, ki je nekatere od nas spremljala celotno naše življenje, ugasne s pišmeuhovskim argumentom, da je prestara in se je pač ne da popraviti.
Poleti so se vztrajno obračali na občino in dosegli, da so čez pol leta rdeče številke na »ljubljanskem Big Benu« spet zasvetile. Kako to, da se je košček Iskrine industrijske dediščine tako močno usidral na ljubljanski Trg republike, da si meščani danes brez njega ne predstavljajo svojega življenja?
Čeprav naj bi prikazovalniki predstavljali našo industrijsko dediščino, pravzaprav niso plod slovenskega znanja. Izdelalo jih je podjetje iz Torina. “Slovensko gospodarstvo v 60. in 70. letih ni bilo tako zaprto, kot si marsikdo danes zamišlja, in tudi država ni preprečevala tega mednarodnega sodelovanja,” razmišlja dr. Rajko Muršič, prof. za kulturno antropologijo na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti. Čas je komponenta sodobnega časa, ki zaznamuje napredek, merjenje časa (oz. merjenje delovnega časa) pa pogoj za sodobno moderno gospodarstvo.
Prikazovalniki so bili namenjeni temu, da se nekako nadomesti ena druga simbolika mestnega prostora – to so zvonovi. Že stolpnice so nadomestile dotedanjo dominacijo stolnice z novim sporočilom. Namesto zvočnega sporočila smo dobili svetlobna sporočila.
Kako se je sploh zgodila umestitev obeh markantnih stavb na trg in posledično tudi ure? Bogo Zupančič, muzejski svetnik in arhitekturni zgodovinar iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, se strinja, da je Trg republike arhitekt Edvard Ravnikar zasnoval z mislijo, da bo novo središče socialistične Slovenije, simbol modernega razvoja Ljubljane.
Leta 48 je bilo jasno, da Plečnikov parlament ne bo postavljen. Nekako je pa tlela ta misel pri slovenskih politikih, da mora Slovenija dobiti svoje upravno-politično središče. Ko je bila zgrajena skupščina, so tudi vedeli, da tako pomemben objekt potrebuje en predprostor, trg pred seboj.
Trg republike je moderen trg, drugačen od drugih ljubljanskih trgov. Danes se marsikdo obregne ob prostrano praznino Trga republike, a Zupančič ob tem poudarja, da se mu zdi prav, da “v današnjem času, ko smo vsi zasuti s predmetnostjo, ima mesto neko praznino“.
Tehnološka zastarelost in s tem povezani stroški vzdrževanja so bili razlog za zadnjo zatemnitev leta 2017, za katero se je zdelo, da bo dokončna. Dr. Muršiča je presenetila samoumevnost zahtev meščanov, naj se ura vrne.
Ljubljančani so izgubili staro mestno jedro, nimajo več družbeno uporabnih parkovnih površin. No, in ta praznina je bila nenadoma očitna. Ko prikazovalnika ni bilo več, ni bilo več točke, na kateri bi Ljubljančani lahko prepoznali svojo Ljubljano.
Iskrini prikazovalniki torej sploh niso več toliko Iskrini, kot so ljudski. Prevzeli so vlogo zaščitnega znaka Ljubljane, poslednje simbolne točke Ljubljančanov, dajejo vtis nečesa svetovljanskega. Vita Kontič z Odseka za odnose z javnostmi Mestne občine Ljubljana pove, da so na Facebooku MOL 12. februarja objavili fotografijo, da “ljubljanski svetilnik na stolpnici TR3, ki je lani prenehal prikazovati uro, datum in temperaturo, zopet deluje.”
Na to smo prejeli pozitivne odzive. Kar 271 všečkov, srčkov, komentarjev, deljenj, zahval. Skratka, res so občani bili hvaležni, ker se je to spet vzpostavilo.
Magellan se je mučil zaman. Tudi astronavti so zapustili planet brez veze. Vse več ljudi verjame, da je zemlja ploščata. Po drugi strani, pa se vse več ljudi trudi dokazati nasprotno. Zato okoli sveta. Ultimativno potovanje, sanje vsakega, ki je pomolil nos izza zapečka. Kaj ima pot okoli sveta z jesenskim večerom v Selnici ob Dravi izveste v tokratni oddaji.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ranca je dolg ploščat čoln, ki so ga prvotno uporabljali splavarji in je bil del obvezne opreme tistih, ki so po reki Dravi z zalogo lesa pluli vse od koroških pristanov do Osijeka, nato pa po Donavi do Beograda ali še dlje skozi Đerdap proti Romuniji. Uporabljali so ga za hitre premike, za reševanje, ribolov, celo za prevoz sena in gramoza – splavarji pa tudi kot priročno mizo za obed.
Via verde je projekt ozelenitve avtocest v Ciudadu de Mexicu, v okviru katerega sive betonske stebre prekrivajo z zelenimi vertikalnimi vrtovi, ki naj bi izboljšali počutje ljudi in kakovost zraka v mestu. V središču Milana se proti nebu vzpenjata 76 in 110 metrov visoki stanovanjski stavbi, na kateri je arhitekt Stefano Boeri posadil 800 dreves in 4.500 grmov v želji, da bi vsaj malo regeneriral okolje in poskrbel za urbano biodiverziteto. Tudi v Ljubljani se na stavbah, predvsem strehah, skrivajo majhne zelene oaze miru in navdiha. Dve je obiskala Darja Pograjc in nastala je Nedeljska reportaža.
Ljudje smo ljudje tudi zaradi nenehne medsebojne komunikacije. Za človeka je to enako pomembno kot hrana, zrak, voda in še kaj. Še zlasti pa to zahteva življenje v organizirani skupnosti. Jurij Popov se je poglobil v komunikacijo dobrih štiri tisoč ljudi na eni izmed facebukovih spletnih straneh Piran – kot je bil nekoč, saj se hotel spoznati cilje in učinke takšne komunikacije. Spoznanja je strnil v Nedeljsko reportažo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Ob veliki histeriji vračanja k naravi, ki jo živimo tako ljudje, predvsem pa kmetijstvo in seveda tudi mediji, se nekatere rastline ponovno vračajo na polja, v javnost in celo na krožnike. Najbolj razvpit primer je konoplja, ki niha med uporabo in zlorabo; ni pa edina povratnica v civilizacijo. Zadnja leta se na naša polja, v naše omare, predvsem pa seveda v kozmetično industrijo vrača sivka. Slikovita rastlina, ki je presunila Van Gogha in prinesla globalno prepoznavnost francoski Provansi, se vedno bolj uveljavlja tudi v Sloveniji. Gojijo jo predvsem na Krasu, hibridne vrste pa uspevajo tudi drugod po Sloveniji. Genski laboratoriji in podnebne spremembe njena rastišča in uporabo širijo onkraj še pred desetletji možnega in v Nedeljski reportaži tokrat sledimo zgodbi sivke od jadranskih otokov do kraških polj.
Slovenijo je nemogoče dobro spoznati, če ne obiščemo tudi njenega podzemnega sveta, saj je naša mala dežela skoraj v celoti podkletena. Nad površjem je med drugim več kot 340 gorskih vrhov višjih od 2 tisoč metrov, na površju je več kot 60 rek daljših od dvajset kilometrov in več kot 320 jezer, pod površjem pa približno 30 tisoč ali več jam.
Planinska sezona v Sloveniji je na višku. In kot vsako leto jo tudi letos budno spremlja radio s svojimi vsebinami. Te imajo skozi leto svojevrsten dramaturški lok. Spomladi, na začetku sezone, se začnejo s poročilom o delu markacistov. V času najmnožičnejšega obiska gora se nadaljujejo s predstavitvami posameznih poti, vrhov, koč in oskrbnikov. Morda jih tu in tam popestrijo obletnice izgradenj planinskih koč in prvih pristopov na posamezne vrhove; ali pa očrnijo poročila o gorskih nesrečah. Nato počasi izzvenijo z jesenskimi pregledi statistike obiskov gora in dela gorskih reševalnih služb. Kaj lahko pestri paleti vsega naštetega sploh doda še ena “planinska reportaža”? Nekaj prav posebnega.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Podgrad pri Ljubljani leži ob sotočju Ljubljanice in Save, ob vznožju Janškega hribovja. Vas je razpeta med tako imenovano južno železnico Dunaj–Trst in lokalno cesto Ljubljana–Litija. To je bila že od nekdaj majhna vas, zdaj živi v njej nekaj več kot 200 prebivalcev. Ime Podgrad pa nakazuje povezavo z dvema gradovoma. Obstajajo namreč ostanki dveh gradov. Pot do njiju je enostavna in dobro označena. Prvi je stal na stranskem roglju Kašeljskega hriba in od njega so ostale le še ruševine, ki so zaščitene kot kulturna dediščina. Drugi grad na najbolj severnem delu tega hriba je bil dvakrat prezidan in se zdaj imenuje Kanskyjeva vila, po nekdanjem lastniku kemične tovarne. Na vili je viden zid prvotnega gradu; na oskrbnikovi hiši pa je vzidan del rimskega nagrobnika, verjetno prinesen z območja rimske utrdbe pod Zalogom. Ljudje so se v tistih krajih nekoč ukvarjali s kmetijstvom, še pred prihodom železnica pa z vleko ladij. Zelo pomembna dejavnost je bilo tudi kopanje in izdelava mlinskih kamnov.
Števila, koliko jih je pri nas, ne pozna nihče, saj jih je nemogoče prešteti. Kaj dela netopirja nenavadnega?
Korošci imajo lastnost, ki jim jo lahko zavidamo vsi Slovenci pa tudi drugi narodi. Ko je treba, se znajo povezati in narediti stvari, ki bi jih sicer brez zapletov lahko pripravil le redko kdo. Letos jim je na začetku julija uspelo prirediti tekmovanje, ki sodi v sam vrh tako po organizacijski kot tudi po adrenalinski plati. Sanje tistih, ki so z gorskim kolesarjenjem Koroško postavili na zemljevid svetovne gorsko-kolesarske scene, so s tem dosegle svoj vrhunec. Korošci s sončne in tiste druge strani Karavank so organizirali gorsko-kolesarsko tekmovanje za svetovni pokal Svetovne enduro serije in povezali prav vse generacije, prebivalce, sosede in celo države. Da bi bila mera polna, so progo speljali tako, kakor je do zdaj ni nikoli še nihče na vsem svetu. To ni samo zgodba o nekem tekmovanju, ampak o ljudeh, ki dokazujejo, da se sanje lahko tudi uresničijo.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Reportaža, pravijo, je kraljica novinarskega dela. Nedeljska reportaža na lahkoten način govori o zaokroženi temi, o zanimivih krajih in ljudeh, tudi o stvareh, ki delajo naše življenje zanimivejše; je razmišljanje o vsakdanjiku, je včasih tudi potopis ali celo malce ironičen novinarjev pogled na dogajanja okoli nas. Predvsem pa je Nedeljska reportaža oddaja z močnim osebnim avtorjevim pečatom.
Neveljaven email naslov