Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z bo nami delila svoj pogled na svet, pogled skozi objektiv na različne kulture, ki jih spoznava na potovanjih po vsem svetu. Najraje raziskuje vzhodne dežele in ima kot ženska dostop tudi do v islamu zakritih svetov. Kaj je odkrila in razkrila s fotografijami, kakšne podobe še nosi s sabo? Prisluhnite pogovoru!
V nočnem programu smo se skupaj s 24-letno fotografinjo Katjo Bidovec, v spremstvu Arneja Hodaliča, odpravili na potovanje; iz Evrope do Indije preko Irana, Jemna in Turčije do Kenije in Etiopije, kjer sta fotografirala izginjajoča ljudstva ob reki Omo. Zadnja štiri leta so bila za našo gostjo začetek zanimivega potovanja, na katerem odkriva zanimive, pogosto skrite in zakrite svetove. Kakšen je njen subjektiven pogled skozi objektiv na svet, ki nas obkroža? Zakaj jo vznemirja islamski in hindujski svet? Kaj so ji razkrile ženske v Jemnu in Iranu in kakšna je njihova vloga v Indiji? Katja Bidovec, ki je tik pred koncem magistrskega študija komunikologije na Fakulteti za družbene vede, je, kot pravi, obsedena s fotografijo. Je njena ljubezen in življenje. In kakšno je to življenje? Vsekakor zelo zanimivo.
Za Katjo Bidovec sem prvič slišala prav na predstavitvi najnovejšega priročnika fotografije Arneja Hodaliča, ko je dal priložnost trem svojim zelo obetavnim učencem in med njimi je bila tudi Katja Bidovec. Njene takrat predstavljene fotografije so me očarale in prepričana sem, da bodo tudi vas, če si jih boste ogledali ob koncu tega zapisa. Po, sicer laični oceni, so res vrhunske. Je torej učenka že presegla mentorja? Arne Hodalič, njen mentor in vzornik je jasen:
“Ja, se bojim, da ja. To je vedno problem za mentorja in na nek način res tudi pohvala. Toda v nekem normalnem, razvitem svetu so stvari urejene drugače. Ko dosežeš določeno znanje in seveda starost, ga predaš naprej. In v tem uživaš. Tudi jaz uživam, toda pri nas je drugače. Predajamo znanje, ob tem pa smo postavljeni na trg z istimi mladimi ljudmi, z več energije in svežimi idejami. In na tem trgu moramo vsi preživeti. Tako s svojimi učenci tekmujemo za preživetje.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič, sicer urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, redni predavatelj na Visoki šoli za storitve in predavatelj na Fakulteti za družbene vede. Ob tem priznava, da je užitek delati z učenci, ki imajo veselje do dela, čeprav takšnih ni prav veliko. Drugače je pa prava nočna mora, dodaja, kajti za dobrega fotografa je nujno predvsem delo, veliko bolj kot naraven talent.
Fotografija je postala ljubezen in življenje
Katja Bidovec ima očitno veliko volje do dela in nadarjenost. V 2. letniku študija komunikologije je pri izbirnem predmetu fotografije odkrila svojo veliko ljubezen, ki je postala obsedenost. Fotografijo.
“Pred tem se nisem znala soočiti se z njo. Ko pa ti nekdo predstavi določene kriterije in ko prideš do točke in vidiš, da so vse fotografije, ki si jih posnel doslej, zelo slabe, je to točka preloma. Ali »padeš noter«, ali pa spoznaš, da to ni zate, saj zahteva kar nekaj časa.”
Katja Bidovec je imela od takrat že kar nekaj razstav, tudi v galeriji matične Fakultete za družbene vede, kjer zdaj pripravlja magisterij. Seveda bo povezan s fotografijo, tako kot je bila diplomska naloga, v kateri se je ukvarjala s percepcijo vojne fotografije pri slovenskih vojnih fotografih in raziskovala dokumentarno in reportažno fotografijo.
Od ulične do portretne fotografije
»Na bregovih ulic« je bil naslov njene razstave v Šenčurju leta 2012, kjer je predstavila svoje ulične fotografije. Gre za še eno njeno obsesijo. Uživa, ko na ulicah različnih mest po svetu išče grafično zanimivo motiviko, ko se ljudje sprehodijo v ravno v tistem pravem trenutku, ki ga ujame njeno fotografsko oko.
Jeseni 2012 se je skupaj s šestimi študenti medicine odpravila v Kenijo in z njimi preživela mesec dni, v kraju, kjer so imeli kliniko že 6 let, tako da so bili prebivalci vajeni zdravstvene oskrbe. Imela je izjemo priložnost, da jih je lahko opazovala v sami ambulanti in bila pretresena zaradi velika števila ljudi, okuženih z virusom HIV in obolelih za malarijo. Ta je tam običajna, tako ko je pri nas gripa, pravi:
“Videla sem dojenčke, stare nekaj mesecev, ki so jih že drugič, tretjič pripeljali zaradi malarije, pa bi to lahko zelo enostavno preprečili z mrežo proti komarjem. Malarija je tam res velik problem in čeprav država ob rojstvu vsakega otroka družini podari mrežo, je mame ne obesijo. To me je bolelo. Meni bi mama dala dve mreži in sama spala zunaj. Tam pa je to ravno obratno.”
Po vrnitvi iz Kenije je fotografije, ki jih je posnela, razstavila v mali galeriji UKC Ljubljana.
Moški in ženski pogled
Katja Bidovec je prepričana, da je življenje skozi objektiv ženske drugačno, kot ga lahko vidi moški. Prav to je očitno v islamskem in hindujskem svetu, ki ga jo še posebej vznemirja. V šali tako pojasni:
“Privlačijo me zakriti ženski svetovi, tudi zato, da jezim Arneja, ker tja ne more.”
Tako je obiskala Iran, Jemen, večkrat tudi Turčijo in seveda Indijo. Svet, ki ga vidiš na ulicah v Jemnu, kjer so ženske v celoti zakrite, tako da se vidijo zgolj oči in še te so včasih zastrte z mrežico, je povsem drugačen, pravi:
“Ko pa te spustijo zraven, kar z veseljem naredijo, ker niso vajene obiskov in jim je vsaka tujka nekaj novega in zanimivega, se odpre druge svet.”
Življenje je drugačno kot naše. In kot mnogokrat, obstajata tudi tu dve plati. Ženske imajo precej manj pravic kot na zahodu. O družbeno socialnih temah naj ne bi razpravljale, ali sploh imele mnenje, ugotavlja Katja Bidovec. Prikrajšane so za izobrazbo, zapostavljene, v zelo velikih težavah se znajdejo, če jih zapusti mož, ali postanejo vdove. Po drugi strani, pa to na nek način tudi izkoriščajo, saj se lahko izognejo različnim opravilom in delo naložijo moškemu spolu, tudi svojim sinovom, starim nekaj let.
Etiopija – fotomodeli iz doline reke Omo
Januarja sta se Katja in Arne odpravila oziroma vrnila na jugozahod Etiopije, ob reko Omo, da bi fotografirala tam živeča ljudstva, ki jim v kratkem grozi izumrtje. S seboj sta odnesla pravi fotografski studio, z lučmi in velikim črnim šotorom.
“Ko si prvič tam, težko doumeš, da ni fotografije brez plačila. Gre sicer za nekaj centov, toda brez njih posnetka ni. Rekla sva, prav, pojdiva še korak naprej in naredila iz njih fotomodele.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič enega od razlogov za odpravo. Drugi razlog pa je seveda etnološke narave. Tako kot je Edward Curtis konec 19. in v začetku 20. stoletja fotografiral ameriške Indijance in je danes to še edino, kar je ostalo za njimi, sta skušala tudi onadva ohraniti njihove podobe, pravi:
“Življenje gre zelo hitro naprej, zgodovina se spreminja in to. Danes se nam zdi normalno, da gremo tja in si pogledamo. Čez 10, 20 let tega zagotovo ne bo več. Gre za majhne skupine ljudi, ki jih čez nekaj let ne bo več. Gradijo jim jez, primanjkuje jim vode, jemljejo jim zemljo za plantaže bombaža, ki še dodatno povzročajo sušo,.. In ko jih ne bo več, se bomo vprašali, kakšni so pa sploh bili?”
Naloge so bile na odpravi porazdeljene. Arne Hodalič, ki je mojster svetlobe in luči je fotografiral, Katja Bidovec pa je iskala in izbrala fotomodele, kar sploh ni bilo enostavno. Zbrala se je namreč vsa vas, saj so bili pravo čudo, pravi Katja, toda vseh ne moreš fotografirati. Bil je pravi kaos. Tako je izbirala po občutku, tiste, ki so se ji zdeli najbolj fotogenični, najbolj zanimivi. Njena naloga je tudi postprodukcija, obdelava fotografij. Toda pravo delo se šele začenja. Sledi iskanje medijev, ki bi objavili zgodbo o fotomodelih iz doline reke Omo. Uredniki na National Geographicu v ZDA so bili nad fotografijami navdušeni, pravi Arne, toda ker so imel pred kratkim že objavili reportažo o teh ljudstvih, njihova politika vnovične objave ne dovoljuje. Bodo pa fotografije, nekaj si jih lahko ogledate tudi na naši spletni strani, objavljene na enem najprestižnejših fotografskih blogov na svetu, več zgodb o samem projektu, potovanju in snemanju ter seveda tudi fotografij najdete na arnehodalic.com.
Z veliko razstavo fotografij Katje Bidovec se bodo septembra v Celju začeli dnevi mladinske fotografije, ki jih pripravlja društva fotografov Svit. Prav zanima nas, kaj vse bo postavila na ogled.
Celoten pogovor, v katerem smo govorili tudi o Indiji, kamor se oba rada vračata, lahko poslušate s klikom nad njeno fotografijo, tu pa si lahko ogledate še nekaj njenih fotografij in fotografij modelov iz doline reke Omo.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Z bo nami delila svoj pogled na svet, pogled skozi objektiv na različne kulture, ki jih spoznava na potovanjih po vsem svetu. Najraje raziskuje vzhodne dežele in ima kot ženska dostop tudi do v islamu zakritih svetov. Kaj je odkrila in razkrila s fotografijami, kakšne podobe še nosi s sabo? Prisluhnite pogovoru!
V nočnem programu smo se skupaj s 24-letno fotografinjo Katjo Bidovec, v spremstvu Arneja Hodaliča, odpravili na potovanje; iz Evrope do Indije preko Irana, Jemna in Turčije do Kenije in Etiopije, kjer sta fotografirala izginjajoča ljudstva ob reki Omo. Zadnja štiri leta so bila za našo gostjo začetek zanimivega potovanja, na katerem odkriva zanimive, pogosto skrite in zakrite svetove. Kakšen je njen subjektiven pogled skozi objektiv na svet, ki nas obkroža? Zakaj jo vznemirja islamski in hindujski svet? Kaj so ji razkrile ženske v Jemnu in Iranu in kakšna je njihova vloga v Indiji? Katja Bidovec, ki je tik pred koncem magistrskega študija komunikologije na Fakulteti za družbene vede, je, kot pravi, obsedena s fotografijo. Je njena ljubezen in življenje. In kakšno je to življenje? Vsekakor zelo zanimivo.
Za Katjo Bidovec sem prvič slišala prav na predstavitvi najnovejšega priročnika fotografije Arneja Hodaliča, ko je dal priložnost trem svojim zelo obetavnim učencem in med njimi je bila tudi Katja Bidovec. Njene takrat predstavljene fotografije so me očarale in prepričana sem, da bodo tudi vas, če si jih boste ogledali ob koncu tega zapisa. Po, sicer laični oceni, so res vrhunske. Je torej učenka že presegla mentorja? Arne Hodalič, njen mentor in vzornik je jasen:
“Ja, se bojim, da ja. To je vedno problem za mentorja in na nek način res tudi pohvala. Toda v nekem normalnem, razvitem svetu so stvari urejene drugače. Ko dosežeš določeno znanje in seveda starost, ga predaš naprej. In v tem uživaš. Tudi jaz uživam, toda pri nas je drugače. Predajamo znanje, ob tem pa smo postavljeni na trg z istimi mladimi ljudmi, z več energije in svežimi idejami. In na tem trgu moramo vsi preživeti. Tako s svojimi učenci tekmujemo za preživetje.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič, sicer urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, redni predavatelj na Visoki šoli za storitve in predavatelj na Fakulteti za družbene vede. Ob tem priznava, da je užitek delati z učenci, ki imajo veselje do dela, čeprav takšnih ni prav veliko. Drugače je pa prava nočna mora, dodaja, kajti za dobrega fotografa je nujno predvsem delo, veliko bolj kot naraven talent.
Fotografija je postala ljubezen in življenje
Katja Bidovec ima očitno veliko volje do dela in nadarjenost. V 2. letniku študija komunikologije je pri izbirnem predmetu fotografije odkrila svojo veliko ljubezen, ki je postala obsedenost. Fotografijo.
“Pred tem se nisem znala soočiti se z njo. Ko pa ti nekdo predstavi določene kriterije in ko prideš do točke in vidiš, da so vse fotografije, ki si jih posnel doslej, zelo slabe, je to točka preloma. Ali »padeš noter«, ali pa spoznaš, da to ni zate, saj zahteva kar nekaj časa.”
Katja Bidovec je imela od takrat že kar nekaj razstav, tudi v galeriji matične Fakultete za družbene vede, kjer zdaj pripravlja magisterij. Seveda bo povezan s fotografijo, tako kot je bila diplomska naloga, v kateri se je ukvarjala s percepcijo vojne fotografije pri slovenskih vojnih fotografih in raziskovala dokumentarno in reportažno fotografijo.
Od ulične do portretne fotografije
»Na bregovih ulic« je bil naslov njene razstave v Šenčurju leta 2012, kjer je predstavila svoje ulične fotografije. Gre za še eno njeno obsesijo. Uživa, ko na ulicah različnih mest po svetu išče grafično zanimivo motiviko, ko se ljudje sprehodijo v ravno v tistem pravem trenutku, ki ga ujame njeno fotografsko oko.
Jeseni 2012 se je skupaj s šestimi študenti medicine odpravila v Kenijo in z njimi preživela mesec dni, v kraju, kjer so imeli kliniko že 6 let, tako da so bili prebivalci vajeni zdravstvene oskrbe. Imela je izjemo priložnost, da jih je lahko opazovala v sami ambulanti in bila pretresena zaradi velika števila ljudi, okuženih z virusom HIV in obolelih za malarijo. Ta je tam običajna, tako ko je pri nas gripa, pravi:
“Videla sem dojenčke, stare nekaj mesecev, ki so jih že drugič, tretjič pripeljali zaradi malarije, pa bi to lahko zelo enostavno preprečili z mrežo proti komarjem. Malarija je tam res velik problem in čeprav država ob rojstvu vsakega otroka družini podari mrežo, je mame ne obesijo. To me je bolelo. Meni bi mama dala dve mreži in sama spala zunaj. Tam pa je to ravno obratno.”
Po vrnitvi iz Kenije je fotografije, ki jih je posnela, razstavila v mali galeriji UKC Ljubljana.
Moški in ženski pogled
Katja Bidovec je prepričana, da je življenje skozi objektiv ženske drugačno, kot ga lahko vidi moški. Prav to je očitno v islamskem in hindujskem svetu, ki ga jo še posebej vznemirja. V šali tako pojasni:
“Privlačijo me zakriti ženski svetovi, tudi zato, da jezim Arneja, ker tja ne more.”
Tako je obiskala Iran, Jemen, večkrat tudi Turčijo in seveda Indijo. Svet, ki ga vidiš na ulicah v Jemnu, kjer so ženske v celoti zakrite, tako da se vidijo zgolj oči in še te so včasih zastrte z mrežico, je povsem drugačen, pravi:
“Ko pa te spustijo zraven, kar z veseljem naredijo, ker niso vajene obiskov in jim je vsaka tujka nekaj novega in zanimivega, se odpre druge svet.”
Življenje je drugačno kot naše. In kot mnogokrat, obstajata tudi tu dve plati. Ženske imajo precej manj pravic kot na zahodu. O družbeno socialnih temah naj ne bi razpravljale, ali sploh imele mnenje, ugotavlja Katja Bidovec. Prikrajšane so za izobrazbo, zapostavljene, v zelo velikih težavah se znajdejo, če jih zapusti mož, ali postanejo vdove. Po drugi strani, pa to na nek način tudi izkoriščajo, saj se lahko izognejo različnim opravilom in delo naložijo moškemu spolu, tudi svojim sinovom, starim nekaj let.
Etiopija – fotomodeli iz doline reke Omo
Januarja sta se Katja in Arne odpravila oziroma vrnila na jugozahod Etiopije, ob reko Omo, da bi fotografirala tam živeča ljudstva, ki jim v kratkem grozi izumrtje. S seboj sta odnesla pravi fotografski studio, z lučmi in velikim črnim šotorom.
“Ko si prvič tam, težko doumeš, da ni fotografije brez plačila. Gre sicer za nekaj centov, toda brez njih posnetka ni. Rekla sva, prav, pojdiva še korak naprej in naredila iz njih fotomodele.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič enega od razlogov za odpravo. Drugi razlog pa je seveda etnološke narave. Tako kot je Edward Curtis konec 19. in v začetku 20. stoletja fotografiral ameriške Indijance in je danes to še edino, kar je ostalo za njimi, sta skušala tudi onadva ohraniti njihove podobe, pravi:
“Življenje gre zelo hitro naprej, zgodovina se spreminja in to. Danes se nam zdi normalno, da gremo tja in si pogledamo. Čez 10, 20 let tega zagotovo ne bo več. Gre za majhne skupine ljudi, ki jih čez nekaj let ne bo več. Gradijo jim jez, primanjkuje jim vode, jemljejo jim zemljo za plantaže bombaža, ki še dodatno povzročajo sušo,.. In ko jih ne bo več, se bomo vprašali, kakšni so pa sploh bili?”
Naloge so bile na odpravi porazdeljene. Arne Hodalič, ki je mojster svetlobe in luči je fotografiral, Katja Bidovec pa je iskala in izbrala fotomodele, kar sploh ni bilo enostavno. Zbrala se je namreč vsa vas, saj so bili pravo čudo, pravi Katja, toda vseh ne moreš fotografirati. Bil je pravi kaos. Tako je izbirala po občutku, tiste, ki so se ji zdeli najbolj fotogenični, najbolj zanimivi. Njena naloga je tudi postprodukcija, obdelava fotografij. Toda pravo delo se šele začenja. Sledi iskanje medijev, ki bi objavili zgodbo o fotomodelih iz doline reke Omo. Uredniki na National Geographicu v ZDA so bili nad fotografijami navdušeni, pravi Arne, toda ker so imel pred kratkim že objavili reportažo o teh ljudstvih, njihova politika vnovične objave ne dovoljuje. Bodo pa fotografije, nekaj si jih lahko ogledate tudi na naši spletni strani, objavljene na enem najprestižnejših fotografskih blogov na svetu, več zgodb o samem projektu, potovanju in snemanju ter seveda tudi fotografij najdete na arnehodalic.com.
Z veliko razstavo fotografij Katje Bidovec se bodo septembra v Celju začeli dnevi mladinske fotografije, ki jih pripravlja društva fotografov Svit. Prav zanima nas, kaj vse bo postavila na ogled.
Celoten pogovor, v katerem smo govorili tudi o Indiji, kamor se oba rada vračata, lahko poslušate s klikom nad njeno fotografijo, tu pa si lahko ogledate še nekaj njenih fotografij in fotografij modelov iz doline reke Omo.
Samotni zrakoplovec, ki je v zraku preživel že več kot 4600 ur. Z ultralahkim letalom je že trikrat obkrožil svet med tišinami modrine. Mnogokrat se je znašel v nemogočih situacijah in srečno odpilotiral skoznje. Bil je vrhunski alpinist v trojici, ki je kot prva jugoslovanska naveza osvojila Fitz Roy in Cerro Torre. Povzpel se je na vrh osemtisočaka Broad Peak. Je tudi jadralni padalec s petnajstletnimi izkušnjami jadranja s padalom – od slovenskih gora vse do Himalaje. Je odličen fotograf, avtor desetih fotografskih monografij. Na svojih dolgih samotnih poletih je prečkal morja, oceane in mnoge dežele sveta. Letos je izšla njegova knjiga Točka brez vrnitve, premiero pa je doživel tudi dokumentarni filmTemni pokrov sveta režiserja Amirja Muratovića. Njegovi podvigi so mu prinesli svetovno prepoznavnost, vendar sam ohranja skromnost in ponižnost pred mogočno silo narave. Zaupa svojemu letalu, svojim izkušnjam, občutkom in soljudem.
Iskanju tartufov se je občasno pridružil že v osnovni šoli, s sedemnajstimi pa je postal takrat najmlajši lovec na tartufe pri nas. V treh desetletjih se je ta dejavnost iz dodatne spremenila v osnovno in danes Dejan Kozlovič ne le išče, ampak tudi predeluje tartufe, pod blagovno znamko Di Kappa Tartufi med drugim nastajajo tartufate, olja in namazi s tartufi. Kako za lov na tartufe izšola pse, zakaj tartufi rastejo le na določenem območju, kakšna je njihova vrednost, so res afrodiziak in kakšna je letošnja sezona tartufov?
Odprimo vrata glasbeni umetnosti in znanosti je bil naslov mednarodnega simpozija, ki so ga konec novembra priredili na ljubljanski akademiji za glasbo. Na njem so različni strokovnjaki predstavili, kako se lahko umetniško raziskovanje različnih glasbenih smeri povezuje z znanstvenim raziskovanjem na področju glasbene pedagogike. O tem bomo govorili tudi v noči s sobote na nedeljo. Na nočni obisk pride prodekanja za znanstveno in umetniško raziskovalno dejavnost na akademiji za glasbo, flavtistka in profesorica Karolina Šantl Zupan. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Kadar beseda nanese na pomoč ljudem v stiski, marsikdo izpostavi Slovensko filantropijo. To je človekoljubna organizacija, pri kateri zagovarjajo solidarnost, spoštovanje soljudi in narave, strpnost, enakopravnost in enake možnosti za vse. Prostovoljstvo, medgeneracijsko sodelovanje, migracije, pro bono ambulanta: lani so s svojimi programi združili in pomagali dvajset tisoč ljudem. Slovenska filantropija deluje po celi Sloveniji: v Črnomlju in Metliki, v Ljubljani in Mariboru, v Žalcu in Logatcu ter v Murski Soboti in Kopru.
Gostja po polnoči bo Ksenija Trs, že trideset let knjižničarka na potujočem bibliobusu Mariborske knjižnice. Pred letom dni je izdala svoj knjižni prvenec, avtobiografijo z naslovom Kdo se boji črnega moža. Njena pripoved je zapisana v preprostem, humornem tonu, ki izžareva optimizem in neizmerno življenjsko energijo, kljub temu, da jo je življenje temeljito preizkušalo.
“Tisto, kar pomaga sodobnemu – tako pogosto tesnobnemu in depresivnemu – posamezniku v kaosu hiperciviliziranega sveta najti novo ravnovesje, ni konzumiranje umetnosti in bildanje telesa, pač pa popotovanja k naravi, ki je (še) vedno polna presenetljivih in čudežnih pojavov ter odprto raziskovanje dosežkov človekovega duha. Za to potrebujemo dve vrsti bukvarn: takih z drevesi in onih s knjigami.” Zavzeto pomaga različne stiske človeka razumeti in blažiti tudi sama s svojim teoretskim in praktičnim delovanjem. Je doktorica ženskih študij in feministične teorije, profesorica pedagogike, magistrica sociologije kulture. Raziskuje porodne kulture v Sloveniji in širše. Pri Združenju Naravni začetki sodeluje kot ustvarjalka in vodja projektov. Pogovor se bo tako več kot le dotaknil številnih tem, ki jih doživljamo in občutimo vsi, vsak na svoj način, sami v sebi in skozi odnose z drugimi.
V Noči šansonov smo se zadrževali v Parizu prvih dveh desetletij 20. stoletja. Poslušali smo enega od značilnih žanrov tega obdobja, to je domoljubne pesmi, in sicer v izvedbah Henrija Weberja, Bérarda, Jeana Notéja, Dalbreta, Marcellyja, Julesa Wolfa in nekaterih drugih.
Začelo se je, ko so v Muzeju novejše zgodovine dobili v dar uniformo cestninarja z naše prve ga avtocestnega odseka - Vrhnika Postojna - v Sloveniji in hkrati tudi Jugoslaviji. Otvoritev sega v čas pred natanko 50 leti. Najprej je bilo zamišljeno kot fotografska razstava iz bogate fototeke muzeja, toda zgodba se je gradila z živimi pričevalci, fotografijami in predmeti in nastala je ne samo bogata razstava, temveč izjemna publikacija, ki opisuje zgodbo in je dokument o tem, kako se je gradila prva avtocesta, široka štiri pasovnica, za tiste čase razkošna cesta, ki je takrat predstavljala pravi pionirski gradbeniški projekt. Irena Ribič in Monika Močnik pa sta navdušeni sledili zgodbam pričevalcev.
Aldo Zubin je dolgoletni predsednik Obalnega planinskega društva, načelnik enega od njegovih odsekov, vodnik, markacist in predavatelj. Večino prostega časa preživi v naravi. V njenih lepotah uživa kot pohodnik, planinec in kot kolesar, … najraje v družbi, na izletih, pohodih, vzponih ali turnem kolesarjenju. S svojo zagnanostjo, navdušenjem, zgledom in znanjem je okoli sebe zbral ljudi, ki so za naravo pripravljeni tudi kaj storiti. Dela je veliko, zlasti s čiščenjem zaraščenih poti. A najbolj aktivni člani društva se počasi starajo. Svoje obveznosti in funkcije bi radi predali mlajšim, ki pa jih ni ravno veliko.
V studio je prišla prevajalka, kolumnistka, urednica in predvsem pesnica, ki poezijo, ne samo piše ampak tudi živi. Ta hip velja za eno najbolj angažiranih in kritičnih premišljevalk polja kulture in širšega družbenega dogajanja. Njene kolumne in podkast si prizadevajo predvsem sprožiti premislek in kultiviran dialog, skupaj s poezijo pa želi doseči, da bi se kot družba aktivirali, postali močnejši, obudili sposobnost empatije in predvsem ne bi bili več tiho. Sama pravi, da ne želi, da njeno ime deluje kot metafora, zato je njeno ime postalo asociacija za poezijo, knjige, oster jezik in predvsem za kakovostne risoromane. Verjetno je edina urednica, ki ti naročeno knjigo na dom pripelje s svojim kolesom, in edina urednica, ki o novostih poroča s pošiljanjem razglednic.
Na nočni obisk prihaja dr. Vesna Kaloh, specialistka čeljustne in zobne ortopedije, nosilka priznanja Zdravnica 2019 in dvojnega priznanja Štajerska zobozdravnica. Je inovatorka, mama, žena, ljubiteljica narave in strastna bralka knjig. Kljub dolgoletnim izkušnjam, pa tudi sama ne sede rada na zobozdravniški stol.
Na nočni obisk prihaja dr. Vesna Kaloh, specialistka čeljustne in zobne ortopedije, nosilka priznanja Zdravnica 2019 in dvojnega priznanja Štajerska zobozdravnica. Je inovatorka, mama, žena, ljubiteljica narave in strastna bralka knjig. Kljub dolgoletnim izkušnjam, pa tudi sama ne sede rada na zobozdravniški stol.
V studio je prišla igralka svetovnega formata, katere opus gledaliških vlog presega število 120, filmskih pa število 80. Gledalci jo poznajo kot Tončko, Karolino, Meto, Ano in še bi lahko naštevali, njen glavni naziv pa je igralka, umetnica in predvsem ženska. Kakor hitro ugasnejo luči v dvorani, ko se zaljubljeni primejo za roke, osamljeni niso več sami, realisti pa postanejo sanjači, nas ona zapelje ali na platnu ali na odru. Zapelje nas, da skupaj z njo doživljamo vznemirljive zgodbe, ki jih doživljamo kot svoje, se odpravimo v tuje kraje in druge čase ter skupaj z njo odkrivamo svetove, za katere nismo vedeli, da obstajajo. Prav nič drugače ni bilo danes, ko smo se z njo in njenim glasom odpravili v njen svet.
Kako se stapljajo oblikovanje, pravljičarstvo, uganke in glasba, bo razkril iskriv klepet z nočnim gostom, ki s svojimi nastopi razveseljuje staro in mlado. Če boste pripravljeni na reševanje njegovih ugank, vas bo nagradil s prisrčno zgoščenko, o svojem življenju.
Sašo Šketa, kulinarični vplivnež in avtor številnih kuharskih knjig je sicer najprej končal študij vizualnih komunikacij, nato pa čisto po naključju, prek presne diete prišel do svojega prvega kulinaričnega bloga. Pravi, da so kulinarična raziskovanja in popotovanja brezmejna, v svojem kulinaričnem studiu razvija recepte, fotografira in stilira jedi. Svoje sledilce nagovarja prek družbenih omrežji, a hkrati je prepričan, da dobra, stara, analogna kuharska knjiga nikoli ne bo za staro šaro. O tem, kako nastajajo nove jedi, o začimbah, najboljši sladici za letošnje božično novoletne praznike, pa tudi o psičku Mangu, »hrčkanju« knjig in popolnem odklopu v pogovoru, ko pride na nočni obisk Sašo Šketa.
V prvi uri se bo nocoj voditelj Branko Laginja pogovarjal z zelo zanimivim gostom, ki ne gre za naključje, prihaja iz nogometnega sveta. Bivši profesionalni nogometaš, eden od ključnih igralcev Katančeve selekcije, ki nas je na prelomu tisočletja popeljala na prvo svetovno prvenstvo in začela pisati zgodovino slovenskega nogometa na mednarodni ravni. Zdaj je prevzel pomembno nalogo pri nogometni zvezi Slovenije: Miran Pavlin.
Medicinska sestra iz ljubljanske Pro bono Ambulante za osebe brez zdravstvenega zavarovanja
Na nočni klepet prihaja Albin Bezjak, ki je oktobra že drugič obiskal Nepal in Himalajo. Povzpeli se bomo nad 5000 metrov in spoznali tamkajšnje zanimivo območje in življenje ljudi, ki je drugačno od tega, kot ga živimo mi.
Glasbeni popotnik po nepopisanih teritorijih, ki odpirajo neskončne možnosti. Raziskovalec ustvarjalnosti skozi zvoke, ki jih kontrolira in se hkrati v njih izgublja. Skozi dih, skozi poslušanje, igranje, osvobojen vnaprejšnjih konceptov in pričakovanj. Zanima ga neposredni učinek, čista čustvena in čutna izkušnja zvoka, subjektivno doživljanje pristnega, iskrenega in intimnega. Raziskovanje notranjih svetov in potovanje onstran vseh oznak. NIMETU je drugo ime za prisotnost vsega, je umetnost in glasbena terapija. Po letih ustvarjanja v t.im. »world music«, se NIMETU zadnja leta posveča bolj žanrski – meditativno-«neo-šamanski« glasbi.
Ljudje smo bitja, ki se lahko tako podpiramo, rastemo in premikamo meje mogočega… hkrati pa smo tudi bitja, ki se lahko tako močno ranimo in ob tem neznosno trpimo. Zato je tako zelo pomembno, da smo v stikanju svetov prizanesljivi en do drugega. Da ne gasimo požarov, ko je prepozno. Krizne situacije in druge žalostne zgodbe v delovnih kolektivih so vsakdan urednice, doktorice Damjane Pondelek, strokovnjakinje za strateški in krizni management, ki pa v procese preobrazb vselej vstopa svetlo in pozitivno. »Razumeti moramo, da ni naloga vodje, da je zvezda, ampak je njegova naloga pomagati sodelavcem, da žarijo.« Ranjenih delovnih kolektivov je resnično preveč, v njih pa se vselej zrcali vodenje organizacije. Zato se jim posveča prednostno. Kako je to početi med vrtiljaki egov in jim nastavljati ogledala? Jim zatem sploh še ostane kaj prostora za hudobnost? Ali mora napočiti čas za spremembo res šele takrat, ko poči? Kako okrepiti vodstva, da bi se lažje soočala z izzivi vodenja, da bi znala, zmogla in ustrezno poskrbela za svoje ljudi? Da bi se vsak čutil spoštovanega, sprejeta in varnega.
Neveljaven email naslov