Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z bo nami delila svoj pogled na svet, pogled skozi objektiv na različne kulture, ki jih spoznava na potovanjih po vsem svetu. Najraje raziskuje vzhodne dežele in ima kot ženska dostop tudi do v islamu zakritih svetov. Kaj je odkrila in razkrila s fotografijami, kakšne podobe še nosi s sabo? Prisluhnite pogovoru!
V nočnem programu smo se skupaj s 24-letno fotografinjo Katjo Bidovec, v spremstvu Arneja Hodaliča, odpravili na potovanje; iz Evrope do Indije preko Irana, Jemna in Turčije do Kenije in Etiopije, kjer sta fotografirala izginjajoča ljudstva ob reki Omo. Zadnja štiri leta so bila za našo gostjo začetek zanimivega potovanja, na katerem odkriva zanimive, pogosto skrite in zakrite svetove. Kakšen je njen subjektiven pogled skozi objektiv na svet, ki nas obkroža? Zakaj jo vznemirja islamski in hindujski svet? Kaj so ji razkrile ženske v Jemnu in Iranu in kakšna je njihova vloga v Indiji? Katja Bidovec, ki je tik pred koncem magistrskega študija komunikologije na Fakulteti za družbene vede, je, kot pravi, obsedena s fotografijo. Je njena ljubezen in življenje. In kakšno je to življenje? Vsekakor zelo zanimivo.
Za Katjo Bidovec sem prvič slišala prav na predstavitvi najnovejšega priročnika fotografije Arneja Hodaliča, ko je dal priložnost trem svojim zelo obetavnim učencem in med njimi je bila tudi Katja Bidovec. Njene takrat predstavljene fotografije so me očarale in prepričana sem, da bodo tudi vas, če si jih boste ogledali ob koncu tega zapisa. Po, sicer laični oceni, so res vrhunske. Je torej učenka že presegla mentorja? Arne Hodalič, njen mentor in vzornik je jasen:
“Ja, se bojim, da ja. To je vedno problem za mentorja in na nek način res tudi pohvala. Toda v nekem normalnem, razvitem svetu so stvari urejene drugače. Ko dosežeš določeno znanje in seveda starost, ga predaš naprej. In v tem uživaš. Tudi jaz uživam, toda pri nas je drugače. Predajamo znanje, ob tem pa smo postavljeni na trg z istimi mladimi ljudmi, z več energije in svežimi idejami. In na tem trgu moramo vsi preživeti. Tako s svojimi učenci tekmujemo za preživetje.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič, sicer urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, redni predavatelj na Visoki šoli za storitve in predavatelj na Fakulteti za družbene vede. Ob tem priznava, da je užitek delati z učenci, ki imajo veselje do dela, čeprav takšnih ni prav veliko. Drugače je pa prava nočna mora, dodaja, kajti za dobrega fotografa je nujno predvsem delo, veliko bolj kot naraven talent.
Fotografija je postala ljubezen in življenje
Katja Bidovec ima očitno veliko volje do dela in nadarjenost. V 2. letniku študija komunikologije je pri izbirnem predmetu fotografije odkrila svojo veliko ljubezen, ki je postala obsedenost. Fotografijo.
“Pred tem se nisem znala soočiti se z njo. Ko pa ti nekdo predstavi določene kriterije in ko prideš do točke in vidiš, da so vse fotografije, ki si jih posnel doslej, zelo slabe, je to točka preloma. Ali »padeš noter«, ali pa spoznaš, da to ni zate, saj zahteva kar nekaj časa.”
Katja Bidovec je imela od takrat že kar nekaj razstav, tudi v galeriji matične Fakultete za družbene vede, kjer zdaj pripravlja magisterij. Seveda bo povezan s fotografijo, tako kot je bila diplomska naloga, v kateri se je ukvarjala s percepcijo vojne fotografije pri slovenskih vojnih fotografih in raziskovala dokumentarno in reportažno fotografijo.
Od ulične do portretne fotografije
»Na bregovih ulic« je bil naslov njene razstave v Šenčurju leta 2012, kjer je predstavila svoje ulične fotografije. Gre za še eno njeno obsesijo. Uživa, ko na ulicah različnih mest po svetu išče grafično zanimivo motiviko, ko se ljudje sprehodijo v ravno v tistem pravem trenutku, ki ga ujame njeno fotografsko oko.
Jeseni 2012 se je skupaj s šestimi študenti medicine odpravila v Kenijo in z njimi preživela mesec dni, v kraju, kjer so imeli kliniko že 6 let, tako da so bili prebivalci vajeni zdravstvene oskrbe. Imela je izjemo priložnost, da jih je lahko opazovala v sami ambulanti in bila pretresena zaradi velika števila ljudi, okuženih z virusom HIV in obolelih za malarijo. Ta je tam običajna, tako ko je pri nas gripa, pravi:
“Videla sem dojenčke, stare nekaj mesecev, ki so jih že drugič, tretjič pripeljali zaradi malarije, pa bi to lahko zelo enostavno preprečili z mrežo proti komarjem. Malarija je tam res velik problem in čeprav država ob rojstvu vsakega otroka družini podari mrežo, je mame ne obesijo. To me je bolelo. Meni bi mama dala dve mreži in sama spala zunaj. Tam pa je to ravno obratno.”
Po vrnitvi iz Kenije je fotografije, ki jih je posnela, razstavila v mali galeriji UKC Ljubljana.
Moški in ženski pogled
Katja Bidovec je prepričana, da je življenje skozi objektiv ženske drugačno, kot ga lahko vidi moški. Prav to je očitno v islamskem in hindujskem svetu, ki ga jo še posebej vznemirja. V šali tako pojasni:
“Privlačijo me zakriti ženski svetovi, tudi zato, da jezim Arneja, ker tja ne more.”
Tako je obiskala Iran, Jemen, večkrat tudi Turčijo in seveda Indijo. Svet, ki ga vidiš na ulicah v Jemnu, kjer so ženske v celoti zakrite, tako da se vidijo zgolj oči in še te so včasih zastrte z mrežico, je povsem drugačen, pravi:
“Ko pa te spustijo zraven, kar z veseljem naredijo, ker niso vajene obiskov in jim je vsaka tujka nekaj novega in zanimivega, se odpre druge svet.”
Življenje je drugačno kot naše. In kot mnogokrat, obstajata tudi tu dve plati. Ženske imajo precej manj pravic kot na zahodu. O družbeno socialnih temah naj ne bi razpravljale, ali sploh imele mnenje, ugotavlja Katja Bidovec. Prikrajšane so za izobrazbo, zapostavljene, v zelo velikih težavah se znajdejo, če jih zapusti mož, ali postanejo vdove. Po drugi strani, pa to na nek način tudi izkoriščajo, saj se lahko izognejo različnim opravilom in delo naložijo moškemu spolu, tudi svojim sinovom, starim nekaj let.
Etiopija – fotomodeli iz doline reke Omo
Januarja sta se Katja in Arne odpravila oziroma vrnila na jugozahod Etiopije, ob reko Omo, da bi fotografirala tam živeča ljudstva, ki jim v kratkem grozi izumrtje. S seboj sta odnesla pravi fotografski studio, z lučmi in velikim črnim šotorom.
“Ko si prvič tam, težko doumeš, da ni fotografije brez plačila. Gre sicer za nekaj centov, toda brez njih posnetka ni. Rekla sva, prav, pojdiva še korak naprej in naredila iz njih fotomodele.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič enega od razlogov za odpravo. Drugi razlog pa je seveda etnološke narave. Tako kot je Edward Curtis konec 19. in v začetku 20. stoletja fotografiral ameriške Indijance in je danes to še edino, kar je ostalo za njimi, sta skušala tudi onadva ohraniti njihove podobe, pravi:
“Življenje gre zelo hitro naprej, zgodovina se spreminja in to. Danes se nam zdi normalno, da gremo tja in si pogledamo. Čez 10, 20 let tega zagotovo ne bo več. Gre za majhne skupine ljudi, ki jih čez nekaj let ne bo več. Gradijo jim jez, primanjkuje jim vode, jemljejo jim zemljo za plantaže bombaža, ki še dodatno povzročajo sušo,.. In ko jih ne bo več, se bomo vprašali, kakšni so pa sploh bili?”
Naloge so bile na odpravi porazdeljene. Arne Hodalič, ki je mojster svetlobe in luči je fotografiral, Katja Bidovec pa je iskala in izbrala fotomodele, kar sploh ni bilo enostavno. Zbrala se je namreč vsa vas, saj so bili pravo čudo, pravi Katja, toda vseh ne moreš fotografirati. Bil je pravi kaos. Tako je izbirala po občutku, tiste, ki so se ji zdeli najbolj fotogenični, najbolj zanimivi. Njena naloga je tudi postprodukcija, obdelava fotografij. Toda pravo delo se šele začenja. Sledi iskanje medijev, ki bi objavili zgodbo o fotomodelih iz doline reke Omo. Uredniki na National Geographicu v ZDA so bili nad fotografijami navdušeni, pravi Arne, toda ker so imel pred kratkim že objavili reportažo o teh ljudstvih, njihova politika vnovične objave ne dovoljuje. Bodo pa fotografije, nekaj si jih lahko ogledate tudi na naši spletni strani, objavljene na enem najprestižnejših fotografskih blogov na svetu, več zgodb o samem projektu, potovanju in snemanju ter seveda tudi fotografij najdete na arnehodalic.com.
Z veliko razstavo fotografij Katje Bidovec se bodo septembra v Celju začeli dnevi mladinske fotografije, ki jih pripravlja društva fotografov Svit. Prav zanima nas, kaj vse bo postavila na ogled.
Celoten pogovor, v katerem smo govorili tudi o Indiji, kamor se oba rada vračata, lahko poslušate s klikom nad njeno fotografijo, tu pa si lahko ogledate še nekaj njenih fotografij in fotografij modelov iz doline reke Omo.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Z bo nami delila svoj pogled na svet, pogled skozi objektiv na različne kulture, ki jih spoznava na potovanjih po vsem svetu. Najraje raziskuje vzhodne dežele in ima kot ženska dostop tudi do v islamu zakritih svetov. Kaj je odkrila in razkrila s fotografijami, kakšne podobe še nosi s sabo? Prisluhnite pogovoru!
V nočnem programu smo se skupaj s 24-letno fotografinjo Katjo Bidovec, v spremstvu Arneja Hodaliča, odpravili na potovanje; iz Evrope do Indije preko Irana, Jemna in Turčije do Kenije in Etiopije, kjer sta fotografirala izginjajoča ljudstva ob reki Omo. Zadnja štiri leta so bila za našo gostjo začetek zanimivega potovanja, na katerem odkriva zanimive, pogosto skrite in zakrite svetove. Kakšen je njen subjektiven pogled skozi objektiv na svet, ki nas obkroža? Zakaj jo vznemirja islamski in hindujski svet? Kaj so ji razkrile ženske v Jemnu in Iranu in kakšna je njihova vloga v Indiji? Katja Bidovec, ki je tik pred koncem magistrskega študija komunikologije na Fakulteti za družbene vede, je, kot pravi, obsedena s fotografijo. Je njena ljubezen in življenje. In kakšno je to življenje? Vsekakor zelo zanimivo.
Za Katjo Bidovec sem prvič slišala prav na predstavitvi najnovejšega priročnika fotografije Arneja Hodaliča, ko je dal priložnost trem svojim zelo obetavnim učencem in med njimi je bila tudi Katja Bidovec. Njene takrat predstavljene fotografije so me očarale in prepričana sem, da bodo tudi vas, če si jih boste ogledali ob koncu tega zapisa. Po, sicer laični oceni, so res vrhunske. Je torej učenka že presegla mentorja? Arne Hodalič, njen mentor in vzornik je jasen:
“Ja, se bojim, da ja. To je vedno problem za mentorja in na nek način res tudi pohvala. Toda v nekem normalnem, razvitem svetu so stvari urejene drugače. Ko dosežeš določeno znanje in seveda starost, ga predaš naprej. In v tem uživaš. Tudi jaz uživam, toda pri nas je drugače. Predajamo znanje, ob tem pa smo postavljeni na trg z istimi mladimi ljudmi, z več energije in svežimi idejami. In na tem trgu moramo vsi preživeti. Tako s svojimi učenci tekmujemo za preživetje.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič, sicer urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, redni predavatelj na Visoki šoli za storitve in predavatelj na Fakulteti za družbene vede. Ob tem priznava, da je užitek delati z učenci, ki imajo veselje do dela, čeprav takšnih ni prav veliko. Drugače je pa prava nočna mora, dodaja, kajti za dobrega fotografa je nujno predvsem delo, veliko bolj kot naraven talent.
Fotografija je postala ljubezen in življenje
Katja Bidovec ima očitno veliko volje do dela in nadarjenost. V 2. letniku študija komunikologije je pri izbirnem predmetu fotografije odkrila svojo veliko ljubezen, ki je postala obsedenost. Fotografijo.
“Pred tem se nisem znala soočiti se z njo. Ko pa ti nekdo predstavi določene kriterije in ko prideš do točke in vidiš, da so vse fotografije, ki si jih posnel doslej, zelo slabe, je to točka preloma. Ali »padeš noter«, ali pa spoznaš, da to ni zate, saj zahteva kar nekaj časa.”
Katja Bidovec je imela od takrat že kar nekaj razstav, tudi v galeriji matične Fakultete za družbene vede, kjer zdaj pripravlja magisterij. Seveda bo povezan s fotografijo, tako kot je bila diplomska naloga, v kateri se je ukvarjala s percepcijo vojne fotografije pri slovenskih vojnih fotografih in raziskovala dokumentarno in reportažno fotografijo.
Od ulične do portretne fotografije
»Na bregovih ulic« je bil naslov njene razstave v Šenčurju leta 2012, kjer je predstavila svoje ulične fotografije. Gre za še eno njeno obsesijo. Uživa, ko na ulicah različnih mest po svetu išče grafično zanimivo motiviko, ko se ljudje sprehodijo v ravno v tistem pravem trenutku, ki ga ujame njeno fotografsko oko.
Jeseni 2012 se je skupaj s šestimi študenti medicine odpravila v Kenijo in z njimi preživela mesec dni, v kraju, kjer so imeli kliniko že 6 let, tako da so bili prebivalci vajeni zdravstvene oskrbe. Imela je izjemo priložnost, da jih je lahko opazovala v sami ambulanti in bila pretresena zaradi velika števila ljudi, okuženih z virusom HIV in obolelih za malarijo. Ta je tam običajna, tako ko je pri nas gripa, pravi:
“Videla sem dojenčke, stare nekaj mesecev, ki so jih že drugič, tretjič pripeljali zaradi malarije, pa bi to lahko zelo enostavno preprečili z mrežo proti komarjem. Malarija je tam res velik problem in čeprav država ob rojstvu vsakega otroka družini podari mrežo, je mame ne obesijo. To me je bolelo. Meni bi mama dala dve mreži in sama spala zunaj. Tam pa je to ravno obratno.”
Po vrnitvi iz Kenije je fotografije, ki jih je posnela, razstavila v mali galeriji UKC Ljubljana.
Moški in ženski pogled
Katja Bidovec je prepričana, da je življenje skozi objektiv ženske drugačno, kot ga lahko vidi moški. Prav to je očitno v islamskem in hindujskem svetu, ki ga jo še posebej vznemirja. V šali tako pojasni:
“Privlačijo me zakriti ženski svetovi, tudi zato, da jezim Arneja, ker tja ne more.”
Tako je obiskala Iran, Jemen, večkrat tudi Turčijo in seveda Indijo. Svet, ki ga vidiš na ulicah v Jemnu, kjer so ženske v celoti zakrite, tako da se vidijo zgolj oči in še te so včasih zastrte z mrežico, je povsem drugačen, pravi:
“Ko pa te spustijo zraven, kar z veseljem naredijo, ker niso vajene obiskov in jim je vsaka tujka nekaj novega in zanimivega, se odpre druge svet.”
Življenje je drugačno kot naše. In kot mnogokrat, obstajata tudi tu dve plati. Ženske imajo precej manj pravic kot na zahodu. O družbeno socialnih temah naj ne bi razpravljale, ali sploh imele mnenje, ugotavlja Katja Bidovec. Prikrajšane so za izobrazbo, zapostavljene, v zelo velikih težavah se znajdejo, če jih zapusti mož, ali postanejo vdove. Po drugi strani, pa to na nek način tudi izkoriščajo, saj se lahko izognejo različnim opravilom in delo naložijo moškemu spolu, tudi svojim sinovom, starim nekaj let.
Etiopija – fotomodeli iz doline reke Omo
Januarja sta se Katja in Arne odpravila oziroma vrnila na jugozahod Etiopije, ob reko Omo, da bi fotografirala tam živeča ljudstva, ki jim v kratkem grozi izumrtje. S seboj sta odnesla pravi fotografski studio, z lučmi in velikim črnim šotorom.
“Ko si prvič tam, težko doumeš, da ni fotografije brez plačila. Gre sicer za nekaj centov, toda brez njih posnetka ni. Rekla sva, prav, pojdiva še korak naprej in naredila iz njih fotomodele.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič enega od razlogov za odpravo. Drugi razlog pa je seveda etnološke narave. Tako kot je Edward Curtis konec 19. in v začetku 20. stoletja fotografiral ameriške Indijance in je danes to še edino, kar je ostalo za njimi, sta skušala tudi onadva ohraniti njihove podobe, pravi:
“Življenje gre zelo hitro naprej, zgodovina se spreminja in to. Danes se nam zdi normalno, da gremo tja in si pogledamo. Čez 10, 20 let tega zagotovo ne bo več. Gre za majhne skupine ljudi, ki jih čez nekaj let ne bo več. Gradijo jim jez, primanjkuje jim vode, jemljejo jim zemljo za plantaže bombaža, ki še dodatno povzročajo sušo,.. In ko jih ne bo več, se bomo vprašali, kakšni so pa sploh bili?”
Naloge so bile na odpravi porazdeljene. Arne Hodalič, ki je mojster svetlobe in luči je fotografiral, Katja Bidovec pa je iskala in izbrala fotomodele, kar sploh ni bilo enostavno. Zbrala se je namreč vsa vas, saj so bili pravo čudo, pravi Katja, toda vseh ne moreš fotografirati. Bil je pravi kaos. Tako je izbirala po občutku, tiste, ki so se ji zdeli najbolj fotogenični, najbolj zanimivi. Njena naloga je tudi postprodukcija, obdelava fotografij. Toda pravo delo se šele začenja. Sledi iskanje medijev, ki bi objavili zgodbo o fotomodelih iz doline reke Omo. Uredniki na National Geographicu v ZDA so bili nad fotografijami navdušeni, pravi Arne, toda ker so imel pred kratkim že objavili reportažo o teh ljudstvih, njihova politika vnovične objave ne dovoljuje. Bodo pa fotografije, nekaj si jih lahko ogledate tudi na naši spletni strani, objavljene na enem najprestižnejših fotografskih blogov na svetu, več zgodb o samem projektu, potovanju in snemanju ter seveda tudi fotografij najdete na arnehodalic.com.
Z veliko razstavo fotografij Katje Bidovec se bodo septembra v Celju začeli dnevi mladinske fotografije, ki jih pripravlja društva fotografov Svit. Prav zanima nas, kaj vse bo postavila na ogled.
Celoten pogovor, v katerem smo govorili tudi o Indiji, kamor se oba rada vračata, lahko poslušate s klikom nad njeno fotografijo, tu pa si lahko ogledate še nekaj njenih fotografij in fotografij modelov iz doline reke Omo.
Po polnoči bo gostja nočnega programa Sabina Bračič, univerzitetna diplomirana zgodovinarka, ki pa se zadnjih nekaj let ukvarja z refleksoterapijo. Pred kratkim je skupaj s sodelavci razvila spletno platformo, namenjeno samozdravljenju oči, ki jo je nadgradila še z aplikacijo za mobilne telefone. V nadaljevanju noči bomo prisluhnili pogovoru s predsednico društva Ekologi brez meja, Katjo Sreš, vas povabili na pomladni Teden restavracij v Mariboru in na poseben kviz znanja, ki ga vsak prvi četrtek v mesecu pripravlja novinar Jaša Lorenčič.
Pred kratkim je izšel njegov roman Balkonci. Pripoved o čakanju. O tišini. O zgodovini slovenskega panka. O mladosti in prijateljstvu. O umetnosti. O poeziji. Esad Babačić je pesnik in pisatelj. Trinajst pesniških zbirk. Biografija boksarja Dejana Zavca Trdobojec, literarno-publicistična pripoved o slovenskem hokeju Banda, dvojezična pravljica Kiti plavajo počasi/Whales swim slowly. Je tudi pisec oglaševalskih besedil, publicist, nekdanji televizijski in radijski voditelj ter ustanovitelj Muzeja Punk Kulture. “Dobro, da vsaj pišem počasi, ker še ne vem, kam me bo vse skupaj pripeljalo, če sploh kam. Kaj pa vem, morda pa sploh ne bi smel začeti pisati. Ko enkrat začneš, ne moreš več nehati.” Tako pravi v romanu Balkonci, ki ga pripoveduje čuvaj v muzeju sodobne umetnosti, tudi sam eksponat v muzeju svojega lastnega življenja. Esad Babačić je gost voditeljice Nade Vodušek.
Na Nočni obisk je prišla pevka, glasbenica, slikarka in na splošno umetnica, ki s svojim glasom in energijo nikogar ne pusti ravnodušnega. Severa Gjurin je znanka slovenske glasbene scene že več kot dve desetletji. V preteklosti je nastopala v najrazličnejših glasbenih zasedbah – med bolj znanimi je zasedba Olivija, v kateri so nastale mnoge uspešnice. Čeprav v zadnjih letih izdaja glasbo večinoma kot solo izvajalka, skozi vsa ta leta ostaja stalnica sodelovanje z njenim bratom Galom. Ker zagovarja, da je glasba živ organizem, so njeni nastopi navadno polni improvizacije. O tem, kaj ji pomeni glasba, kje je v zgodbo vstopilo slikanje in kako povezuje ti dve vrsti umetnosti, se je s Severo Gjurin pogovarjal Rene Markič.
Pomlad nas razvaja in nas vabi ven. Svetli del dneva se daljša, kmalu pa nas bo napadel premik ure. Noč pa ostaja noč: čas, ko vse utihne in ko se kot plaha miška ozremo, kje bi našli kakšno družbo. To noč vam jo ponuja Mojca Blažej Cirej. Zanimivo in zabavno bo, pridružite se ji po telefonu ali pa samo poslušajte.
Primož Velikonja je vodja nujne medicinske pomoči v Zdravstvenem domu Kočevje, ki je v času epidemije zgledno organiziral cepljenje in si takrat prislužil tak časopisni naslov: Reševalec, ki je razjezil Kacina. Že nekaj let aktiven v akciji Slovenija oživlja, kje izobražuje o temeljnih postopkih oživljanja in uporabi defibrilatorja. Bitje srca ima svoj ritem ... In ritem je za nocojšnjega gosta še kako pomemben. Vsak večer se vsaj za eno uro usede za bobne v svojem studiu. Ajdovca po rodu je v naš studio povabila Tjaša Škamperle.
Drzno in pogumno se je podal na področje TV-nadaljevank, očaral nas je s filmi, prepričeval in prepričal z dokumentarci. Tudi muzikali mu dišijo. TV Dober dan, Pod eno streho, Nova dvajseta, Ena žlahtna štorija, Rdeča raketa, Čokoladne sanje, Zadnja večerja … in Cvetje v jeseni ter Vesna. In ne nazadnje V imenu ljudstva. Pri vseh naštetih naslovih serij, filmov in muzikalih je imel glavno besedo gost, ki je – zasebno – oče dveh otrok, ljubitelj teka v naravi in vrtnarjenja, pa tudi iskanja sebe in brskanja po svoji duši ter predvsem izjemnega kreativnega ustvarjanja. Veliko replik za zanimiv pogovor. Kaj vse bo Vojko Anzeljc izdal zasliševalki (inšpektorici?) Luciji?
Čez mesec dni se bo v najstarejšem slovenskem mestu odvil festival vina, kulinarike in lepih umetnosti. Šlo bo za deveto edicijo festivala Salon Sauvignon, ki se je letos lokacijsko in časovno uskladil s 6. slovenskim vinogradniško-vinskim kongresom. O vsebini obeh, slovenski vinski kulturi in še čem bosta spregovorila gosta nočnega programa Slavko Podbrežnik Dobnik, direktor festivala Salon Sauvignon in Andrej Rebernišek, direktor Kmetijsko-gozdarskega zavoda Ptuj.
Kaj so vetrne harfe in kako zvenijo? Gotovo ste zanje že slišali, morda ste med sprehodom po parku v vetrovnem popoldnevu kdaj ujeli njen zvok, čeprav jih danes srečamo redkeje kot v 18. in 19. stoletju, ko so bile priljubljene med t.i. transcendentalisti in romantičnimi pesniki. Jezuitski učenjak Athanasius Kircher iz 17. stoletja jo je poimenoval machina harmonica automata. Primož Oberžan, ustanovitelj urbanega plemena tolkalcev The Stroj, je svojo prvo vetrno harfo zgradil leta 2015 iz gole radovednosti. Njen nenavaden in skrivnosten zvok pa ga je popolnoma očaral. Začel je izdelovati različne prototipe in raziskovati akustiko njihovega delovanja. O zvokih vetrnih harf, o moči zvoka in njegovem vplivu na formiranje materije, ki ga je raziskoval, o njegovi zanimivi in posebni glasbeni odisejadi in ljubezni do inštrumentov, narejenih iz odpadnih materialov, s Primožem Oberžanom v Nočnem obisku.
Tokrat bo nočni program v koprskem studiu rojstnodnevna zabava. Tomaž Domicelj si je za petinsedemdesetletnico omislil radijski show. Pevci in godci se bodo s številom skladb, o katerih bo povedana prenekatera zanimivost, poskušali čimbolj približati jubilejnim letom slavljenca. V studiu bodo razmere nadzorovali Dragan Bulič, Zvone Tomac in Armando Šturman.
Ljudje, četudi ne zagrizeni naravnovarstveniki, smo občutljivi, ko se naravno okolje spreminja. Ne maramo sečnje dreves na naših priljubljenih poteh. Na drugi strani pa dobesedno »tacamo« po zdravilnih plevelih, rastlinah prihodnosti, ki nas lahko prehranijo bolj kot karkoli. Raziskovanje, izobraževanje in trajnostno osveščanje o nabiranju divjih rastlin na vroči točki Evrope, Sloveniji, ki se lahko pohvali z biodiverziteto, ki je ostale države nimajo, je osnovno poslanstvo Katje Rebolj, biologinje in doktorice biokemije. »Kje ste se skrivali ves ta čas z vsemi temi rastlinami« so spraševali vrhunski kuharski šefi iz špice slovenske gastronomije. Katja zdaj zavzeto pripravlja Festival nabiralništva, ki bo v začetku junija, do takrat pa ne bo ropala travnikov in gozdov, temveč z vso spoštljivo dolžnostjo in marljivostjo opazovala, občudovala, interpretirala in razumele rastlinice, ki jih pozna do obisti. In četudi se pomlad komaj prebuja, so na zeliščarskem krožku v njeni košari pred nekaj dnevi našteli preko 40 užitnih rastlin. V svoji prvi knjigi Narava vedno zmaga, ki je postala uspešnica, je bila nabiralka. Zdaj je nabiralka plevelov. Spoznajte jo po polnoči. K poslušanju vabi voditeljica Vesna Topolovec.
V noči s sobote na nedeljo gostimo scenografko, arhitektko in zvočno umetnico Ireno Pivko ter skladatelja, zvočnega umetnika in producenta Braneta Zormana. Široko razgledana ustvarjalca sta skupaj ustanovila Zavod za procesiranje sodobne umetnosti Cona, v okviru katerega ustvarjata več intermedijskih, glasbenih in zvočnih projektov pod skupnim naslovom radioCona. Sodelujeta tudi pri mednarodnem projektu B Air, za katerega sta ustvarila radijsko igro za dojenčke in malčke Čebljanje. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Na nočni obisk je prišla televizijska voditeljica in novinarka, ki je svoje otroštvo in mladost preživela na Štajerskem, v Šikólah in Mariboru. Je prodorna in iskrena ustvarjalka televizijskih Odmevov, mama sinu Filipu in ponosna babica. Napisala je več knjig, pripravila nekatere najbolj odmevne prispevke v času osamosvojitve Slovenije, v zadnjih letih pa je med drugim tudi nepogrešljivi člen pri nastajanju scenarijev za koncerte Prifarskih muzikantov. Seveda ne brez razloga, saj z osrednjim pevcem Mitjo Ferencem že dvajset let živi skupno življenje. Gostja nočnega programa na Prvem, znanka s Kolodvorske ulice v Ljubljani, je bila doktorica Rosvita Pesek.
Mojca Škof je strokovnjakinja za make up, ki jo odlično poznajo domači in tuji manekeni, glasbeniki, igralci…, s katerimi že vrsto let sodeluje. Nepozabno je bilo obdobje v Milanu, kjer je med številnimi, spoznala tudi Macy Gray. To delo je njeno poslanstvo, saj je kreativno, dinamično, polno izzivov, vsak nov projekt pa začne vedno z začetne točke. Družina ji pomeni vse, zato se je vrnila domov, kjer se je pred časom, povsem po naključnem obisku Londona, začela zanimiva sladka zgodba s cimetovimi rolicami. Mojca, ženska številnih talentov, izžareva pozitivnost in živi življenje.
Kako pomembno je šolanje psov, ki kot pomočniki sodelujejo pri različnih iskalnih akcijah ponesrečenih in pogrešanih, se je znova izkazalo ob katastrofalnem potresu v Turčiji. Kako izšolati psa za tako delo, kakšna je njegova vez z lastnikom, kako poteka iskanje in kaj vse se od psov reševalcev lahko naučimo ljudje, bosta v Nočnem obisku spregovorila Hermina Ogrič iz Društva reševalnih psov Nova Gorica ter Mare Bručan, vodja šolanja in trener v šoli BM psi pomočniki ter podpredsednik Komisije za reševalne pse pri Mednarodni kinološki zvezi.
V studiu se nam je pridružila igralka, ki je v slovensko gledališko ustvarjalnost stopila silovito ter odigrala vlog za kar nekaj igralskih življenj. Njena pot se je začela v eksperimentalnem gledališču ter 41 let nadaljevala v Mestnem gledališču Ljubljanskem. Uveljavila se je kot moderna igralka s samosvojimi izraznimi sredstvi: njena igra je namreč vselej intenzivna, utemeljena v smiselnem povezovanju govorice, gibov in glasov. Njena odrska prezenca nas zapelje, da skupaj z njo doživljamo vznemirljive zgodbe, ki jih vzamemo za svoje, se odpravimo v tuje kraje in čase ter skupaj z njo odkrivamo svetove, za katere nismo vedeli, da obstajajo. Prav nič drugače ni bilo danes, ko smo se z njo odpravili v njen svet.
Gostja nočnega programa bo Selma Skenderović, večkrat nagrajena pisateljica in pesnica. Koprčanka, hči Bošnjakov iz Črne gore, rojena na Kosovu. Študentka slovenistike in primerjalne književnosti v Ljubljani, ki se je v Slovenijo preselila še kot otrok. Kot najmlajša avtorica je Selma pri 19 letih zmagala na Festivalu mlade literature Urška 2020 in s svojim angažiranim pisanjem premagala skoraj 100 mladih literatov iz vse Slovenije in zamejstva. Leta 2021 je nato pri Javnemu skladu za kulturne dejavnosti izšla njena zbirka kratkih zgodb Zakaj molčiš, Hava?, v kateri se avtorica ukvarja z vprašanji o družbi in veri, domu in tujstvu, identiteti, spregledanosti in pripadnosti. Knjiga je prevedena v črnogorski in angleški jezik, pred kratkim je izšel še bosanski prevod. Kmalu pa bo izšla tudi antologija sodobne slovenske kratke pripovedi mladih avtorjev in avtoric, v kateri se je Selma Skenderović spoprijela z vlogo urednice.
Noč šansonov bo tokrat posvečena enemu največjih zvezdnikov francoskega šansona in enemu najpomembnejših francoskih umetnikov – lahko bi rekli – vseh časov. Maurice Chevalier je predvsem v prvi polovici 20. stoletja zaznamoval ne le francosko kulturo, ampak je zlasti s svojim igralstvom, pa tudi s petjem segel precej dlje, tako geografsko kot jezikovno: zelo priljubljen in uspešen je bil v Združenih državah Amerike, kjer je predvsem med obema vojnama blestel v samem središču šovbiznisa, v Hollywoodu.
Pred 50-timi leti se je v takratnem Gradišču v Slovenskih goricah, danes Sveti Trojici, začelo literarno gibanje, ki predstavlja zibelko mlade literature - srečanje pesnikov in pisateljev začetnikov. O tem, kakšna je njegova dediščina in o zanimivem dokumentarnem filmu, posnetem ob jubileju, se bomo pogovarjali z gostoma, Marijo Šauperl in Dragom Lipičem. Slišali boste tudi zanimiv pogovor z Urošem Mencingerjem, znanim ocenjevalcem restavracij, za konec pa prisluhnili še glasbi, ki jo je ustvaril glasbeni producent Nigel Godrich.
V nocojšnjem Nočnem obisku gostimo Jožeta Oblaka, zborovodjo pevskega zbora Dragonarji generala Maistra. Člani zbora prepevajo vojaške pesmi iz obdobja do konca 1. svetovne vojne in pesmi, ki jih je napisal general Maister. Nastopajo v uniformah, ki ponazarjajo štajersko-koroško-kranjski konjeniški polk št. 5 in v katerem je bilo leta 1914 enainpetdeset odstotkov slovenskih fantov, zato je bil imenovan tudi »slovenski polk«. Zbor želi skozi pesem ohranjati spomin na fante, ki so služili v tujih vojskah in se na ta način borili tudi za slovensko zemljo.
Literatura, gledališče in film so bili osrednja materija, ki se ji je posvečal kot študent in v rodnem Ciudadu de Mexicu in v Mestu angelov. Veliko se je selil po svetu in počel marsikaj za preživetje – bil je zidar v Bostonu, varnostnik v Los Angelesu, predstavnik za stike z javnostmi v Las Vegasu, pa igralec v neki policijski nadaljevanki … skratka, preživeti je moral več življenj in zamenjati dvajset služb in ducat mest, da je v Ljubljani našel svojo ljubezen in svoj poetski jezik in postal to, kar je vedno bil – pisatelj. Carlos Pascual v naši prestolnici živi že več kot desetletje in slovenska knjižna bera je bogatejša za kar nekaj njegovih knjig. Odlomke iz intervjujev in zapisov o njem in knjigah, predvsem pa izseke iz zadnje z naslovom Nilski konji v puščavah bo ob pestrem glasbenem izboru Aide Kurtovič prebirala Lucija Grm.
Neveljaven email naslov