Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z bo nami delila svoj pogled na svet, pogled skozi objektiv na različne kulture, ki jih spoznava na potovanjih po vsem svetu. Najraje raziskuje vzhodne dežele in ima kot ženska dostop tudi do v islamu zakritih svetov. Kaj je odkrila in razkrila s fotografijami, kakšne podobe še nosi s sabo? Prisluhnite pogovoru!
V nočnem programu smo se skupaj s 24-letno fotografinjo Katjo Bidovec, v spremstvu Arneja Hodaliča, odpravili na potovanje; iz Evrope do Indije preko Irana, Jemna in Turčije do Kenije in Etiopije, kjer sta fotografirala izginjajoča ljudstva ob reki Omo. Zadnja štiri leta so bila za našo gostjo začetek zanimivega potovanja, na katerem odkriva zanimive, pogosto skrite in zakrite svetove. Kakšen je njen subjektiven pogled skozi objektiv na svet, ki nas obkroža? Zakaj jo vznemirja islamski in hindujski svet? Kaj so ji razkrile ženske v Jemnu in Iranu in kakšna je njihova vloga v Indiji? Katja Bidovec, ki je tik pred koncem magistrskega študija komunikologije na Fakulteti za družbene vede, je, kot pravi, obsedena s fotografijo. Je njena ljubezen in življenje. In kakšno je to življenje? Vsekakor zelo zanimivo.
Za Katjo Bidovec sem prvič slišala prav na predstavitvi najnovejšega priročnika fotografije Arneja Hodaliča, ko je dal priložnost trem svojim zelo obetavnim učencem in med njimi je bila tudi Katja Bidovec. Njene takrat predstavljene fotografije so me očarale in prepričana sem, da bodo tudi vas, če si jih boste ogledali ob koncu tega zapisa. Po, sicer laični oceni, so res vrhunske. Je torej učenka že presegla mentorja? Arne Hodalič, njen mentor in vzornik je jasen:
“Ja, se bojim, da ja. To je vedno problem za mentorja in na nek način res tudi pohvala. Toda v nekem normalnem, razvitem svetu so stvari urejene drugače. Ko dosežeš določeno znanje in seveda starost, ga predaš naprej. In v tem uživaš. Tudi jaz uživam, toda pri nas je drugače. Predajamo znanje, ob tem pa smo postavljeni na trg z istimi mladimi ljudmi, z več energije in svežimi idejami. In na tem trgu moramo vsi preživeti. Tako s svojimi učenci tekmujemo za preživetje.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič, sicer urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, redni predavatelj na Visoki šoli za storitve in predavatelj na Fakulteti za družbene vede. Ob tem priznava, da je užitek delati z učenci, ki imajo veselje do dela, čeprav takšnih ni prav veliko. Drugače je pa prava nočna mora, dodaja, kajti za dobrega fotografa je nujno predvsem delo, veliko bolj kot naraven talent.
Fotografija je postala ljubezen in življenje
Katja Bidovec ima očitno veliko volje do dela in nadarjenost. V 2. letniku študija komunikologije je pri izbirnem predmetu fotografije odkrila svojo veliko ljubezen, ki je postala obsedenost. Fotografijo.
“Pred tem se nisem znala soočiti se z njo. Ko pa ti nekdo predstavi določene kriterije in ko prideš do točke in vidiš, da so vse fotografije, ki si jih posnel doslej, zelo slabe, je to točka preloma. Ali »padeš noter«, ali pa spoznaš, da to ni zate, saj zahteva kar nekaj časa.”
Katja Bidovec je imela od takrat že kar nekaj razstav, tudi v galeriji matične Fakultete za družbene vede, kjer zdaj pripravlja magisterij. Seveda bo povezan s fotografijo, tako kot je bila diplomska naloga, v kateri se je ukvarjala s percepcijo vojne fotografije pri slovenskih vojnih fotografih in raziskovala dokumentarno in reportažno fotografijo.
Od ulične do portretne fotografije
»Na bregovih ulic« je bil naslov njene razstave v Šenčurju leta 2012, kjer je predstavila svoje ulične fotografije. Gre za še eno njeno obsesijo. Uživa, ko na ulicah različnih mest po svetu išče grafično zanimivo motiviko, ko se ljudje sprehodijo v ravno v tistem pravem trenutku, ki ga ujame njeno fotografsko oko.
Jeseni 2012 se je skupaj s šestimi študenti medicine odpravila v Kenijo in z njimi preživela mesec dni, v kraju, kjer so imeli kliniko že 6 let, tako da so bili prebivalci vajeni zdravstvene oskrbe. Imela je izjemo priložnost, da jih je lahko opazovala v sami ambulanti in bila pretresena zaradi velika števila ljudi, okuženih z virusom HIV in obolelih za malarijo. Ta je tam običajna, tako ko je pri nas gripa, pravi:
“Videla sem dojenčke, stare nekaj mesecev, ki so jih že drugič, tretjič pripeljali zaradi malarije, pa bi to lahko zelo enostavno preprečili z mrežo proti komarjem. Malarija je tam res velik problem in čeprav država ob rojstvu vsakega otroka družini podari mrežo, je mame ne obesijo. To me je bolelo. Meni bi mama dala dve mreži in sama spala zunaj. Tam pa je to ravno obratno.”
Po vrnitvi iz Kenije je fotografije, ki jih je posnela, razstavila v mali galeriji UKC Ljubljana.
Moški in ženski pogled
Katja Bidovec je prepričana, da je življenje skozi objektiv ženske drugačno, kot ga lahko vidi moški. Prav to je očitno v islamskem in hindujskem svetu, ki ga jo še posebej vznemirja. V šali tako pojasni:
“Privlačijo me zakriti ženski svetovi, tudi zato, da jezim Arneja, ker tja ne more.”
Tako je obiskala Iran, Jemen, večkrat tudi Turčijo in seveda Indijo. Svet, ki ga vidiš na ulicah v Jemnu, kjer so ženske v celoti zakrite, tako da se vidijo zgolj oči in še te so včasih zastrte z mrežico, je povsem drugačen, pravi:
“Ko pa te spustijo zraven, kar z veseljem naredijo, ker niso vajene obiskov in jim je vsaka tujka nekaj novega in zanimivega, se odpre druge svet.”
Življenje je drugačno kot naše. In kot mnogokrat, obstajata tudi tu dve plati. Ženske imajo precej manj pravic kot na zahodu. O družbeno socialnih temah naj ne bi razpravljale, ali sploh imele mnenje, ugotavlja Katja Bidovec. Prikrajšane so za izobrazbo, zapostavljene, v zelo velikih težavah se znajdejo, če jih zapusti mož, ali postanejo vdove. Po drugi strani, pa to na nek način tudi izkoriščajo, saj se lahko izognejo različnim opravilom in delo naložijo moškemu spolu, tudi svojim sinovom, starim nekaj let.
Etiopija – fotomodeli iz doline reke Omo
Januarja sta se Katja in Arne odpravila oziroma vrnila na jugozahod Etiopije, ob reko Omo, da bi fotografirala tam živeča ljudstva, ki jim v kratkem grozi izumrtje. S seboj sta odnesla pravi fotografski studio, z lučmi in velikim črnim šotorom.
“Ko si prvič tam, težko doumeš, da ni fotografije brez plačila. Gre sicer za nekaj centov, toda brez njih posnetka ni. Rekla sva, prav, pojdiva še korak naprej in naredila iz njih fotomodele.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič enega od razlogov za odpravo. Drugi razlog pa je seveda etnološke narave. Tako kot je Edward Curtis konec 19. in v začetku 20. stoletja fotografiral ameriške Indijance in je danes to še edino, kar je ostalo za njimi, sta skušala tudi onadva ohraniti njihove podobe, pravi:
“Življenje gre zelo hitro naprej, zgodovina se spreminja in to. Danes se nam zdi normalno, da gremo tja in si pogledamo. Čez 10, 20 let tega zagotovo ne bo več. Gre za majhne skupine ljudi, ki jih čez nekaj let ne bo več. Gradijo jim jez, primanjkuje jim vode, jemljejo jim zemljo za plantaže bombaža, ki še dodatno povzročajo sušo,.. In ko jih ne bo več, se bomo vprašali, kakšni so pa sploh bili?”
Naloge so bile na odpravi porazdeljene. Arne Hodalič, ki je mojster svetlobe in luči je fotografiral, Katja Bidovec pa je iskala in izbrala fotomodele, kar sploh ni bilo enostavno. Zbrala se je namreč vsa vas, saj so bili pravo čudo, pravi Katja, toda vseh ne moreš fotografirati. Bil je pravi kaos. Tako je izbirala po občutku, tiste, ki so se ji zdeli najbolj fotogenični, najbolj zanimivi. Njena naloga je tudi postprodukcija, obdelava fotografij. Toda pravo delo se šele začenja. Sledi iskanje medijev, ki bi objavili zgodbo o fotomodelih iz doline reke Omo. Uredniki na National Geographicu v ZDA so bili nad fotografijami navdušeni, pravi Arne, toda ker so imel pred kratkim že objavili reportažo o teh ljudstvih, njihova politika vnovične objave ne dovoljuje. Bodo pa fotografije, nekaj si jih lahko ogledate tudi na naši spletni strani, objavljene na enem najprestižnejših fotografskih blogov na svetu, več zgodb o samem projektu, potovanju in snemanju ter seveda tudi fotografij najdete na arnehodalic.com.
Z veliko razstavo fotografij Katje Bidovec se bodo septembra v Celju začeli dnevi mladinske fotografije, ki jih pripravlja društva fotografov Svit. Prav zanima nas, kaj vse bo postavila na ogled.
Celoten pogovor, v katerem smo govorili tudi o Indiji, kamor se oba rada vračata, lahko poslušate s klikom nad njeno fotografijo, tu pa si lahko ogledate še nekaj njenih fotografij in fotografij modelov iz doline reke Omo.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Z bo nami delila svoj pogled na svet, pogled skozi objektiv na različne kulture, ki jih spoznava na potovanjih po vsem svetu. Najraje raziskuje vzhodne dežele in ima kot ženska dostop tudi do v islamu zakritih svetov. Kaj je odkrila in razkrila s fotografijami, kakšne podobe še nosi s sabo? Prisluhnite pogovoru!
V nočnem programu smo se skupaj s 24-letno fotografinjo Katjo Bidovec, v spremstvu Arneja Hodaliča, odpravili na potovanje; iz Evrope do Indije preko Irana, Jemna in Turčije do Kenije in Etiopije, kjer sta fotografirala izginjajoča ljudstva ob reki Omo. Zadnja štiri leta so bila za našo gostjo začetek zanimivega potovanja, na katerem odkriva zanimive, pogosto skrite in zakrite svetove. Kakšen je njen subjektiven pogled skozi objektiv na svet, ki nas obkroža? Zakaj jo vznemirja islamski in hindujski svet? Kaj so ji razkrile ženske v Jemnu in Iranu in kakšna je njihova vloga v Indiji? Katja Bidovec, ki je tik pred koncem magistrskega študija komunikologije na Fakulteti za družbene vede, je, kot pravi, obsedena s fotografijo. Je njena ljubezen in življenje. In kakšno je to življenje? Vsekakor zelo zanimivo.
Za Katjo Bidovec sem prvič slišala prav na predstavitvi najnovejšega priročnika fotografije Arneja Hodaliča, ko je dal priložnost trem svojim zelo obetavnim učencem in med njimi je bila tudi Katja Bidovec. Njene takrat predstavljene fotografije so me očarale in prepričana sem, da bodo tudi vas, če si jih boste ogledali ob koncu tega zapisa. Po, sicer laični oceni, so res vrhunske. Je torej učenka že presegla mentorja? Arne Hodalič, njen mentor in vzornik je jasen:
“Ja, se bojim, da ja. To je vedno problem za mentorja in na nek način res tudi pohvala. Toda v nekem normalnem, razvitem svetu so stvari urejene drugače. Ko dosežeš določeno znanje in seveda starost, ga predaš naprej. In v tem uživaš. Tudi jaz uživam, toda pri nas je drugače. Predajamo znanje, ob tem pa smo postavljeni na trg z istimi mladimi ljudmi, z več energije in svežimi idejami. In na tem trgu moramo vsi preživeti. Tako s svojimi učenci tekmujemo za preživetje.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič, sicer urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, redni predavatelj na Visoki šoli za storitve in predavatelj na Fakulteti za družbene vede. Ob tem priznava, da je užitek delati z učenci, ki imajo veselje do dela, čeprav takšnih ni prav veliko. Drugače je pa prava nočna mora, dodaja, kajti za dobrega fotografa je nujno predvsem delo, veliko bolj kot naraven talent.
Fotografija je postala ljubezen in življenje
Katja Bidovec ima očitno veliko volje do dela in nadarjenost. V 2. letniku študija komunikologije je pri izbirnem predmetu fotografije odkrila svojo veliko ljubezen, ki je postala obsedenost. Fotografijo.
“Pred tem se nisem znala soočiti se z njo. Ko pa ti nekdo predstavi določene kriterije in ko prideš do točke in vidiš, da so vse fotografije, ki si jih posnel doslej, zelo slabe, je to točka preloma. Ali »padeš noter«, ali pa spoznaš, da to ni zate, saj zahteva kar nekaj časa.”
Katja Bidovec je imela od takrat že kar nekaj razstav, tudi v galeriji matične Fakultete za družbene vede, kjer zdaj pripravlja magisterij. Seveda bo povezan s fotografijo, tako kot je bila diplomska naloga, v kateri se je ukvarjala s percepcijo vojne fotografije pri slovenskih vojnih fotografih in raziskovala dokumentarno in reportažno fotografijo.
Od ulične do portretne fotografije
»Na bregovih ulic« je bil naslov njene razstave v Šenčurju leta 2012, kjer je predstavila svoje ulične fotografije. Gre za še eno njeno obsesijo. Uživa, ko na ulicah različnih mest po svetu išče grafično zanimivo motiviko, ko se ljudje sprehodijo v ravno v tistem pravem trenutku, ki ga ujame njeno fotografsko oko.
Jeseni 2012 se je skupaj s šestimi študenti medicine odpravila v Kenijo in z njimi preživela mesec dni, v kraju, kjer so imeli kliniko že 6 let, tako da so bili prebivalci vajeni zdravstvene oskrbe. Imela je izjemo priložnost, da jih je lahko opazovala v sami ambulanti in bila pretresena zaradi velika števila ljudi, okuženih z virusom HIV in obolelih za malarijo. Ta je tam običajna, tako ko je pri nas gripa, pravi:
“Videla sem dojenčke, stare nekaj mesecev, ki so jih že drugič, tretjič pripeljali zaradi malarije, pa bi to lahko zelo enostavno preprečili z mrežo proti komarjem. Malarija je tam res velik problem in čeprav država ob rojstvu vsakega otroka družini podari mrežo, je mame ne obesijo. To me je bolelo. Meni bi mama dala dve mreži in sama spala zunaj. Tam pa je to ravno obratno.”
Po vrnitvi iz Kenije je fotografije, ki jih je posnela, razstavila v mali galeriji UKC Ljubljana.
Moški in ženski pogled
Katja Bidovec je prepričana, da je življenje skozi objektiv ženske drugačno, kot ga lahko vidi moški. Prav to je očitno v islamskem in hindujskem svetu, ki ga jo še posebej vznemirja. V šali tako pojasni:
“Privlačijo me zakriti ženski svetovi, tudi zato, da jezim Arneja, ker tja ne more.”
Tako je obiskala Iran, Jemen, večkrat tudi Turčijo in seveda Indijo. Svet, ki ga vidiš na ulicah v Jemnu, kjer so ženske v celoti zakrite, tako da se vidijo zgolj oči in še te so včasih zastrte z mrežico, je povsem drugačen, pravi:
“Ko pa te spustijo zraven, kar z veseljem naredijo, ker niso vajene obiskov in jim je vsaka tujka nekaj novega in zanimivega, se odpre druge svet.”
Življenje je drugačno kot naše. In kot mnogokrat, obstajata tudi tu dve plati. Ženske imajo precej manj pravic kot na zahodu. O družbeno socialnih temah naj ne bi razpravljale, ali sploh imele mnenje, ugotavlja Katja Bidovec. Prikrajšane so za izobrazbo, zapostavljene, v zelo velikih težavah se znajdejo, če jih zapusti mož, ali postanejo vdove. Po drugi strani, pa to na nek način tudi izkoriščajo, saj se lahko izognejo različnim opravilom in delo naložijo moškemu spolu, tudi svojim sinovom, starim nekaj let.
Etiopija – fotomodeli iz doline reke Omo
Januarja sta se Katja in Arne odpravila oziroma vrnila na jugozahod Etiopije, ob reko Omo, da bi fotografirala tam živeča ljudstva, ki jim v kratkem grozi izumrtje. S seboj sta odnesla pravi fotografski studio, z lučmi in velikim črnim šotorom.
“Ko si prvič tam, težko doumeš, da ni fotografije brez plačila. Gre sicer za nekaj centov, toda brez njih posnetka ni. Rekla sva, prav, pojdiva še korak naprej in naredila iz njih fotomodele.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič enega od razlogov za odpravo. Drugi razlog pa je seveda etnološke narave. Tako kot je Edward Curtis konec 19. in v začetku 20. stoletja fotografiral ameriške Indijance in je danes to še edino, kar je ostalo za njimi, sta skušala tudi onadva ohraniti njihove podobe, pravi:
“Življenje gre zelo hitro naprej, zgodovina se spreminja in to. Danes se nam zdi normalno, da gremo tja in si pogledamo. Čez 10, 20 let tega zagotovo ne bo več. Gre za majhne skupine ljudi, ki jih čez nekaj let ne bo več. Gradijo jim jez, primanjkuje jim vode, jemljejo jim zemljo za plantaže bombaža, ki še dodatno povzročajo sušo,.. In ko jih ne bo več, se bomo vprašali, kakšni so pa sploh bili?”
Naloge so bile na odpravi porazdeljene. Arne Hodalič, ki je mojster svetlobe in luči je fotografiral, Katja Bidovec pa je iskala in izbrala fotomodele, kar sploh ni bilo enostavno. Zbrala se je namreč vsa vas, saj so bili pravo čudo, pravi Katja, toda vseh ne moreš fotografirati. Bil je pravi kaos. Tako je izbirala po občutku, tiste, ki so se ji zdeli najbolj fotogenični, najbolj zanimivi. Njena naloga je tudi postprodukcija, obdelava fotografij. Toda pravo delo se šele začenja. Sledi iskanje medijev, ki bi objavili zgodbo o fotomodelih iz doline reke Omo. Uredniki na National Geographicu v ZDA so bili nad fotografijami navdušeni, pravi Arne, toda ker so imel pred kratkim že objavili reportažo o teh ljudstvih, njihova politika vnovične objave ne dovoljuje. Bodo pa fotografije, nekaj si jih lahko ogledate tudi na naši spletni strani, objavljene na enem najprestižnejših fotografskih blogov na svetu, več zgodb o samem projektu, potovanju in snemanju ter seveda tudi fotografij najdete na arnehodalic.com.
Z veliko razstavo fotografij Katje Bidovec se bodo septembra v Celju začeli dnevi mladinske fotografije, ki jih pripravlja društva fotografov Svit. Prav zanima nas, kaj vse bo postavila na ogled.
Celoten pogovor, v katerem smo govorili tudi o Indiji, kamor se oba rada vračata, lahko poslušate s klikom nad njeno fotografijo, tu pa si lahko ogledate še nekaj njenih fotografij in fotografij modelov iz doline reke Omo.
Od prejšnjega nočnega klepeta z Mojco Blažej Cirej se je veliko zgodilo. Tudi veliko hudega. Namesto da bi se pogovarjali, kako vam uspeva vrt in kje ste bili na morju, nas ob poplavljenih hišah, trpečih živalih in avtomobilih stiska pri srcu. Dan solidarnosti in tisoči z lopatami poskušajo povedati prizadetim, da niso sami. Ne, niste sami. Težka mehanizacija, novi mostovi, cenejša elektrika, pomoč vlade in obljube iz tujine – ne bomo vas pustili na cedilu. Vlada, zaščitniki živali, gasilci, vojska in policisti, gorski reševalci … mogoče smo res bolj vase zaprt narod, ampak ko je treba, pa stopimo skupaj. Kar je dober občutek. Če bi radi poklepetali, pa ni nujno samo o poplavah, vas po polnoči pričakuje Mojca Blažej Cirej.
Gost nocojšnjega nočnega programa iz studia Radia Koper bo Mirko Orlač, učitelj trobil, dirigent Pihalnega orkestra Izola in otroškega pihalnega orkestra izolske podružnice koprske glasbene šole, glasbeni aranžer, organizator, ljubiteljski fotograf. Ptujčan, ki je doma v slovenski Istri. Mirko Orlač ni nikoli dvomil o tem, kaj želi početi in na kakšen način. Bil je član mariborske Opere, francoskega mladinskega simfoničnega orkestra, izobraževal se je v tujini in znanje redno prinašal domov. Prisega na stalno ustvarjalnost in kompromise, ne mara sterotipov in ozkoglednosti. Je pedagog in glasbenik, ki vse hitreje razvijajočega se področja orkestrske glasbe ne samo spremlja, ampak ga tudi ustvarja. Z orkestrom žanje uspehe in premika meje. K poslušanju vabi Mateja Brežan.
V studio je prišel nekdanji kardiolog, ljubitelj poezije in umetnosti ter predvsem ljubitelj modrine morja. Potapljati se je začel pri šestih letih in potaplja se še danes ter podira svetovne rekorde. Morje, potapljanje in jadranje so njegova strast. Prvo jadrnico iz kompozitnih materialov je zgradil leta 1971, danes pa ga svetovna javnost pozna kot enega izmed vodilnih oblikovalcev plovil. V studio Prvega in na Nočni obisk je Gašper Stražišar povabil Japca Jakopina.
V nočnem programu iz našega studia pa se bomo podali v Ljutomer – govorili bomo o zanimivi tradiciji tega vinorodnega in kulturnega središča Prlekij, prisluhnili bomo diamantni maturantki Katarini Grilj, dodali pa bomo tudi odlično glasbo – za to bosta poskrbela slovenska izvajalca Primož Vidovič in Andrej Kos in skladbe, ki jih je pomagal ustvariti producent skupine The Beatles, legendarni George Martin. V pogledu v zgodovino pa se bomo spomnili ustvarjalnega raziskovalca slovenskega časa v podonavski monarhiji, poplebiscitni Koroški in v jugoslovanski državi.
Po diplomi iz arhitekture jo je poklicala glasbena umetnost. Svoje življenje zdaj posveča raziskovanju zvoka in njegovih magičnih pokrajin – skozi petje, vodenje individualnih in skupinskih zvokovno-glasbenih delavnic, poučevanje petja in terapevtsko delo z zvokom. Ob študiju jazzovskega petja in pedagogike na zasebni univerzi Gustava Mahlerja v Celovcu se je udeležila različnih izobraževanj s temo zdravljenja z zvokom in terapevtske uporabe glasu, kasneje pa je to znanje poglobila še na Peter Hess® akademiji v Zagrebu. Njeno umetniško glasbeno delovanje je stkano iz interpretacij glasbenega izročila svetovnih kultur, projektov uglasbene poezije in jazzovske glasbe. V zadnjem obdobju jo navdihujeta predvsem atmosferičnost in zvočnost v glasbi ter sodobni ustvarjalni pristopi. O dragocenem izkustvu, ki ga je oblikovalo večletno ustvarjanje, o zaznavanju in čutenju glasbe in prenašanju izkušenj na druge se z Aljo Petric pogovarja Nada Vodušek.
V nocojšnjem Nočnem obisku se nam bo v studiu Prvega pridružil filmski režiser Darko Štante. Njegov prvi celovečerec Posledice je bil pri občinstvu in kritikih ter na različnih evropskih festival izredno dobro sprejet, z režiserjem pa se bomo pogovarjali o njegovem pristopu do ustvarjanja filmov, delu z igralci, odnosu do filma nasploh in nenazadnje še o novem projektu v nastajanju. Vabljeni k poslušanju malo po polnoči!
Gostja nedeljskega Nočnega obiska voditeljice Liane Buršič bo Špela Gornik, diplomirana sinologinja ter partnerska in spolna terapevtka. Njene partnerske terapije črpajo inspiracijo iz kitajske kulture, indijske tantrične modrosti in iz korenin naših prednikov, tu, v Sloveniji. Življenjska pot je Špelo vodila po celem svetu in več kot dve desetletji je posvetila študiju starodavnih kitajskih klasikov o negi zdravilne spolne energije. Tekoče govori kitajsko in diplomska naloga s področja spolnosti v povezavi s klasično kitajsko medicino je poleg relacijske terapije še vedno inspiracija za njeno delo s pari. Kot partnerska svetovalka se ne osredotoča (le) na simptome, temveč na ljudi in odnose gleda celostno.
Konec meseca se bo začelo svetovno prvenstvo v košarki. Zbora najboljših košarkarjev sveta se je pred leti udeležil tudi Boštjan Nachbar, ki je v bogati karieri nastopal za številne evropske klube, močan pečat pa je pustil tudi v ligi NBA. O številnih temah kot so kariera, možnosti Slovenije na svetovnem prvenstvu in o hčerkah, ki sta tudi navdušeni košarkarici se je z Nachbarjem v prvi uri nočnega druženja pogovarjal Primož Čepar.
V prvi uri nočnega druženja bomo spoznavali dvorišča, zagotovo pomemben del vsakega mesta. V mariborskem Društvu Hiša pripravljajo poseben program Živa dvorišča, s katerim želijo oživiti mestno jedro in vanj vključiti dvorišča kot pomemben del kulturne dediščine. Slišali boste zanimiv pogovor z Mirkom Nidorferjem, profesorjem slovenščine, bibliotekarskim specialistom in logoterapevtom o tem, kako pomebno je branje in kako nas bogati. Nato pa se bomo podali še v Koroški pokrajinski muzej v Radlje ob Dravi in spoznali družino Pahernik.
Razvija idejo o globljem, senzorialnem doživljanju arhitekturnega prostora. Doživetje arhitekture je odraz človekove notranjosti, njegovega eksistencialnega nazora. Osebna izkušnja graditve in prebivanja v samotni odmaknjeni gozdni hiši ga je navdihnila k premišljevanju o temeljnih vprašanjih arhitekture in prebivanja. Svoja doživetja je opisal v knjigi Senzorialno doživljanje arhitekture odmika. Ne le prostor, v katerem bivamo, tudi predmeti, s katerimi se obdamo, jih uporabljamo, so pomemben del naše čutne izkušnje. Iz tega razmisleka je nastalo stojalo za kitaro, ki ga je sprva nameraval narediti le zase. Vendar ga je hitro dohitela misel, da bo to stojalo zaživelo tudi za druge. Bistvo stojala namreč ni samo v njegovi uporabni predmetnosti, ampak predvsem v tem, kar očem ni vidno, je pa ob stiku občuteno. Razvoj ideje je trajal tri dni, izdelava prototipa pet mesecev, izpeljava proizvodnje pa sedem let. Stojalo za violončelo Harmony je prejelo prestižno nagrado rdeča pika – Red Dot Award: Product Design 2023. O razmislekih, ustvarjanju, doživljanju arhitekture in oblikovanja v nočnem pogovoru s Tadejem Juranovičem.
Pred radijskim mikrofonom se nam je tokrat pridružil mlad igralec, ki si svojo pot na slovenski igralski sceni šele utira. Gal Oblak ne privoljuje v klišeje, nenehno se loteva zapletenih likov in projektov. Ljubitelji gledališča ga zadnji dve leti lahko spremljajo v Mestnem gledališču ljubljanskem, v preteklosti pa je nastopal tudi v bolj eksperimentalnih projektih. Z voditeljem Renejem Markičem sta se spraševala, ali se igralec sploh kdaj neha učiti, kaj storiti, ko naletiš na kreativno zapornico, in kaj je pravzaprav naloga gledališča - je to zgolj nastavljanje ogledala družbi ali reševanja njenih težav.
Perica Jerković je svojo kariero stand up komika začel v Kopru. Pred dvajsetimi leti je v koprskem gledališču organiziral nastope, katerih žanr slovenska publika še ni dobro spoznala. Obletnica je več kot odlična priložnost za pogovor o začetku kariere, slovenski stand up komediji, ustvarjalnosti, starševstvu in izzivih, ki jih prinašajo javni nastopi. Perico je v studio povabil Blaž Maljevac.
Gost petkovega Nočnega obiska je bil inštruktor informacijskih tehnologij, sicer magister elektrotehniških znanosti, ki se je sprva kot asistent raziskovalec preizkušal kot predavatelj na fakulteti, nazadnje pa pristal v zagonskem podjetju. Pred časom je predaval študentom, zdaj predava najrazličnejšim posameznikom, zaradi česar je obiskal že več kot 60 držav. Kakšni so izzivi izobraževanj o novih tehnologijah, kako poteka delo z najrazličnejšimi kulturami in zakaj je ustanovitev start-up podjetja razumel kot priložnost? Pred mikrofon je Jaka Javornika povabila voditeljica Eva Lipovšek.
Na nočni obisk prihaja varuh narave Darko Lorenčič iz Lenarta v Slovenskih goricah. Velja za vztrajnega zagovornika ohranitve reke Mure, na Pohorju pa si prizadeva z oživitev skoraj zaraslega gorskega travnika, kjer je narava ob njegovi pomoči v nekaj letih poskrbela, da se rastlinje spet bogati z vrstami, ki so izginile po tistem, ko se travnik dobra štiri desetletja ni kosil.
Igra, petje, ples. Ne nujno v tem vrstnem redu. Le zakaj bi morali ljubezni in strasti razvrščati? V življenju so pomembne mnoge reči in vsaka izmed njih nas lahko popelje v raziskovanje. Raziskovanje pa je gibalo ustvarjalnosti. Je nenehno gibanje, tako kot sta tek in plavanje, ki ju ima tudi rada. Zvedavost, vedoželjnost sta lastnosti, ki podirata ograje in lahkotno skačeta čez ovire, tudi ko ti prigovarjajo, da se moraš odločiti za eno samo stvar. Le čemu? Življenje je preplet vsega, kar preizkusiš, s čimer se ukvarjaš in za oblikovanje gledaliških vlog je ta raznolikost izkušenj zelo dragocena. Ne verjame v naključja in slepo srečo. Pri vsem, kar počneš, je treba zmeraj dati vse od sebe, tako v življenju kot pri poklicu, ki ga izbereš. Ali pa on izbere tebe? Klara Kastelec, igralka, pripovedovalka, plesalka, pevka in še marsikaj drugega v nočnem pogovoru z Nado Vodušek.
V studio in na Nočni obisk je prišel režiser, igralec, satirik, nekdanji umetniški vodja MGL-ja in predvsem Tržačan. Zanj je značilno, da se je tako v svojih režijah kot v besedilih nikoli ni izogibal aktualnim dogodkom, ki pretresajo svet, gledalcem pa jih je vedno prenašal z značilnim satiričnim tonom. Še vedno se najraje vozi z motorjem in občasno pokadi cigaro. V studio Prvega in na Nočni obisk je Gašper Stražišar povabil Borisa Kobala.
Minulo nedeljo je v Novi Gorici potekala obsežna intervencija ob nevtralizaciji 250 kilogramske letalske bombe. Državna enota za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi je nalogo opravila z odliko, zato smo v oddajo Odprto za srečanja povabili Aljaža Lebana iz Podmelca, enega dveh pirotehnikov, ki sta bombo onesposobila, in poveljnika enote Novogoričana Darka Zonjiča.
Na nočni obisk prihaja 33-letni mladenič, odprtega duha in optimističnega mišljenja, ki verjame, da lahko z glasbo in pesmijo ljudem prenese dobra sporočila. Njegova načela podpirajo medsebojno sodelovanje, razumevanje, spoštovanje, zato je mladi pevec prepričan, da bo skupnost rešila ljudi pred neprijetnimi in nepotrebnimi zapleti. Lani je debitiral v televizijski oddaji Supertalent Hrvaške, se uvrstil v finale in si pri južnih sosedih pridobil širok avditorij navdušencev. Izdal je samostojni album z 10 pesmimi, ki jih bo predstavil, v zbirki pa ima tudi otroški album, ki ga je pred kratkim posnel s Simfoničnim orkestrom. Gost nočnega programa na Prvem, malo po polnoči, bo Mariborčan Kristijan Crnica, z njim pa se bo pogovarjal voditelj Andrej Hofer.
Ponoči bo z nami Janko Ferjuc, ki po dedu in očetu nadaljuje tradicijo pridobivanja gline v Komendi. Janka osreči, ko mu po 50 prejetih telefonskih klicih na dan uspe pomagati vsaj komu. »Včasih ljudem pomaga le to, da se z njimi pogovarjam, ljudje smo družbena bitja.« Vsega, kar ve o glini, se je naučil od svojega očeta. Postopki pridobivanja gline so zelo zahtevni, večino dela ročno opravi sam. »Glina mora biti boljša kot v zemlji, to pa dosežeš tako, da jo posuši sonce, sonce ji da tiste energije, vitamin D, to je marsikomu še nedoumljivo. Edino, kar me zares lahko spravi iz tira, je to, da glini kdo odvzema vrednost, je ne spoštuje, to me res razočara in razjezi«. Preizkus lahko opravite tudi sami doma. V tanek kozarec dodajte glino in jo prelijte z vodo. Kako silna je njena moč, boste hitro spoznali, saj bo zaradi njenih energij kozarec kmalu razneslo. Janku glina pomeni življenje. In če je kot otrok v gozdu pomagal očetu pri napornem ročnem izkopu gline in takrat zaslužil celo za motor, pozneje pred očetom naglas izgovarjal sanje, da bo njuna glina nekoč v vsaki slovenski lekarni, so danes njegove sanje skoraj povsem uresničene. Morda je v Janku tudi del izjemno podjetnega dedka po mamini strani, ki je izdeloval metle in jih prodajal po vsej Evropi. Janko si želi svojo glino ponesti na vse celine, še prej pa bi rad ustvaril svojo tovarno gline. Prav rad pa bo prisluhnil tudi vam, poslušalci, saj je glina izjemna po svojih terapevtskih učinkih. Z njim se bo pogovarjala voditeljica Vesna Topolovec.
Sredi vročega poletja nas kar malo skrbi, kako bomo prenesli te vročinske valove. Starejši, mladi in tudi otroci. Še celo morje nas s 26. stopinjami ne more ohladiti. Voditeljico Mojco Blažej Cirej zanima, kaj vi storite za svoje zdravje, pa ne samo poleti, na sploh. Kakšne koristne navade imate. Mogoče bi pa lahko koristile še komu.
Neveljaven email naslov