Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z bo nami delila svoj pogled na svet, pogled skozi objektiv na različne kulture, ki jih spoznava na potovanjih po vsem svetu. Najraje raziskuje vzhodne dežele in ima kot ženska dostop tudi do v islamu zakritih svetov. Kaj je odkrila in razkrila s fotografijami, kakšne podobe še nosi s sabo? Prisluhnite pogovoru!
V nočnem programu smo se skupaj s 24-letno fotografinjo Katjo Bidovec, v spremstvu Arneja Hodaliča, odpravili na potovanje; iz Evrope do Indije preko Irana, Jemna in Turčije do Kenije in Etiopije, kjer sta fotografirala izginjajoča ljudstva ob reki Omo. Zadnja štiri leta so bila za našo gostjo začetek zanimivega potovanja, na katerem odkriva zanimive, pogosto skrite in zakrite svetove. Kakšen je njen subjektiven pogled skozi objektiv na svet, ki nas obkroža? Zakaj jo vznemirja islamski in hindujski svet? Kaj so ji razkrile ženske v Jemnu in Iranu in kakšna je njihova vloga v Indiji? Katja Bidovec, ki je tik pred koncem magistrskega študija komunikologije na Fakulteti za družbene vede, je, kot pravi, obsedena s fotografijo. Je njena ljubezen in življenje. In kakšno je to življenje? Vsekakor zelo zanimivo.
Za Katjo Bidovec sem prvič slišala prav na predstavitvi najnovejšega priročnika fotografije Arneja Hodaliča, ko je dal priložnost trem svojim zelo obetavnim učencem in med njimi je bila tudi Katja Bidovec. Njene takrat predstavljene fotografije so me očarale in prepričana sem, da bodo tudi vas, če si jih boste ogledali ob koncu tega zapisa. Po, sicer laični oceni, so res vrhunske. Je torej učenka že presegla mentorja? Arne Hodalič, njen mentor in vzornik je jasen:
“Ja, se bojim, da ja. To je vedno problem za mentorja in na nek način res tudi pohvala. Toda v nekem normalnem, razvitem svetu so stvari urejene drugače. Ko dosežeš določeno znanje in seveda starost, ga predaš naprej. In v tem uživaš. Tudi jaz uživam, toda pri nas je drugače. Predajamo znanje, ob tem pa smo postavljeni na trg z istimi mladimi ljudmi, z več energije in svežimi idejami. In na tem trgu moramo vsi preživeti. Tako s svojimi učenci tekmujemo za preživetje.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič, sicer urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, redni predavatelj na Visoki šoli za storitve in predavatelj na Fakulteti za družbene vede. Ob tem priznava, da je užitek delati z učenci, ki imajo veselje do dela, čeprav takšnih ni prav veliko. Drugače je pa prava nočna mora, dodaja, kajti za dobrega fotografa je nujno predvsem delo, veliko bolj kot naraven talent.
Fotografija je postala ljubezen in življenje
Katja Bidovec ima očitno veliko volje do dela in nadarjenost. V 2. letniku študija komunikologije je pri izbirnem predmetu fotografije odkrila svojo veliko ljubezen, ki je postala obsedenost. Fotografijo.
“Pred tem se nisem znala soočiti se z njo. Ko pa ti nekdo predstavi določene kriterije in ko prideš do točke in vidiš, da so vse fotografije, ki si jih posnel doslej, zelo slabe, je to točka preloma. Ali »padeš noter«, ali pa spoznaš, da to ni zate, saj zahteva kar nekaj časa.”
Katja Bidovec je imela od takrat že kar nekaj razstav, tudi v galeriji matične Fakultete za družbene vede, kjer zdaj pripravlja magisterij. Seveda bo povezan s fotografijo, tako kot je bila diplomska naloga, v kateri se je ukvarjala s percepcijo vojne fotografije pri slovenskih vojnih fotografih in raziskovala dokumentarno in reportažno fotografijo.
Od ulične do portretne fotografije
»Na bregovih ulic« je bil naslov njene razstave v Šenčurju leta 2012, kjer je predstavila svoje ulične fotografije. Gre za še eno njeno obsesijo. Uživa, ko na ulicah različnih mest po svetu išče grafično zanimivo motiviko, ko se ljudje sprehodijo v ravno v tistem pravem trenutku, ki ga ujame njeno fotografsko oko.
Jeseni 2012 se je skupaj s šestimi študenti medicine odpravila v Kenijo in z njimi preživela mesec dni, v kraju, kjer so imeli kliniko že 6 let, tako da so bili prebivalci vajeni zdravstvene oskrbe. Imela je izjemo priložnost, da jih je lahko opazovala v sami ambulanti in bila pretresena zaradi velika števila ljudi, okuženih z virusom HIV in obolelih za malarijo. Ta je tam običajna, tako ko je pri nas gripa, pravi:
“Videla sem dojenčke, stare nekaj mesecev, ki so jih že drugič, tretjič pripeljali zaradi malarije, pa bi to lahko zelo enostavno preprečili z mrežo proti komarjem. Malarija je tam res velik problem in čeprav država ob rojstvu vsakega otroka družini podari mrežo, je mame ne obesijo. To me je bolelo. Meni bi mama dala dve mreži in sama spala zunaj. Tam pa je to ravno obratno.”
Po vrnitvi iz Kenije je fotografije, ki jih je posnela, razstavila v mali galeriji UKC Ljubljana.
Moški in ženski pogled
Katja Bidovec je prepričana, da je življenje skozi objektiv ženske drugačno, kot ga lahko vidi moški. Prav to je očitno v islamskem in hindujskem svetu, ki ga jo še posebej vznemirja. V šali tako pojasni:
“Privlačijo me zakriti ženski svetovi, tudi zato, da jezim Arneja, ker tja ne more.”
Tako je obiskala Iran, Jemen, večkrat tudi Turčijo in seveda Indijo. Svet, ki ga vidiš na ulicah v Jemnu, kjer so ženske v celoti zakrite, tako da se vidijo zgolj oči in še te so včasih zastrte z mrežico, je povsem drugačen, pravi:
“Ko pa te spustijo zraven, kar z veseljem naredijo, ker niso vajene obiskov in jim je vsaka tujka nekaj novega in zanimivega, se odpre druge svet.”
Življenje je drugačno kot naše. In kot mnogokrat, obstajata tudi tu dve plati. Ženske imajo precej manj pravic kot na zahodu. O družbeno socialnih temah naj ne bi razpravljale, ali sploh imele mnenje, ugotavlja Katja Bidovec. Prikrajšane so za izobrazbo, zapostavljene, v zelo velikih težavah se znajdejo, če jih zapusti mož, ali postanejo vdove. Po drugi strani, pa to na nek način tudi izkoriščajo, saj se lahko izognejo različnim opravilom in delo naložijo moškemu spolu, tudi svojim sinovom, starim nekaj let.
Etiopija – fotomodeli iz doline reke Omo
Januarja sta se Katja in Arne odpravila oziroma vrnila na jugozahod Etiopije, ob reko Omo, da bi fotografirala tam živeča ljudstva, ki jim v kratkem grozi izumrtje. S seboj sta odnesla pravi fotografski studio, z lučmi in velikim črnim šotorom.
“Ko si prvič tam, težko doumeš, da ni fotografije brez plačila. Gre sicer za nekaj centov, toda brez njih posnetka ni. Rekla sva, prav, pojdiva še korak naprej in naredila iz njih fotomodele.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič enega od razlogov za odpravo. Drugi razlog pa je seveda etnološke narave. Tako kot je Edward Curtis konec 19. in v začetku 20. stoletja fotografiral ameriške Indijance in je danes to še edino, kar je ostalo za njimi, sta skušala tudi onadva ohraniti njihove podobe, pravi:
“Življenje gre zelo hitro naprej, zgodovina se spreminja in to. Danes se nam zdi normalno, da gremo tja in si pogledamo. Čez 10, 20 let tega zagotovo ne bo več. Gre za majhne skupine ljudi, ki jih čez nekaj let ne bo več. Gradijo jim jez, primanjkuje jim vode, jemljejo jim zemljo za plantaže bombaža, ki še dodatno povzročajo sušo,.. In ko jih ne bo več, se bomo vprašali, kakšni so pa sploh bili?”
Naloge so bile na odpravi porazdeljene. Arne Hodalič, ki je mojster svetlobe in luči je fotografiral, Katja Bidovec pa je iskala in izbrala fotomodele, kar sploh ni bilo enostavno. Zbrala se je namreč vsa vas, saj so bili pravo čudo, pravi Katja, toda vseh ne moreš fotografirati. Bil je pravi kaos. Tako je izbirala po občutku, tiste, ki so se ji zdeli najbolj fotogenični, najbolj zanimivi. Njena naloga je tudi postprodukcija, obdelava fotografij. Toda pravo delo se šele začenja. Sledi iskanje medijev, ki bi objavili zgodbo o fotomodelih iz doline reke Omo. Uredniki na National Geographicu v ZDA so bili nad fotografijami navdušeni, pravi Arne, toda ker so imel pred kratkim že objavili reportažo o teh ljudstvih, njihova politika vnovične objave ne dovoljuje. Bodo pa fotografije, nekaj si jih lahko ogledate tudi na naši spletni strani, objavljene na enem najprestižnejših fotografskih blogov na svetu, več zgodb o samem projektu, potovanju in snemanju ter seveda tudi fotografij najdete na arnehodalic.com.
Z veliko razstavo fotografij Katje Bidovec se bodo septembra v Celju začeli dnevi mladinske fotografije, ki jih pripravlja društva fotografov Svit. Prav zanima nas, kaj vse bo postavila na ogled.
Celoten pogovor, v katerem smo govorili tudi o Indiji, kamor se oba rada vračata, lahko poslušate s klikom nad njeno fotografijo, tu pa si lahko ogledate še nekaj njenih fotografij in fotografij modelov iz doline reke Omo.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Z bo nami delila svoj pogled na svet, pogled skozi objektiv na različne kulture, ki jih spoznava na potovanjih po vsem svetu. Najraje raziskuje vzhodne dežele in ima kot ženska dostop tudi do v islamu zakritih svetov. Kaj je odkrila in razkrila s fotografijami, kakšne podobe še nosi s sabo? Prisluhnite pogovoru!
V nočnem programu smo se skupaj s 24-letno fotografinjo Katjo Bidovec, v spremstvu Arneja Hodaliča, odpravili na potovanje; iz Evrope do Indije preko Irana, Jemna in Turčije do Kenije in Etiopije, kjer sta fotografirala izginjajoča ljudstva ob reki Omo. Zadnja štiri leta so bila za našo gostjo začetek zanimivega potovanja, na katerem odkriva zanimive, pogosto skrite in zakrite svetove. Kakšen je njen subjektiven pogled skozi objektiv na svet, ki nas obkroža? Zakaj jo vznemirja islamski in hindujski svet? Kaj so ji razkrile ženske v Jemnu in Iranu in kakšna je njihova vloga v Indiji? Katja Bidovec, ki je tik pred koncem magistrskega študija komunikologije na Fakulteti za družbene vede, je, kot pravi, obsedena s fotografijo. Je njena ljubezen in življenje. In kakšno je to življenje? Vsekakor zelo zanimivo.
Za Katjo Bidovec sem prvič slišala prav na predstavitvi najnovejšega priročnika fotografije Arneja Hodaliča, ko je dal priložnost trem svojim zelo obetavnim učencem in med njimi je bila tudi Katja Bidovec. Njene takrat predstavljene fotografije so me očarale in prepričana sem, da bodo tudi vas, če si jih boste ogledali ob koncu tega zapisa. Po, sicer laični oceni, so res vrhunske. Je torej učenka že presegla mentorja? Arne Hodalič, njen mentor in vzornik je jasen:
“Ja, se bojim, da ja. To je vedno problem za mentorja in na nek način res tudi pohvala. Toda v nekem normalnem, razvitem svetu so stvari urejene drugače. Ko dosežeš določeno znanje in seveda starost, ga predaš naprej. In v tem uživaš. Tudi jaz uživam, toda pri nas je drugače. Predajamo znanje, ob tem pa smo postavljeni na trg z istimi mladimi ljudmi, z več energije in svežimi idejami. In na tem trgu moramo vsi preživeti. Tako s svojimi učenci tekmujemo za preživetje.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič, sicer urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, redni predavatelj na Visoki šoli za storitve in predavatelj na Fakulteti za družbene vede. Ob tem priznava, da je užitek delati z učenci, ki imajo veselje do dela, čeprav takšnih ni prav veliko. Drugače je pa prava nočna mora, dodaja, kajti za dobrega fotografa je nujno predvsem delo, veliko bolj kot naraven talent.
Fotografija je postala ljubezen in življenje
Katja Bidovec ima očitno veliko volje do dela in nadarjenost. V 2. letniku študija komunikologije je pri izbirnem predmetu fotografije odkrila svojo veliko ljubezen, ki je postala obsedenost. Fotografijo.
“Pred tem se nisem znala soočiti se z njo. Ko pa ti nekdo predstavi določene kriterije in ko prideš do točke in vidiš, da so vse fotografije, ki si jih posnel doslej, zelo slabe, je to točka preloma. Ali »padeš noter«, ali pa spoznaš, da to ni zate, saj zahteva kar nekaj časa.”
Katja Bidovec je imela od takrat že kar nekaj razstav, tudi v galeriji matične Fakultete za družbene vede, kjer zdaj pripravlja magisterij. Seveda bo povezan s fotografijo, tako kot je bila diplomska naloga, v kateri se je ukvarjala s percepcijo vojne fotografije pri slovenskih vojnih fotografih in raziskovala dokumentarno in reportažno fotografijo.
Od ulične do portretne fotografije
»Na bregovih ulic« je bil naslov njene razstave v Šenčurju leta 2012, kjer je predstavila svoje ulične fotografije. Gre za še eno njeno obsesijo. Uživa, ko na ulicah različnih mest po svetu išče grafično zanimivo motiviko, ko se ljudje sprehodijo v ravno v tistem pravem trenutku, ki ga ujame njeno fotografsko oko.
Jeseni 2012 se je skupaj s šestimi študenti medicine odpravila v Kenijo in z njimi preživela mesec dni, v kraju, kjer so imeli kliniko že 6 let, tako da so bili prebivalci vajeni zdravstvene oskrbe. Imela je izjemo priložnost, da jih je lahko opazovala v sami ambulanti in bila pretresena zaradi velika števila ljudi, okuženih z virusom HIV in obolelih za malarijo. Ta je tam običajna, tako ko je pri nas gripa, pravi:
“Videla sem dojenčke, stare nekaj mesecev, ki so jih že drugič, tretjič pripeljali zaradi malarije, pa bi to lahko zelo enostavno preprečili z mrežo proti komarjem. Malarija je tam res velik problem in čeprav država ob rojstvu vsakega otroka družini podari mrežo, je mame ne obesijo. To me je bolelo. Meni bi mama dala dve mreži in sama spala zunaj. Tam pa je to ravno obratno.”
Po vrnitvi iz Kenije je fotografije, ki jih je posnela, razstavila v mali galeriji UKC Ljubljana.
Moški in ženski pogled
Katja Bidovec je prepričana, da je življenje skozi objektiv ženske drugačno, kot ga lahko vidi moški. Prav to je očitno v islamskem in hindujskem svetu, ki ga jo še posebej vznemirja. V šali tako pojasni:
“Privlačijo me zakriti ženski svetovi, tudi zato, da jezim Arneja, ker tja ne more.”
Tako je obiskala Iran, Jemen, večkrat tudi Turčijo in seveda Indijo. Svet, ki ga vidiš na ulicah v Jemnu, kjer so ženske v celoti zakrite, tako da se vidijo zgolj oči in še te so včasih zastrte z mrežico, je povsem drugačen, pravi:
“Ko pa te spustijo zraven, kar z veseljem naredijo, ker niso vajene obiskov in jim je vsaka tujka nekaj novega in zanimivega, se odpre druge svet.”
Življenje je drugačno kot naše. In kot mnogokrat, obstajata tudi tu dve plati. Ženske imajo precej manj pravic kot na zahodu. O družbeno socialnih temah naj ne bi razpravljale, ali sploh imele mnenje, ugotavlja Katja Bidovec. Prikrajšane so za izobrazbo, zapostavljene, v zelo velikih težavah se znajdejo, če jih zapusti mož, ali postanejo vdove. Po drugi strani, pa to na nek način tudi izkoriščajo, saj se lahko izognejo različnim opravilom in delo naložijo moškemu spolu, tudi svojim sinovom, starim nekaj let.
Etiopija – fotomodeli iz doline reke Omo
Januarja sta se Katja in Arne odpravila oziroma vrnila na jugozahod Etiopije, ob reko Omo, da bi fotografirala tam živeča ljudstva, ki jim v kratkem grozi izumrtje. S seboj sta odnesla pravi fotografski studio, z lučmi in velikim črnim šotorom.
“Ko si prvič tam, težko doumeš, da ni fotografije brez plačila. Gre sicer za nekaj centov, toda brez njih posnetka ni. Rekla sva, prav, pojdiva še korak naprej in naredila iz njih fotomodele.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič enega od razlogov za odpravo. Drugi razlog pa je seveda etnološke narave. Tako kot je Edward Curtis konec 19. in v začetku 20. stoletja fotografiral ameriške Indijance in je danes to še edino, kar je ostalo za njimi, sta skušala tudi onadva ohraniti njihove podobe, pravi:
“Življenje gre zelo hitro naprej, zgodovina se spreminja in to. Danes se nam zdi normalno, da gremo tja in si pogledamo. Čez 10, 20 let tega zagotovo ne bo več. Gre za majhne skupine ljudi, ki jih čez nekaj let ne bo več. Gradijo jim jez, primanjkuje jim vode, jemljejo jim zemljo za plantaže bombaža, ki še dodatno povzročajo sušo,.. In ko jih ne bo več, se bomo vprašali, kakšni so pa sploh bili?”
Naloge so bile na odpravi porazdeljene. Arne Hodalič, ki je mojster svetlobe in luči je fotografiral, Katja Bidovec pa je iskala in izbrala fotomodele, kar sploh ni bilo enostavno. Zbrala se je namreč vsa vas, saj so bili pravo čudo, pravi Katja, toda vseh ne moreš fotografirati. Bil je pravi kaos. Tako je izbirala po občutku, tiste, ki so se ji zdeli najbolj fotogenični, najbolj zanimivi. Njena naloga je tudi postprodukcija, obdelava fotografij. Toda pravo delo se šele začenja. Sledi iskanje medijev, ki bi objavili zgodbo o fotomodelih iz doline reke Omo. Uredniki na National Geographicu v ZDA so bili nad fotografijami navdušeni, pravi Arne, toda ker so imel pred kratkim že objavili reportažo o teh ljudstvih, njihova politika vnovične objave ne dovoljuje. Bodo pa fotografije, nekaj si jih lahko ogledate tudi na naši spletni strani, objavljene na enem najprestižnejših fotografskih blogov na svetu, več zgodb o samem projektu, potovanju in snemanju ter seveda tudi fotografij najdete na arnehodalic.com.
Z veliko razstavo fotografij Katje Bidovec se bodo septembra v Celju začeli dnevi mladinske fotografije, ki jih pripravlja društva fotografov Svit. Prav zanima nas, kaj vse bo postavila na ogled.
Celoten pogovor, v katerem smo govorili tudi o Indiji, kamor se oba rada vračata, lahko poslušate s klikom nad njeno fotografijo, tu pa si lahko ogledate še nekaj njenih fotografij in fotografij modelov iz doline reke Omo.
Nedavno je izšla njegova nova zbirka pesmi. Naslov Ljubezen, znanost jarma na prvi posluh zveni ironično, vendar se bralcu ob branju verzov kmalu razkrije, da srž poezije ni v ironiji, čeprav samoironija, ki je pesniku domača, pogosto pokuka iz njih. Kar nas zadene kot Amorjeva puščica, je globoko, resno premišljevanje o jedru človeka in njegovega dojemanja ljubezni, v katerem se lahko vsak najde. Poezija je osebna, intimna, izkustvena, metaforična in prav zato univerzalna. Ne le ljubezen, ki jo nenehno iščemo povsod, kjer je, in še večkrat tam, kjer je ni, življenje samo je skrivnost, večni krog rojevanja in minevanja: “Smrt in življenje sta isto, nirvana je prehod, stari rokerji so to vedeli.” Je tudi Matjaž Pikalo roker? Na to vprašanje bo odgovoril sam. Je pesnik in pisatelj, igralec, glasbenik. Njegov najljubši letni čas je indijansko poletje, najljubša pijača pelinkovec. O vsem drugem, tudi o tem, kako sta na njegovo poezijo vplivala Tomaž Akvinski ali mojster Eckhart, pa v nočnem pogovoru, kamor ga je povabila Nada Vodušek.
Nocojšnji gost nočnega je kot otrok želel biti troje - mizar, duhovnik in astronavt. Morda bo nekoč nekdaj odigral te vloge – v življenju je zelo različne namreč že. Slovenjgradčana naši poslušalci – predvsem programa Ars - dobro »prepoznajo«, je pa reden gost tudi na Prvem. Od leta 2010, ko je diplomiral in se zaposlil v Mladinskem gledališču, je namreč pogost interpret besedil za literarne oddaje in seveda radijske igre. Kdo je pravzaprav igralec Blaž Šef, ki med drugim pravi, da umetniku ni treba trpeti, da bi ustvarjal? Izvedeli boste v nočnem programu, ki ga bo vodila Lucija Grm.
V noč s sobote na nedeljo je v radijski studio prišel Jurij Marussig. V pogovoru nismo mogli mimo dveh področij, ki jima namenja največ časa. Prvo je inkluzivna pedagogika. Jurij Marussig se namreč v svojem službenem času ukvarja z mladimi s posebnimi potrebami. Povedal je, zakaj inkluzijo postavlja pred integracijo. Drugo področje pa je kultura, ali še bolje – poezija. Naš nočni gost je tudi pesnik. Pravi, da je poezija njegova ladja, ki ga popelje v svet duhovnega miru.
Martin Šolar, direktor Kobariškega muzeja in ambasador Biosfernega območja Julijske Alpe Pred nami je srečanje s človekom, ki Julijske Alpe ne le občuduje, ampak jih živi. Kot sam pove, je v prvi vrsti naravovarstvenik in uporabnik gora. Poslanstvu varstva narave je v zadnjih letih dodal še poslanstvo miru. Naš gost bo Martin Šolar, direktor Kobariškega muzeja in podpredsednik Planinske zveze Slovenije. 25 let svoje profesionalne poti je posvetil Triglavskemu narodnemu parku, štiri leta je javni zavod tudi vodil. Letos so mu podelili naziv ambasador Biosfernega območja Julijske Alpe. Martina Šolarja je pred mikrofon povabila Tina Kofol.
Znan je pregovor: lačni kokoši se o prosu sanja. Če ga ni bilo za ljudi, ga ni bilo niti za živali. Prosu so nekdaj rekli kar »žito«, tako pomembno veljavo je imelo za prehrano ljudi in živali. Svet je postal tako globalen, vendar ker se učimo razmišljati bolj trajnostno, tudi vse bolj cenimo in kupujemo hrano, pridelano v lokalnem okolju. Proso je kot nalašč, da nas usmeri v bolj pravilen način delovanja. Novo odkrito pozabljeno, starodavno superživilo od nekdaj odlično uspeva na naših tleh, bolj je toplo in suho, lepše uspeva prosena njiva. Belokranjci pravijo, da se proso seje, ko je vroče kot v riti. Še ne tako dolgo nazaj so ga naši kmetje sušili na vojaških pistah, blizu letališč. Včasih se zgodi tudi, da kmet poseje proso, žanje pa ajdo. V noči na petek bomo proslavili mednarodno leto prosa. Naš gost bo Matjaž Jerala iz Podreče, inženir gradbeništva po poklicu, ki trenutno živi v Saliju na Dugem otoku, kjer gradi pomol, a ga njegova, z biodinamiko prežeta duša, ves čas sili domov, ne le, ker tam rad vrtnari, temveč, ker povezuje kmete od vsepovsod z gorenjskim narodom na vse bolj poznani mavški in stražiški tržnici. V Matjaževem otroškem spominu ostaja njiva za domačo hišo, na kateri je oče s konjem pripravljal zemljo za sajenje krompirja, in sadovnjak, velika voščenka ter rumena češnja. Ko so se preselili na Breg ob Savi, je zavidal prijateljem, ki so živeli na kmetijah in jih je videl, kako so se na vozu peljali na njivo. »Vzgojen sem bil, da so na krožniku običajno zelenjava in sadje z domačega vrta ali vsaj iz lokalnega okolja, kar mi še danes veliko pomeni.« Lepo bo povabil na Proseno mavško tržnico ob Mednarodnem dnevu prosa na Sorškem polju. Z njim se bo pogovarjala voditeljica Vesna Topolovec.
Na nočni obisk smo povabili koreografinjo, plesalko in pedagoginjo Andrejo Šraj, ki za soboto, 25. novembra 2023, napoveduje premiero celovečerne plesne predstave Srce, poleti! Letos teče dvajset let, odkar je Štajerka prvič vstopila v plesno dvorano. Plesati je sicer začela dokaj pozno, komaj pri devetnajstih. Študentska leta je preživela v New Yorku, po povratku pa se je v celoti posvetila poučevanju in koreografiji. Svoje bogato znanje predaja na mlajše generacije plesalk in plesalcev. Spoznali bomo njeno življenjsko zgodbo in spregovorili o pomenu plesa za posameznika – bodisi poklicnega plesalca bodisi le ljubitelja plesne umetnosti. Vabljeni k poslušanju.
Njegove ilustracije so neločljivo povezane s številnimi zgodbami Svetlane Makarovič od Sapramiške, Pekarne Miš Maš do Sovice Oke, Kosovirjev na leteči žlici in Coprnice Zofke. Podobe junakinj in junakov so oživele skozi njegove poteze in navdušujejo otroke, pa tudi odrasle. Upodobil je nepozabno Zvezdico Zaspanko, pravljico Frana Milčinskega Ježka, ki se je rodila v obliki še danes najbolj poslušane in priljubljene radijske igre. Kot otrok jo je poslušal tudi sam in jo znal na pamet. Izrisala se je drobcena zlatolaska, ki se je takoj prikupila vsem, tudi avtorju. Če imaš svoje like rad, jih hitro vzljubijo tudi drugi, predvsem otroci, ki so odkritosrčna publika, zahtevna in hvaležna obenem. Ilustrira tudi za odrasle, likovno opremlja učbenike in priročnike. O magičnem svetu ilustracij, lepoti in zahtevnosti njihovega ustvarjanja. Gorazd Vahen je nočni gost Nade Vodušek.
Teden, v katerem zaznamujemo mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami, smo začeli z Nočnim obiskom predsednice Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja Maje Plaz. V Sloveniji je žrtev nasilja vsaka peta ženska, vsako leto pa jih med pet in sedem zaradi radikalnega nasilja tudi umre. Dolgoletna prostovoljka je spregovorila o teh ženskah, o njihovih zgodbah, ki so jih zaupale tudi za potrebe knjige V njeni koži, ki bo izšla na ta ponedeljek. Z voditeljico Evo Lipovšek pa sta se pogovarjali tudi o altruističnem prostovoljstvu in sistemskih pomanjkljivostih pri obravnavi žrtev nasilja.
Po Ljubljani nad cestami že razobešajo praznično razsvetljavo, ampak decembrski možje se klatijo še kdove kje. Pravo veselje prinaša knjižni sejem, ki se bo začel v torek na Gospodarskem razstavišču – tako kot lani. Čez dobro knjigo ga ni, pravi voditeljica Mojca Blažej Cirej. V dolgi hladni noči vas vabi, da se pridružite nočnim pogovorom. Da poveste, kaj dobrega berete. Kaj dobrega se vam dogaja v življenju. Da se prepričate, kako smo si različni in tudi, da niste sami samcati.
Nocoj se bomo v prvi uri srečali z Alešem Sedmakom, Primorcem, ki ga je že v zgodnjih mladostniških letih prevzelo morje in mediteranski način življenja, kar pogosto izraža v svojih delih, najpogosteje v podobi čolna. Kako se spominja prihoda, iz rodne Vipave, v Koper. Časi so bili drugačni, nagib k likovnosti je bil zanj odločujoč. Z njim se bo pogovarjala Neva Zajc.
Gostja nočnega programa na Prvem bo 35-letna Dolenjka iz Ivančne Gorice, ki je nase opozorila leta 2005 v drugi sezoni Bitke talentov, v oddaji Spet doma, na Televiziji Slovenija. V skoraj 18-letni karieri, ki jo bo 16. decembra letos v ljubljanskih Stožicah kronala s svojim največjim koncertom doslej, je nanizala že sedem studijskih albumov ter posnela kar nekaj duetov, njene najuspešnejše pesmi pa poznajo tako mladi kot občinstvo starejše generacije. Pred devetimi leti jo je glasbena pot zanesla tudi v svet muzikala, kjer se je predstavila v vlogi Mete Presečnik v predstavi Cvetje v jeseni. Voditelj Andrej Hofer je na nočni obisk povabil simpatično Nino Pušlar. Prisluhnite pogovoru na Prvem - malo po polnoči.
Na nočni obisk prihaja Asya Širovnik Moškon, ki je v Bostonu diplomirala iz svetovne literature. Je mednarodno priznana hipnoterapevtka, predavateljica, ustanoviteljica mednarodne šole, popotnica in pisateljica. Govori sedem jezikov. V nadaljevanju noči se bomo pogovarjali z Barbaro Novak, prejemnico najvišje nagrade natečaja Naj prostovoljec, se odpravili v občino Podvelka in vas glasbeno razvajali z najpopularnejšo domačo in tujo glasbo z lestvice Top 17.
Na kaj pomislite ob besedi murmur? Če se vam zdi, da bi lahko bila ime za kakšnega starodavnega prednika travniškega murna, ste resnici blizu in daleč hkrati. Ne gre za murenčka, toda zavod s tem imenom se strastno ukvarja z zvočnim raziskovanjem. Potuje iz kraja v kraj in lovi sinergijo med solo izvajalcem in prostorom. Nedavno so na kraškem robu in v njegovem zaledju zvenele harfe, ki jih boste lahko prvič slišali na radiu. Nanje je igral Samo Kutin, na različnih koncih in krajih pa so svoja dela v sozvočju s prostorom posneli že Boštjan Gombač, Žiga Golob, Alja Petric in drugi. Murmur pa ne mrmra le z glasbo, temveč pripoveduje tudi skozi literarno arheologijo in intelektualno recikliranje pisane besede. Skozi zbirko Lupus in fabula najširšemu občestvu predstavlja skrbno izbrane drobce bogate slovenske kulturne dediščine. Za vsem tem rudarjenjem po zgodovini, za arheološkimi izkopavanji in dolgimi urami terenskih snemanj tiči človek, ki ima poleg muzike, literature in grafičnega oblikovanja zelo rad tudi zaprašene arhive, stare magnetofonske trakove in druge nosilce pomembnih sporočil, ki, polni zakladov, čakajo hvaležnega najditelja. Jernej Babnik Romaniuk je nočni gost Nade Vodušek.
Na Nočni obisk je prišla aktivistka Spomenka Valušnik, ki se ob ljubeči skrbi za svojo odraščajočo hčer s cerebralno paralizo bori še z okostenelim sistemom brez posluha za ranljive. Predsednica društva Vesele nogice, ki nudi pomoč družinam otrok s posebnimi potrebami, opozarja, da so starši takšnih otrok nemočni in prepuščeni sami sebi. Glasna je, ko govori o sistemskih pomanjkljivostih obravnave otrok z ovirami. Med njimi so pomanjkanje fizioterapevtskih obravnav, neurejena sistema osebne asistence in dolgotrajne oskrbe, neustrezna ureditev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ter odsotnost pomoči staršem, ki so psihofizično utrujeni od 24-urne skrbi za svoje otroke z zahtevnimi potrebami. Leta 2015 je prejela jabolko navdiha. O vsem tem se je pogovarjala z voditeljico Evo Lipovšek, v pogovoru pa je bila taka, kot vedno – kritična in neposredna.
Katarina Kurtjak je pianistka, glasbena pedagoginja in skladateljica z magisterijem iz muzikologije. Že več kot 15 let poučuje klavir, glasbeno teorijo in petje ter organizira glasbene delavnice za predšolske otroke. Ukvarja se tudi z otroki z motnjo avtističnega spektra. V okviru projekta B Air je v sodelovanju s psihologinjo Manco Kok raziskovala učinke glasbe na socialni in čustveni razvoj otrok z motnjami avtističnega spektra. O svojih bogatih izkušnjah in novih učnih metodah, ki jih je razvila, bo pripovedovala v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma v noči s sobote na nedeljo. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V tokratnem nočnem programu, ki bo vse do jutra primorsko obarvan, smo v prvo uro na klepet povabili zdravnico in pacientko - Jadranko Vrh Jermančič, dolgoletno predstojnico patologije v Splošni bolnici Izola in prostovoljko v društvu onkoloških bolnikov ter Darjo Rojec, ki je že zelo mlada dvakat prebolela raka dojke, O tem je napisala več knjig, kot prostovoljka pa pomaga v Združenju Evropa Donna. Klepet v prvi uri nočnega programa je pripravila Nataša Benčič.
Glasba je univerzalni jezik, ki na široko odpira tista vrata, ki jih včasih zapre razum, in podira obzidja okoli sveta, v katerem so izzivi vsakdana večji kot kdaj koli prej. Kako lahko glasba še prispeva k boljšemu jutri? O glasbi, glasbenem šolstvu, njenem pomenu za mlade nadobudneže, zadnjih poplavah, ravnateljevanju, družini in svoji življenjski poti, hobijih nam bo razkrival Jernej Marinšek, akademski glasbenik.
V prvi uri nočnega programa bo gost Marjan Šrimpf, upokojeni dolgoletni urednik informativnega programa Televizije Slovenija, TV studio Maribor. Več kot 30 let pripravlja reportaže o Slovencih po svetu, pred kratkim pa smo si lahko ogledali njegov 58.film o Jožetu Valenčiču, ki je pustil izjemen pečat v slovenski skupnosti v Clevelandu. V nadaljevanju noči bomo predstavili Aleša Budjo, pravnika, ki pripravlja preproste, domače jedi po receptu svoje babice. Iskali bomo pozabljene sorte vinske trte in prisluhnili pogovoru z Andrejem Šifrerjem.
Na tokratni Nočni obisk je prišla gospa, katere življenje je prepleteno z novinarstvom, kulturo, umetnostjo, literaturo in še bi lahko naštevali. Svojo pot je začela kot študentka prava in se že v času študija srečala z novinarstvom kot sodelavka Dela in Mladine. Novinarstvo pa je z njo ostalo za vse življenje. Sprva je bila prepoznaven obraz Studia Ljubljana, danes znanega kot Studio City. Iz novinarstva je nato prešla v odnose z javnostmi v različnih ustanovah. A vsa leta sta njeno življenje in pot močno prepletali umetnost in literatura. Zdaj je v netipičnem pokóju, kajti še vedno deluje kot novinarka za več slovenskih medijev, sočasno pa je napisala ali uredila že sedem knjig. Med zadnjimi netipično biografijo psihiatra Gorazda V. Mrevljeta z naslovom Psihiater na kavču Bojane Leskovar. Na Nočni obisk in v studio Prvega je prišla Bojana Leskovar.
Gal Grobovšek je po izobrazbi in poklicu oblikovalec, v prostem času pa pesnik, glasbenik in amaterski panker. Ko ne dela, piše in še pogosteje nastopa - v slam poeziji in glasbi. Je namreč letošnji državni prvak v slam poeziji, pa tudi pevec in saksofonist glasbene skupine Smetnaki, ki smo jo poleti gostili na Prvem v oddaji Gymnasium. Kot pravi sam, so mu v navdih neumneži, lastno snobovstvo, slovenska ponižnost in sestra, nad pisanjem poezije pa se je navdušil zaradi Kosovela.
Neveljaven email naslov