Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z bo nami delila svoj pogled na svet, pogled skozi objektiv na različne kulture, ki jih spoznava na potovanjih po vsem svetu. Najraje raziskuje vzhodne dežele in ima kot ženska dostop tudi do v islamu zakritih svetov. Kaj je odkrila in razkrila s fotografijami, kakšne podobe še nosi s sabo? Prisluhnite pogovoru!
V nočnem programu smo se skupaj s 24-letno fotografinjo Katjo Bidovec, v spremstvu Arneja Hodaliča, odpravili na potovanje; iz Evrope do Indije preko Irana, Jemna in Turčije do Kenije in Etiopije, kjer sta fotografirala izginjajoča ljudstva ob reki Omo. Zadnja štiri leta so bila za našo gostjo začetek zanimivega potovanja, na katerem odkriva zanimive, pogosto skrite in zakrite svetove. Kakšen je njen subjektiven pogled skozi objektiv na svet, ki nas obkroža? Zakaj jo vznemirja islamski in hindujski svet? Kaj so ji razkrile ženske v Jemnu in Iranu in kakšna je njihova vloga v Indiji? Katja Bidovec, ki je tik pred koncem magistrskega študija komunikologije na Fakulteti za družbene vede, je, kot pravi, obsedena s fotografijo. Je njena ljubezen in življenje. In kakšno je to življenje? Vsekakor zelo zanimivo.
Za Katjo Bidovec sem prvič slišala prav na predstavitvi najnovejšega priročnika fotografije Arneja Hodaliča, ko je dal priložnost trem svojim zelo obetavnim učencem in med njimi je bila tudi Katja Bidovec. Njene takrat predstavljene fotografije so me očarale in prepričana sem, da bodo tudi vas, če si jih boste ogledali ob koncu tega zapisa. Po, sicer laični oceni, so res vrhunske. Je torej učenka že presegla mentorja? Arne Hodalič, njen mentor in vzornik je jasen:
“Ja, se bojim, da ja. To je vedno problem za mentorja in na nek način res tudi pohvala. Toda v nekem normalnem, razvitem svetu so stvari urejene drugače. Ko dosežeš določeno znanje in seveda starost, ga predaš naprej. In v tem uživaš. Tudi jaz uživam, toda pri nas je drugače. Predajamo znanje, ob tem pa smo postavljeni na trg z istimi mladimi ljudmi, z več energije in svežimi idejami. In na tem trgu moramo vsi preživeti. Tako s svojimi učenci tekmujemo za preživetje.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič, sicer urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, redni predavatelj na Visoki šoli za storitve in predavatelj na Fakulteti za družbene vede. Ob tem priznava, da je užitek delati z učenci, ki imajo veselje do dela, čeprav takšnih ni prav veliko. Drugače je pa prava nočna mora, dodaja, kajti za dobrega fotografa je nujno predvsem delo, veliko bolj kot naraven talent.
Fotografija je postala ljubezen in življenje
Katja Bidovec ima očitno veliko volje do dela in nadarjenost. V 2. letniku študija komunikologije je pri izbirnem predmetu fotografije odkrila svojo veliko ljubezen, ki je postala obsedenost. Fotografijo.
“Pred tem se nisem znala soočiti se z njo. Ko pa ti nekdo predstavi določene kriterije in ko prideš do točke in vidiš, da so vse fotografije, ki si jih posnel doslej, zelo slabe, je to točka preloma. Ali »padeš noter«, ali pa spoznaš, da to ni zate, saj zahteva kar nekaj časa.”
Katja Bidovec je imela od takrat že kar nekaj razstav, tudi v galeriji matične Fakultete za družbene vede, kjer zdaj pripravlja magisterij. Seveda bo povezan s fotografijo, tako kot je bila diplomska naloga, v kateri se je ukvarjala s percepcijo vojne fotografije pri slovenskih vojnih fotografih in raziskovala dokumentarno in reportažno fotografijo.
Od ulične do portretne fotografije
»Na bregovih ulic« je bil naslov njene razstave v Šenčurju leta 2012, kjer je predstavila svoje ulične fotografije. Gre za še eno njeno obsesijo. Uživa, ko na ulicah različnih mest po svetu išče grafično zanimivo motiviko, ko se ljudje sprehodijo v ravno v tistem pravem trenutku, ki ga ujame njeno fotografsko oko.
Jeseni 2012 se je skupaj s šestimi študenti medicine odpravila v Kenijo in z njimi preživela mesec dni, v kraju, kjer so imeli kliniko že 6 let, tako da so bili prebivalci vajeni zdravstvene oskrbe. Imela je izjemo priložnost, da jih je lahko opazovala v sami ambulanti in bila pretresena zaradi velika števila ljudi, okuženih z virusom HIV in obolelih za malarijo. Ta je tam običajna, tako ko je pri nas gripa, pravi:
“Videla sem dojenčke, stare nekaj mesecev, ki so jih že drugič, tretjič pripeljali zaradi malarije, pa bi to lahko zelo enostavno preprečili z mrežo proti komarjem. Malarija je tam res velik problem in čeprav država ob rojstvu vsakega otroka družini podari mrežo, je mame ne obesijo. To me je bolelo. Meni bi mama dala dve mreži in sama spala zunaj. Tam pa je to ravno obratno.”
Po vrnitvi iz Kenije je fotografije, ki jih je posnela, razstavila v mali galeriji UKC Ljubljana.
Moški in ženski pogled
Katja Bidovec je prepričana, da je življenje skozi objektiv ženske drugačno, kot ga lahko vidi moški. Prav to je očitno v islamskem in hindujskem svetu, ki ga jo še posebej vznemirja. V šali tako pojasni:
“Privlačijo me zakriti ženski svetovi, tudi zato, da jezim Arneja, ker tja ne more.”
Tako je obiskala Iran, Jemen, večkrat tudi Turčijo in seveda Indijo. Svet, ki ga vidiš na ulicah v Jemnu, kjer so ženske v celoti zakrite, tako da se vidijo zgolj oči in še te so včasih zastrte z mrežico, je povsem drugačen, pravi:
“Ko pa te spustijo zraven, kar z veseljem naredijo, ker niso vajene obiskov in jim je vsaka tujka nekaj novega in zanimivega, se odpre druge svet.”
Življenje je drugačno kot naše. In kot mnogokrat, obstajata tudi tu dve plati. Ženske imajo precej manj pravic kot na zahodu. O družbeno socialnih temah naj ne bi razpravljale, ali sploh imele mnenje, ugotavlja Katja Bidovec. Prikrajšane so za izobrazbo, zapostavljene, v zelo velikih težavah se znajdejo, če jih zapusti mož, ali postanejo vdove. Po drugi strani, pa to na nek način tudi izkoriščajo, saj se lahko izognejo različnim opravilom in delo naložijo moškemu spolu, tudi svojim sinovom, starim nekaj let.
Etiopija – fotomodeli iz doline reke Omo
Januarja sta se Katja in Arne odpravila oziroma vrnila na jugozahod Etiopije, ob reko Omo, da bi fotografirala tam živeča ljudstva, ki jim v kratkem grozi izumrtje. S seboj sta odnesla pravi fotografski studio, z lučmi in velikim črnim šotorom.
“Ko si prvič tam, težko doumeš, da ni fotografije brez plačila. Gre sicer za nekaj centov, toda brez njih posnetka ni. Rekla sva, prav, pojdiva še korak naprej in naredila iz njih fotomodele.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič enega od razlogov za odpravo. Drugi razlog pa je seveda etnološke narave. Tako kot je Edward Curtis konec 19. in v začetku 20. stoletja fotografiral ameriške Indijance in je danes to še edino, kar je ostalo za njimi, sta skušala tudi onadva ohraniti njihove podobe, pravi:
“Življenje gre zelo hitro naprej, zgodovina se spreminja in to. Danes se nam zdi normalno, da gremo tja in si pogledamo. Čez 10, 20 let tega zagotovo ne bo več. Gre za majhne skupine ljudi, ki jih čez nekaj let ne bo več. Gradijo jim jez, primanjkuje jim vode, jemljejo jim zemljo za plantaže bombaža, ki še dodatno povzročajo sušo,.. In ko jih ne bo več, se bomo vprašali, kakšni so pa sploh bili?”
Naloge so bile na odpravi porazdeljene. Arne Hodalič, ki je mojster svetlobe in luči je fotografiral, Katja Bidovec pa je iskala in izbrala fotomodele, kar sploh ni bilo enostavno. Zbrala se je namreč vsa vas, saj so bili pravo čudo, pravi Katja, toda vseh ne moreš fotografirati. Bil je pravi kaos. Tako je izbirala po občutku, tiste, ki so se ji zdeli najbolj fotogenični, najbolj zanimivi. Njena naloga je tudi postprodukcija, obdelava fotografij. Toda pravo delo se šele začenja. Sledi iskanje medijev, ki bi objavili zgodbo o fotomodelih iz doline reke Omo. Uredniki na National Geographicu v ZDA so bili nad fotografijami navdušeni, pravi Arne, toda ker so imel pred kratkim že objavili reportažo o teh ljudstvih, njihova politika vnovične objave ne dovoljuje. Bodo pa fotografije, nekaj si jih lahko ogledate tudi na naši spletni strani, objavljene na enem najprestižnejših fotografskih blogov na svetu, več zgodb o samem projektu, potovanju in snemanju ter seveda tudi fotografij najdete na arnehodalic.com.
Z veliko razstavo fotografij Katje Bidovec se bodo septembra v Celju začeli dnevi mladinske fotografije, ki jih pripravlja društva fotografov Svit. Prav zanima nas, kaj vse bo postavila na ogled.
Celoten pogovor, v katerem smo govorili tudi o Indiji, kamor se oba rada vračata, lahko poslušate s klikom nad njeno fotografijo, tu pa si lahko ogledate še nekaj njenih fotografij in fotografij modelov iz doline reke Omo.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Z bo nami delila svoj pogled na svet, pogled skozi objektiv na različne kulture, ki jih spoznava na potovanjih po vsem svetu. Najraje raziskuje vzhodne dežele in ima kot ženska dostop tudi do v islamu zakritih svetov. Kaj je odkrila in razkrila s fotografijami, kakšne podobe še nosi s sabo? Prisluhnite pogovoru!
V nočnem programu smo se skupaj s 24-letno fotografinjo Katjo Bidovec, v spremstvu Arneja Hodaliča, odpravili na potovanje; iz Evrope do Indije preko Irana, Jemna in Turčije do Kenije in Etiopije, kjer sta fotografirala izginjajoča ljudstva ob reki Omo. Zadnja štiri leta so bila za našo gostjo začetek zanimivega potovanja, na katerem odkriva zanimive, pogosto skrite in zakrite svetove. Kakšen je njen subjektiven pogled skozi objektiv na svet, ki nas obkroža? Zakaj jo vznemirja islamski in hindujski svet? Kaj so ji razkrile ženske v Jemnu in Iranu in kakšna je njihova vloga v Indiji? Katja Bidovec, ki je tik pred koncem magistrskega študija komunikologije na Fakulteti za družbene vede, je, kot pravi, obsedena s fotografijo. Je njena ljubezen in življenje. In kakšno je to življenje? Vsekakor zelo zanimivo.
Za Katjo Bidovec sem prvič slišala prav na predstavitvi najnovejšega priročnika fotografije Arneja Hodaliča, ko je dal priložnost trem svojim zelo obetavnim učencem in med njimi je bila tudi Katja Bidovec. Njene takrat predstavljene fotografije so me očarale in prepričana sem, da bodo tudi vas, če si jih boste ogledali ob koncu tega zapisa. Po, sicer laični oceni, so res vrhunske. Je torej učenka že presegla mentorja? Arne Hodalič, njen mentor in vzornik je jasen:
“Ja, se bojim, da ja. To je vedno problem za mentorja in na nek način res tudi pohvala. Toda v nekem normalnem, razvitem svetu so stvari urejene drugače. Ko dosežeš določeno znanje in seveda starost, ga predaš naprej. In v tem uživaš. Tudi jaz uživam, toda pri nas je drugače. Predajamo znanje, ob tem pa smo postavljeni na trg z istimi mladimi ljudmi, z več energije in svežimi idejami. In na tem trgu moramo vsi preživeti. Tako s svojimi učenci tekmujemo za preživetje.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič, sicer urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, redni predavatelj na Visoki šoli za storitve in predavatelj na Fakulteti za družbene vede. Ob tem priznava, da je užitek delati z učenci, ki imajo veselje do dela, čeprav takšnih ni prav veliko. Drugače je pa prava nočna mora, dodaja, kajti za dobrega fotografa je nujno predvsem delo, veliko bolj kot naraven talent.
Fotografija je postala ljubezen in življenje
Katja Bidovec ima očitno veliko volje do dela in nadarjenost. V 2. letniku študija komunikologije je pri izbirnem predmetu fotografije odkrila svojo veliko ljubezen, ki je postala obsedenost. Fotografijo.
“Pred tem se nisem znala soočiti se z njo. Ko pa ti nekdo predstavi določene kriterije in ko prideš do točke in vidiš, da so vse fotografije, ki si jih posnel doslej, zelo slabe, je to točka preloma. Ali »padeš noter«, ali pa spoznaš, da to ni zate, saj zahteva kar nekaj časa.”
Katja Bidovec je imela od takrat že kar nekaj razstav, tudi v galeriji matične Fakultete za družbene vede, kjer zdaj pripravlja magisterij. Seveda bo povezan s fotografijo, tako kot je bila diplomska naloga, v kateri se je ukvarjala s percepcijo vojne fotografije pri slovenskih vojnih fotografih in raziskovala dokumentarno in reportažno fotografijo.
Od ulične do portretne fotografije
»Na bregovih ulic« je bil naslov njene razstave v Šenčurju leta 2012, kjer je predstavila svoje ulične fotografije. Gre za še eno njeno obsesijo. Uživa, ko na ulicah različnih mest po svetu išče grafično zanimivo motiviko, ko se ljudje sprehodijo v ravno v tistem pravem trenutku, ki ga ujame njeno fotografsko oko.
Jeseni 2012 se je skupaj s šestimi študenti medicine odpravila v Kenijo in z njimi preživela mesec dni, v kraju, kjer so imeli kliniko že 6 let, tako da so bili prebivalci vajeni zdravstvene oskrbe. Imela je izjemo priložnost, da jih je lahko opazovala v sami ambulanti in bila pretresena zaradi velika števila ljudi, okuženih z virusom HIV in obolelih za malarijo. Ta je tam običajna, tako ko je pri nas gripa, pravi:
“Videla sem dojenčke, stare nekaj mesecev, ki so jih že drugič, tretjič pripeljali zaradi malarije, pa bi to lahko zelo enostavno preprečili z mrežo proti komarjem. Malarija je tam res velik problem in čeprav država ob rojstvu vsakega otroka družini podari mrežo, je mame ne obesijo. To me je bolelo. Meni bi mama dala dve mreži in sama spala zunaj. Tam pa je to ravno obratno.”
Po vrnitvi iz Kenije je fotografije, ki jih je posnela, razstavila v mali galeriji UKC Ljubljana.
Moški in ženski pogled
Katja Bidovec je prepričana, da je življenje skozi objektiv ženske drugačno, kot ga lahko vidi moški. Prav to je očitno v islamskem in hindujskem svetu, ki ga jo še posebej vznemirja. V šali tako pojasni:
“Privlačijo me zakriti ženski svetovi, tudi zato, da jezim Arneja, ker tja ne more.”
Tako je obiskala Iran, Jemen, večkrat tudi Turčijo in seveda Indijo. Svet, ki ga vidiš na ulicah v Jemnu, kjer so ženske v celoti zakrite, tako da se vidijo zgolj oči in še te so včasih zastrte z mrežico, je povsem drugačen, pravi:
“Ko pa te spustijo zraven, kar z veseljem naredijo, ker niso vajene obiskov in jim je vsaka tujka nekaj novega in zanimivega, se odpre druge svet.”
Življenje je drugačno kot naše. In kot mnogokrat, obstajata tudi tu dve plati. Ženske imajo precej manj pravic kot na zahodu. O družbeno socialnih temah naj ne bi razpravljale, ali sploh imele mnenje, ugotavlja Katja Bidovec. Prikrajšane so za izobrazbo, zapostavljene, v zelo velikih težavah se znajdejo, če jih zapusti mož, ali postanejo vdove. Po drugi strani, pa to na nek način tudi izkoriščajo, saj se lahko izognejo različnim opravilom in delo naložijo moškemu spolu, tudi svojim sinovom, starim nekaj let.
Etiopija – fotomodeli iz doline reke Omo
Januarja sta se Katja in Arne odpravila oziroma vrnila na jugozahod Etiopije, ob reko Omo, da bi fotografirala tam živeča ljudstva, ki jim v kratkem grozi izumrtje. S seboj sta odnesla pravi fotografski studio, z lučmi in velikim črnim šotorom.
“Ko si prvič tam, težko doumeš, da ni fotografije brez plačila. Gre sicer za nekaj centov, toda brez njih posnetka ni. Rekla sva, prav, pojdiva še korak naprej in naredila iz njih fotomodele.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič enega od razlogov za odpravo. Drugi razlog pa je seveda etnološke narave. Tako kot je Edward Curtis konec 19. in v začetku 20. stoletja fotografiral ameriške Indijance in je danes to še edino, kar je ostalo za njimi, sta skušala tudi onadva ohraniti njihove podobe, pravi:
“Življenje gre zelo hitro naprej, zgodovina se spreminja in to. Danes se nam zdi normalno, da gremo tja in si pogledamo. Čez 10, 20 let tega zagotovo ne bo več. Gre za majhne skupine ljudi, ki jih čez nekaj let ne bo več. Gradijo jim jez, primanjkuje jim vode, jemljejo jim zemljo za plantaže bombaža, ki še dodatno povzročajo sušo,.. In ko jih ne bo več, se bomo vprašali, kakšni so pa sploh bili?”
Naloge so bile na odpravi porazdeljene. Arne Hodalič, ki je mojster svetlobe in luči je fotografiral, Katja Bidovec pa je iskala in izbrala fotomodele, kar sploh ni bilo enostavno. Zbrala se je namreč vsa vas, saj so bili pravo čudo, pravi Katja, toda vseh ne moreš fotografirati. Bil je pravi kaos. Tako je izbirala po občutku, tiste, ki so se ji zdeli najbolj fotogenični, najbolj zanimivi. Njena naloga je tudi postprodukcija, obdelava fotografij. Toda pravo delo se šele začenja. Sledi iskanje medijev, ki bi objavili zgodbo o fotomodelih iz doline reke Omo. Uredniki na National Geographicu v ZDA so bili nad fotografijami navdušeni, pravi Arne, toda ker so imel pred kratkim že objavili reportažo o teh ljudstvih, njihova politika vnovične objave ne dovoljuje. Bodo pa fotografije, nekaj si jih lahko ogledate tudi na naši spletni strani, objavljene na enem najprestižnejših fotografskih blogov na svetu, več zgodb o samem projektu, potovanju in snemanju ter seveda tudi fotografij najdete na arnehodalic.com.
Z veliko razstavo fotografij Katje Bidovec se bodo septembra v Celju začeli dnevi mladinske fotografije, ki jih pripravlja društva fotografov Svit. Prav zanima nas, kaj vse bo postavila na ogled.
Celoten pogovor, v katerem smo govorili tudi o Indiji, kamor se oba rada vračata, lahko poslušate s klikom nad njeno fotografijo, tu pa si lahko ogledate še nekaj njenih fotografij in fotografij modelov iz doline reke Omo.
V nočnem programu, nocoj iz studia Radia Koper, boste slišali Primorko iz Volčje Drage- Aleksandro Gregorič, ki se je pred 16 leti preselila na Dansko. Tja jo je peljala akademska kariera, danes pa pravi, da je ta vikinška dežela postala njen drugi dom. Pred mikrofon jo je povabila Nataša Uršič.
Naslov njene pripovedi Tisto neustavljivo stori prav to, kar obljublja: zapelje nas v neustavljivo, hlastno branje, dokler ne obrnemo zadnje strani. In potem nas povede v premišljevanje. O razumu in srcu, o moškem in ženski, o komunikaciji in o naravi samega neustavljivega. Metka Zupančič je avtobiografsko obarvano pripoved napisala leta 1998 v Guelphu v Kanadi. Izšla pa je leta 2020 pri pariški založbi L’Harmattan. Od pomladi lahko francoski L’envahissement beremo tudi v slovenskem jeziku. Profesorica francoske književnosti, predavateljica na ameriških in kanadskih univerzah, avtorica številnih znanstvenih del, popotnica po duhovnih svetovih, učiteljica joge je pogosto globoko hvaležna glasu telesa, ki jo vodi in poučuje, ji omogoča vzpostavitev temeljev za razjasnitev in razvoj misli. Kod vse sta jo vodila življenje in delovanje od dni, ko je igrala flavto v pesmi Napisi padajo Tomaža Pengova. Ob diplomi iz francoščine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti je, preden je spakirala kovček in odšla v svet, namreč diplomirala tudi iz flavte na ljubljanski Akademiji za glasbo. Nočni pogovor bo preplet vseh njenih ljubezni in spoznanj, pospremljen z glasbo, ki se ob književnosti in jogi pretaka skozi vsa poglavja njene življenjske zgodbe.
Gost ponedeljkovega Nočnega obiska je bil režiser, scenarist in pisatelj Goran Ajtič. Ljubiteljski filmar je v zadnjem letu s svojimi kratkimi filmi pobral že več kot 20 nagrad na manjših mednarodnih filmskih festivalih. Njegova najuspešnejša kratka filma sta erotični eksperimentalni film Art and Joy and Pleasure in film Zarota, ki je zmagal na rimskem festivalu 8 & HalFilm Awards ter se kot najboljši triler izkazal tudi pozneje, ko je ta festival ob velikih filmskih nagradah v Cannesu organiziral vzporedni dogodek, na katerem so se predstavili filmarji. Ajtič prosti čas preživlja tudi kot amaterski igralec, opravlja pa službo, ki mu jo kot filmarju ne bi pripisali na prvo žogo. Nočni čas sta vam krajšali dve nočni ptici – Goran Ajtič in voditeljica Eva Lipovšek.
V nocojšnjem Nočnem obisku boste lahko prisluhnili pogovoru z mlado dirigentko Ano Erčulj, tudi vodjo različnih glasbenih sestavov, korepetitorko, vodjo pevskih delavnic za igralce, muzikologinjo in nenazadnje tudi »skiperko«! Kako poteka njena umetniška pot in kje se stikata dirigiranje in jadranje – danes po polnoči!
Aleksander Šinigoj je motivacijski trener, predavatelj in strokovnjak za osebno in poslovno rast. Osrednjo pozornost pri svojem delu z ljudmi namenja nevrolingvističnemu programiranju, hipnozi in coachingu. Rad poudarja, da dobra vprašanja pripeljejo k boljšim odgovorom oziroma k drugačnemu miselnemu toku ter na koncu tudi do želenih rezultatov v mišljenju, ravnanju in nasploh življenju ljudi. Aleksandra Šinigoja je na nočni obisk povabil Valter Pregelj.
"Ali potuješ ali imaš srečo, da si v času Folkarta v Mariboru," pravi vodja mednarodnega festivala folklore Alenka Klemenčič, gostja tokratnega Nočnega obiska. Festival je letos spisal 35. zgodbo, že 30. pod njenim vodstvom in koordinacijo. Predhodnik Festivala Lent vsako leto v Maribor pripelje skupine iz vsega sveta, ki ulice napolnijo z barvanim, plesom, glasbo in veseljem. Obudili smo spomine na minule festivale in se zazrli v prihodnost.
Zgodbe dežja so nenavaden preplet domišljijskih krajev, ljudi in dogodkov, so kot nekakšne pravljice za odrasle, ki nas vodijo skozi fantastične svetove magične realnosti, toda tako kot vse pravljice izrekajo resnico človeka in sveta. Ne silijo nas, da jim verjamemo, tega jim ni treba. Resnica namreč ne potrebuje preverjalcev dejstev in kar je še podobnih novodobnih prepričevalcev v edini pravi pogled na svet, resnica preprosto je. Prezgodaj umrli sarajevski pisatelj Hajrudin Ramadan je v Zgodbe dežja, ki so izšle leta 1993, pretočil vso bolečino človeka, ki je šel skozi vojno in nosi v sebi travme in negotovost povojnega časa. Človeka, ki se umika v domišljijske svetove, skozi katere nas v svojih nenavadnih prigodah vodi skrivnostni lik Elias Veskot. Prisluhnite Zgodbam dežja, ki jih je izbrala Nada Vodušek.
Tokratna Noč šansonov bo še zadnjič v znamenju šansonov iz 20-ih let 20. stoletja. Družbo nam bodo delali vsi tedanji veliki interpreti, ki so z različnimi žanri, osebnimi pristopi in veliko predanostjo odru in glasbi pustili pomenljivo sled v zgodovini francoskega šansona. K poslušanju vas vabi Miha Zor.
V okviru projekta B Air, ki posebno pozornost namenja novim zvočnim vsebinam za najmlajše in ranljive skupine, je nastalo sodelovanje z učenci in učenkami Centra za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik. Pet otrok je ustvarilo štiri Zvočne avtoportrete, v katerih so raziskovali načine izražanja na področju zvoka in preizkušali svoje ideje in predstave o "zvočnem odsevu sebe". Več o delu z mladimi ustvarjalci bo v Nočnem obisku v nedeljo povedala mentorica projekta, režiserka Ana Krauthaker. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Pred skoraj tremi desetletji je urednico knjižnih izdaj pri Založbi Mladika Nadio Roncelli pot po končanem študiju v Trstu, kjer je tudi doma, naključno zapeljala v svet založništva. Kreativno delo ji je ponudilo veliko novih spoznanj in izzivov, predvsem pa priložnosti sodelovanja z izjemnimi književniki, o katerih ima veliko lepih spominov. Kako se je v zadnjih desetletjih spreminjalo delo v eni izmed založb slovenske narodne skupnosti, kako so na to vplivali spletni mediji, kakšne priložnosti ponujajo knjižni sejmi, pa tudi kako nastajajo knjige skupaj z avtorji-od rokopisa do tiska in javne predstavitve, se bo med drugim z Nadio Roncelli v nočnem programu Radia Koper pogovarjala Tjaša Lotrič.
Živali čutijo veliko več, kot si mislimo. Tudi one občutijo žalost, veselje, srečo ali ljubezen. Bolj rahločutni smo, bogatejše je naše zaznavanje njihovega čustvenega sveta. Na desetine čustvenih zgodb teh sobitij nam bo v oddajo Nočni obisk po polnoči prinesel Aleš Lavrič iz zatočišča za živali V pravljici. Pri njih se ne postavljajo nad druge oblike življenja. Pri njih živali živijo polno življenje do visoke starosti in naravne smrti. Njihovi »rešenčki« si zaslužijo le najboljše. Živali uživajo svobodo, skrb in ljubezen, po uničujočih okoljih, iz katerih so prišle, se jim v zatočišču povrne volja do življenja, preobrazbe so čudovite, vampki okrogli. Tudi o neprekosljivem čuvaju, prijaznem gosaku Pikiju, pujsu z neverjetno življenjsko zgodbo, Teodorju, osličku Pinu, kozlu Zlatku, sočutnem odnosu živali do poginulih prijateljev in žalovanju, ki je podobno človeškemu (tudi one potrebujejo čas) ter o odnosu države do tovrstnih kmetij bo kaj slišati. Ker so počitnice, pa boste lahko navdušili tudi otroke, ki na kmetiji, v objemu pristne narave, ki se dotakne srca in prebudi dušo, radi preživljajo nepozabne pravljične poletne tabore. »Skozi življenje ni lahko iti sam. Če imaš ob sebi pravega, ljubečega, razumevajočega, iskrenega sopotnika, na katerega se lahko nasloniš, ko ti je najteže in ko ti je najlepše, je to največ, kar lahko imaš« V zatočišču imajo takih sopotnikov najmanj 80.
V prvi uri nočnega programa bo naša gostja Slavica Zrnko, ki je rojena v Zubinem Potoku. Tam je preživela mladost in niti sanjala ni, da jo bo ljubezen, pred več kot dvajsetimi leti, popeljala v Slovenijo, v Maribor, kjer si je ustvarila družino in začela delati v zdravstvu. O takšnih, srečnih zgodbah, po navadi beremo v knjigah in gledamo v filmih, tokrat pa jo boste slišali tudi pri nas, na radiu, malo po polnoči. Klepet pripravlja Robert Zajšek.
Njeno življenjsko popotovanje je nenehno iskanje raziskujočega duha, a tudi potovanje skozi realne, fizične svetove različnih dežel in kultur. Trenutno živi v Maroku, a to gotovo ni zadnja dežela, v kateri razvija svoje zanimanje za pestrost vsega bivajočega – človeka in vseh živih bitij. Raziskovanje stvarnega in duhovnega jo vodi skozi številna področja znanja, med drugim študija grafologije, reikija, tradicionalne kitajske medicine in energetske medicine. Po diplomi iz francoščine in sociologije kulture je nekaj časa delala v šolstvu, založništvu in kulturi. Ko se je njeno življenje radikalno spremenilo, se je s tremi otroki preselila v Tunizijo in se hitro vključila v tamkajšnje življenje. Tragičnemu dogodku, ki je zarezal v življenje družine, je sledila selitev v Atene. Težke preizkušnje krepijo njen pogum, ljubezen do življenja in ljudi. Kot certificirana doula dela s porodnicami in z majhnimi otroki. Poleg tega ves čas tudi prevaja, lektorira in piše. Napisala je zbirko pesmi za otroke Ko je Dan, ki je izšla v trojezični izdaji, in zbirko pisem svojemu sinu Ko je dan za pisma srca.
“Glasba je najčudovitejša umetnost in spomin na raj,“ je moto nocojšnjega gosta nočnega programa, ki bo v soju luči in čudovite glasbe. Klarinetist, organist, dirigent in skladatelj Marjan Grdadolnik ima za seboj zelo pestro ustvarjalno in poustvarjalno pot. Je ustanovitelj in umetniški vodja Simfoničnega orkestra Cantabile ter idejni vodja Poletnega glasbenega festivala Cantabile v Logatcu, ustanovitelj in umetniški vodja Mešanega pevskega zbora Adoramus, organist in vodja glasbene dejavnosti v domači župniji sv. Nikolaja v Logatcu, sodeloval je s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, orkestrom Slovenske vojske, švicarskim orkestrom Giovane, Evropskim študentskim orkestrom EMSO, Filharmonijo iz Budimpešte – in še bi lahko naštevali. Gostiteljici Luciji Grm bo v veliko čast, da bo akademika Marjana Grdadolnika lahko preizpraševala o njegovem izjemnem glasbenem poslanstvu. Ne preslišite – začetek novega dne bo ovit v glasbeno ubranost.
»Senzualni ples ni samo rekreacija, ampak potovanje v globino, da ženske prebudimo svojo ženstvenost, si dovolimo občutiti in začutiti vsa svoja čustva,« pravi Martina Vrhovnik, ki v Sloveniji vodi že dva plesna studia senzualnega plesa. A pot do prave ženske je dolga. Kakšno je bilo njeno večletno potovanje, da je spoznala sama sebe? Kakšna spoznanja tečajnicam prinaša ta vrsta plesa? Na pot senzualnega plesa se bo v družbi Martine Vrhovnik v Nočnem obisku podal Sandi Horvat.
Gospodinja pod krinko in Življenje v kovčkih - to bi bila lahko naslova napetih, pa tudi zabvanih romanov. Pa nista, tako svoje življenje opiše Tina Milostnik Valenčič, novinarka Primorskih novic in žena diplomata, ki trenutno skupaj z možem, namestnikom veleposlanika, živi v Črni Gori. Podgorica je njun začasni dom. Tino Milostnik Valenčič smo na nočni klepet povabili, ker nas zanima, kakšna je vloga žene diplomata, kako težko ali pa lahko je odložiti novinarsko pero, kako novinarske oči zaznavajo novo okolje in kako je domovina videti od daleč. Seveda nas zanima tudi, ali veljajo stereotipi o Črnogorcih. In ker vemo, da se naša sogovornica redno udeležuje raznih sprejemov, bomo vprašali tudi, kako se znajde na tem pisanem, diplomatskem parketu. Vsebino je pripravila Barbara Kampos De Stefani.
Ana Vipotnik je diplomirana rusistka in sociologinja kulture, ki se že vrsto let ukvarja z glasbo kot pevka in skladateljica. Je stalna članica zasedbe Fake Orchestra, skupine, ki spada med pionirje predelav slovenske ljudske pesmi v modernejše oblike, sodeluje pa tudi s številnimi drugimi glasbeniki in skupinami. Stalnica njenega ustvarjanja so tudi uglasbitve poezije. Od leta 2017 se ukvarja z zdravilno tehniko, ki pomaga pevcem in igralcem (MDH dihalna koordinacija). Več o njenem življenju, pevskih in terapevtskih izkušnjah – danes malo po polnoči z voditeljico Višnjo Fičor!
Na nočni obisk prihaja biolog dr. Franc Janžekovič, ki je nedavno izdal knjigo, v kateri nas podrobneje seznanja s pojmom »biodiverziteta«. Spomnili se bomo izjemnega likovnega ustvarjalca Janeza Vidica, letos je bila 100. obletnica njegovega rojstva. V drugem delu bomo dodali še arhivski posnetek koncerta zasedbe Toti big band z gosti, proti jutru pa se bomo spomnili še češkega pisatelja, satirika in novinarja Jaroslava Haška, ki je še na smrtni postelji narekoval zadnja poglavja svojega romana Dobri vojak Švejk, dela, ki je uvrščeno med 100 najpomembnejših knjig 20. stoletja. Voditelj bo Stane Kocutar.
V času, ko smo z vseh strani obdani z digitalno tehnologijo, včasih pozabljamo, da lahko iz navade uporaba digitalnih vsebin hitro postane odvisnost in zasvojenost. Zasvojenost z digitalnimi vsebinami je prisotna predvsem med navdušenci nad videoigrami. Kako prepoznati zasvojenost in kako ukrepati, če opazimo, da je z digitalnimi vsebinami zasvojen nekdo od bližnjih? Kdaj čezmerno igranje videoiger lahko postane zasvojenost? Na vsa ta in še mnoga druga vprašanja bo odgovarjal strokovni sodelavec in svetovalec pri Logoutu, centru pomoči za zdravljenje odvisnosti od interneta, Rok Gumzej, ki ga bo v Nočnem obisku gostil Sandi Horvat.
V noči na ponedeljek se bomo spet pogovarjali. Če boste čukci razpoloženi, voditeljico Mojco Blažej Cirej zanimajo vaše izkušnje z demenco, tem črnim oblakom prihodnosti. Kako se je odvijala pri vaših starših, prijateljih, partnerju. Kako se je začela in kaj ste naredili. Mogoče se najde celo kdo, ki je na tekočem z novimi dognanji in razvijanjem zdravil, ki bi demenco vsaj upočasnila, če se je že zdraviti ne da. Seveda pa so dobrodošli tudi pogovori kar tako, da razbijemo vroče nočne ure - in kot ponavadi kakšna šala. Pripravite svoj telefon in našpičite ušesa.
Neveljaven email naslov