Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z bo nami delila svoj pogled na svet, pogled skozi objektiv na različne kulture, ki jih spoznava na potovanjih po vsem svetu. Najraje raziskuje vzhodne dežele in ima kot ženska dostop tudi do v islamu zakritih svetov. Kaj je odkrila in razkrila s fotografijami, kakšne podobe še nosi s sabo? Prisluhnite pogovoru!
V nočnem programu smo se skupaj s 24-letno fotografinjo Katjo Bidovec, v spremstvu Arneja Hodaliča, odpravili na potovanje; iz Evrope do Indije preko Irana, Jemna in Turčije do Kenije in Etiopije, kjer sta fotografirala izginjajoča ljudstva ob reki Omo. Zadnja štiri leta so bila za našo gostjo začetek zanimivega potovanja, na katerem odkriva zanimive, pogosto skrite in zakrite svetove. Kakšen je njen subjektiven pogled skozi objektiv na svet, ki nas obkroža? Zakaj jo vznemirja islamski in hindujski svet? Kaj so ji razkrile ženske v Jemnu in Iranu in kakšna je njihova vloga v Indiji? Katja Bidovec, ki je tik pred koncem magistrskega študija komunikologije na Fakulteti za družbene vede, je, kot pravi, obsedena s fotografijo. Je njena ljubezen in življenje. In kakšno je to življenje? Vsekakor zelo zanimivo.
Za Katjo Bidovec sem prvič slišala prav na predstavitvi najnovejšega priročnika fotografije Arneja Hodaliča, ko je dal priložnost trem svojim zelo obetavnim učencem in med njimi je bila tudi Katja Bidovec. Njene takrat predstavljene fotografije so me očarale in prepričana sem, da bodo tudi vas, če si jih boste ogledali ob koncu tega zapisa. Po, sicer laični oceni, so res vrhunske. Je torej učenka že presegla mentorja? Arne Hodalič, njen mentor in vzornik je jasen:
“Ja, se bojim, da ja. To je vedno problem za mentorja in na nek način res tudi pohvala. Toda v nekem normalnem, razvitem svetu so stvari urejene drugače. Ko dosežeš določeno znanje in seveda starost, ga predaš naprej. In v tem uživaš. Tudi jaz uživam, toda pri nas je drugače. Predajamo znanje, ob tem pa smo postavljeni na trg z istimi mladimi ljudmi, z več energije in svežimi idejami. In na tem trgu moramo vsi preživeti. Tako s svojimi učenci tekmujemo za preživetje.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič, sicer urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, redni predavatelj na Visoki šoli za storitve in predavatelj na Fakulteti za družbene vede. Ob tem priznava, da je užitek delati z učenci, ki imajo veselje do dela, čeprav takšnih ni prav veliko. Drugače je pa prava nočna mora, dodaja, kajti za dobrega fotografa je nujno predvsem delo, veliko bolj kot naraven talent.
Fotografija je postala ljubezen in življenje
Katja Bidovec ima očitno veliko volje do dela in nadarjenost. V 2. letniku študija komunikologije je pri izbirnem predmetu fotografije odkrila svojo veliko ljubezen, ki je postala obsedenost. Fotografijo.
“Pred tem se nisem znala soočiti se z njo. Ko pa ti nekdo predstavi določene kriterije in ko prideš do točke in vidiš, da so vse fotografije, ki si jih posnel doslej, zelo slabe, je to točka preloma. Ali »padeš noter«, ali pa spoznaš, da to ni zate, saj zahteva kar nekaj časa.”
Katja Bidovec je imela od takrat že kar nekaj razstav, tudi v galeriji matične Fakultete za družbene vede, kjer zdaj pripravlja magisterij. Seveda bo povezan s fotografijo, tako kot je bila diplomska naloga, v kateri se je ukvarjala s percepcijo vojne fotografije pri slovenskih vojnih fotografih in raziskovala dokumentarno in reportažno fotografijo.
Od ulične do portretne fotografije
»Na bregovih ulic« je bil naslov njene razstave v Šenčurju leta 2012, kjer je predstavila svoje ulične fotografije. Gre za še eno njeno obsesijo. Uživa, ko na ulicah različnih mest po svetu išče grafično zanimivo motiviko, ko se ljudje sprehodijo v ravno v tistem pravem trenutku, ki ga ujame njeno fotografsko oko.
Jeseni 2012 se je skupaj s šestimi študenti medicine odpravila v Kenijo in z njimi preživela mesec dni, v kraju, kjer so imeli kliniko že 6 let, tako da so bili prebivalci vajeni zdravstvene oskrbe. Imela je izjemo priložnost, da jih je lahko opazovala v sami ambulanti in bila pretresena zaradi velika števila ljudi, okuženih z virusom HIV in obolelih za malarijo. Ta je tam običajna, tako ko je pri nas gripa, pravi:
“Videla sem dojenčke, stare nekaj mesecev, ki so jih že drugič, tretjič pripeljali zaradi malarije, pa bi to lahko zelo enostavno preprečili z mrežo proti komarjem. Malarija je tam res velik problem in čeprav država ob rojstvu vsakega otroka družini podari mrežo, je mame ne obesijo. To me je bolelo. Meni bi mama dala dve mreži in sama spala zunaj. Tam pa je to ravno obratno.”
Po vrnitvi iz Kenije je fotografije, ki jih je posnela, razstavila v mali galeriji UKC Ljubljana.
Moški in ženski pogled
Katja Bidovec je prepričana, da je življenje skozi objektiv ženske drugačno, kot ga lahko vidi moški. Prav to je očitno v islamskem in hindujskem svetu, ki ga jo še posebej vznemirja. V šali tako pojasni:
“Privlačijo me zakriti ženski svetovi, tudi zato, da jezim Arneja, ker tja ne more.”
Tako je obiskala Iran, Jemen, večkrat tudi Turčijo in seveda Indijo. Svet, ki ga vidiš na ulicah v Jemnu, kjer so ženske v celoti zakrite, tako da se vidijo zgolj oči in še te so včasih zastrte z mrežico, je povsem drugačen, pravi:
“Ko pa te spustijo zraven, kar z veseljem naredijo, ker niso vajene obiskov in jim je vsaka tujka nekaj novega in zanimivega, se odpre druge svet.”
Življenje je drugačno kot naše. In kot mnogokrat, obstajata tudi tu dve plati. Ženske imajo precej manj pravic kot na zahodu. O družbeno socialnih temah naj ne bi razpravljale, ali sploh imele mnenje, ugotavlja Katja Bidovec. Prikrajšane so za izobrazbo, zapostavljene, v zelo velikih težavah se znajdejo, če jih zapusti mož, ali postanejo vdove. Po drugi strani, pa to na nek način tudi izkoriščajo, saj se lahko izognejo različnim opravilom in delo naložijo moškemu spolu, tudi svojim sinovom, starim nekaj let.
Etiopija – fotomodeli iz doline reke Omo
Januarja sta se Katja in Arne odpravila oziroma vrnila na jugozahod Etiopije, ob reko Omo, da bi fotografirala tam živeča ljudstva, ki jim v kratkem grozi izumrtje. S seboj sta odnesla pravi fotografski studio, z lučmi in velikim črnim šotorom.
“Ko si prvič tam, težko doumeš, da ni fotografije brez plačila. Gre sicer za nekaj centov, toda brez njih posnetka ni. Rekla sva, prav, pojdiva še korak naprej in naredila iz njih fotomodele.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič enega od razlogov za odpravo. Drugi razlog pa je seveda etnološke narave. Tako kot je Edward Curtis konec 19. in v začetku 20. stoletja fotografiral ameriške Indijance in je danes to še edino, kar je ostalo za njimi, sta skušala tudi onadva ohraniti njihove podobe, pravi:
“Življenje gre zelo hitro naprej, zgodovina se spreminja in to. Danes se nam zdi normalno, da gremo tja in si pogledamo. Čez 10, 20 let tega zagotovo ne bo več. Gre za majhne skupine ljudi, ki jih čez nekaj let ne bo več. Gradijo jim jez, primanjkuje jim vode, jemljejo jim zemljo za plantaže bombaža, ki še dodatno povzročajo sušo,.. In ko jih ne bo več, se bomo vprašali, kakšni so pa sploh bili?”
Naloge so bile na odpravi porazdeljene. Arne Hodalič, ki je mojster svetlobe in luči je fotografiral, Katja Bidovec pa je iskala in izbrala fotomodele, kar sploh ni bilo enostavno. Zbrala se je namreč vsa vas, saj so bili pravo čudo, pravi Katja, toda vseh ne moreš fotografirati. Bil je pravi kaos. Tako je izbirala po občutku, tiste, ki so se ji zdeli najbolj fotogenični, najbolj zanimivi. Njena naloga je tudi postprodukcija, obdelava fotografij. Toda pravo delo se šele začenja. Sledi iskanje medijev, ki bi objavili zgodbo o fotomodelih iz doline reke Omo. Uredniki na National Geographicu v ZDA so bili nad fotografijami navdušeni, pravi Arne, toda ker so imel pred kratkim že objavili reportažo o teh ljudstvih, njihova politika vnovične objave ne dovoljuje. Bodo pa fotografije, nekaj si jih lahko ogledate tudi na naši spletni strani, objavljene na enem najprestižnejših fotografskih blogov na svetu, več zgodb o samem projektu, potovanju in snemanju ter seveda tudi fotografij najdete na arnehodalic.com.
Z veliko razstavo fotografij Katje Bidovec se bodo septembra v Celju začeli dnevi mladinske fotografije, ki jih pripravlja društva fotografov Svit. Prav zanima nas, kaj vse bo postavila na ogled.
Celoten pogovor, v katerem smo govorili tudi o Indiji, kamor se oba rada vračata, lahko poslušate s klikom nad njeno fotografijo, tu pa si lahko ogledate še nekaj njenih fotografij in fotografij modelov iz doline reke Omo.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Z bo nami delila svoj pogled na svet, pogled skozi objektiv na različne kulture, ki jih spoznava na potovanjih po vsem svetu. Najraje raziskuje vzhodne dežele in ima kot ženska dostop tudi do v islamu zakritih svetov. Kaj je odkrila in razkrila s fotografijami, kakšne podobe še nosi s sabo? Prisluhnite pogovoru!
V nočnem programu smo se skupaj s 24-letno fotografinjo Katjo Bidovec, v spremstvu Arneja Hodaliča, odpravili na potovanje; iz Evrope do Indije preko Irana, Jemna in Turčije do Kenije in Etiopije, kjer sta fotografirala izginjajoča ljudstva ob reki Omo. Zadnja štiri leta so bila za našo gostjo začetek zanimivega potovanja, na katerem odkriva zanimive, pogosto skrite in zakrite svetove. Kakšen je njen subjektiven pogled skozi objektiv na svet, ki nas obkroža? Zakaj jo vznemirja islamski in hindujski svet? Kaj so ji razkrile ženske v Jemnu in Iranu in kakšna je njihova vloga v Indiji? Katja Bidovec, ki je tik pred koncem magistrskega študija komunikologije na Fakulteti za družbene vede, je, kot pravi, obsedena s fotografijo. Je njena ljubezen in življenje. In kakšno je to življenje? Vsekakor zelo zanimivo.
Za Katjo Bidovec sem prvič slišala prav na predstavitvi najnovejšega priročnika fotografije Arneja Hodaliča, ko je dal priložnost trem svojim zelo obetavnim učencem in med njimi je bila tudi Katja Bidovec. Njene takrat predstavljene fotografije so me očarale in prepričana sem, da bodo tudi vas, če si jih boste ogledali ob koncu tega zapisa. Po, sicer laični oceni, so res vrhunske. Je torej učenka že presegla mentorja? Arne Hodalič, njen mentor in vzornik je jasen:
“Ja, se bojim, da ja. To je vedno problem za mentorja in na nek način res tudi pohvala. Toda v nekem normalnem, razvitem svetu so stvari urejene drugače. Ko dosežeš določeno znanje in seveda starost, ga predaš naprej. In v tem uživaš. Tudi jaz uživam, toda pri nas je drugače. Predajamo znanje, ob tem pa smo postavljeni na trg z istimi mladimi ljudmi, z več energije in svežimi idejami. In na tem trgu moramo vsi preživeti. Tako s svojimi učenci tekmujemo za preživetje.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič, sicer urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, redni predavatelj na Visoki šoli za storitve in predavatelj na Fakulteti za družbene vede. Ob tem priznava, da je užitek delati z učenci, ki imajo veselje do dela, čeprav takšnih ni prav veliko. Drugače je pa prava nočna mora, dodaja, kajti za dobrega fotografa je nujno predvsem delo, veliko bolj kot naraven talent.
Fotografija je postala ljubezen in življenje
Katja Bidovec ima očitno veliko volje do dela in nadarjenost. V 2. letniku študija komunikologije je pri izbirnem predmetu fotografije odkrila svojo veliko ljubezen, ki je postala obsedenost. Fotografijo.
“Pred tem se nisem znala soočiti se z njo. Ko pa ti nekdo predstavi določene kriterije in ko prideš do točke in vidiš, da so vse fotografije, ki si jih posnel doslej, zelo slabe, je to točka preloma. Ali »padeš noter«, ali pa spoznaš, da to ni zate, saj zahteva kar nekaj časa.”
Katja Bidovec je imela od takrat že kar nekaj razstav, tudi v galeriji matične Fakultete za družbene vede, kjer zdaj pripravlja magisterij. Seveda bo povezan s fotografijo, tako kot je bila diplomska naloga, v kateri se je ukvarjala s percepcijo vojne fotografije pri slovenskih vojnih fotografih in raziskovala dokumentarno in reportažno fotografijo.
Od ulične do portretne fotografije
»Na bregovih ulic« je bil naslov njene razstave v Šenčurju leta 2012, kjer je predstavila svoje ulične fotografije. Gre za še eno njeno obsesijo. Uživa, ko na ulicah različnih mest po svetu išče grafično zanimivo motiviko, ko se ljudje sprehodijo v ravno v tistem pravem trenutku, ki ga ujame njeno fotografsko oko.
Jeseni 2012 se je skupaj s šestimi študenti medicine odpravila v Kenijo in z njimi preživela mesec dni, v kraju, kjer so imeli kliniko že 6 let, tako da so bili prebivalci vajeni zdravstvene oskrbe. Imela je izjemo priložnost, da jih je lahko opazovala v sami ambulanti in bila pretresena zaradi velika števila ljudi, okuženih z virusom HIV in obolelih za malarijo. Ta je tam običajna, tako ko je pri nas gripa, pravi:
“Videla sem dojenčke, stare nekaj mesecev, ki so jih že drugič, tretjič pripeljali zaradi malarije, pa bi to lahko zelo enostavno preprečili z mrežo proti komarjem. Malarija je tam res velik problem in čeprav država ob rojstvu vsakega otroka družini podari mrežo, je mame ne obesijo. To me je bolelo. Meni bi mama dala dve mreži in sama spala zunaj. Tam pa je to ravno obratno.”
Po vrnitvi iz Kenije je fotografije, ki jih je posnela, razstavila v mali galeriji UKC Ljubljana.
Moški in ženski pogled
Katja Bidovec je prepričana, da je življenje skozi objektiv ženske drugačno, kot ga lahko vidi moški. Prav to je očitno v islamskem in hindujskem svetu, ki ga jo še posebej vznemirja. V šali tako pojasni:
“Privlačijo me zakriti ženski svetovi, tudi zato, da jezim Arneja, ker tja ne more.”
Tako je obiskala Iran, Jemen, večkrat tudi Turčijo in seveda Indijo. Svet, ki ga vidiš na ulicah v Jemnu, kjer so ženske v celoti zakrite, tako da se vidijo zgolj oči in še te so včasih zastrte z mrežico, je povsem drugačen, pravi:
“Ko pa te spustijo zraven, kar z veseljem naredijo, ker niso vajene obiskov in jim je vsaka tujka nekaj novega in zanimivega, se odpre druge svet.”
Življenje je drugačno kot naše. In kot mnogokrat, obstajata tudi tu dve plati. Ženske imajo precej manj pravic kot na zahodu. O družbeno socialnih temah naj ne bi razpravljale, ali sploh imele mnenje, ugotavlja Katja Bidovec. Prikrajšane so za izobrazbo, zapostavljene, v zelo velikih težavah se znajdejo, če jih zapusti mož, ali postanejo vdove. Po drugi strani, pa to na nek način tudi izkoriščajo, saj se lahko izognejo različnim opravilom in delo naložijo moškemu spolu, tudi svojim sinovom, starim nekaj let.
Etiopija – fotomodeli iz doline reke Omo
Januarja sta se Katja in Arne odpravila oziroma vrnila na jugozahod Etiopije, ob reko Omo, da bi fotografirala tam živeča ljudstva, ki jim v kratkem grozi izumrtje. S seboj sta odnesla pravi fotografski studio, z lučmi in velikim črnim šotorom.
“Ko si prvič tam, težko doumeš, da ni fotografije brez plačila. Gre sicer za nekaj centov, toda brez njih posnetka ni. Rekla sva, prav, pojdiva še korak naprej in naredila iz njih fotomodele.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič enega od razlogov za odpravo. Drugi razlog pa je seveda etnološke narave. Tako kot je Edward Curtis konec 19. in v začetku 20. stoletja fotografiral ameriške Indijance in je danes to še edino, kar je ostalo za njimi, sta skušala tudi onadva ohraniti njihove podobe, pravi:
“Življenje gre zelo hitro naprej, zgodovina se spreminja in to. Danes se nam zdi normalno, da gremo tja in si pogledamo. Čez 10, 20 let tega zagotovo ne bo več. Gre za majhne skupine ljudi, ki jih čez nekaj let ne bo več. Gradijo jim jez, primanjkuje jim vode, jemljejo jim zemljo za plantaže bombaža, ki še dodatno povzročajo sušo,.. In ko jih ne bo več, se bomo vprašali, kakšni so pa sploh bili?”
Naloge so bile na odpravi porazdeljene. Arne Hodalič, ki je mojster svetlobe in luči je fotografiral, Katja Bidovec pa je iskala in izbrala fotomodele, kar sploh ni bilo enostavno. Zbrala se je namreč vsa vas, saj so bili pravo čudo, pravi Katja, toda vseh ne moreš fotografirati. Bil je pravi kaos. Tako je izbirala po občutku, tiste, ki so se ji zdeli najbolj fotogenični, najbolj zanimivi. Njena naloga je tudi postprodukcija, obdelava fotografij. Toda pravo delo se šele začenja. Sledi iskanje medijev, ki bi objavili zgodbo o fotomodelih iz doline reke Omo. Uredniki na National Geographicu v ZDA so bili nad fotografijami navdušeni, pravi Arne, toda ker so imel pred kratkim že objavili reportažo o teh ljudstvih, njihova politika vnovične objave ne dovoljuje. Bodo pa fotografije, nekaj si jih lahko ogledate tudi na naši spletni strani, objavljene na enem najprestižnejših fotografskih blogov na svetu, več zgodb o samem projektu, potovanju in snemanju ter seveda tudi fotografij najdete na arnehodalic.com.
Z veliko razstavo fotografij Katje Bidovec se bodo septembra v Celju začeli dnevi mladinske fotografije, ki jih pripravlja društva fotografov Svit. Prav zanima nas, kaj vse bo postavila na ogled.
Celoten pogovor, v katerem smo govorili tudi o Indiji, kamor se oba rada vračata, lahko poslušate s klikom nad njeno fotografijo, tu pa si lahko ogledate še nekaj njenih fotografij in fotografij modelov iz doline reke Omo.
Tokratna Noč šansonov bo v znamenju šaljivih, parodičnoh, satiričnih, celo posmehljivih šansonov dvajsetih let 20. stoletja. Začeli bomo v družbi pevca, ki so ga poznali kot Dreana, večino časa pa bomo poslušali Georgiusa, čigar opus je pravo razpiranje vseh mogočih odtenkov posmehljivosti in družbenega dogajanja, pa tudi značajskih lastnosti, ob katere se umetnik lahko obregne. K poslušanju vas vabi Miha Zor.
V ponedeljek se začne Borštnikovo srečanje, osrednji slovenski gledališki festival, ki že skoraj 60 let bogati slovenski gledališki prostor. Po polnoči se bomo spomnili pogovora z mariborsko igralko Lino Akif, ki je nedavno gostovala pri nas; sicer živi in dela v prestolnici. Z lanskega Borštnikovega srečanja je odnesla nagrado za najboljšo mlado igralko. Spregovorila je o svojih odrskih začetkih, o rasno profiliranih vlogah, oblikah izključevanja, ki jih je bila deležna, in o želji po večji raznolikosti v slovenskem gledališču. Vabljeni k poslušanju.
Narcizem ali narcisizem? Slovar pravi, da gre za sopomenki. Ni torej pomembno, katero različico uporabljamo, marveč kdaj in kako. Kaj beseda pomeni, vemo, ali vsaj mislimo, da vemo. O narcisoidnosti se namreč veliko piše in govori, marsikdaj beseda zleti z jezika brez premisleka, tudi po krivici. Zdrav narcizem omogoča prilagodljiv način uravnavanja samopodobe, patološki narcizem pa je nenehno dviganje samopodobe z iskanjem zunanjega odobravanja in priznanja. 1. junij je svetovni dan ozaveščanja o narcistični zlorabi. Kako jo prepoznati in kako se pred njo zavarovati? Tudi o tem v nočnem pogovoru z Luko Agrežem, psihoterapevtom in strastnim raziskovalcem vseh plati življenja. Najbolj ga zanima psihodinamika človeškega delovanja, zato se je poglobil v različne pristope psihoterapije in specializiral psihodinamsko psihoterapijo. Deluje v samostojni praksi, a tudi v društvu Projekt Človek, kjer spremlja osebe z izkušnjo zasvojenosti in njihove družine; v projektu OMRA pa predava o različnih temah s področja duševnega zdravja. Luka Agreža je pred mikrofon povabila Nada Vodušek.
V nocojšnjem Nočnem obisku bomo spoznali mlado pesnico Vesno Liponik. Njena prva pesniška zbirka Roko razje je izšla leta 2019 pri založbi Škuc-Lambda in bila nominirana za kritiško sito, Veronikino nagrado, nagrado za najboljši literarni prvenec Slovenskega knjižnega sejma ter uvrščena v izbor 10 Books from Slovenia: Literary Critic`s Choice 2020. Njena druga knjiga bo izšla leta 2023 pri isti založbi. Z Vesno Liponik se bo pogovarjala Višnja Fičor.
Med prelistavanjem Delove Sobotne priloge je našo pozornost vzbudil intervju Vesne Milek z igralko Manco Dorrer. Igralkine besede so aktualne tudi danes. »Mislim, da je pomembno, da si odprt, ranljiv za stvari, ki jih raziskuješ, sicer raziskovanje ni možno. Gre za raziskovanje resnice. In iz te rane po mojem lahko naredimo čudež, jo uporabimo sebi v prid, daje nam moč, da vidimo stvari drugače in pomagamo drugim.« Že sam citat izpred dobrega leta dni nam lahko veliko pove, kako razmišlja Manca Dorrer. Še več o sebi in svojem delu pa nam bo igralka in pedagoginja povedala v Nočnem obisku. Na klepet jo je povabil Iztok Konc.
Ko se ob petkih opolnoči prižge Radio Koper, zadiši po morju. S Krasa do morja ni daleč, tako da bo tudi nočni gost urednik in novinar Stane Sušnik lahko točen. Človeka mnogoterih potez, Staneta Sušnika , je na večerni pogovor povabila Loredana Vergan, ki bo vaša nočna gostiteljica.
Vse v vesolju ima ritem. Vse pleše. Tudi vlaki. Pravzaprav železnice – predvsem samo slovenske železnice. No, v bistvu člani plesne skupine, ki že od vsega začetka delujejo pod okriljem slovenskih železnic. Gre seveda za Folklorno skupino Tine Rožanc, ki je ena najstarejših in največjih folklornih skupin v Sloveniji. O njeni zgodovini, repertoarju nekoč in danes, in predvsem aktualnih dogodkih nocoj po polnoči. Gosta Lucije Grm bosta Klemen Bojanovič, umetniški vodja Rožanske muzike in Gašper Toman, umetniški vodja članske folklorne skupine.
Gostja po polnoči bo Helena Pauko, magistrica odnosov med ljudmi in živalmi. Sama se raje opiše kot mačja vedenjska terapevtka ali strokovnjakinja na področju vedenja živali. Kmalu bo zaživela njena mačja svetovalnica Tolmačka, kjer bo pomagala skrbnikom pri pogostih vedenjskih težavah njihovih ljubljenčkov. V nadaljevanju noči bomo spoznali mednarodni projekt Branje ne pozna meja, slišali zanimiv pogovor z vitalno stoletnico Danico Mihelič in prisluhnili koncertu škotskega kvarteta Travis.
Andrej in Janja Brečko sta navadna in preprosta človeka, ki živita najbolj možno povezano z naravo in bi »rada samo živela«. Naslednje leto bo 10 let, odkar sta ustanovila Društvo za zdravo življenje, okolje in samooskrbo Nova zemlja. V njunem domu na Mihovici pri Šentjerneju je posajeno nešteto dreves. Vse bolj samooskrbno »rodovno« posest, ki je bila nekoč precej močvirnata, danes pa izredno rodovitna zaradi načina marljive oskrbe, obdaja potoček, na njej se sprehajajo koklje in piščančki, ki jedo žito iz sosednje kmetije. Lično urejen ogromen vrt je že zdaj poln domačih dobrot, energetski krog poln jagodičja. Imajo tudi srčno točko, na kateri bujno cveti vrtnica, ki na nas deluje blagodejno. Vse, kar pri njih opazite, je v večini narejenega iz recikliranih materialov. »Srce me boli, ko vidim, kaj vse ljudje zavržejo« umirjeno in zamišljeno pove Andrej. Če bi se svet ustavil, bi njihov tekel naprej. Imajo svojo vodo, svojo elektriko in svojo rastlinsko čistilno napravo. Čudovita slamnata hiša je narejena iz popolnoma naravnih materialov, je prelepa na pogled in nudi najvišje udobje bivanja. »Če bi se kdaj zrušila, bi jo lahko samo kompostiral, tam, kjer je« še pove Andrej. S svojim programom želita ustvariti in prikazati prototip novega načina bivanja, ki je prijazen človeku in naravi. Vsem izumom in sodobni tehnologiji navkljub je človek vedno bolj nezadovoljen in pod stresom, si izmišlja vse možne načine, da bi zapolnil praznino, ki si jo je ustvarili tudi zaradi odmika od narave. Brečkovi so edina družina pri nas, ki živijo tako osupljivo v sožitju z naravo, nikakor skromno, temveč polnovredno, z globokim smislom, ki napoveduje prihodnost in mnogim še kar predstavlja veliko neznanko. Voditeljica je bila Vesna Topolovec.
Oba ljubita glasbo. Ona poje in piše poezijo, on piše glasbo in je mojster za ozvočenje. Ona je slepa, on slaboviden. Mirjana in Milan Šernek sta se spoznala v službi, si ustvarila topel dom in družino, zdaj pa s svojo glasbo in z njeno poezijo na glasbeno-literarnih večerih ozaveščata javnost o slepih in slabovidnih ter širita zavedanje, da je svetloba življenja močnejša od teme. Zakonca Šernek prideta na Nočni obisk k Andreji Čokl po polnoči.
Zunanji svet s podaljšano dnevno svetlobo postaja prijaznejši. Kar nekako bolj dobrovoljni smo. Vse okoli nas cveti in božansko diši. Ampak noč je pa še vedno tiha in temna. Če v njej pogrešate druženje, vas na nočni obisk vabi Mojca Blažej Cirej. Izbrala je tudi že temo: ločitev. Zakaj, posamezni grdi in lepi primeri, koliko to pretrese človeka - končno je le neke vrste poraz v življenju, kakšne primere vse poznate. Ste tudi sami v tej druščini? Pokličite ali poslušajte pet minut po polnoči.
Na nočni obisk v prvi uri pride predsednik Jamarskega društva Sežana, Jordan Guštin. Sežanskim jamarjem se je pridružil leta 1983, leta 1990 je bil izvoljen za predsednika društva in to funkcijo z izjemno zavzetostjo opravlja še danes. Zaradi delovnih vrlin in predanosti jamarstvu mu je Jamarska zveza Slovenije za izjemne dosežke podelila najvišje priznanje, zlati znak. Jordan Guštin je tudi prejemnik bronaste medalje Slovenske vojske, zahvale Generalštaba Slovenske vojske ter priznanja Zveze slovenskih častnikov. Povabili vas bomo tudi na krov ledolomilca, vam predstavili mladega glasbenega talenta 18-letnega Marka Čadeža Mačkića iz Nove Gorice in proslavili 80 let pesnika in prevajalca Marka Kravosa. Z vami bo Vesna Potočar Godnič.
Na nočni obisk na Prvem, nekaj minut po polnoči, pride Gorenjec iz Stražišča pri Kranju. Je avtor skoraj ponarodele pesmi (zmagovalke Slovenske popevke leta 1998) z naslovom Za prijatelje. Ob njegovem Martinovem lulčku so odraščale generacije. Pravnik po stroki je sodniško haljo zamenjal za kitaro in note ter kot bradat mladenič začel zbirati Ideje izpod odeje. Z odprtjem razstave ob 70. rojstnem dnevu odpira novo poglavje v večdesetletni glasbeni karieri. Z izbranimi kantavtorskimi pesmimi, ki jih še ne poznamo, in s pripovedjo o sedemdesetem osebnem jubileju, po prejemu naziva ime tedna na Valu 202 ter prejemu zlate piščali bo minute nočnega programa na Prvem zapolnil Andrej Šifrer. Z njim se bo v pogovor zapletel voditelj Andrej Hofer.
Na nočni klepet smo povabili Žalčanko Majo Horvat, pisateljico različnih žanrov, založnico, novinarko, piarovka in magistrico turizma, ki rada tudi potuje, Pred kratkim je obiskala Wales. Torej več kot dovolj tem, da prisluhnete zanimivemu nočnemu pogovoru malo po polnoči, ki ga pripravlja Robert Zajšek.
Ples je kompleksen preplet raziskovanja in spomina, dotika in odmika, znanja in improvizacije. Ples je v odnosu z lastnim telesom, z drugimi telesi, s prostorom. Njegov jezik lahko pripleše tudi v naše vsakodnevno doživljanje sebe in drugih, v ustvarjanje odnosov skupnosti. Dejan Srhoj prek plesnih improvizacij, deljenja praks in izobraževanja razvija koreografskea načela, ki se prelivajo tudi v skupnost. Raznolikost konceptov in akterjev je lahko dobra osnova sodelovanja in ustvarjanja na produkcijskem, kuratorskem, pedagoškem in umetniškem koreografskem področju. Sam to imenuje kompozicije razlik. Ukvarja se tudi s pedagoškim delom in vodi improvizacijsko delavnico Trening kompozicije razlik. V otroštvu in mladosti predan študent baleta, v letih od 1998 do 2001 baletni solist v ljubljanski Operi, je od leta 2001 neodvisni umetnik, soustanovitelj in aktivni član regionalne mreže Nomad Dance Academy. Sodeluje s številnimi koreografi, režiserji, glasbeniki. Soustvarja nove oblike plesne skupnosti. Na nočni obisk ga je povabila Nada Vodušek.
Vesna Markoč se je rodila z okvarjenim vidom in to je zaznamovalo njeno življenje. Ni pa spremenilo njene poti – kljub vsem omejitvam počne vse tisto, kar ima rada in kar njeno življenje dela prijetno: slika, hodi v naravo in trenutno se pripravlja na obisk naše najvišje gore. O svoji poti in stranpoteh bo pripovedovala poslušalkam in poslušalcem v noči na ponedeljek. Z njo se bo pogovarjal voditelj Jure K. Čokl.
Kresna noč je naslov novega slovenskega muzikala, ki bo premiero doživel 16. maja v Cankarjevem domu v Ljubljani. Libreto zanj je napisala Jera Ivanc, klasična filologinja, pisateljica in prevajalka, ki kot dramaturginja ali lektorica za antične jezike redno sodeluje v slovenski gledališki produkciji. Več o novem družinskem muzikalu ter o temah, ki jo navdihujejo pri njenem ustvarjanju, bo pripovedovala v nedeljski noči v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma.
Nočni program z valov Radia Koper prinaša tokrat na valove Radia Slovenija pogovor z ambasadorko mladih zamejskih Slovencev v Italiji, Heleno Lupinc iz Šempolaja. Diplomirala je na Nizozemskem, na temo: »Narodni dom, glas tržaških skupnosti« in je na podiplomskem študiju v Benetkah. Druga ura noči bo v znamenju obiska članov »Radijskega kluba Gremo plesat Radia Koper« v Kostelu, kjer smo uživali v deželi ob Kolpi in se seznanili z obilico zanimive etnologije in njihove domače glasbe. Do jutra boste slišali tudi oddaji Morje in mi ter Primorski kraji in ljudje. Vsebini oddaj sta tako zanimivi, da se vam splača ostati v naši družbi. V imenu Radia Koper bosta tokrat z vami Smilja Baranja in Armando Šturman.
Evi, Evica, Evita, Evelin, Evelina, Evelinda, Evka, Evika, Evelyn, Hava. Ime Eva izhaja prek latinskega Eva in grškega Éua iz hebrejskega imena Havvah. To razlagajo kot »mati živeč« in povezujejo z besedami hajjah »živeti«, havva »življenje, telo« in haiia »živa, živahna«. Eva je po Genezi v Stari zavezi Adamova družica in tudi po islamski veri je Hava ime prve ženske na svetu. Zgodovino so zaznamovale Evita Peron in Eva Braun, filmski svet Eva Bergman in Eva Pigford, Radio Slovenija Eva Longyka Marušič, slovensko glasbeno sceno pa Eva Sršen, Eva Černe in Eva Boto. In tudi »K'r ena Eva«. To »K'r eno Evo« je v goste nočnega povabila Lucija Grm in slišali boste, da tudi ta K'r ena Eva že dobro bogati slovensko glasbeno sceno.
Njegovo najznamenitejše delo je roman Alamut. Preveden v številne jezike že dolgo potuje po vsem svetu in buri domišljijo bralcev. Francoski prevod je v hipu postal uspešnica, prva naklada je bila razprodana v nekaj mesecih, v Španiji je bilo prvih deset tisoč izvodov razprodanih še pred uradno predstavitvijo knjige. Svet je Bartola sprejel z odprtimi rokami, doma pa so bili številni do njegovega pisanja zadržani. Kritiki in esejisti so se dolgo ukvarjali z moralno presojo filozofskih temeljev njegovih del, z vprašanjem Bartolovega nihilizma in malo ali nič z literarno vrednostjo napisanega. In če je Alamut pozneje vendarle dosegel zasluženo priznanje tudi doma, so njegove zgodbe, ki jih sam poimenuje "zbirka literarnih sestavkov" in so zbrane v knjigi Al Araf, ostale v senci. Letos mineva 120 let od Bartolovega rojstva in v nočnem programu lahko prisluhnete nekaterim njegovim zgodbam. Izbrala jih je Nada Vodušek.
Neveljaven email naslov