Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z bo nami delila svoj pogled na svet, pogled skozi objektiv na različne kulture, ki jih spoznava na potovanjih po vsem svetu. Najraje raziskuje vzhodne dežele in ima kot ženska dostop tudi do v islamu zakritih svetov. Kaj je odkrila in razkrila s fotografijami, kakšne podobe še nosi s sabo? Prisluhnite pogovoru!
V nočnem programu smo se skupaj s 24-letno fotografinjo Katjo Bidovec, v spremstvu Arneja Hodaliča, odpravili na potovanje; iz Evrope do Indije preko Irana, Jemna in Turčije do Kenije in Etiopije, kjer sta fotografirala izginjajoča ljudstva ob reki Omo. Zadnja štiri leta so bila za našo gostjo začetek zanimivega potovanja, na katerem odkriva zanimive, pogosto skrite in zakrite svetove. Kakšen je njen subjektiven pogled skozi objektiv na svet, ki nas obkroža? Zakaj jo vznemirja islamski in hindujski svet? Kaj so ji razkrile ženske v Jemnu in Iranu in kakšna je njihova vloga v Indiji? Katja Bidovec, ki je tik pred koncem magistrskega študija komunikologije na Fakulteti za družbene vede, je, kot pravi, obsedena s fotografijo. Je njena ljubezen in življenje. In kakšno je to življenje? Vsekakor zelo zanimivo.
Za Katjo Bidovec sem prvič slišala prav na predstavitvi najnovejšega priročnika fotografije Arneja Hodaliča, ko je dal priložnost trem svojim zelo obetavnim učencem in med njimi je bila tudi Katja Bidovec. Njene takrat predstavljene fotografije so me očarale in prepričana sem, da bodo tudi vas, če si jih boste ogledali ob koncu tega zapisa. Po, sicer laični oceni, so res vrhunske. Je torej učenka že presegla mentorja? Arne Hodalič, njen mentor in vzornik je jasen:
“Ja, se bojim, da ja. To je vedno problem za mentorja in na nek način res tudi pohvala. Toda v nekem normalnem, razvitem svetu so stvari urejene drugače. Ko dosežeš določeno znanje in seveda starost, ga predaš naprej. In v tem uživaš. Tudi jaz uživam, toda pri nas je drugače. Predajamo znanje, ob tem pa smo postavljeni na trg z istimi mladimi ljudmi, z več energije in svežimi idejami. In na tem trgu moramo vsi preživeti. Tako s svojimi učenci tekmujemo za preživetje.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič, sicer urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, redni predavatelj na Visoki šoli za storitve in predavatelj na Fakulteti za družbene vede. Ob tem priznava, da je užitek delati z učenci, ki imajo veselje do dela, čeprav takšnih ni prav veliko. Drugače je pa prava nočna mora, dodaja, kajti za dobrega fotografa je nujno predvsem delo, veliko bolj kot naraven talent.
Fotografija je postala ljubezen in življenje
Katja Bidovec ima očitno veliko volje do dela in nadarjenost. V 2. letniku študija komunikologije je pri izbirnem predmetu fotografije odkrila svojo veliko ljubezen, ki je postala obsedenost. Fotografijo.
“Pred tem se nisem znala soočiti se z njo. Ko pa ti nekdo predstavi določene kriterije in ko prideš do točke in vidiš, da so vse fotografije, ki si jih posnel doslej, zelo slabe, je to točka preloma. Ali »padeš noter«, ali pa spoznaš, da to ni zate, saj zahteva kar nekaj časa.”
Katja Bidovec je imela od takrat že kar nekaj razstav, tudi v galeriji matične Fakultete za družbene vede, kjer zdaj pripravlja magisterij. Seveda bo povezan s fotografijo, tako kot je bila diplomska naloga, v kateri se je ukvarjala s percepcijo vojne fotografije pri slovenskih vojnih fotografih in raziskovala dokumentarno in reportažno fotografijo.
Od ulične do portretne fotografije
»Na bregovih ulic« je bil naslov njene razstave v Šenčurju leta 2012, kjer je predstavila svoje ulične fotografije. Gre za še eno njeno obsesijo. Uživa, ko na ulicah različnih mest po svetu išče grafično zanimivo motiviko, ko se ljudje sprehodijo v ravno v tistem pravem trenutku, ki ga ujame njeno fotografsko oko.
Jeseni 2012 se je skupaj s šestimi študenti medicine odpravila v Kenijo in z njimi preživela mesec dni, v kraju, kjer so imeli kliniko že 6 let, tako da so bili prebivalci vajeni zdravstvene oskrbe. Imela je izjemo priložnost, da jih je lahko opazovala v sami ambulanti in bila pretresena zaradi velika števila ljudi, okuženih z virusom HIV in obolelih za malarijo. Ta je tam običajna, tako ko je pri nas gripa, pravi:
“Videla sem dojenčke, stare nekaj mesecev, ki so jih že drugič, tretjič pripeljali zaradi malarije, pa bi to lahko zelo enostavno preprečili z mrežo proti komarjem. Malarija je tam res velik problem in čeprav država ob rojstvu vsakega otroka družini podari mrežo, je mame ne obesijo. To me je bolelo. Meni bi mama dala dve mreži in sama spala zunaj. Tam pa je to ravno obratno.”
Po vrnitvi iz Kenije je fotografije, ki jih je posnela, razstavila v mali galeriji UKC Ljubljana.
Moški in ženski pogled
Katja Bidovec je prepričana, da je življenje skozi objektiv ženske drugačno, kot ga lahko vidi moški. Prav to je očitno v islamskem in hindujskem svetu, ki ga jo še posebej vznemirja. V šali tako pojasni:
“Privlačijo me zakriti ženski svetovi, tudi zato, da jezim Arneja, ker tja ne more.”
Tako je obiskala Iran, Jemen, večkrat tudi Turčijo in seveda Indijo. Svet, ki ga vidiš na ulicah v Jemnu, kjer so ženske v celoti zakrite, tako da se vidijo zgolj oči in še te so včasih zastrte z mrežico, je povsem drugačen, pravi:
“Ko pa te spustijo zraven, kar z veseljem naredijo, ker niso vajene obiskov in jim je vsaka tujka nekaj novega in zanimivega, se odpre druge svet.”
Življenje je drugačno kot naše. In kot mnogokrat, obstajata tudi tu dve plati. Ženske imajo precej manj pravic kot na zahodu. O družbeno socialnih temah naj ne bi razpravljale, ali sploh imele mnenje, ugotavlja Katja Bidovec. Prikrajšane so za izobrazbo, zapostavljene, v zelo velikih težavah se znajdejo, če jih zapusti mož, ali postanejo vdove. Po drugi strani, pa to na nek način tudi izkoriščajo, saj se lahko izognejo različnim opravilom in delo naložijo moškemu spolu, tudi svojim sinovom, starim nekaj let.
Etiopija – fotomodeli iz doline reke Omo
Januarja sta se Katja in Arne odpravila oziroma vrnila na jugozahod Etiopije, ob reko Omo, da bi fotografirala tam živeča ljudstva, ki jim v kratkem grozi izumrtje. S seboj sta odnesla pravi fotografski studio, z lučmi in velikim črnim šotorom.
“Ko si prvič tam, težko doumeš, da ni fotografije brez plačila. Gre sicer za nekaj centov, toda brez njih posnetka ni. Rekla sva, prav, pojdiva še korak naprej in naredila iz njih fotomodele.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič enega od razlogov za odpravo. Drugi razlog pa je seveda etnološke narave. Tako kot je Edward Curtis konec 19. in v začetku 20. stoletja fotografiral ameriške Indijance in je danes to še edino, kar je ostalo za njimi, sta skušala tudi onadva ohraniti njihove podobe, pravi:
“Življenje gre zelo hitro naprej, zgodovina se spreminja in to. Danes se nam zdi normalno, da gremo tja in si pogledamo. Čez 10, 20 let tega zagotovo ne bo več. Gre za majhne skupine ljudi, ki jih čez nekaj let ne bo več. Gradijo jim jez, primanjkuje jim vode, jemljejo jim zemljo za plantaže bombaža, ki še dodatno povzročajo sušo,.. In ko jih ne bo več, se bomo vprašali, kakšni so pa sploh bili?”
Naloge so bile na odpravi porazdeljene. Arne Hodalič, ki je mojster svetlobe in luči je fotografiral, Katja Bidovec pa je iskala in izbrala fotomodele, kar sploh ni bilo enostavno. Zbrala se je namreč vsa vas, saj so bili pravo čudo, pravi Katja, toda vseh ne moreš fotografirati. Bil je pravi kaos. Tako je izbirala po občutku, tiste, ki so se ji zdeli najbolj fotogenični, najbolj zanimivi. Njena naloga je tudi postprodukcija, obdelava fotografij. Toda pravo delo se šele začenja. Sledi iskanje medijev, ki bi objavili zgodbo o fotomodelih iz doline reke Omo. Uredniki na National Geographicu v ZDA so bili nad fotografijami navdušeni, pravi Arne, toda ker so imel pred kratkim že objavili reportažo o teh ljudstvih, njihova politika vnovične objave ne dovoljuje. Bodo pa fotografije, nekaj si jih lahko ogledate tudi na naši spletni strani, objavljene na enem najprestižnejših fotografskih blogov na svetu, več zgodb o samem projektu, potovanju in snemanju ter seveda tudi fotografij najdete na arnehodalic.com.
Z veliko razstavo fotografij Katje Bidovec se bodo septembra v Celju začeli dnevi mladinske fotografije, ki jih pripravlja društva fotografov Svit. Prav zanima nas, kaj vse bo postavila na ogled.
Celoten pogovor, v katerem smo govorili tudi o Indiji, kamor se oba rada vračata, lahko poslušate s klikom nad njeno fotografijo, tu pa si lahko ogledate še nekaj njenih fotografij in fotografij modelov iz doline reke Omo.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Z bo nami delila svoj pogled na svet, pogled skozi objektiv na različne kulture, ki jih spoznava na potovanjih po vsem svetu. Najraje raziskuje vzhodne dežele in ima kot ženska dostop tudi do v islamu zakritih svetov. Kaj je odkrila in razkrila s fotografijami, kakšne podobe še nosi s sabo? Prisluhnite pogovoru!
V nočnem programu smo se skupaj s 24-letno fotografinjo Katjo Bidovec, v spremstvu Arneja Hodaliča, odpravili na potovanje; iz Evrope do Indije preko Irana, Jemna in Turčije do Kenije in Etiopije, kjer sta fotografirala izginjajoča ljudstva ob reki Omo. Zadnja štiri leta so bila za našo gostjo začetek zanimivega potovanja, na katerem odkriva zanimive, pogosto skrite in zakrite svetove. Kakšen je njen subjektiven pogled skozi objektiv na svet, ki nas obkroža? Zakaj jo vznemirja islamski in hindujski svet? Kaj so ji razkrile ženske v Jemnu in Iranu in kakšna je njihova vloga v Indiji? Katja Bidovec, ki je tik pred koncem magistrskega študija komunikologije na Fakulteti za družbene vede, je, kot pravi, obsedena s fotografijo. Je njena ljubezen in življenje. In kakšno je to življenje? Vsekakor zelo zanimivo.
Za Katjo Bidovec sem prvič slišala prav na predstavitvi najnovejšega priročnika fotografije Arneja Hodaliča, ko je dal priložnost trem svojim zelo obetavnim učencem in med njimi je bila tudi Katja Bidovec. Njene takrat predstavljene fotografije so me očarale in prepričana sem, da bodo tudi vas, če si jih boste ogledali ob koncu tega zapisa. Po, sicer laični oceni, so res vrhunske. Je torej učenka že presegla mentorja? Arne Hodalič, njen mentor in vzornik je jasen:
“Ja, se bojim, da ja. To je vedno problem za mentorja in na nek način res tudi pohvala. Toda v nekem normalnem, razvitem svetu so stvari urejene drugače. Ko dosežeš določeno znanje in seveda starost, ga predaš naprej. In v tem uživaš. Tudi jaz uživam, toda pri nas je drugače. Predajamo znanje, ob tem pa smo postavljeni na trg z istimi mladimi ljudmi, z več energije in svežimi idejami. In na tem trgu moramo vsi preživeti. Tako s svojimi učenci tekmujemo za preživetje.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič, sicer urednik fotografije pri National Geographic Slovenija, redni predavatelj na Visoki šoli za storitve in predavatelj na Fakulteti za družbene vede. Ob tem priznava, da je užitek delati z učenci, ki imajo veselje do dela, čeprav takšnih ni prav veliko. Drugače je pa prava nočna mora, dodaja, kajti za dobrega fotografa je nujno predvsem delo, veliko bolj kot naraven talent.
Fotografija je postala ljubezen in življenje
Katja Bidovec ima očitno veliko volje do dela in nadarjenost. V 2. letniku študija komunikologije je pri izbirnem predmetu fotografije odkrila svojo veliko ljubezen, ki je postala obsedenost. Fotografijo.
“Pred tem se nisem znala soočiti se z njo. Ko pa ti nekdo predstavi določene kriterije in ko prideš do točke in vidiš, da so vse fotografije, ki si jih posnel doslej, zelo slabe, je to točka preloma. Ali »padeš noter«, ali pa spoznaš, da to ni zate, saj zahteva kar nekaj časa.”
Katja Bidovec je imela od takrat že kar nekaj razstav, tudi v galeriji matične Fakultete za družbene vede, kjer zdaj pripravlja magisterij. Seveda bo povezan s fotografijo, tako kot je bila diplomska naloga, v kateri se je ukvarjala s percepcijo vojne fotografije pri slovenskih vojnih fotografih in raziskovala dokumentarno in reportažno fotografijo.
Od ulične do portretne fotografije
»Na bregovih ulic« je bil naslov njene razstave v Šenčurju leta 2012, kjer je predstavila svoje ulične fotografije. Gre za še eno njeno obsesijo. Uživa, ko na ulicah različnih mest po svetu išče grafično zanimivo motiviko, ko se ljudje sprehodijo v ravno v tistem pravem trenutku, ki ga ujame njeno fotografsko oko.
Jeseni 2012 se je skupaj s šestimi študenti medicine odpravila v Kenijo in z njimi preživela mesec dni, v kraju, kjer so imeli kliniko že 6 let, tako da so bili prebivalci vajeni zdravstvene oskrbe. Imela je izjemo priložnost, da jih je lahko opazovala v sami ambulanti in bila pretresena zaradi velika števila ljudi, okuženih z virusom HIV in obolelih za malarijo. Ta je tam običajna, tako ko je pri nas gripa, pravi:
“Videla sem dojenčke, stare nekaj mesecev, ki so jih že drugič, tretjič pripeljali zaradi malarije, pa bi to lahko zelo enostavno preprečili z mrežo proti komarjem. Malarija je tam res velik problem in čeprav država ob rojstvu vsakega otroka družini podari mrežo, je mame ne obesijo. To me je bolelo. Meni bi mama dala dve mreži in sama spala zunaj. Tam pa je to ravno obratno.”
Po vrnitvi iz Kenije je fotografije, ki jih je posnela, razstavila v mali galeriji UKC Ljubljana.
Moški in ženski pogled
Katja Bidovec je prepričana, da je življenje skozi objektiv ženske drugačno, kot ga lahko vidi moški. Prav to je očitno v islamskem in hindujskem svetu, ki ga jo še posebej vznemirja. V šali tako pojasni:
“Privlačijo me zakriti ženski svetovi, tudi zato, da jezim Arneja, ker tja ne more.”
Tako je obiskala Iran, Jemen, večkrat tudi Turčijo in seveda Indijo. Svet, ki ga vidiš na ulicah v Jemnu, kjer so ženske v celoti zakrite, tako da se vidijo zgolj oči in še te so včasih zastrte z mrežico, je povsem drugačen, pravi:
“Ko pa te spustijo zraven, kar z veseljem naredijo, ker niso vajene obiskov in jim je vsaka tujka nekaj novega in zanimivega, se odpre druge svet.”
Življenje je drugačno kot naše. In kot mnogokrat, obstajata tudi tu dve plati. Ženske imajo precej manj pravic kot na zahodu. O družbeno socialnih temah naj ne bi razpravljale, ali sploh imele mnenje, ugotavlja Katja Bidovec. Prikrajšane so za izobrazbo, zapostavljene, v zelo velikih težavah se znajdejo, če jih zapusti mož, ali postanejo vdove. Po drugi strani, pa to na nek način tudi izkoriščajo, saj se lahko izognejo različnim opravilom in delo naložijo moškemu spolu, tudi svojim sinovom, starim nekaj let.
Etiopija – fotomodeli iz doline reke Omo
Januarja sta se Katja in Arne odpravila oziroma vrnila na jugozahod Etiopije, ob reko Omo, da bi fotografirala tam živeča ljudstva, ki jim v kratkem grozi izumrtje. S seboj sta odnesla pravi fotografski studio, z lučmi in velikim črnim šotorom.
“Ko si prvič tam, težko doumeš, da ni fotografije brez plačila. Gre sicer za nekaj centov, toda brez njih posnetka ni. Rekla sva, prav, pojdiva še korak naprej in naredila iz njih fotomodele.”
Tako pojasnjuje Arne Hodalič enega od razlogov za odpravo. Drugi razlog pa je seveda etnološke narave. Tako kot je Edward Curtis konec 19. in v začetku 20. stoletja fotografiral ameriške Indijance in je danes to še edino, kar je ostalo za njimi, sta skušala tudi onadva ohraniti njihove podobe, pravi:
“Življenje gre zelo hitro naprej, zgodovina se spreminja in to. Danes se nam zdi normalno, da gremo tja in si pogledamo. Čez 10, 20 let tega zagotovo ne bo več. Gre za majhne skupine ljudi, ki jih čez nekaj let ne bo več. Gradijo jim jez, primanjkuje jim vode, jemljejo jim zemljo za plantaže bombaža, ki še dodatno povzročajo sušo,.. In ko jih ne bo več, se bomo vprašali, kakšni so pa sploh bili?”
Naloge so bile na odpravi porazdeljene. Arne Hodalič, ki je mojster svetlobe in luči je fotografiral, Katja Bidovec pa je iskala in izbrala fotomodele, kar sploh ni bilo enostavno. Zbrala se je namreč vsa vas, saj so bili pravo čudo, pravi Katja, toda vseh ne moreš fotografirati. Bil je pravi kaos. Tako je izbirala po občutku, tiste, ki so se ji zdeli najbolj fotogenični, najbolj zanimivi. Njena naloga je tudi postprodukcija, obdelava fotografij. Toda pravo delo se šele začenja. Sledi iskanje medijev, ki bi objavili zgodbo o fotomodelih iz doline reke Omo. Uredniki na National Geographicu v ZDA so bili nad fotografijami navdušeni, pravi Arne, toda ker so imel pred kratkim že objavili reportažo o teh ljudstvih, njihova politika vnovične objave ne dovoljuje. Bodo pa fotografije, nekaj si jih lahko ogledate tudi na naši spletni strani, objavljene na enem najprestižnejših fotografskih blogov na svetu, več zgodb o samem projektu, potovanju in snemanju ter seveda tudi fotografij najdete na arnehodalic.com.
Z veliko razstavo fotografij Katje Bidovec se bodo septembra v Celju začeli dnevi mladinske fotografije, ki jih pripravlja društva fotografov Svit. Prav zanima nas, kaj vse bo postavila na ogled.
Celoten pogovor, v katerem smo govorili tudi o Indiji, kamor se oba rada vračata, lahko poslušate s klikom nad njeno fotografijo, tu pa si lahko ogledate še nekaj njenih fotografij in fotografij modelov iz doline reke Omo.
Široka paleta vlog na odrih slovenskih gledališč, pa tudi v filmu in na televiziji ji omogoča to, kar je v igralskem poklicu še posebej pomembno: nenehen izziv, ki ga prinaša sodelovanje v različnih projektih. Izziv, ki žene njeno raziskovalno strast. Semena ljubezni do gledališča so vzklila že v otroštvu med rednimi obiski lutkovnih predstav, nato se je predanost le še krepila in edina logična pot jo je vodila na študij igre. Magistrski študij je opravila na Akademiji dramskih umetnosti v Novem Sadu in na AGRFT v Ljubljani. Kot svobodnjakinja je sodelovala z mnogimi režiserji, že od študentskih let pa pogosto “leti” v navezi z režiserko Nino Rajić Kranjac. Diplomski uprizoritvi Zdaj letim! in 1981 sta leta 2014 celotnemu letniku prinesli akademijsko Prešernovo nagrado za skupinsko igro. Seveda so sledile še druge, vse do najnovejše, Angeli v Ameriki, ki pod režijskim vodstvom Nine Rajić Kranjac nastaja v Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani. Tudi ljubezen do lutk je ostala. Je članica gledališkega kolektiva Počemučka in njihova predstava Under Construction jim je prinesla nagrado za najboljšo lutkovno predstavo zadnjih dveh sezon in nagrado za igro in animacijo na 12. bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije; Igralka Nataša Keser je gostja voditeljice Nade Vodušek.
Noč šansonov bomo posvetili delu opusa ene največjih slovenskih pevk zabavne glasbe Marjane Deržaj. Tokrat bomo govorili o več zvrsteh njenih popevk in šansonov: o ljubezenskih, kabarejskih in realističnih. K poslušanju vas vabi Miha Zor.
Dva slovenska kraja, dve univerzi in mlada znanstvenica, ki prihaja na Nočni obisk. Naša gostja Vida Groznik je bila še do prejšnjega tedna razpeta med raziskovanjem in poučevanjem na Univerzi na Primorskem v Kopru in na Univerzi v Ljubljani. »Na poti z Obale proti Ljubljani običajno poslušam kar Radio SI. Pogosto namreč poročajo o stanju na cestah – sem se že velikokrat izognila kakšnemu zastoju ravno zaradi tega,« pravi doktorica znanosti, ki povezuje odlično razumevanje umetne inteligence z znanjem iz medicine. Zdaj dela le še v Ljubljani, pot med Obalo in prestolnico pa ostaja. Še več o Vidi Groznik pa izveste v noči s sobote na nedeljo. V studio nočnega programa jo je povabil Iztok Konc.
Sandi Curk je poveljnik regijskega centra Civilne zaščite za Notranjsko, humanitarec in prostovoljec. Posredoval in sodeloval je v številnih intervencijah po naravnih ali drugih nesrečah, ki so prizadele bližnje in tudi daljne kraje ter njihove prebivalce. Njegove pomoči so bili v prvi polovici 90. let deležni begunci iz Bosne in Hercegovine in s Kosova. Pomagal je soobčanom, ko jih je leta 2014 prizadel žled, in ljudem, ki jim je voda zalila ali odnesla dom v kateri od številnih poplav. Curk pravi, da ne more stati ob strani, če vidi, da kdo trpi in je v stiski, ker mu je veter odnesel streho nad glavo, plaz zasul hišo ali ogenj uničil dom. Če lahko pomaga, to tudi stori! Na pomoč je tako priskočil tudi ukrajinskim beguncem in sirotam, za kar je mu je Evropski parlament podelil nagrado državljan Evrope 2023, ki jo bo prejel 13. oktobra. O nagradi, skrbi za sočloveka in številnih posredovanjih ob naravnih nesrečah, se bo s Sandijem Curkom pogovarjala Jasna Preskar.
Na Nočni obisk prihaja vedno zgovorna, nasmejana in polna energije, Salomé. V preteklosti je, odkar se je iz rodne Hrvaške preselila v Slovenijo, zrušila že veliko predsodkov in postavila nemalo temeljev za tiste, ki so se ali se še vedno počutijo izločeni iz družbe. Slovenski publiki je znana kot pevka, igralka, udeleženka televizijskih resničnostih oddaj, tudi slikarka. Po vlogi v zabavnem muzikalu Menopavza, se sedaj na odrske deske vrača sama v avtorskem stand up kabaretu Iznenada Salomé. O vseh novih izzivih in poti do sem se bo z gostjo pogovarjal Sandi Horvat.
V četrtkovem nočnem programu bomo gostili Jasmino Krajnc, ki je iz Francije, kjer je dolga leta bivala, v Slovenijo prinesla pomembno zdravstveno metodo za ženske - krepitev mišic medeničnega dna. V nadaljevanju nočnega programa pa bomo prisluhnili tudi odlični glasbi: med drugim domači zasedbi Bordo.
Stanka Hrastelj je urednica, avtorica spremnih besed, kolumnistka, mentorica kreativnega pisanja, organizatorka kulturnih prireditev ter pisateljica. Doslej je objavila tri pesniške zbirke in dva romana, za svoja literarna dela pa je prejela več nagrad. Posebej blizu so ji teme, od katerih se posamezniki ali družba morda nekoliko ograjujejo, denimo duševne bolezni, motnje hranjenja, samopoškodovanje in samomorilnost. Zakaj se loteva ravno teh tematik in kaj je tisto, kar jo privlači pri pisanju, je v Nočnem obisku zaupala Klara Evi Kukovičič.
Na nedeljskem Nočnem obisku smo gostili dramaturginjo, scenaristko in književnico, ki je največji pečat na domačem prizorišču pustila z večkrat nagrajenim filmom Prasica, slabšalni izraz za žensko, za katerega je napisala scenarij in zanj prejela vesno. Je soscenaristka filma Poletje '91, posvečenega slovenski osamosvojitvi, in celovečernega filma Poslednji heroj, ki bo v prihodnjih tednih prišel na filmska platna. Redno sodeluje z Mestnim gledališčem ljubljanskim, med študijem je prejela štiri Grossmanove nagrade za scenarije za kratke filme in enkrat Žlahtno komedijsko pero. Trenutno sodeluje tudi v izvirnem projektu društva KUD Krik in Slovenskega mladinskega gledališča, uprizoritvi njenega dramskega besedila Nezakonske matere, ki nastaja sproti. Sodeluje tudi z Radiotelevizijo Slovenija, rezultat sodelovanja pa bo dokumentarni film o spolni vzgoji. Voditeljica Eva Lipovšek je pred mikrofon povabila Izo Strehar.
Nova Gorica od nekdaj velja za mesto mladih in skupaj z mladim mestom so rasli tudi organizirana skrb za varstvo, vzgojo in prostočasne dejavnosti mladine, različne humanitarne akcije, redni programi letovanj in pomoč družinam v stiski. Vse te aktivnosti Medobčinsko društvo prijateljev mladine za Goriško neguje že 70 let. Iva Devetak s sodelavkami skrbi, da je urnik dejavnosti za otroke in mlade vedno pester. Čeprav je upokojena že vrsto let, še vedno vsak dan pride v pisarno. Iva Devetak bo v prvi uri nočnega programa, nizala zanimive utrinke in dogodke, ki so se nabrali v desetletjih novogoriške Zveze prijateljev mladine. Na nočni obisk vabi voditelj Boštjan Simčič.
Na nočni obisk smo povabili mlado raziskovalko na področju medicinske fizike, Nežo Golmajer Zima, ki je zaposlena na odseku za kompleksne snovi na Inštitutu Jožefa Stefana. Fizika ji je zlezla pod kožo že v osnovni šoli, ker z njo, kot pravi, lahko opišemo naravo, v okviru študija pa se je pokazala tudi možnost povezovanja z drugimi področji, biologijo in medicino. Aktivno sodeluje pri predajanju znanja in veselja do naravoslovja v sklopu različnih projektov, med drugim tudi pri Evropski noči raziskovalcev, o kateri bo Neža Golmajer Zima med drugim več povedala v pogovoru z voditeljico Tadejo Bizilj.
»Če se odmaknemo od rutine, je sproščeno razmišljanje eno od ključnih. Ideje ali sanje o tem so ključnega pomena za začetek miselnega razvoja in usmeritev, kaj bomo kot družba od ideje in izvedbe imeli,« pravi docent mariborske Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Iztok Kramberger. Na Nočnem obisku smo gostili vodjo skupine, ki je izdelala in v orbito poslala prva slovenska nanosasatelita Trisat in Trisat R. O pomenu popularne kulture, domišljije v raziskovalni skupini, komuniciranju z javnostmi in novimi odkritjih se je pogovarjal s Saro Zmrzlak.
Pesnik, prevajalec, dramatik in dramaturg. Lani je izšla tretja knjiga njegove poezije, ki morda je, morda pa tudi ni, zaključek pesniške trilogije »hibridnega hipnagogičnega epa« ali »avtobiografije nezavednega«. Pesmi so poskusi verbalizacije sanj z razmislekom o njihovem vplivu na prakso. Sanje razumem kot prafilme, kamor se usmerja pogled za zaprtimi vekami, in več kot to. Poleg poezije in gledališča je njegovo raziskovalno strast zbudilo tudi delo in življenje Nikole Tesle. Te dni je v njegovem prevodu in z izčrpno spremno študijo izšla knjiga Nikola Tesla, Korespondenca z J. P. Morganom & Co. Delo je prva objava tega dopisovanja v svetovnem merilu in prvi prevod gradiva v slovenski jezik. Gre za rekonstrukcijo celotne ohranjene korespondence med Nikolo Teslo in vodilnima predstavnikoma bankirske dinastije in komercialne banke J. P. Morgan & Co. Korespondenca omogoča edinstven vpogled v eno izmed večjih tragedij 20. stoletja, ki zrcali brutalni vzpon neoliberalnega kapitalizma. Analizo tega ozadja in odgovor na ključno vprašanje, zakaj je Morgan svojo podporo Teslovem projektu, s katerim je želel preobraziti energetsko-družbeni ustroj človeštva, prekinil, najdemo v izčrpni spremni študiji, ki osvetljuje tudi nekatera nova dognanja, povezana s podzemno konstrukcijo in zasnovo stolpa Wardenclyffe. V nočnem pogovoru se obeta živ in živahen preplet umetnosti, znanosti in zgodovine. Tibor Hrs Pandur je gost voditeljice Nade Voduškove.
Gostja tokratnega nočnega programa bo mlada, perspektivna igralka, diplomantka Gledališkega inštituta Borisa Šukina pri Teatru Vahtangova v Moskvi. Kaj jo je vodilo tja, zakaj, kaj načrtuje zdaj ob vrnitvi v rodno Slovenijo, o materinstvu in večnacionalnem partnerstvu, o njenih dozdajšnjih predstavah in projektih, v katerih je sodelovala, o pred kratkim ustanovljenem Društvu Slovensko narodno gledališče Kranj, v katerem ima kar pomembno vlogo – a ne le kot igralka - bo v nočnem klepetu z Lucijo razkrivala Uršula Vratuša Globočnik.
Dnevi so vse hladnejši, noči vse daljše. Ko mine par naslednjih oblačnih dni, bomo imeli še do 5. oktobra sončno indijansko poletje, tako vsaj kaže dolgoročna napoved. Počasi se bodo vrnile hišice s kostanjem in tanjši plašči. Letni časi se spreminjajo, nočni program pa ostala bolj ali manj enak. Malo se hecamo, klepetamo, potarnamo … predvsem pa smo si za družbo. V noči s sobote na nedeljo vas Mojca Blažej Cirej spet vabi k telefonu ali vsaj k poslušanju.
Na nočni obisk prihaja Aleš Jelinčič, ki starim predmetom vdihuje življenje ali pa skrbi, da ne propadajo naprej. Svoj hobi je spremenil v poklic in postal konzervator v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. V njegovi delavnici se je med drugim znašel znameniti nemški šifrirni stroj enigma, ki so ga pred desetletji našli pod morsko gladino ob obali Istre in je sedaj na ogled v pivškem Parku vojaške zgodovine. Njegova strast so stara italijanska kolesa, je med drugim povedal v pogovoru z Matejo Rolih Maglica.
Na nočni obisk pride zdravnik, ki je javnosti znan kot dolgoleten športni komentator na Televiziji Slovenija, predvsem za hokej, atletiko, smučarske skoke in nogomet. Poznamo ga tudi po zabavnih izjavah, ki jih je izrekel med komentiranjem športnih dogodkov. Otroštvo je preživel v Ljubljani, šolske počitnice pa pri starih starših v Šmartnem pri Litiji. Postal je »Šmarčan« in na svoje korenine je še danes zelo ponosen. Pri desetih letih je začel zbirati in zapisovati športne statistične podatke, najprej v zvezkih, potem v digitalni obliki. Ima jih več sto, ki jih uporablja tudi Mednarodni olimpijski komite na področjih atletike in drsalnih športov. Po končani srednji šoli je šolanje nadaljeval na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Študij medicine je končal leta 1982 in se zaposlil na Službi nujne medicinske pomoči v urgentnem bloku Kliničnega centra v Ljubljani. Leta 2007 je bil sprejet v Slovenski hokejski hram slavnih. Napisal je tudi nekaj knjig s športno vsebino. Bil je tudi klubski zdravnik NK Olimpija. Gost nočnega programa na Prvem, malo po polnoči, bo Andrej Stare, dr. med., s katerim se bo pogovarjal voditelj Andrej Hofer.
V nočnem programu se bomo spomnili velikih nogometnih imen, ki jih je pred dnevi na dobrodelni tekmi gostil stadion v Stožicah. Preverili smo, kako je bilo spet videti stare soigralce, nekdaj nogometne nasprotnike in kakšno sporočilo so želeli vsem predati s svojo prisotnostjo. K poslušanju vabi voditeljica Helena Ajdnik.
Najbrž ni človeka, ki se v svojem odraslem življenju ne bi kdaj spomnil na pravljico, ki se ga je v otroštvu še posebej močno dotaknila. Pravljice nas radostijo, tolažijo, učijo, bogatijo našo domišljijo. Ne le otroško. Tudi odrasli, ki se z otrokom in knjigo v naročju potopi v njihov svet, uživa v vseh blagodatih pravljičnih besed in podob. Z njimi lahko vse življenje potujemo po domišljijskih svetovih. Ob glasnem branju, pripovedovanju in poslušanju se tkejo pristne človeške vezi. Odstira se življenje in razumevanje sveta. Slovenci imamo bogato zbirko pravljic in pripovedk, od ljudskih do avtorskih. In mnoge izmed njih že sedemdeset let izhajajo v zbirki Čebelica, namenjeni najmlajšim. Njena prva urednica je bila Kristina Brenkova, ki je zbirki dala tudi ime. O dolgoživosti Čebelice, o njenih številnih čudovito ilustriranih zgodbah in pomenu pravljic, branja in pripovedovanja se s sedanjo urednico zbirke Ireno Matko Lukan pogovarja Nada Voduškova.
V Nočem obisku bo z nami gospa, ki jo poznamo zaradi blagovne znamke Štefkine dobrote. Priljubljena kuharica je svojim sledilcem šest let nazaj zlezla pod kožo z objavo recepta potratne potice, ki je še zdaj na samem vrhu pri iskanju spletnih receptov zanjo. Po nekaj minutah kramljanja z njo hitro spoznate, da je Štefka, ki dobrote zelo rada ustvarja, tudi sama ena velika dobrota. V ljudeh vidi samo dobro, čeprav ve, da niso zmeraj taki. Ob raznoliki poklicni poti ji srce najbolj prevzema delo z ljudmi s posebnimi potrebami. Ti ji dajejo zagon, zaradi njih na življenje gleda povsem drugače, opominjajo jo, kako še bolj hvaležna naj bo za vse. Najraje peče piškote, jé jih pa ne rada, razen tistih »na metre«, z njimi obdari vse, ki ji kaj pomenijo, tudi poštarja. Izdala je že dve kuharski knjižici receptov, prva je bila razprodana v hipu, tretja je že pripravljena na izid, nastaja že četrta. Ker Štefka Kop vse življenje vstaja ob tretji uri zjutraj in je prva, ki svoje sledilce pozdravi z jutranjo kavo, ji bo noč na radiu lahka. Poslušalcem bo z veseljem delila nasvete pri pripravi različnih jedi. Z njo se bo pogovarjala Vesna Topolovec.
Na Nočni obisk je tokrat prišla pevka, ki se slovenski javnosti predstavlja pod umetniškim imenom Parvani Violet. Sicer Veronika Steiner na svoji barki pluje med valovi novinarstva in glasbe. Športna novinarka si življenja brez glasbe namreč ne more predstavljati. Nazadnje se je občinstvu predstavila pred natanko tednom dni na letošnji Popevki, kjer je opozorila nase tako s skladbo kot s svojim nastopom. Svojo glasbeno pot je sicer začela v šovu Slovenija ima talent, prve korake z avtorsko glasbo pa storila leta 2020, ko je zmagala na takratnem izboru Ema Freš in si s tem prislužila nastop na EMI. Kje se konča Veronika in začne Parvani ter obratno, kje črpa navdih za skladbe, ki jih piše sama, in kaj je njen glavni cilj, ki ga zasleduje v življenju? O vsem tem sta se v Nočnem obisku pogovarjala z Renejem Markičem.
Neveljaven email naslov