Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
Začela se je šola, ampak še vedno nas razveseljujejo topli dnevi, ko lahko naokoli tacamo v kratkih rokavih. Vonj po pečenem kostanju je še daleč, zato uživajmo indijansko poletje. In uživajmo tudi v nočnem druženju, v nočnih pogovorih.
Pisatelj, pesnik, etnolog, novinar, tonski mojster, glasbeni urednik, potopisec, popotnik, planinec. Dve uri pogovora z enim najplodnejših piscev bo bržkone premalo, da bi osvetlil svojo ustvarjalno pot, a vsaj delček nje nam bo razkril nočni gost Ivan Sivec.
Tokrat v Nočnem obisku gostimo eno največjih poznavalk fotografske umetnosti, višjo kustosinjo in vodjo Jakopičeve galerije dr. Marijo Skočir, ki je v Slovenijo pripeljala tudi velikane svetovne fotografije, kot so Robert Ballen, Sebastiao Salgado in Letizia Battaglia.
Rdeča nit tokratnega nočnega obiska bo slovenščina. V goste namreč prihajata slovenistki, dr. Klara Šumenjak in lektorica Nika Pavletič s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem. Prva je doktorirala s področja narečij, v zadnjem času pa se posveča slovenščini kot drugemu oz. tujemu jeziku. Druga prav tako raziskuje slovenščino kot tuji jezik in slovensko-makedonsko primerjalno slovnico. O ljubezni do slovenskega jezika bo torej tekla beseda, o knjižnem jeziku in narečjih, o njuni skrbi za študente, o vplivnežih in slovenščini v glasbenih besedilih, pa o tujcih in njihovih zagatah pri učenju.
Niti leto dni po izidu prve, zelo uspešne in pri občinstvu dobro sprejete zgoščenke Umazane misli je pred slabim dnem luč sveta ugledal že novi album mlade skupine Joker Out. Demoni prinašajo deset novih skladb in novih modrosti o življenju. Nekaj novitet, skupaj z nekaterimi uspešnicami prvega albuma, si bomo zavrteli med pogovorom s člani zasedbe. Kris Guštin in Jan Peteh bosta z nami delila proces nastajanja nove zgoščenke in vtise z razprodanih koncertov po državi.
Na nočni klepet smo povabili Polono Požgan, ki se že dve desetletji ukvarja s komunikacijo, ki bo tako rdeča nit prve ure. Poznamo jo kot predavateljico, radijsko in televizijsko voditeljico in pisateljico. Ravno je izdala knjigo Govori in inspiriraj z zlatimi pravili komunikacije in številnimi drugimi praktičnimi nasveti.
V noči šansonov se bomo zadrževali na začetku 20. stoletja, in sicer bomo sprva še na pariškem Montmartru, tako kot prejšnjikrat. Pretežni del noči pa bomo posvetili posebnemu žanru tega obdobja, tako imenovanemu chansonu a voix, kar je bila oznaka za tiste popevke, ki so jih peli pevci s posebno močnim glasom, pogosto so bili to kar operni pevci.
Aljaž Bastič je televizijski režiser, ki na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo dela kot asistent za področje televizijske režije. Na naši televiziji vizualizira oddaje silvestrskega programa, V petek zvečer, Poletna noč in številne klasične koncerte. Je zborovodja pevskega zbora Prosavus, ki je aktivna delovna vez z rojstno regijo.
Aljaž Bastič je televizijski režiser, ki na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo dela kot asistent za področje televizijske režije. Na naši televiziji vizualizira oddaje silvestrskega programa, V petek zvečer, Poletna noč in številne klasične koncerte. Je zborovodja pevskega zbora Prosavus, ki je aktivna delovna vez z rojstno regijo.
Na nočni obisk bo prišel Jernej Čopi, ustanovitelj in direktor podjetja Ensol 360. Čopi je tudi prejemnik gazele, priznanja za najhitreje rastoče podjetje v primorsko-notranjski regiji leta 2021. Blagovna znamka 360 Karting je namreč mednarodno uveljavljena in znana po načrtovanju in gradnji večnivojskih stez za gokart. Za tuje investitorje, ki s tovrstnimi adrenalinskimi atrakcijami bogatijo družinske zabaviščne parke, je koprsko podjetje v svetovnem merilu trenutno prva in najbolj zanesljiva izbira. V pogovoru z Iztokom Novakom Easyjem se bosta dotaknila poklicne kariere, Čopi je tudi prejemnik priznanja gospodarstvenik Primorske in finalist izbora za mladega managerja leta, ter seveda dijaških in študentskih dni, ko se je Jernej ljubiteljsko preizkušal tudi kot radijec. Po šestih letih dela na področju avtomobilizma je prešel v tehnološke vode. Vabljeni k poslušanju kmalu po polnoči.
Motoristi so prav posebni ljudje. Kdor ima rad motor in predvsem vožnjo z njim, ljubi svobodo v kombinaciji z užitkom, občutkom vetra na sebi … Pravi motorist uživa, ko gleda okoli sebe, uživa v vonju asfalta in bencina, v naravi, svobodi in pobegu iz monotonega življenja. V tokratnem nočnem programu bosta dva velika ljubitelja hitrih motorjev predstavila za marsikoga čudovito življenje, ki pa ga velikokrat, prevečkrat, pretresejo tragične nesreče. In tu nastopijo Beli angeli, dobrodelno društvo, katerega idejni oče in gonilna sila je Vili Gorenc. V studiu je še en zelo pomemben član društva, Sergej Kosman. S sogovornikoma boste po polnoči spoznavali življenje motoristov in poslanstvo Belih angelov.
V četrtkovem nočnem programu bomo gostili mariborsko kulturno producentko in aktivistko Tanjo Cvitko. Znana je po festivalu, ki spodbuja enakost, poseben eksperiment pa je pripravila tudi v projektu občinskega participativnega proračuna.
V neskončnem, prastarem labirintu hodnikov in soban fiktivnega sveta stoji nešteto kipov in vsak je drugačen od drugega. V njem je zaprt ocean, valovi bučijo po stopniščih in lahko preplavijo prostrane sobane ter zalijejo nepozornega obiskovalca. A nikar se ne bojmo stopiti v ta svet vzporedne resničnosti, po njem bomo potovali s Piranesijem, ki razume njegove vzorce in pedantno, sistematično raziskuje in popisuje svoj nenavadni dom, da bi doumel njegova čudesa. V hiši pa prebiva še moški po imenu Drugi, ki dvakrat na teden obišče Piranesija in ga prosi za pomoč pri raziskovanju Velikega in skrivnega znanja, ki naj bi bilo nekje v Hiši.
Uroš Buh je igralec, pevec, multiinštrumentalist, avtor glasbe, režiser slovenskih sinhronizacij celovečernih animiranih filmov in še bil lahko naštevali, a omenimo za zdaj še, da je pred nedavnim izšla njegova knjiga z naslovom Mohopedija – biografija slovenskega kolesarja Mateja Mohoriča.
V noči šansonov se bomo vrnili več kot sto let nazaj, prav na začetek 20. stoletja, in sicer na pariški Montmartre. Družili se bomo s pevci, skladatelji in pesniki, ki so takrat tam živeli in delovali ter so ustvarili tisto, čemur se še danes reče duh Montmartra.
Težko bi se našlo koga, ki ne bi poznal prav nobene od njenih številnih pesmi, še težje človek med poslušanjem njene glasbe ne začne prepevati. Anika Horvat je na glasbeni sceni že 30 let. Za njo so premnoga glasbena sodelovanja in povezovanja, nenehna prepletanja različnih glasbenih stilov, za katera pravi, da so njen zaščitni znak.
Del nočnega programa bomo namenili življenjski zgodbi Slovenke, ki je otroštvo preživela v Velenju, polovico srednješolskih let v Italiji, nato pa je v Kanadi študirala ekonomijo in politične vede. Življenjska pot jo je med drugim vodila v Ottawo, Minnesoto in Ohio, dom si je ustvarila na Long Islandu v ameriški zvezni državi New York. Naša gostja bo Veronika Dolar, ki poletne dni najraje preživlja v Sloveniji. V luči aktualne situacije v svetu smo jo povprašali o največjih ekonomskih izzivih, ki so pred nami, v pogovoru pa nam bo odstrla velik del ameriške realnosti, ki ni tako sanjska, kot jo recimo prikazuje množična kultura – še posebej filmska industrija. Kako njej čez lužo uspeva usklajevati pestro družinsko življenje s poklicem raziskovalke in profesorice? Ali drži nenapisano pravilo, da se v New Yorku ponuja uspeh na vsakem koraku, a le pod pogojem, če si sposoben hitrega tempa in imaš rad tek na dolge proge?
Jure je mojster fizioterapije, ali kot jo nekoliko hudomušno, a še kako resnično poimenuje: fiziolofije. Pri manualni terapiji namreč ni pomembna samo tehnika. Skoznjo se pri njegovem delu pretakajo raznolika znanja in sposobnosti, s katerimi naslavlja pereče probleme sodobnega načina življenja, odtisnjene v človekovem telesu in duši. Po diplomi je pripravništvo opravljal v domu starejših občanov Fužine. V nasprotju z mnenjem nekaterih poklicnih kolegov, da človek v domu starejših občanov ne pridobi konkretnih strokovnih znanj in kompetenc, je spoznal pomen potrpežljivosti in poslušanja, ki sta temelj njegovega dela, saj omogočata, da se resnično posveti vsakemu pacientu in prisluhne njegovi zgodbi. Tudi Juretova zgodba je zanimiva in raznolika. Je strasten zbiralec plošč, rad jih suka pod imenom DJ Rekordman. Za odpravljanje nemira stresnega vsakdana pa uči umetnost lenarjenja.
Zvok je naša prva zaznava zunanjega sveta, umetnost poslušanja pa se začne že v prenatalni fazi. Kako pomembna je zvočna umetnost za dojenčke in kakšno popotnico za življenje dobi otrok, ki odrašča v varnem zvočnem okolju, se bomo v noči na nedeljo pogovarjali s psihologinjo in psihoterapevtko, doktorico Katarino Kompan Erzar. Predstavili pa bomo tudi projekt novih zvočnih iger za dojenčke, ki nastajajo v okviru mednarodnega projekta B-Air. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Gost tokratnega nočnega programa bo Simon Vendramin, poveljnik novogoriške poklicne gasilske enote in vodja intervencije ob nedavnem požaru na Krasu. 17 dni so se gasilci iz cele Slovenije borili z največjim požarom v zgodovini naše države.
Neveljaven email naslov