Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
Stopala so naša glavna opora pri hoji in so tako eden najbolj obremenjenih delov našega telesa. V goste smo zato povabili Dejana Tašnerja, doma in v tujini priznanega strokovnjaka, diplomiranega inženirja ortotike in protetike. Se zavedamo, da kvalitetna hoja vpliva tudi na kvaliteto življenja? Z njim se bo pogovarjal Robert Zajšek.
Kdaj ste nazadnje napisali pismo? Tako z nalivnikom na list papirja namesto na tipkovnici in zaslonu? Kdaj ste nazadnje dobili pismo? Tako, ki ga je poštar dal v nabiralnik, ne da bi pozvonil, saj ni bilo uradno. Kulturo pisanja pisem je zamenjala elektronska pošta, za hitro komunikacijo so v rabi kratka elektronska sporočila. Samo en klik in besede v hipu priletijo do naslovnika. Včasih so pisma potovala dolge dneve in tedne, čas med njimi pa je bil izpolnjen s pričakovanjem in hrepenenjem. Pisma prijateljem, pisma domačim, pisma najdražjim. Po čem sta hrepenela Felicita Koglot in Franc Peric v pismih, ki so v tridesetih letih prejšnjega stoletja potovala med Aleksandrijo in vasico Bilje? O čem je konec devetnajstega stoletja Friedrich Nietzche pisal pisateljici, filozofinji in psihoanalitičarki Louise Andreas-Salomé? Pa pisma med Silvo Ponikvar in Karlom Destovnikom Kajuhom, ki so se tihotapila med okupirano Ljubljano in partizanskimi gozdovi? Vstopamo v daljna dopisovanja. Obzirno in spoštljivo.
V tokratni Noči šansonov bomo popotovali po jugu Francije, po Provansi in njenih krajih, zavili bomo v kakšno vasico in se malo dlje pomudili v Marseillu. Napevi, ki izvirajo od tod, nas bodo spremljali, in pesmi, ki govorijo o teh koncih, njihovih ljudeh, navadah, običajih, poklicih in čustvovanju. K poslušanju vas vabi Miha Zor.
V noči s sobote na nedeljo na nočni obisk prihaja tolkalec Franci Krevh. Član Orkestra Slovenske filharmonije, tolkalne skupine Slovenski tolkalni projekt STOP in ansambla za sodobno glasbo MD7 je tudi pobudnik mnogih zanimivih projektov, Družinskega abonmaja v Slovenski filharmoniji, glasbenih delavnic Tolkalni krog in festivala Zvok kamna, ki bo letos poleti v Štanjelu potekal že tretjič. O zvoku, ki ga daje kamen, njegovi frekvenci in vplivu, ki ga lahko ima na človeka, se bo s Francijem Krevhom pogovarjala nočna voditeljica Anamarija Štukelj Cusma. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
S širokim nasmehom in toliko energije, kot da bi imela polnilno postajo na vsakem koraku. Naša gostja bo Ariana B. Suhadolnik, direktorica Turizma Miren - Kostanjevica. Zaljubljena je v izzive, ki terjajo kreativne rešitve in jih tudi nagrajujejo. In prav to je našla v turizmu. Bodite to noč z nami na Radiu Slovenija, ko bo predstavila svoj pogled na uspešne turistične zgodbe.
Tokratna gostja Nočnega obiska bo dr. Julija Sardelić, ki zadnjih nekaj let z družino živi na Novi Zelandiji in dela kot docentka na Univerzi Viktorija v Wellingtonu. Sedaj, ko se je po skoraj treh letih vrnila za nekaj dni vrnila nazaj v Slovenijo smo jo povabili pred mikrfonom v studiu v Lendavi. Spregovorili smo tudi o tem, kako je razmere v domovini v času pandemije spremljala z drugega konca sveta ter kako so pandemijo doživljajo na Novi Zelandiji. Povod za pogovor je bilo njeno zadnje akademsko znanstveno delo Robovi državljanstva: romske manjšine v Evropi in državljanska marginalizacija, ki prinaša nove vidike, izzive in težave tistih, ki v očeh sistema ne obstajajo. Nova knjiga pa ponuja tudi rešitve kako to spremeniti. Z dr. Julijo Sardelić se je pred nekaj dnevi pogovarjal Sandi Horvat.
Po polnoči bomo gostili Marjana Šrimpfa, upokojenega dolgoletnega urednika informativnega programa Televizije Slovenija, TV studia Maribor. Že 30 let pripravlja reportaže o Slovencih po svetu, ki so pustili pečat na prav vseh kontinentih in še vedno ohranjajo stik z matično domovino. V nadaljevanju se bomo ozrli na nedavne, jubilejne 20. Slovenske dneve knjige v Mariboru, z Bernardo Biber pa nato odkrivali bisere Kavkaza. Proti jutru bomo potegnili črto pod letošnji jubilejni, 30. Festival Lent.
Poslušali in peli so ga nekoč, mladi so vmes nanj malo pozabili, potem pa se je zgodil novi sevdah, ki je svoje korenine pognal tudi v Sloveniji. Mladi begunci iz Bosne in Hercegovine so pred skoraj tridesetimi leti tukaj ustanovili dve skupini, Vali in Dertum. Sevdah so predstavili tukajšnji publiki in ta ga je navdušeno sprejela. Novi sevdah je začel nastajati tudi v Sarajevu, od koder prihaja izvrstni glasebnik Damir Imamović, ki je v zadnjih letih zvok sevdaha ponesel po vsem svetu. O pesniško glasbeni tradiciji sevdaha je napisal tudi knjigo, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu. V nočnem programu bomo skozi glasbo in besedo to zvrst spoznavali z voditeljico Nado Vodušek.
»Kaj bi bili, če ne bi bili kmet? Bi bil kmet!« je povedal Zvone Černelič, biodinamčni kmetovalec iz Dečnega sela pri Brežicah. Ko je bil majhen, sta z mamo pridelke iz domače kmetije natovorila na kolo, jih prepeljala do vlaka in šla z njimi na zagrebško tržnico. »Takrat sem se tega, da smo kmetje, med tamkajšnjo mestno gospodo, sramoval, danes pa bi s tremi košarami, polnimi svojih pridelkov, ponosno in z dvignjeno glavo šel peš čez Bruselj« pove. Po tistem, ko je prejel prestižni in odmevni mednarodni nagradi za svoj izjemen prispevek k razvoju načina kmetovanja in inovativnih praks, mu ni zrasel greben, še vedno skromen in predan kmetuje na svojem posestvu in se s solznimi očmi spominja začetkov. Ko je šel od doma, brez zemlje, ko je skelelo pri srcu, je začel iz nič. Danes obdeluje 40 hektarjev, je zgled. Njegovi pridelki imajo certifikat znamke Demeter, ki pomeni najvišjo kakovost pridelave hrane na svetu, pomeni več kot ekološko, ne le brez strupov, pomeni prisotnost živega v plodovih in človeku ponuja vse za njegov zdrav razvoj in um. Tudi krave, teleta in kokoši živijo pri njem kraljevsko življenje. Zvone je preprost človek in nikakor ne »kmečki baron, ki se jih med kmeti najde pri nas kar nekaj« še pove. Gostili ga bomo v oddaji Nočni obisk, po polnoči. Z njim se bo pogovarjala Vesna Topolovec.
V nočnem obisku bo z nami Izolan Marjan Kralj, ki ga je zgodba čezoceanke Rex povsem prevzela. Prestižno italijansko ladjo so med 2. svetovno vojno bombardirala zavezniška letala. Med Koprom in Izolo je Rex, nedaleč od obale, prevrnjen na bok, dolga desetletja rjavel. Kralj je to potniško ladjo s čopičem prenesel na platno. Na mnoga platna! Rexu je ustvaril pravi mali muzej in še danes meni, da gre za »prezrto izolsko turistično nišo«. Sicer pa je bila Kraljeva življenjska pot ves čas povezana s športom, predvsem z rokometom, zadnje čase pa z lokostrelstvom. Nočni program bo iz studia Radia Koper povezala Mojca Klarič, ki do petih zjutraj obljublja še nekaj 'primorskih' vsebin.
Konec maja se je v Abu Dhabiju zbralo 40 kuharskih ekip z vsega sveta in se potegovalo za naziv najboljšega svetovnega chefa na tekmovanju Global Chefs Challenge 2022. Med 19 finalisti je bil tudi slovenski kuharski mojster Marko Magajne, ki je na koncu s svojim pomočnikom Žigom Grofelnikom zasedel odlično deveto mesto. S čim sta prepričala žirijo, kako sta se pripravljala na tekmovanje in kakšna je njuna filozofija v kuhinji, bosta po polnoči povedala Andreji Čokl, ki ju je povabila na Nočni obisk.
V četrtkovem nočnem programu bomo gostili predstavnike mariborskega Centra alternativne kulture Pekarna. Letošnja 28. obletnica ustvarjanja v tej nekdanji vojašnici v širšem središču Maribora poteka v znamenju strahu pred preselitvijo, ki jo napoveduje občina. Tamkajšnji ustvarjalci pa opozarjajo, da je dejavnost Pekarne neločljivo povezana z lokacijo in bogati tamkajšnje soseske in celotno mesto.
V tokratni Noči šansonov se bomo ob poslušanju njenih pesmi v prvi uri sprehodili skozi drugi del življenjepisa Édith Piaf, v drugi uri pa bomo govorili o njenih nastopih v Ameriki in poslušali posnetke z zelo uspešnega koncerta, ki ga je imela v Carnegie Hallu leta 1957.
Silvestrski poljub je zaznamoval marsikatero življenjsko zgodbo, a tako, kot je nocojšnjega gosta, verjetno ni nikogar. Zgodbo, ki se je spletla okoli tega za Slovenke in Slovence tako tradicionalnega poljuba, večina že pozna, a vendar je življenje glasbene legende Alfija Nipiča prepleteno še z mnogimi drugimi zgodbami, ki jih je vredno slišati. Nekatere izmed njih bo nekdanji pevec Ansambla bratov Avsenik in eden izmed najbolj prepoznavnih pevcev pri nas razkril poslušalkam in poslušalcem ter nočni voditeljici Luciji Grm.
No, pa je poletje tu. Kako lepo diši, sploh zvečer. Dan, ki se potegne daleč v večer, človeku zbuja optimizem, občutek, da je na tem svetu vse v najlepšem redu. Po drugi strani pa nas na tihem gloda strah, kaj vse prinaša jesen: podražitve, mogoče spet covid – ampak predsednik Golob se trudi za nas, zaupajmo mu. Kaj pa gloda ali razveseljuje poslušalce nočnega programa? To bo v noči s sobote na nedeljo poskusila izvedeti Mojca Blažej Cirej. Le pokličite jo.
Praznujemo dan državnosti, ko obeležujemo spomin na 25. junij pred 31. leti. Takrat je Slovenija uradno postala neodvisna. V teh letih smo se velikokrat ozrli nazaj, na dogodke, ki so temeljito pretresli našo družbo, posegli v naše življenje in prinesli številne spremembe. Nekatere dobre, druge manj, a spremembe so stalnica našega življenja. Kako jih doživlja naš gost, eden tistih, ki je odločilno zaznamoval čas osamosvajanja in obdobje po njem, in kako vidi sedanjost, ki prinaša veliko izzivov za prihodnost? Milan Kučan, prvi predsednik Republike Slovenije, bo naš nocojšnji sopotnik v nočnem programu. K pogovoru ga je povabila Nataša Ugrin Tomšič.
V nocojšnjem oddaji Nočni obisk bomo spoznali Davida Krančana, uveljavljenega striparja in ilustratorja, pa tudi dolgoletnega urednika revije Stripburger in člana društva Bralna značka, v okviru katerega predava na osnovnih in srednjih šolah. Kakšne so posebnosti ustvarjanja stripov, kaj mora vsebovati zgodba, da zaživi v stripu, kako uporablja stripe v izobraževalne in promocijske namene in še marsikaj nam bo zaupal v pogovoru z nočno voditeljico Višnjo Fičor.
Na nočni obisk prihaja kantavtor Tadej Vesenjak, ki je aktivneje na glasbeni sceni skoraj natanko dve desetletji. Spregovoril bo o nastajanju besedil v prleškem narečju, ki vzbujajo zanimanje povsod kjer nastopi. Zanimivo pa je tudi, da svoj nove stvaritve najprej predstavi otokom v vrtcu, kjer je zaposlen kot vzgojitelj. Po eni bomo spregovorili o prireditvah ob bližnji 160 letnici rojstva slovenjegoriškega genija - tovarnarja in izumitelja Janeza Puha in izvedeli več o usodi Slovenskih izgnancev v Srbiji med drugo svetovno vojno in dodali posnetek letnega koncerta zasedbe Toti big band iz Maribora. Voditelj bo Stane Kocutar.
Violinist, skladatelj, učitelj. Srčno predan muziciranju in vzgajanju mladih. Performer, ki ga poznamo iz odličnih zasedb na številnih odrih, pogosto pa ga lahko slišimo tudi na ulicah in trgih, kamor že leta vodi mlade godalkarje, nam zvoči mestna pohajkovanja in ustavi naš korak, da naša ušesa zaplešejo v etno ritmih. Akademsko izobraženi glasbenik je bil solo violist v orkestru ljubljanske Opere, predaval je jazz improvizacijo na ljubljanski Akademiji za glasbo, potem pa se je podal v vrvež ulic in igral naključnim poslušalcem, se učil novih glasbenih veščin, med drugim tudi kot solo violinist v kanadskem artističnem gledališču Cirque du Soleil. Je eden od idejnih vodij nepozabe zasedbe Terrafolk in pozneje Simboličnega orkestra. Ustvaril je izobraževalno platformo Godalkanje in Specialne delavnice, ki jih zaznamujejo inovativni didaktični pristopi do razumevanja glasbene teorije brez 5-črtnega notnega sistema. Mlade uči igranja godal na vseh nivojih. Iskriv in duhovit sogovornik bo gost voditeljice Nade Vodušek.
Neveljaven email naslov