Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
V tokratnem nočnem programu, tik preden bomo dokončno pokopali letošnjega pusta, bomo zaokrožili pohajkovanje po Butalah, ki jih je v knjigi Nova butalska čitanka ustvaril Vinko Moederndorfer. Zgodbe bodo v eter pospremljene z glasbo po izboru Teje Klobčar, zgodbe pa bo prebirala Lucija Grm.
»Z nemajhnim veseljem sem prebral na novo napisane butalske zgodbe. In sem se jako začudil. Novi Butalci so precej drugačni kot so bili v mojem času. Hočem reči, v mojem času je bil Cefizelj tat, hud tolovaj, za katerega so pravili, da je že sedem ljudi zadušil in tri ženske, v današnjem pa je očitno minister za policaje. Tega jaz ne zastopim prav dobro« … je odlomek iz Enega kratkočasnega uvodnika, pod katerega se je podpisal Frane Milčinski. Uvodnik pritiče knjigi »Nova butalska čitanka« avtorja Vinka Moedendorferja. Nove poučne zgodbe iz Butal vas čakajo v tokratnem nočnem programu, ki ga pripravlja in vodi Lucija Grm.
Epidemija odhaja, pomlad pa prihaja. V Ljubljani so iz zemlje že pokukali zvončki. Kar lažje smo zadihali. Kar težka lekcija sta bili ti dve leti, a ne. Precej stisk sta nam pozročili, nas spremenili - ampak zdaj je to mimo. Končno ne bo več pomembno, kdo je cepljen in kdo ni. V nočnem klepetu z Mojco Blažej Cirej bo pomembno samo še to, kdo ob pozni uri ostaja buden in brihten. In razpoložen za družbo.
Na načni klepet prihaja strokovni vodja Lokalne akcijske skupine med Snežnikom in Nanosom Aleš Zidar. V tem najbolj norčavem delu leta, ga je v goste povabila Barbara Kampos. V Ilirski Bistrici, od koder prihaja naš nočni gost in v njeni okolici je pust zelo resna stvar. V teh krajih so doma škoromati. Tu je že več kot dve desetletji pustna stalnica prireditev Pust je pršu. Aleš Zidar zelo dobro pozna številne »ta bele in ta črne« pustne like. Zelo dobro pa pozna tudi kraje, ki obdajajo mesto ob Veliki vodi. Predvsem pa zelo dobro pozna razvojne potenciale tega območja in ljudi. Ki jih povezuje in spodbuja v boljši jutri.
Kmalu se bo lahko pohvalila s kar z dvema rekordoma v znameniti Guinnessovi knjigi rekordov. Zgovorna Korošica, inženirka računalništva in informatike, podjetnica, mama samohranilka dveh otrok, ljubiteljica gorskega kolesarstva, morja in dobre hrane. Predvsem pa velika navdušenka nad ročnimi deli, zlasti kvačkanjem, ki jo je zasvojilo pred nekaj leti. Tako sta tudi omenjena rekorda povezana s kvačkanjem – pred dvema letoma je nepretrgoma kvačkala kar 28 ur, letos pa je s pomočjo 211 kvačkaric in 1 kvačkarja izvedla najbolj obširno kvačkanje občinskih grbov. Na Nočni obisk k voditeljici Andreji Čokl prihaja Jadranka Smiljić, ki pravi, da je smisel življenja, da si podjeten, koristen okolici, ustvarjalen, povezovalen in predvsem ljubeč.
V luči minulega mednarodnega dne turističnih vodnikov se bomo pogovarjali z Nino Buh, aktivno članico Društva regionalnih turističnih vodnikov Slovenije, ki jo je pred kratkim doletela prav posebna čast – izvoljena je bila v upravni odbor Svetovne zveze društev turističnih vodnikov. Vabljeni k poslušanju, z vami bo nočna voditeljica Helena Ajdnik.
Biti delovno, domišljijsko in človeško odprti za svet, pravi v svojem Zapisu iz brloga. Četudi je njegovo delovanje povezano predvsem z gledališčem, bi ga zavoljo širine razmišljanja lahko poimenovali kar renesančni človek našega časa. V šali, da je na njegovo odločitev za igralski poklic vplivalo navdušeno gledanje serije Leteči cirkus Montya Pytona v otroštvu, je več kot zrno resnice. Tudi če njihovega humorja kot otrok ni povsem razumel, se zdi izkušnja več kot dober razlog za raziskovanje vseh odtenkov sveta in človeka v njem. Blaž Šef raziskuje možnosti igre v veselje in razmislek nas vseh. Ne le igre, tudi plesa in petja. Lahko bi bil operni pevec, tako imenitno zna odpeti še tako zahteven komad. In ja, rad ima klasično glasbo. Tudi če ne hodite v gledališče, poznate njegov glas z valov našega radia in njegov obraz s televizije. V aktualni predstavi Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani z naslovom Svoje usode krojači kot eden od mentorjev skupaj z generacijo rojeno v prvih letih 21. stoletja raziskuje družbena, generacijska in družinska razmerja našega zmedenega in prevrnjenega sveta. Blaž Šef je nočni gost Nade Vodušek.
Na nočni klepet prihaja Barbara Tanze, ki se je rodila v Nemčiji, odraščala še v Združenih državah Amerike in Švici, zdaj pa že dobrih šestnajst let živi v Sloveniji. Po dolgoletnih izkušnjah operne pevke, pevke in igralke v različnih produkcijah po Evropi se sedaj posveča tehnikam pravilnega dihanja. V lanskem letu je bila tudi del glasbenega tria, v času predsedovanja Slovenije EU, s katerim so prepotovali celotno Evropo s programom slovenskih, portugalskih in nemških skladb. Obeta se zanimivo popotovanje, na katerem zagotovo ne bo manjkalo dobre energije in še boljše glasbe. Z Barbaro Tanze se bo na pot podal Sandi Horvat.
Te olimpijske igre so nam prišle kar prav: vsaj epidemija ni bila vedno in povsod prva novica v poročilih. To pa ne pomeni, da o tem ne smete začeti pogovora v nočnem klepetu z Mojco Blažej Cirej. Bo pa seveda bolj zadovoljna z vašo življenjsko zgodbo ali s kakšno šalo. V živo, takoj po polnoči!
Ob okroglem, 50-letnem jubileju Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici smo k pogovoru v prvi uri tokratnega nočnega programa povabili njegovega direktorja, magistra zgodovinskih znanosti Draga Trpina. Predstavil nam bo ta sicer najmlajši zgodovinski arhiv v Sloveniji, njegovo vlogo in pomen za goriški prostor, zamejstvo in vpetost v slovensko arhivsko dejavnost.
Kar sedemstokrat več prebivalcev kot v Sloveniji je na Kitajskem. Tam živi dobra milijarda in štiristo milijonov ljudi. »Ljudi je res veliko, je pa tudi dežela ogromna in vse dimenzije so večje. Enkrat samkrat me je postalo strah, ko so bili ljudje res preveč na gosto,« tako pravi predavateljica in doktorica znanosti Helena Motoh. Gostja tokratnega Nočnega obiska govori kitajski jezik in pozna zgodovino ter sedanjost te daljne dežele, ki nam je dala štiri velike izume: papir, tisk, kompas in smodnik. Ob naslednjem obisku Kitajske si bo Helena Motoh najprej privoščila sendvič z račjim jajcem. Še prej pa je prišla v naš studio in se z Iztokom Koncem pogovarjala o življenju na Kitajskem, ki je zadnjih štirinajst dni kar blizu tudi nam.
V četrtkovem nočnem programu bomo gostili restavratorja Aleša Lombergarja in notarja Gorazda Šifrerja, ki sta se med pandemijo lotila prav posebnega projekta: obnov dotrajanih urnih številčnic na pročeljih mariborske Prve gimnazije in Rotovža ter na zvoniku mariborske stolnice. Z njima se bo pogovarjal voditelj Bratko Zavrnik.
Kako nam poznavanje simbolov pomaga razumeti arhetipske izzive, s katerimi se srečujemo v različnih obdobjih našega življenja in kako nam pri tem pomaga umetnost? Kako s tehniko aktivne imaginacije, posebne tehnike, kjer domišljijo uporabimo v terapevtski namen odstreti terapevtske plasti indvidualnega in kolektivnega nezavednega? Na nek način je to dialog z lastnim nezavednim. Jung je tehniko razvil v času pisanja Rdeče knjige, ko se je procesu samoraziskovanja dobesedno prepustil in predal. Specializantka analitične psihoterapije/Jungovske analize Manca Švara pri svojem delu združuje različne pristope, o katerih bomo spregovorili v nočnem pogovoru. Pa tudi o umetnosti, o njenem psihološko astrološkem blogu Perzefonin dnevnik in o življenju v čudoviti vasici Beka na kraškem robu. Manco Švara je na nočni obisk povabila Nada Vodušek.
Z glasbo se je začela ukvarjati zelo zgodaj, pri sedmih letih je pela pesem »Oj, jaz sem mali bitles, kitaro rad igram….«. V času študija je spoznala Branka Jovanoviča Brendija, ki je zanjo napisal prvo veliko uspešnico Pošlji mu veter pozdrav. Z njegovo zasedbo Don Juan je nastopala po vsej Sloveniji. Nekaj let je pela v Italiji, Avstriji, na Finskem, Švedskem. »Tisto je bilo garanje« se spominja. »V Stockholmu sem morala k specialistu za glasilke, ki me je soočil z dejstvom, da so moje glasilke zelo uničene in da moram prekiniti s petjem, ali pa ne bom nikoli več pela. « Nekaj njenih projektov je izdala tudi Založba ZKP RTV Slovenija. Je avtorica skladbe Vzemi me veter, za katero je na Slovenski popevki leta 1999 prejela nagrado za najboljšo pesem v celoti. Danes izdeluje lectova srca in ljubezen je zanjo najpomembnejša v življenju. Majda Arh Sevšek. V noči na 14. Februar se bo z njo pogovarjala voditeljica Vesna Topolovec.
Boris Šinigoj je glasbenik in filozof. Poleg kitare in lutnje igra tudi druge orientalske različice lutnje, kot je afganistanski rubab. Je ustanovitelj in umetniški vodja zasedbe Nova Schola Labacensis, ki na svoj repertoar uvršča evropsko srednjeveško, renesančno in baročno glasbo, pa tudi glasbo drugih kultur, afriške, južnoameriške in orientalske. Kako se glasba povezuje s filozofijo, kakšna je bila njena vloga v preteklosti in kako vpliva na človeka danes bo Boris Šinigoj pripovedoval v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma na nočnem obisku v nedeljo. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Nocojšnji nočni progam bo pisan na kožo tistim, ki se navdušujejo nad jamskim svetom. Gost bo namreč Bogomir Remškar, jamar, jamarski inštruktor in reševalec ter dolgoletni predsednik Jamarskega društva Danilo Remškar Ajdovščina. V svoji jamarski karieri je odkril več kot 100 jam. Govorili bomo o jamskem svetu na Krasu, v Trnovskem gozdu in na Kaninskem pogorju, o tem, kaj ga žene k jamarstvu, pa tudi, da ga jamarska nesreča, v kateri je bil sam udeležen, ni odvrnila od raziskovanja jam. Z Bogomirjem Remškarjem oziroma Božotom, kot mu pravijo domači in prijatelji, se bo pogovarjala Karin Zorn Čebokli.
V nočnem programu vas bomo poslušalke in poslušalce povabili k pogovoru o tem, kako vidite ustvarjalnost mladih, ki se še šolajo. Starejše generacije mlajše marsikdaj označujejo kot pasivne, kot tiste, ki ves čas gledajo le v zaslone in se med seboj povezujejo na načine, ki naj bi odstopali od ustaljenih norm. Pa je temu res tako in kakšno vlogo pri razvoju mladih razmišljujočih umov igra kultura in ustvarjanje? Kot iztočnica za pogovor bo služila oddaja Hudo, v kateri smo gostili učence z Osnovne šole Danile Kumar, ki ustvarjajo šolski radio in pišejo šolske gledališke igre. Izvedeli boste, kako so pri tem inovativni in kako skrbijo za to, da je njihov besedni zaklad čim bolj bogat. Vaša mnenja o ustvarjalnosti mladih bomo pričakovali na telefonski številki 01 475 22 22.
Ker ni opozoril za varno rabo interneta nikoli preveč, bomo dali temu prostor tudi v nočnem programu. 8. februar je namreč tudi dan varne rabe interneta, in tako je še kako na mestu vprašanje, ali se zavedamo, da so fotografije, ki jih objavimo na spletu, večne? Smo pri rokovanju s svetovnim spletom dovolj odgovorni, kaj naredimo za zaščito svojih otrok in mladostnikov? Na prenekatero vprašanje bo odgovoril Marko Puschner, sodelavec točke Safe.si, točke ozaveščanja o varni rabi interneta na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Z njim se bo pogovarjala Helena Ajdnik.
Pesnik umre, poezija živi. Niti postara se ne, tudi če je njen jezik starinski, tudi če nekaterih besed ne izgovarjamo več v današnjem vsakdanu. Vse, o čemer poje poet, je skupno, zato ostaja v mislih in srcih ljudi skozi prostor in čas. Četudi je ostal en sam verz, droben okrušek, ki se je zasidral v spominu in ga brez truda lahko zmeraj znova zrecitiramo na pamet. Ali pa cela pesem, ki smo se je naučili, a ne vemo več natanko kdaj in zakaj. Poezija nam je dana, da jo živimo. Pesem na dan prežene banalnosti stran. Zato slavimo pesnike. To noč bomo slavili Prešerna. Z glasbo, besedo in z vami, dragi poslušalci in poslušalke.
Imate nočne more? Ponavljajoče se sanje? Lucidne sanje? Preroške sanje? Gotovo si je že vsakdo med nami belil lase, kje je ključ do razumevanja sanj. O tem, kako se sanje povezane z našo podzavestjo in kako lahko z razumevanjem sanj vplivamo nanjo, pa o meditaciji in mnogoterih drugih načinih raziskovanja človekove notranjosti nam bo v nocojšnji oddaji Nočni obisk zaupala Zarja Žarn Štabuc, raziskovalka sanj, učiteljica meditacije in socialna pedagoginja ter soustanoviteljica zavoda Somnia. Z njo se bo pogovarjala nočna voditeljica Višnja Fičor.
Neveljaven email naslov