Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
"Kraj najbolj srčnih ljudi, ki niso obremenjeni z materialnimi dobrinami, ne poznajo birokracije, znajo pa živeti, si pomagati in se imeti radi," tako je Maja Drobne opisala majhno beninsko vasico, v kateri je 3 mesece delala kot prostovoljka. V nevladni organizaciji je otroke učila pisati in brati, ženske izdelovati milo in ananasov sok, doživela in videla pa je mnogo novega - od roza kokoši, pogrebne zabave, žab in kuščarjev v spalnici, do vsakodnevnih ženitnih ponudb. O Afriki, Beninu, njenih aktivnostih v lokalni skupnosti ter dolgem seznamu prostovoljskih izkušenj, se bo z Majo Drobne pogovarjala Andreja Gradišar.
Maja Drobne se je s prostovoljstvom prvič srečala pri tabornikih. Šest let svojega življenja je posvetila varovanju otrok iz socialno ogroženih družin na Debelem rtiču. Leta 2010 pa se je prvič kot prostovoljka podala tudi v tujino – za deset mesecev se je odpravila v Francijo, kjer je v mladinskem centru delala z otroki priseljencev. Seznamu, na katerem je še mnogo drugih prostovoljskih izkušenj, je preteklo leto dodala še eno – v Beninu je tri mesece v nevladni organizaciji otroke učila pisati in brati ter ženske izdelovati milo in ananasov sok. Maja Drobne danes s projekti, ki jih pripravlja v okviru Mladinske mreže MaMa za prostovoljstvo navdušuje tudi druge.
V Franciji je Maja Drobne preživela 10 mesecev. Prek projekta Mladi v akciji je dobila delo v mladinskem centru, kjer so se ukvarjali predvsem z najstniki iz Alžirije in Maroka. Za njih je pripravljala različne delavnice, med njenimi nalogami pa je bila tudi organizacija metal koncerta:
V življenju prej nisem poslušala metala in sploh nisem vedela, kako naj se te stvari lotim. Mentor mi je rekel: “Greš na Myspace, poiščeš tri mlade skupine iz tega območja in jih povabiš.” Odziv po koncertu je bil zelo dober, tako da sem si potem rekla, če lahko organiziram metal koncert, lahko organiziram kar koli.
V Francijo se je odpravila brez predznanja francoščine, zato se je prve mesece z drugimi sporazumevala neverbalno. V desetih mesecih se je naučila pogovorne francoščine in pravi, da so bili najboljši učitelji otroci:
Enkrat je prišel do mene en osemletnik, prinesel je knjigo, v kateri so bile slike in mi rekel, da naj ponavljam za njim.
V tem času je dobro spoznala francosko miselnost, ugotovila, da je hrana ena izmed osrednjih stvari v njihovem življenju, ter da izjemno radi stavkajo.
Kot prostovoljka se je Maja preteklo leto preizkusila v Beninu, državi z 10 milijoni prebivalcev, ki leži v Zahodni Afriki. Za Benin je prvič slišala od prijavi na projekt GLEN, v Afriko pa si je želela že zelo dolgo:
Ker sem bila pri svojih naivnih 16. letih prepričana, kako moramo pomagati ubogim afriškim otrokom. V tem času sedaj se mi je mentaliteta precej spremenila, sem precej kritična do vsega globalnega prostovoljstva, ki ga Evropejci izvajajo v Afriki.
Pred odhodom na 3-mesečno delo se je udeležila pripravljalnih tečajev, a prvi stik z novim okoljem je bil kljub temu kar precejšen šok – že na letališču sta z nemško sopotnico dobili nekaj ženitnih ponudb, gorivo so v avto, s katerim so ju peljali do vasi, kjer sta prebivali, točili iz steklenic, v njuni sobi je bilo prostora le za dva jogija in prtljago, ki sta jo prinesli s seboj. Maja je tako že prvi dan pomislila: “Še 89 dni moram spati tu!”
Afriško okolje je kmalu vzljubila, kljub jutranjim ritualom, ki so bili sestavljeni iz pretakanja vode iz 50-litrskega vrča v manjše vrče, da se je sploh lahko umila, ter iskanja hrane. Delala je v nevladni organizaciji, kjer domačinke učijo izdelovati ananasov sok, milo in druge uporabne stvari.
Z domačini se je težje sporazumevala, saj uporabljajo jezik fon, ki ga poznajo le v govorjeni obliki, kar pa nikakor ni bila ovira za druženje:
Najin prvi sprehod se je končal tako, da naju je skupina moških, ki je gradila novo hišo, poklicala: “Yovo, Yovo (op. p. beli človek).” Kar takoj so nama za pozdravno pijačo dali dva kozarčka afriškega gina. Midve pa sva bili kar prijetno presenečeni, kakšen efekt ima ta afriški gin.
V Beninu se večina ljudi ukvarja s poljedeljstvom. Delovni dan se začne ob 8., traja do 12., sledi odmor zaradi vročine, z delom nadaljujejo med 15. do 18. uro. Po večerji se večina odpravi spat, saj sonce zaide že okoli 19. ure. Ženske delajo veliko več kot moški, ti pa predvsem posedajo pod drevesi in se pogovarjajo. Šolo obiskujejo le nekateri otroci, saj je za deklice brezplačna, za dečke pa plačljiva.
Vasica s 100 prebivalci, v kateri je prebivala Maja Drobne, je precej napredna. Ima vaški vodnjak, kar ni običajno za Benin, tudi bar, v katerem so se družili predvsem tuji prostovoljci. Hiše so večinoma zgrajene iz blata, v njih je le en, spanju namenjen prostor. Ena od hiš je ob koncu Majinega obiska dobila tudi elektriko in tako postala zbirališče vaščanov, ki so tja hodili gledati program na črno-belem televizorju.
Maja in nemška prostovoljka sta imeli ob sobotah popoldan in ob nedeljah prosto, kar sta izkoristili za potovanja. A da sta se lahko sploh odpravili iz svoje vasi, sta morali najprej pešačiti 2 kilometra, da sta prišli do vasi z motorji-taxiji. Pot sta nato nadaljevali do postajališča avto-taxijev, v katerih se je običajno peljalo vsaj 7, 8 ljudi. Od tam pa sta morali priti še do avtobusa, ki se na svoji poti le redko ustavlja:
Na tej poti ni nobenih stranišč, ženske preprosto dvignejo krila, moški tudi opravijo svoje, midve pa sva imeli svoj sistem, kako ne piti, da nama ni bilo treba iti na stranišče. So bila kar izziv ta potovanja.
V času njenega prostovoljnega dela, je bila v Zahodni Afriki močno razširjena ebola, ki pa na vsakdan prebivalcev Benina ni vplivala. Sorodnike so kljub zdravstvenim opozorilom pokopavali po starih običajih:
Človeka pokopljejo tri mesece po smrti. V petek popoldne pripeljejo pokojnika, ki je običajno v družinski hiši, kjer mu namenijo poseben prostor. Potem je to totalen žur cel petek. V soboto ga pokopljejo v cerkvi, nekatere dajo na pokopališče, drugim pa zgradijo prav posebno hišo, v katero se potem preseli kakšen družinski član. Krsto zabetonirajo v hišo in živijo na tak način, da ohranjajo duh svoje mame.
Maja se je v Beninu naučila ogromno novega – od praktičnih stvari, kot je kuhanje ananasove marmelade, do tega, da ji ni treba vedno hiteti od ene do druge zaposlitve:
V takšnih trenutkih se zaveš, kako hitro mi živimo doma in kako pomembno je, da si znamo vzeti čas za sočloveka, da naredimo kakšno stvar v miru, ne da že hitimo na naslednjo obveznost.
Veliko mladih se prostovoljstva poslužuje, da bi pridobili izkušnje, ki bi jih lahko unovčili pri iskanju zaposlitve. Te izkušnje so pomagale tudi Maji, ki sedaj ni več le prostovoljka, ampak kot projektni vodja Mladinske mreže MaMa mlade spodbujajo k prostovoljstvu. Eden od takih projektov je bil There is a world outside your window, s katerim so želeli mladim predstaviti možnosti, ki jih imajo. Kot pravi Maja, je prostovoljstvo sicer tudi odlična priložnost za osebno rast:
Takrat prvič ni zraven mame in očeta, da bi reševala tvoje probleme, znajti se moraš v situacijah, za katere si nisi predstavljal, da se boš znašel v njih. To so priložnosti, kjer se lahko to naučiš. Potem si zelo ponosen nase, tudi neprimerno bolj samozavesten, kar mislim, da je sicer kar problem pri Slovencih.
Vsi, ki si želite podobnih izkušenj, informacije o prostovoljnem delu najdete na spletni strani mlad.si, lahko pa se na različne načine aktivirate tudi v domačen okolju.
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Prvo uro bomo preživeli v družbi z gostjo iz Trsta, univerzitetno profesorico in literarno zgodovinarko Marijo Pirjevec Paternu, ki je pred nedavnim praznovala okrogel življenjski jubilej. Njeno poklicno pot je opredelila ljubezen do knjig, do književnosti, a tudi dejstvo, da se je družina iz Sežane preselila v Trst, kjer je bilo dovolj razlogov za obrambo slovenske književnosti v nenaklonjenem italijanskem prostoru.
Na nočni obisk prihaja učiteljica športa, Ema Mlakar Debenec, ki je čas med epidemijo izkoristila za stvari, ki jim prej ni namenjala veliko časa. Mlada, nova avtorica otroške literature je pred kratim izdala svojo prvo knjigo v zbirki Velike dogodivščine male Lili, ki je izšla pri založbi Chiara. Zase pravi, da rada počne veliko stvari in uživa, ko se ji veliko dogaja, sploh v dobri družbi. Rada ima izzive in trenutno se ukvarja z izzivom, kako kot nepoznan, nov, mlad avtor v teh časih knjigo spraviti do mladih bralcev.
V teh zelo resnih časih pride na nočni obisk klovn, animator in voditelj, pa tudi mož in oče Gorazd Špegel. Kot bolnišnični klovn Dodo razveseljuje male paciente na otroških oddelkih bolnišnic, kot klovn Srečko pa obiskuje stanovalce domov za starejše. Poleg tega počne še marsikaj: pogovarjali se bomo tudi o tem, kako je na njegovo delo, povezano z ljudmi in dogodki zanje, vplivala epidemija. V nadaljevanju pa še o projektnem učenju za mlajše odrasle in spoznavali bomo Butan. V nočno družbo vabi voditeljica Lidija Cokan.
Arhitekt, pedagog in raziskovalec, ki pravi, da ga zadnjih deset let v razmišljanju poganja raznolikost poroznosti grajenih prostorov. Poroznost kot pojem, ki lebdi v arhitekturnem raziskovanju in ga določa s svojo prehodnostjo: vmesni prostori med zunanjim in notranjim, delež votlega v fizični snovi. Teoretična, a hkrati tudi povsem praktična arhitekturna vprašanja: kako poroznost vpliva na naš odnos do prostora, na naše dojemanje in raziskovanje, na bivanje samo in kakšne odgovore nam ponuja arhitektura. Temu je bilo posvečeno tudi njegovo inavguracijsko predavanje za rednega profesorja na ljubljanski fakuleteti za arhitekturo. Boštjan Vuga kot praktik že do leta 1996 deluje v biroju Sadar in Vuga. Kot predavatelj, mentor, raziskovalec, kritik in kurator sodeluje z mnogimi univerzami in institucijami doma in po svetu. Prisluhnite mu v nočnem pogovoru z Nado Vodušek.
Če nekdo reče, da je srečen, ker zares živi, potem mora res RES živeti. In gost tokratnega nočnega programa ne le, da to reče – napisal je celo knjigo s tem naslovom. Potem bo že držalo. Če zamenjaš harmoniko za bobne in postaneš eden najboljših bobnarjev nekdanje Jugoslavije - in tudi pevec - to že nekaj pomeni, da pa postaneš eden zelo slišanih glasov tudi v novi državi Sloveniji … Zlata leta slovenske popevke, pomen glasbe ne le na profesionalni, temveč tudi življenjski poti, obujanje spominov in pogledi naprej, bodo teme nočnega obiska, na katerega povabilo se je prijazno odzval Ivo Mojzer, z voditeljico Lucijo Grm pa bosta med kramljanjem predstavila tudi novo gostovo vinilno ploščo in avtobiografijo Srečen je, kdor zares živi. In ker glasba nikoli ne razočara - le te pa je bo v nočnem obisku polno - bodite z nami.
Lepa jesen nas razvaja, testi so zastonj - končno se bo narod lahko ob vsakem sumu preveril. In šel nastavit lice in kužka toplim sončnim žarkom. Privoščimo si kostanj in malo se moramo že duševno pripraviti na praznike, ki so tik za vogalom. Seveda je vse drugače, ampak optimizem, ta poživitvena doza nočnega klepeta, ostaja neomajen. Po polnoči vas k poslušanju ali celo k pogovoru vabi Mojca Blažej Cirej.
Na nočni obisk prihaja tokrat Aleksander Gadžijev, prvi slovenski BBC-jev umetnik nove generacije za obdobje 2019-2021, zmagovalec prestižnih tekmovanj, kot so Premio Venezia, Hammatsu, Monte Carlo in letos še Sydney. 26-letni goriški pianist je konec oktobra postal tudi prvi slovenski pianist, ki je prejel 2. nagrado in posebno nagrado za izvedbo sonate na slovitem Chopinovem tekmovanju v Varšavi. Trenutno eden najboljših pianistov mlajše generacije na svetu aktivno govori štiri jezike, zanimajo ga improvizacija, kompozicija, filozofija, meditacija, joga. Kljub izjemnemu uspehu, natrpanemu urniku in številnim obveznostim ostaja preprost, prijeten in prisrčen sogovornik, ki ostaja zvest tudi svoji Goriški, kjer bi rad v prihodnje oblikoval festival, ki bi povezal Nova Gorico in Gorico. V nočni program ga je povabila Tatjana Gregorič, ki vam bo do jutranjih ur v poslušanje ponudila še druge zanimive, primorsko obarvane vsebine.
Konec oktobra smo na Televiziji Slovenija gledali dokumentarec o dolgotrajni oskrbi starejših v Sloveniji in nekaterih drugih evropskih državah. Oddajo Dosje z naslovom Staranje v vrtincu sistema je po več mesecih raziskovanja s kolegi pripravila novinarka Televizije Slovenija Andreja Gregorič. Kako je oddaja nastajala in kakšni so bili odzivi gledalcev, stroke in politike? Kateri pa so še izzivi, želje in interesi kolegice z druge strani Kolodvorske ulice?
November je posvečen ozaveščanju o zasvojenosti in njenem preprečevanju. O tem bosta govorila gosta terapevt Miha Kramli, vodja centra za zdravljenje odvisnosti v Novi Gorici, in Renata Štopfer, predsednica ptujskega društva ARS VITAE, ki z razvojem socialnovarstvenih programov zagotavlja lokalnemu prebivalstvu dostop do strokovne pomoči. Dodali bomo še kanček gledališča in veliko glasbe. V nočno družbo vabi Helena Ajdnik.
Polona Lovšin riše tisto, kar opazi. Opazi pa veliko več kot drugi. Življenje ji ni nikoli prizanašalo, a ga je zmerom imela rada. Njene risbe v knjigah in pravljicah so osvojile otroke in odrasle, njeni duhoviti zapisi, obogateni z risbicami, pa imajo zelo zvesto publiko na družbenih omrežjih. Kaj se skriva za vsemi pravljicami, risbicami in psičkom s predolgimi ušesi, bo s Polono Lovšin takoj po polnoči ugotavljal Jure K. Čokl.
S prof. dr. Rajkom Muršičem se bomo zazrli nazaj v zgodnja leta Radia Ljubljana, se zaustavili ob različnih vlogah, ki jih je radio igral v različnih skupnostih in razmišljali tudi o tem, kako relevanten je ta v zvoku utemeljen medij danes in kakšna vse je lahko njegova prihodnost. Skozi noč ga bo popeljala nočna voditeljica Anamarija Štukelj Cusma. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Nastopanje na odru, pred kamerami in mikrofoni, so ji bili položeni v zibelko. Njena mama in oče sta namreč aktivna v medijih in njuna edinka je šla po tej poti že v rosnem otroštvu. V domači Novi Gorici se je kot osnovnošolka pridružila Amaterskemu mladinskemu odru in poti nazaj ni bilo več. Naslednji korak je bil študij na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo, kjer je lani opravila magisterij. Enega prvih poklicnih vrhuncev je dramska igralka Anuša Kodelja doživela na letošnjem Festivalu slovenskega filma, kjer je prejela nagrado za najboljšo stransko žensko vlogo v filmu Prasica, slabšalni izraz za žensko. Anušo, ki so jo številni spoznali predvsem po vlogi Tanje v televizijski seriji Najini mostovi, je na nočni klepet povabil Sandi Škvarč.
Ljubezen do gline ji je bila položena že v zibko. Sčasoma je dodala še ljubezen do oblikovanja, različnih kultur in zanimanje za to, kako ljudje živijo. Mag. Teja Hlačer se je izdelovanja keramike učila tako pri tradicionalnih lončarjih kot v najbolj priznanih mednarodnih šolah za keramiko, vmes študirala etnologijo in kulturno antropologijo ter se izpopolnjevala v kiparstvu, slikarstvu in risanju. Mednarodno priznana keramičarka zdaj razstavlja po vsej Evropi, svoje znanje pa predaja tudi v različnih središčih za keramiko po svetu. Kako in zakaj 'glino oblikuje v večnost', bo povedala v pogovoru z Andrejo Čokl po polnoči.
Na nočni obisk smo povabili Asyo Širovnik Moškon, ki ima univerzitetno izobrazbo na področju svetovne literature. Je avtorica knjige Kdo ustvarja mojo realnost? Potovali bomo po Nizozemskem, Španiji, Italiji, Grčiji, Parizu, Bostonu, San Franciscu, Hong Kongu, Maleziji, Novi Zelandiji in v mašo notranjost. V življenju se je selila več kot 30 krat, zamenjala 12 držav in govori 7 jezikov. Pridružite se nam na zanimivem radijskem nočnem potovanju, na katero se bo z gostjo odpravil Robert Zajšek.
Vonnegutove kratke zgodbe, ki so nastajale v petdesetih letih prejšnjega stoletja, brati tukaj in zdaj, je morda še večji užitek in še bolj vznemirljivo. V času nastanka so izhajale v različnih revijah in časopisih, ali pa tudi niso, kadar so jih uredniki zavrnili. Zbrane na enem mestu so prvič izšle leta 2017. Uredila sta jih njegova dolgoletna prijatelja Jerome Klinkwitz in Dan Wakefield, ki sta napisala tudi sijajne tematske predstavitve. “Ta proza je cˇista, njen ritem pa vselej zˇivahen – ni mogocˇe dovolj poudariti, kaksˇno zadovoljstvo obhaja cˇloveka, ko uzira v tem nasˇem zasˇtrenanem svetu vsaj nekaj moralne jasnosti in razpletenosti.”, v spremni besedi k zbirki zapiše Dave Eggers in dodaja: “»Cˇlovek mora biti prekleto prijazen.« Ta epitaf je bil zapisan na nagrobniku, ki ga je narisal in mi ga poslal Vonnegut. Cˇlovek sicer lahko poskusi narediti iz Vonnegutove filozofije kaj bolj zapletenega, a ga to ne bi pripeljalo nicˇ blizˇe resnici. Prijazen bodi! Ne delaj sˇkode! Skrbi za blizˇnje. Ne zacˇenjaj vojn.” Vabljeni k poslušanju zgodnjih zgodb Kurta Vonneguta, ki nas tudi po več kot pol stoletja od nastanka vodijo k razmisleku o nas samih in včasih izzovejo huronski smeh, drugič spet izvabijo grenak smehljaj, tako kot življenje samo.
Ob svetovnem dnevu romskega jezika bomo tokratni nočni program začeli in obogatili z romsko glasbo iz Slovenije in širše. S kratkimi reportažami pa se bomo odpravili tudi v Francijo, kjer smo se z ustvarjalci oddaje Naše poti, potepali v poletnih mesecih. Takrat smo v Parizu obiskali krovno organizacijo, ki spremlja razmere tamkajšnjih Romov, prinašamo pa še informacije o številnih romskih narečjih, ki jih govorijo Romi v okrožju Pariza. Poskrbeli bomo še za romski jezik v Sloveniji in pogledali statistiko koliko narečij romskega jezika najdemo doma in po svetu. Po poti Romov se bo to noč sprehodil Sandi Horvat.
Tokratni Nočni obisk z eno naših najbolj priznanih pesnic in esejistk Meto Kušar (1952) - Rožančevo nagrajenko leta 2012 za knjigo Kaj je poetično ali ura ilegale, Veronikino nagrajenko leta 2015 za pesniško zbirko Vrt (letos poleti je izšla njena sedma pesniška zbirka Zmaj). Njena poezija je prevedena v številne tuje jezike, tudi v nizozemščino, hebrejščino in arabščino. Občasno napiše kak scenarij za film in ga tudi režira, njena glasbena uprizoritev lastne poezije z naslovom Prestol poezije pa je bila odigrana v Sloveniji, Washingtonu (1999), Kanadi (1999) in Londonu (2000). Je ustanoviteljica literarno glasbenega Prestola poezije in Metavečerov. Diplomirala je iz slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Petnajst let je delala v Plečnikovi knjigarni (Ljubljana) in prejela Schwentnerjevo nagrado za uvajanje kulturno-umetniških programov v trgovino s knjigami. Od leta 1994 je samostojna delavka v kulturi, od leta 1980 dela tudi radijske umetniške in kulturno-zgodovinske oddaje. Z Meto Kušar se bo Liana Buršič pogovarjala o globinski moči poezije in umetnosti, o sanjah in Jungu, moralno-etičnih krepostih in šibkostih ter Bogu, o zeitgeistu, življenju vsakdana in hrepenenju.
V nočnem programu bo z nami koprski odvetnik Janez Starman, ki je od letos tudi predsednik Odvetniške zbornice Slovenije, prvi, ki ne prihaja z območja Ljubljane. Kakšna je vloga zbornice in kakšen je položaj odvetnika v naši družbi? Bomo tudi odvetnike nekoč ocenjevali, podobno kot hotele restavracije? Zakaj se v Slovenji radi tožarimo? In kako gleda na aktualne dogodke pri nas, na vladanje z odloki in na proteste, ga bo med drugim spraševal vaš nočni sopotnik Andrej Šavko.
Gostja nočnega programa bo Marija Miša Molk, urednica, novinarka, televizijska voditeljica in prepoznavni obraz naše RTV hiše. Kaj jo zaznamuje v tem času, kako spremlja medijski razvoj in življenje v državi, bo povedala voditelju Andreju Hoferju. V noči s četrtka na petek.
Neveljaven email naslov