Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
Po nekaj kislih dneh posije tudi sonce. In naslednji teden lahko pričakujemo tudi sončne in tople dneve. Čez dan je torej naša glavna naloga, da sprehodimo psa in uživamo v zelenju, si kupimo vrečko kostanja in se družimo z drugimi potepuhi. Kaj pa zvečer? Takrat pridejo samotne urice. Ampak naj vas to ne skrbi. V nedeljo zvečer od desetih do polnoči vas k poslušanju in mogoče celo na klepet vabi Mojca Blažej Cirej.
Jesen, ta muhasta bogata teta, je nenadoma vdrla skozi vrata. Zdaj je tu, z dežnim plaščem in dežnikom. Z gobami in kostanjem. S poplavami in gumijastimi škornji. Proti naravi smo nemočni, lahko se le potrudimo ostati dobre volje, pri tem pa nam pomaga prijetna družba. Prav zato vas Mojca v nedeljo zvečer vabi k pogovoru ali vsaj poslušanju oddaje od 22 h do polnoči. Pogum velja.
Vročina nas že kar mori, ampak ko jeseni po ves teden ne bomo videli sonca, se nam bo pa še stožilo po njem. Še malo, pa se bodo mestne ulice spraznile, mladi bodo morali v šolo. Vrtiljak letnih časov se neutrudno vrti, le temperature so vsako leto nekoliko višje. Le človekova potreba po druženju ostaja ves čas ista. Zato pa imamo (v nedeljo zvečer) Prvi program in tam se vas že veseli Mojca Blažej Cirej.
V prvi uri nočnega programa bomo klepetali z Urško Šobak, kulinarično raziskovalko in zbirateljico starih receptov naših babic in dedkov. Lani je izdala svojo prvo kuharsko knjigo Ej, babi, tega mi pa nisi pokazala, letos pa je temu srčnemu projektu sledila še kuharica za otroke Ej, babi, glej.
Poletni večeri kar kličejo k druženju. Takrat se malo shladi in lažje zadihamo. Poskrbeti je treba za živali, da imajo vodo in se lahko zatečejo v senco. Saj veste, ne: verige so že prepovedane. In tisti, ki imajo še posebej dobro srce, bodo nastavili vedro vode tudi zunanjim pernatim in kosmatim bitjem. Reveži vrani imajo kar odprte kljune. Kaj pa mi? Če ste za to, vas Mojca Blažej Cirej vabi k poslušanju Prvega programa. Lahko tudi pokličete.
Dr. Blaž Kosovel je urednik, publicist, voditelj, organizator dogodkov, doktor znanosti, turistični vodnik. V svoji doktorski disertaciji je raziskoval razliko med ZDA in evropskimi državami, kjer je kot temeljni pojem raziskovanja izpostavil pomen kulture. Leta 2022 je izdal knjigo Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo. Knjiga je tematsko dvoje: sistematična zgodovina pojmov kultura in civilizacija (od njunih prvih omemb do 20. stoletja) in podrobna predstavitev ZDA kot tiste države, kjer kultura ni imela glavne vloge pri njenem nastanku, kot to velja pri nas v Evropi. Dr. Kosovel je napisal tudi spremno besedo k letos izdani knjigi ameriškega antropologa Davida Graeberja z naslovom »Bulšihti: teorija«. V goriškem prostoru ga poznajo kot člana Društva humanistov Goriške, kot avtorja dokumentarne serije Goriški sprehodi, soorganizatorja festivala Mesto knjige in drugih dogodkov.
Dež je zalil solato in vrtički so podivjali. Presneti polži pa tudi. Kaže, kot da jih je vsako leto več in če jih ponoči ročno ne pobereš, noben pripravek zares ne zaleže. Za nami je prijeten sončen dan, ki je zvabil na plano vse, kar leze in gre. Parki, travniki, igrišča in griči so oživeli. Kako tudi ne, ko pa vse cveti in diši! Med epidemijo smo si priskrbeli družbo kužkov in tudi repatih kožuščkov je vsepovsod polno. Pred nami je nov teden, nov krog življenja in če bi v nedeljo zvečer radi malo poklepetali, vas Mojca Blažej Cirej od 22 h do polnoči vabi v svojo družbo. Na Prvem!
Maj je najlepši mesec v letu. Ne preveč deževen in ne prevroč. Upajmo, da nas ne čaka dolgo vroče poletje, saj poscana Zofka, ki naj bi ga z nalivi napovedala, svoje naloge ni naredila. Študenti rogovilijo z majskimi igrami in koncerti v Študentskem naselju, pridne bralce pa zanima, kdo bo dobil Cankarjevo nagrado in kresnika. Dan je čudovito dolg in v naravi vse diši. Laboda v Tivoliju ponosno varujeta svoje drobcene sive mladičke. Živalski vrt poka po šivih. Kaj pa zvečer? Takrat je pa prijetno poklepetati, in prav to vam v nedeljo od 22 h do polnoči ponuja Mojca Blažej Cirej.
Maj je najlepši mesec v letu. Ne preveč deževen in ne prevroč. Upajmo, da nas ne čaka dolgo vroče poletje, saj poscana Zofka, ki naj bi ga z nalivi napovedala, svoje naloge ni naredila. Študenti rogovilijo z majskimi igrami in koncerti v Študentskem naselju, pridne bralce pa zanima, kdo bo dobil Cankarjevo nagrado in kresnika. Dan je čudovito dolg in v naravi vse diši. Laboda v Tivoliju ponosno varujeta svoje drobcene sive mladičke. Živalski vrt poka po šivih. Kaj pa zvečer? Takrat je pa prijetno poklepetati, in prav to vam v nedeljo od 22 h do polnoči ponuja Mojca Blažej Cirej.
Pomlad se vsa dišeča razpira pred nami. Malce nam še nagaja aprilski mraz, a plaščev ne bomo več dolgo potrebovali.Bomo pa potrebovali – tako kot vedno – dobro družbo.
Gostja nocojšnjega nočnega programa bo Ljubica Kolander Bizjak, upokojena zdravnica družinske medicine Zdravstvenega doma Koper. V 42 letih dela je zdravila več generacij istih družin in se soočala s številnimi spremembami v organizaciji zdravstvenega varstva. Zagovarja stališče, da bolnik ne sme biti za nič prikrajšan, stavi na timsko delo. Delo z ljudmi je ni nikoli obremenjevalo, čeprav je včasih v enem dnevu obravnavala tudi več kot 100 pacientov in ambulanto zaključila šele takrat, ko nikogar več ni bilo v čakalnici. Zdaj dva krat na teden dela v ambulanti Univerze na Primorskem. Delo z mladimi jo izjemno veseli. Pravi, da so mladi ozaveščeni in tudi hvaležni pacienti. Z njo se bo pogovarjala Mateja Brežan.
Pomlad je tu, lepi topli dnevi. To noč bodo kazalci na uri smuknili za eno uro naprej, na poletni čas. Življenje teče naprej v dobrem in slabem. Če lahko, pokličite v nočni program in poklepetajte z Mojco Blažej Cirej. Par besed, saj ni treba, da poveste kaj posebnega. Nekatere teme so večne: živali, zdravje, dogodki v vašem kraju, odnosi v družini, vdovstvo, šale.
Ob vznožju Čavna, v idilični vasici Lokavec pri Ajdovščini, ima Urška Lemut zeliščno kmetijo, ki jo je poimenovala Vila Lavanda. Že ime pove, da v času žetve okrog hiše diši po sivki. Osrednji del nasada je rožni vrt z izvirsko vodo. Poleg sivke in vrtnic damaščank Urška vzgaja še rožmarin, žajbelj, geranijo, smilj, ognjič in druga zelišča ter iz njih pripravlja različne pripravke. Uresničila je svoje otroške sanje. Da bi bila bližje naravi, je pustila redno službo in se preselila v počitniško prikolico, ki jo obkrožajo borovci. Kasneje si je ob njej zgradila hiško, v kateri omamne vonjave in zdravilne učinkovine zelišč ujame v stekleničke. Z nocojšnjo gostjo se je pogovarjala Nataša Uršič
Nejc Poklar je predsednik Rokometnega društva Koper, v dolgi rokometni turneji je igral za domače in tuje klube. Na tujem se je preizkusil tudi v Libanonu in Iranu, kariero v tujin pa je sklenil na Kosovu. V karieri je bil član mladih reprezentanc Slovenije, desetkrat mu je uspelo zaigrati tudi v članskem dresu izbrane vrste. Po koncu igralske kariere se je preizkusil tudi v vlogi trenerja in športnega direktorja. Nejc Poklar prihaja iz rokometne družine, tudi o tem bosta v prvi uri nočnega programa govorila z gostiteljem, Primožem Čeparjem.
Za tokratni Nočni obisk smo se odpravili v osrčje Goričkega, kamor sta se iz Kranja preselila Bine in Katarina Volčič. Bine, ki je svoje kuharsko znanje pili na eni najbolj znanih kuharskih šol v Parizu, je slovenskemu občinstvu verjetno najbolj znan kot mojster in žirant v kuharskih resničnostnih šovih. In ravno v času šolanja v Parizu je tam spoznal Katarino. Po svojih 17 letih partnerstva in uspešnem gostinskem poslovanju v Ljubljani, sta sprejela odločitev, da mestni vrvež zamenjata za podeželje, kjer sta gostom na široko odprla vrata posestva Monstera. Gre za unikatno zgodbo, ki jo v Motovilcih pišeta že skoraj dve leti.
V prvi uri nočnega programa boste deležni pogovora z Martino Marušič Kos, vodjo službe za komuniciranje na Univerzi na Primorskem, ki pa jo boste spoznali tudi v mnogih drugih vlogah. Je namreč tudi strastna bralka, ki se lahko pohvali z več kot 200 prebranimi knjigami letno, velika ljubiteljica peke, blogerka na pavzi, mama, rada pa tudi kaj sešije. Na Nočni obisk jo je povabila Anita Urbančič.
Na nočni obisk malo po polnoči je prišel pevec, ki se je začel ukvarjati z glasbo že v 5. razredu osnovne šole, ko se je odločil postati kitarist. V mladosti je sodeloval v več slovenskih rokovskih zasedbah, v katerih je pel in igral. Pomembno prelomnico v njegovi glasbeni karieri je pomenila pridružitev skupini Pop Design, katere frontman je bil med letoma 1990 in 1995. Posnel je nekaj največjih uspešnic skupine: »Ne bom ti lagal«, »Ko si na tleh«, »Potepuh«. Leta 1995 se je odpravil na samostojno glasbeno pot. O skoraj 30 letih solistične kariere je govoril Vili Resnik.
Gin z bučnimi semeni ali gin, navdihnjen s prekmurskim paradižnikom? To sta le dva od šestih okusov Prekmurja, ki sta ga v svojo linijo ginov Heaven & Hell – Nebesa in pekel drzno vključila Tanja in Robert Sobočan iz Velike Polane. Pred nekaj dnevi smo se odpravili v vas, ki je od Murske Sobote oddaljena le nekaj kilometrov, ter pred mikrofon povabili par, ki je s svojo unikatno podjetniško idejo v lanskem letu pobral kar nekaj zavidljivih mednarodnih priznanj. Kateri njun gin je v Singapurju prejel zlato priznanje in kateri gin je bil v Londonu izbran za enega od petnajstih najboljših ginov sveta leta 2023? Odgovore na ta in mnoga druga vprašanja prinašata Tanja in Robert Sobočan, ki sta nam zaupala tudi njuno navdihujočo zgodbo, kaj vse lahko dosežeš, ko v svoje sanje verjameš, vlagaš trud, čas in tudi veliko dela.
Dan se daljša, pusta smo preživeli, življenje končno spet postaja barvitejše in zabavnejše. Noči pa so lahko kljub temu hladne in prazne. Napolnimo jih z dobro voljo, pravi voditeljica Mojca Blažej Cirej. Ali vsaj z druženjem, poslušanjem in pogovori. Zanima jo vse, kar se vam dogaja, kako gre vašim domačim živalcam, kaj dobrega berete in katera šala vas je spravila v smeh.
Na nočni obisk prihaja dolgoletna novinarka in glasbena urednica na Radiu Koper, Tatjana Gregorič. V radijski eter je skoraj 40 let prinašala številne, predvsem glasbene zgodbe s Primorske in zamejstva. V največje veselje in zadovoljstvo ji je bilo delo z mladimi ustvarjalci, ki jih, kot pravi Tatjana, lahko še danes kadarkoli pokliče, čeprav so nekateri svetovno uveljavljeni glasbeniki. O tem in številnih drugih njenih projektih in pobudah, zaradi katerih je septembra lani prejela najvišjo nagrado Mestne občine Nova Gorice, nagrado Franceta Bevka za življenjsko delo, pa v pogovoru s Karin Zorn Čebokli.
Neveljaven email naslov