Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
5421 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
Le še nekaj dni nas loči od največjega glasbenega dogajanja v Evropi, ki vsako leto pred male zaslone privabi milijone gledalcev po celem svetu. Izbor pesmi za Pesem Evrovizije letos poteka v Liverpoolu. Mi se bomo nocoj odpravili v zgodovino in prisluhnili skladbam, ki so na omenjenem izboru, vse od leta 1991, zastopali barve Slovenije. Kdo nas je zastopal večkrat in kdo je do sedaj zasedel najboljšo in tudi najslabšo uvrstitev? Kako so se pravila izbora in glasovanja za skladbe spreminjala skozi leta? Zanimivo glasbeno popotovanje bo skupaj z glasbenim urednikom, Matejem Jevniškom, pripravil Sandi Horvat.
Vasica Avče v občini Kanal ob Soči je danes znana predvsem po edini slovenski črpalni hidroelektrarni in po tem, da je pred 115 leti nad vasjo padel prvi slovenski meteorit. Športni navdušenci, pa ste Avče spoznali po zelo odmevni prireditvi Downhill Avče, ko so vas in okolico preplavili gorski kolesarji s celotne Slovenije. Prav na prelomu v novo tisočletje so se domačini resneje začeli ukvarjati s to športno disciplino, takrat so ustanovili tudi društvo. Danes je gorsko kolesarstvo sestavni del kraja, pravi Mitja Madon, ki ponosno dodaja, da so v tem času vzgojili več tekmovalcev, ki krojijo slovensko gorsko kolesarsko sceno. Mitja Madon je tudi ljubiteljski fotograf, ki je ta hobi prepletel z gorskim kolesarjenjem. Na klepet ga je povabil Boštjan Simčič.
V studiu se je na tokratnem Nočnem obisku pridružila priznana igralka, ki je v preteklosti igrala v številnih slovenskih gledališčih — od ljubljanske SNG Drama in Slovenskega ljudskega gledališča Celje, pa do Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer deluje že od leta 2009. Tuj ji ni niti film. Nastopila je v veliko celovečercih, kot so Razredni sovražnik, Dvojina in Kratki stiki. Za vloge Olge, Neže in Ajde v slednjem je prejela tudi vesno za najboljšo glavno žensko vlogo. Mnogim, predvsem televizijskim gledalcem, se je najbolj zasidrala v spomin po vlogah v serijah TV dober dan in Ja, chef. Če ne bi bila igralka, bi postala novinarka, je dejala pred časom. Tudi v tej vlogi se je že preizkusila, ko je pred leti na Televiziji Slovenija vodila razvedrilno oddajo NLP. Z gostjo Tjašo Železnik se je Rene Markič pogovarjal o tem, kako pristopa h grajenju svojih vlog, kaj je zanjo kot igralko največji uspeh in kje bi si še želela igrati v prihodnje.
Nočno popotovanje bomo začeli s specialistko plastične, rekonstruktivne in estetske kirurginje Dašo Kovačič Beković. Govorili bomo o staranju, ki mu ni mogoče ubežati, in detabuizaciji lepotnih posegov. Se je s tem naredila pirova usluga mlajšim generacijam? Nadaljevala bo magistrska študentka Lucienne-Beatrice Krstova, ki je bila sredi aprila izzvana, da javno spregovori o svoji spolni identiteti, potem ko so jo med opravljanjem prakse na eni izmed mariborskih osnovnih šol nestrpneži negativno izpostavili na družbenih omrežjih. Potovali bomo s svetovno popotnico, adrenalinsko športnico, aktivno jamarsko reševalko in tudi glasbenico Matejo Mazgan Senegačnik. Del noči pa bomo namenili glasbi in Žanu Hauptmanu, ki je izdal drugo zgoščenko. Vabljeni!
V tokratni Noči šansonov bomo poslušali več pevcev, ki so nastopali na pariških odrih v 20-ih letih 20. stoletja, in sicer Freda Gouina, Bérarda, Georgela in Fortugéja. Ne bomo pa le govorili o njihovem življenju in poslušali njihove glasbe, marveč se zaustavili tudi v ustanovah, v katerih so nastopali, saj so te bistveno sooblikovale podobo, kakršno je francoski šanson imel v 20. letih 20. stoletja.
V studio je prišla igralka, katere opus gledaliških vlog presega število 200. Gledalci jo poznajo kot Desdemono, Mirando, Ofelijo, Dorino, Ano in še bi lahko naštevali, njen glavni naziv pa je igralka, umetnica in predvsem ženska. Kakor hitro ugasnejo luči v dvorani, ko se zaljubljeni primejo za roke, osamljeni niso več sami, realisti pa postanejo sanjači, nas ona zapelje ali na platnu ali na odru. Zapelje nas, da skupaj z njo doživljamo vznemirljive zgodbe, ki jih doživljamo kot svoje, se odpravimo v tuje kraje in druge čase ter skupaj z njo odkrivamo svetove, za katere nismo vedeli, da obstajajo. Prav nič drugače ni bilo danes, ko smo se z njo in njenim glasom odpravili v njen svet. Na nočni obisk je Gašper Stražišar povabil Polono Juh.
Operni pevec Miha Brkinjač je po končanem študiju glasbe v Berlinu, je dobil svoj prvi pravi gledališki angažma v gledališču Krefeld-Mönchengladbach. Miho Brkinjača, smo s podporo SKICA Berlina zmotil po vaji za novo predstavo in ga povabil na klepet.
Položaj delavcev in delavske pravice so 137 let po dogodkih v Chicagu, na katerih so delavci zahtevali 8-urni delavnik in za to plačili krvav davek, neprimerno boljši in na višji ravni. Kljub temu se tudi danes srečujemo s prakso in primeri, ki spominjajo na neke davne čase. Bližajoči se praznik dela je zato priložnost, da se spomnimo, kako težko so bile delavske pravice pridobljene in kako lahko jih je zaobiti, če ne vztrajamo pri njihovem doslednem spoštovanju. Na to opozarja tudi generalni sekretar Obalne sindikalne organizacije-KS 90 in predsednik sveta Inšpekcije za delo Republike Slovenije, Damjan Volf, ki bo gost tokratnega nočnega programa. Pred mikrofon ga je povabila Jasna Preskar.
Nocoj je voditeljica Lucija Grm gostji, dramaturginji, nekdaj glavni in odgovorni urednici revije Maska, soustvarjalki programa mednarodnega festivala Mladi levi, od leta 2006 do 2010 urednici Sobotne priloge Dela, nominiranki za Rožančevo nagrado, idejni vodji priljubljene rubrike Carpe diem v Delu in pisateljici Ireni Štaudohar zastavljala veliko vprašanj, a glavni sta Kaj hoče ženska, vprašanje, na katero so iskali odgovore vsi veliki umi, in kaj je to Fižolozofija, odgovor zelo prav pride vsem, ki radi vrtnarite. Ne zamudite, morda boste dobili tudi vi kakšen odgovor na zastavljeno vprašanje.
Na nočni obisk smo povabili ustanoviteljici društva SiA, ki nudi varen prostor povezovanja ter pomoč in podporo pri sočutnem starševstvu in osebnem razvoju. Simona Vrbanič, profesorica specialne in rehabilitacijske pedagogike, in Anemari Meznarič, magistrica psihologije, sta mamici s Ptuja, ki ju je življenje usmerilo na pot nenehnega učenja. Društvo SiA je njun skupen »otrok« s srčno vizijo. Otrok, ki nenehno išče odgovore na vprašanje, kako z izboljšanim odnosom do sebe in drugih zaživeti bolj polno in povezano ter posledično bolj kakovostno življenje. V pogovoru bomo zavili na različna področja življenja – kakšno bomo rekli tudi o vedenju in naših odzivih nanj, predstavili delovanje možganov ter vpliv naših vzorcev in prepričanj, ob tem pa bomo odgovorili tudi dve pomembni vprašanji – kako graditi odnos s samim seboj in z otrokom?
Tokratni Nočni obisk prinaša dva pogovora. Najprej smo se pogovarjali z Anzheliko Bielovo iz Ukrajine, ki je pri svojih 27 letih odločna zagovornica pravic romskih in ženskih na sploh, kar jo je pred nekaj leti, zaradi fizičnega napada skoraj stalo življenja. Nato se bomo odpravili še na Slovaško, kjer je svoj pogled na romsko skupnost in izzive delil Marek Chomanič, ki je kot izobražen pravnik, eden tistih posameznikov iz skupnosti dober zgled, da tudi Romi lahko zasedajo visoko politično mesto. Dela namreč kot direktor vladne sekcije za regijsko koordinacijo s poudarkom na delu z Romi na Slovaškem. Pogovora je pripravil Sandi Horvat.
Marko Volk je glasbenik, ki včasih pleza tam, kjer pred njim ni plezal še nihče in plezalec, ki igra skladbe, ki jih pred njim prav tako še ni igral nihče. Včasih se naveže, drugič pleza sam. Je človek, njegove misli včasih potrebujejo glasbeno spremljavo, da pridejo do pravega izraza. V noči na ponedeljek se bo pred radijskim mikrofonom z voditeljem Juretom K. Čoklom navezal na nekoliko drugačno vrv – ki pa ne bo od njega zahtevala nič manj.
V noči s sobote na nedeljo voditeljica Liana Buršič gosti Tomaža Bolko, solastnika in kreativnega vodjo ene najbolj priznanih gostiln pri nas – gostilne Krištof iz gorenjske vasi Predoslje, ki sta jo kot kakovostno in v trajnostni razvoj usmerjeno prepoznala tudi dva najprestižnejša, najvplivnejša gastronomska vodnika na svetu - Michelin in Gault & Millau.
V nočnem programu bomo še enkrat prisluhnili pogovoru z Borisom Blažkom, ustanoviteljem Društva za oživljanje lokavškega izročila - DOLI. Na klepet smo ga povabili, ker so v polnem teku priprave na tradicionalno furengo, s katero furmani iz Trnovskega gozda v Novo Gorico pripeljejo mlaj. Gre za etnološko prireditev, ki predstavlja stara opravila, s katerimi so se nekoč preživljali ljudje na Trnovski in Banjški planoti. Sekači najprej požagajo smreko, jo naložijo, nato pa jo furmani s konjsko opremo pripeljejo v Novo Gorico. Pred občinsko stavbo nato postavijo jambor oziroma mlaj. Ta, ovit z bršljanovo kito, predstavlja simbol svobode ter čaščenje pomladnega cvetja in zelenja. Prireditev navdušuje obiskovalce, saj furenga predstavlja pravo potujočo razstavo. Borisa Blažka, pobudnika etnološke prireditve, je v novogoriškem studiu pred mikrofon povabila Nataša Uršič.
Vseslovensko petje s srci je neformalen praznik, ki vsako leto na dan Zelenega Jurija poveže vse generacije in vse družbene sloje. Pobudnica tega projekta je profesorica baleta Matea Brečko, gostja v prvi uri nočnega druženja, ki želi obuditi tradicijo naših prednikov in jo vnesti v vsakodnevno življenje.
Dehteče, čudovitih barv in opojnih vonjev. Mamijo, razveseljujejo in pripovedujejo. Vsaka ima svojo zgodbo. Od preprostega divjega šipka do njegove skrbno vzgojene žlahtne sestrice. Vrtnice. Gartrože na kmečkih vrtovih, bujne lepotice v grajskih parkih, ponosne zmagovalke lepotnih tekmovanj in 'mokrocveteče rožce' nesmrtnih verzov pesnika, po katerem je ena dobila tudi ime. O vrtnicah bi se lahko pogovarjali ure in ure, pa nas ne bi začele dolgočasiti. Preden zacvetijo v letošnje poletje, nam bo njihove skrivnosti razgrnil strokovnjak in velik ljubitelj vrtnic Matjaž Mastnak. V Arboretumu Volčji potok dela kot svetovalec za dendrologijo, je strokovni vodja tamkajšnjega rozarija, dejaven je v Društvu ljubiteljev vrtnic Slovenije. Je tudi predavatelj, scenarist serije televizijskih oddaj Sprehodi v naravo, pisec mnogih člankov in knjig, med katerimi so kar tri posvečene prav vrtnicam, Matjaža Mastnaka je na nočni obisk povabila Nada Vodušek.
V nocojšnjem Nočnem obisku bodo prišli na svoj račun še zlasti ljubitelje opere in klasičnega petja! Predstavili bomo namreč manj znano opero W. A. Mozarta Lažna Vrtnarica, ki bo ugledala luč sveta 8. maja v Glasbeni šoli Vič-Rudnik. Gre za zanimiv projekt, v katerem sodelujejo tako učenci solopetja kot že priznani solisti pod vodstvom sopranistke in profesorice petja Alenke Slokar Bajc, ki se nam bo pridružila v studiu malo po polnoči. Z njo bo še mladi tenorist in velik poznavalec opere Tarej Šelj Ogrinec, ki pri predstavi sodeluje kot asistent režije. Pustite se zapeljati opernim zgodbam in neusahljivi draži Mozartove glasbe!
Legenda o povodnem možu je navdihovala številne ustvarjalce. Lansko poletje je doživela premiero tudi kot pop rock muzikal. Besedilo za zgodbo, ki duhovito ozavešča in nagovarja posameznika k razmisleku o uporabi in vplivu družbenih omrežij, je napisal Ambrož Kvartič, glasbo pa Neža Buh - Neisha. O ustvarjanju novega slovenskega muzikala bosta umetnika pripovedovala v noči s sobote na nedeljo v pogovoru z nočno voditeljico Anamarijo Štukelj Cusma.
Aljoša Mislej je odgovorni urednik Mandrača, izolskega tednika, ki izhaja že tri desetletja in je med slovenskimi mediji velika posebnost. Je tudi glasbenik in prevajalec. Prevedel je novo slovensko izdajo stripa o Alanu Fordu. Sodeluje tudi v več glasbenih zasedbah, nekaj časa je bil tudi glasbeni urednik na našem radiu.
Neveljaven email naslov