Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
5421 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Starodavna tradicija mečevanja in viteško vedenje do nasprotnika. To sta osnovi sabljanja, enega od štirih športov, ki so bili prisotni na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Tudi prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač. S športom, o katerem bomo govorili v noči iz nedelje na ponedeljek, se Luka Antončič ukvarja že 17 let. Darji Pograjc bo trener sabljanja v Nočnem obisku zaupal, zakaj so praviloma levičarji pri sabljanju v prednosti in zakaj so na mednarodnih tekmovanjih italijansko sabljači pogosto označeni za »želve«. Pridružite se nam po polnoči!
Šport, ki je bil prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe
17 let sabljanja in 5 let trenerskega dela. Absolventa Fakultete za šport, sabljača in trenerja sabljanja Luko Antončiča lahko danes s floretom v roki srečate v Športnem društvu Tabor ali v Sabljaškem klubu Erazem. A začetek Lukove sabljaške poti ni bil pretirano glamurozen in vsekakor ni napovedoval, da bo sabljanje zavzelo tako pomembno vlogo v njegovem življenju.
Ni bil to točno določen dogodek. Da bi si ogledal kakšen film, recimo Trije mušketirji ali pa zdaj popularen Star Wars, pa bi se odločil zaradi tega za sabljanje. Na šoli je bil sabljaški krožek, tam sem se spoznal s sabljanjem in vse do danes vztrajam.
Luka opozarja na slabo prepoznavnost sabljanja v Sloveniji: “Po tujini je sabljanje definitivno bolj razširjeno kakor pri nas.”
Ko pogledam neko borbo med dvema res vrhunskima sabljačema, ki vse delata izjemo hitro, natančno in že v naprej predvidevata, kaj bosta naredila … jih jaz občudujem. Medtem ko nekdo, ki pa ne pozna, samo vidi, da sta se hitro približala, zasvetile so lučke, sodnik je nekaj odmahal z rokami.
Če ne zaradi drugega, bi morali sabljanje pri nas bolje poznati zato, ker so se ravno na področju sabljanja začeli prvi slovenski olimpijski dosežki. Prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, je bil sabljač Rudolf Cvetko.
Leta 1912 je kot član avstro-ogrske ekipe na olimpijskih igrah v Stockholmu osvojil olimpijsko medaljo. Sicer ne posamično, v ekipnem tekmovanju. Pač prvi Slovenec, ki je prišel do olimpijske medalje.
“Korenine, zgodovino zagotovo imamo, to je naš plus. Zdaj moramo pa to še prenesti v sedanjost, da bomo mogoče kdaj tudi v sedanjosti blizu temu, kar je njemu uspelo,” doda Luka Antončič. Sabljanje se od takrat na področju sojenja in dodeljevanja točk precej spremenilo. Včasih je sabljaško borbo spremljalo kar 5 sodnikov, ki so se zanašali predvsem na svoje oči. Danes vse poteka elektronsko.
Precej specifična za ta šport sta moč in gibljivost tiste strani telesa oz. roke, v kateri sabljač drži floret, sabljo ali meč. “Pri meni, ki imam že toliko let treninga, se to zagotovo močno pozna. V moči in v gibljivosti. Celo, če bi šel meriti obseg stegna, se vidi razlika,” razloži trener sabljanja.
Najpogostejši vzorec sta dva desničarja. To je nekako normalen par. Če se pa pomerita desničar in levičar, je pa desničarju čudno, zato ker sablja z manj levičarji. Levičarju je pa normalno. Zakaj? Zato, ker levičar večinoma sablja z desničarji.
Čeprav vsak sabljač sledi eni izmed treh sabljaških šol (francoski, italijanski in španski) pa ima vsak sabljač svoj unikaten stil sabljanja. Osnova, ki se vse do danes pri tem športu ni spremenila, pa je častno vedenje, ki ga trenerji učijo vse od začetka: “Zagotovo se to pokaže že na samem treningu, kjer pač spodbujamo to spoštovanje in disciplino.”
Drugače med samo borbo je pa zelo jasno določeno. Sabljača se pred začetkom borbe pozdravita z orožjem, pozdravita tudi sodnika, če ga imamo na tej borbi. Po končani borbi se spet sabljača postavita vsak na svojo začetno točko, snameta maski, se ponovno pozdravita, pozdravita sodnika in pa publiko, če je.
Ob koncu tekme se tudi rokujeta, s čimer se zahvalita za borbo. V 17. stoletju je bil namen dvobojevanja s sabljanjem drugačen kot danes. Dvobojevalci so iskali pravico, resnico. Od tod verjetno izvira omenjena viteška nrav, ki jo danes poosebljamo s pozdravi pred in po borbi.
Z evropskim, svetovnim in olimpijskim prvakom Italijanom Antoniem Baldinijem se je Luka Antončič prvič srečal na evropskem prvenstvu v Zagrebu leta 2013. Zgodilo se je, da ravno tekma z Lukovim idolom ni bila zabeležena na kameri. Prijatelji so mu zato pripravili presenečenje in v okviru ene izmed komercialnih televizijskih oddaj Baldinija pripeljali v Ljubljano.
So me povabili kot gosta, ki naj bi predstavil sabljanje. To je bilo pa v bistvu samo presenečenje, da so Andreo povabili v Slovenijo in sva – pod pretvezo, da je nekdo drug – še enkrat sabljala. In je zdaj to posneto.
Turizem smo ljudje - je slogan legendarne kampanje za promocijo turizma v Sloveniji v osemdesetih letih. Vodniki in vodnice so osebe, ki so lahko prvi in zadnji stik turistov z našo državo. Z eno bolj dejavnih lokalnih turističnih vodnic v slovenski Istri, Ireno Pahor, se bo v oddaji Nočni obisk pogovarjala Tjaša Škamperle.
Nočna gostja na Prvem je pevka, avtorica številnih besedil v narodno-zabavni glasbi, klarinetistka in saksofonistka iz Ljubečne pri Celju Vera Šolinc. Leta 1997 je postala stalna članica Gašperjev, s katerimi je v družbi Slavka Avsenika obredla odre po širni Evropi in ima na to obdobje najlepše spomine.
»Znanost ni igra za fante ali igra za punce, znanost je igra za vse.« To je misel temnopolte ameriške igralke Nichelle Nichols. Hkrati pa tudi naslov poglavja v knjigi, ki sta jo skupaj napisala gosta Nočnega obiska. In kdo to sta? Marina Dermastia in Tom Turk. Skupne strasti ju povezujejo že štirideset let. Oba sta biologa, raziskovalca in predavatelja, sta starša, zdaj že tudi dedek in babica. Več o sebi, vznemirljivih pustolovščinah in odkritjih ter tudi o tistem, česar v njuni knjigi ne piše, sta povedala v pogovoru z Iztokom Koncem.
Razvoj zavesti je bil do sedaj prepuščen stihiji, v prihodnje pa bi lahko bil voden - za vse, ki bi to hoteli. Tako pravi v razširjeni in dopolnjeni izdaji svoje zajetne knjige Razvoj zavesti David Cigoj iz Mirna na Goriškem. Na njegovi spletni strani lahko preberemo, da je novinar, raziskovalec in turistični vodnik. Pred trinajstimi leti je med mirno vožnjo nedaleč od kamnitih balvanov Stonehengea v Angliji doživel neke vrste razsvetljenje ali natančneje uvid, je prepričan. Da bi ta preblisk bolje razumel in raziskal se je odločil za doktorski študij sociologije, pri čemer ga zanima predvsem relacija med družbenim in psihološkim razvojem posameznika. Več nam bo David Cigoj povedal v nočnem obisku. Poklepetali bomo tudi z najboljšim poročnim fotografom na svetu, opazovali in poslušali ptice ter izvedeli, kako se na Goriškem pripravljajo na 250-o obletnico rojstva duhovnika, alpinista in humanista Valentina Staniča. Seveda pa smo v tokratnem nočnem programu, ki ga je pripravil Valter Pregelj, poskrbeli še za druge zanimive in aktualne vsebine.
Pa nas je zima le obiskala. Če greste ven, so ob teh temperaturah obvezni kapa, šal in rokavice, če pa ste rajši kar doma na varnem in toplem, pa zadošča radio. Da imate neko zvočno kuliso, da niste ob delu ali opravkih čisto v tišini. V poznih urah pa se sploh prileže. V svojo družbo spet vabi Mojca Blažej Cirej.
Nočna gostja bo Tina Saražin, ki je pred kratkim izdala svojo prvo tipanko. Njen prvi pravljični lik, ki ga je kasneje spravila tudi na oder, je začel nastajati v srednješolskih letih. Prav dijaki pa so tisti, s katerimi se v zadnjih letih v okviru mednarodnega projekta What the future wants -Kaj prihodnost želi, tudi v okviru koprske knjižnice, pogovarja in osvešča o pasteh v digitalnem svetu. Na nočni obisk jo je povabila Tjaša Lotrič
Vpliv socialnih spretnosti in temeljne pismenosti na življenjsko uspešnost Romov je naslov doktorske disertacije, ki jo je konec minulega leta pripravila Rahela Hojnik Kelenc, sicer direktorica Ljudske univerze Lendava, ki z Romi in za Rome dela že dve desetletji. V svojem akademskem delu je med drugim opravila raziskavo in primerjavo romskih naselij v Prekmurju in v Međimurski županiji na Hrvaškem. Čeprav so naselja oddaljena zgolj trideset kilometrov, so razlike velike. Kateri Romi na prvo mesto postavljajo družino in kateri izobrazbo ter zaposlovanje? Kako na uspešnost Romov vplivajo dejavniki okolja in kulturnega kapitala? Odgovore prinašamo v pogovoru z Rahelo Hojnik Kelenc, s katero se je v Lendavi pogovarjal Sandi Horvat.
V prvi uri nočnega programa Radia Slovenija, ki tokrat poteka iz studia Radia Koper, sledi sila zanimiv pogovor. Z nami bo prvi par Slovenije- predsednica Nataša Pirc Musar in njen soprog Aleš Musar. Z njima se pogovarja Nataša Benčič.
Tokratni nočni pogovor nas je popeljal tja, kjer Brkini poljubijo Kras. V tamkajšnji vasi Rodik že več kot 120 let deluje družinska gostilna Mahorčič, kjer so se nekoč ustavljali predvsem furmani, danes pa tam dobrojedce navdušujejo kulinarične stvaritve Ksenije Krajšek Mohorčič. Kako se je diplomantka Fakultete za upravo znašla v kuhinji in dobila naziv najboljše slaščičarke, kakšna je njena kuharska filozofija, kako sodeluje z lokalnim okoljem in koliko ji pomenijo odlične ocene svetovno znanih kulinaričnih vodnikov, je Ksenija Krajšek Mahorčič voditeljici Andreji Čokl povedala v Nočnem obisku po polnoči.
V nočnem programu boste slišali pogovor z Eduardoom Strauchom, enem od preživelih letalske nesreče v Andih leta 1972. Na tistem avionu je bilo na začetku poti 45 mladih ljudi ljudi, 16 jih je na gori v izjemnih razmerah preživelo 72 dni. Po desetih dneh so jih nehali iskati in to so preživeli slišali po radiu. A so se s pomočjo dveh tovarišev, ki sta zmogla izjemno desetdnevno naporno pot v civilizacijo, rešili. V nadaljevanju noči boste med drugim slišali še pogovor s članoma ene najbolj priljubljenih skupin pri nas, Joker Out, spoznali boste zgodbo ribiča Mirča, slišali pa boste tudi praznični koncert kraškega kantavtorje Boštjana Pertinača. Nočni gostitelj bo Andrej Šavko.
Po polnoči smo gostili 27-letnega pevca, kitarista, avtorja besedil in glasbe Žana Serčiča. Žan je doma iz majhnega (in kot pravi sam – najlepšega) mesta na Štajerskem – Lenarta v Slovenskih goricah. Pri šestnajstih letih se je prvič predstavil javnosti v oddaji Slovenija ima talent. Od takrat naprej redno polni dvorane in prizorišča, kjer nastopa. Zadnja noč, Naj me vzame, Letim in Snežinki so samo nekatere uspešne skladbe iz njegovega desetletnega ustvarjanja. Glasbenik Žan Serčič in voditelj Andrej Hofer vas vabita k poslušanju Nočnega obiska.
Na nočni obisk je prišla Mojca Pepelnik, pobudnica krvodajalske akcije Vijol'čna kri za vse ljudi; sanjačica, ki slavi vsak dan življenja; velika ljubiteljica športa in Nogometnega kluba Maribor, ki opisuje športne vzpone in padce na spletnem mestu Utrinki vijolice. Želi si več dialoga v vseh sferah življenja in da bi se navijači Maribora in Olimpije združili v podpori slovenske nogometne reprezentance.
Povezali se bomo s slovenskimi pevkami in pevci ter preverili utrip na njihovih silvestrskih zabavah po Sloveniji. Vas zanima, kako v novo leto vstopijo v Berlinu, Beogradu, Bangkoku, Washingtonu in Rimu? Dopisniki RTV Slovenija pripravljajo praznične razglednice, tudi s skladbami iz teh mest, ki ne manjkajo na novoletnih zabavah. Nasmejali se boste lahko napakam radijskih napovedovalcev, se veselili športnih dosežkov v letu 2023, preleteli bomo samo dobre novice iz Informativnega programa, ter se povezali tudi z Regionalnima centroma v Mariboru in Kopru ter dopisniki po Sloveniji. Da bosta večer in noč začinjena z dobro, predvsem slovensko glasbo, bosta poskrbela Matej Jevnišek in Aida Kurtović, ki bosta skladbe izbrala.
Na nočni obisk prihaja zdravnica Irena Lovšin, pediatrinja iz izolske bolnišnice, ki jo poznamo tudi kot navdušeno glasbenico, dolgoletno violinistko v Obalnem komornem orkestru, ki letos zaokroža svojih 40 let delovanja. Z njo se bo pogovarjala Janja Lešnik …
Karmen Ponikvar je že davno začutila, da ima v sebi neko posebno notranjo moč, da zna prisluhniti. Po končanem študiju pedagogike, andragogike in družinske terapije in delu z učenci na dveh šolah je v sebi začutila, da še najbolj čuti glasbo, da se najlažje izraža prek nje. Tudi tema njenega magisterija je bilo zdravljenje z glasbo. Leto 2020 je bilo zanjo prelomno, zaprta je bila v svoji sobici, si kupila prvi sintesajzer in raziskovala sintezo zvoka, začetke eksperimentalne glasbe, kompozicije in bila povsem navdihnjena. Zdelo se ji je »ta svet je moj, je nekaj, česar mi ne more vzeti nihče, to je zares moje«. Zdaj na Nizozemskem študira elektroakustično kompozicijo. Je izredna, empatična poslušalka. Sliši vibracije narave. Ob njenem študiju nastaja ogromno terenskih posnetkov, prav v teh dneh snema zvok cementa in kamna na Plečnikovem stadionu. Vse v sebi nosi zvok, tega potem vplete v glasbeni zvočni sprehod. Zvoki so zanjo močna čustva, z njimi skuša pričarati vse, od spominov, nostalgije, globokih občutij. Njeno izrazito čustveno dojemanje sveta, ne le zvočnega, preliva v glasbo, ki je lahko zelo zdravilna. Sanja o tem, da bi nekoč ljudem in naravi pomagala z zvokom. Njena gostiteljica je Vesna Topolovec.
Na nočni obisk po polnoči prihaja Jurček Žmauc organizator nedavne odmevne predstavitev slovenske kulinarike na zahodni obali Združenih držav Amerike. Z njim se bo pogovarjal Stane Kocutar.
V Cankarjevem domu je na ogled razstava Slovenski punk in fotografija. Pravkar je izšla obsežna monografija o Radiu Študent, Brez nagobčnika že od 1969. Trenutek, da v goste povabimo rockovskega kritika, publicista, aktivista, t.i. jahača plošč in filmarja, se zdi več kot pravšnji. Ne zato, ker se je rodil istega leta kot RŠ, četudi se rad pošali, da je leto 1969 najboljši letnik v 20. stoletju. Seveda je velik del svoje mladosti preživel na radiu, se tam kalil, bistril in ostril, mnogotere anekdote so se mu zapisale v spomin. Negova ljubezen do avtentične rock glasbe in raziskovalni duh botrujeta številnim glasbenim kritikam, pa tudi knjigam, ki razkrivajo in popisujejo nekatera pomembnejša obdobja. Denimo znameniti glasbeni festival Novi rock. Tudi za monografijo o RŠ-u je prispeval obsežno besedilo. Naslovil ga je Posebno psihično stanje. O tem in še marsičem drugem se z Igorjem Bašinom pogovarja Nada Vodušek.
V času praznikov so nekateri polni pričakovanj, načrtov, kako bodo spremenili svoje življenje, kam bodo šli, drugi pa se ob poplavi lučk in vrvenju množice čutijo še bolj osamljene. Za vse velja, da smo zmenjeni, da se po polnoči s sobote na nedeljo slišimo. Da povejo, kaj jih veseli, česa si želijo, katere skrbi jih žulijo in s kako šalo spodbudijo, da se vsi skupaj nasmejemo. Brez humorja bi bilo življenje puščobno.
Letošnji novinarski festival Naprej, ki ga pripravlja Društvo novinarjev Slovenije, se je tokrat ustavil tudi v Kopru. Le lučaj od nekdanje meje s sosednjo Italijo in le lučaj od sosednjega Trsta, smo se med drugim pogovarjali o manjšini in večini, pa o domovini in njenem odnosu do slovenskih narodnih skupnosti v sosednjih državah. Z mojima sogovorkama - novinarko in urednico na Primorskem dnevniku, predsednico Slovenskega kluba ter aktivno članico v Enotnem novinarskem sindikatu Poljanko Dolhar in dopisnico iz zamejstva Radio televizije Slovenija Špelo Lenardič - smo razmišljale o razlogih, zakaj se še vedno čudimo, da v Trstu in Gorici govorijo tudi slovensko, pa o vlogi medijev na eni in drugi strani nekdanje meje.
Univerzitetni diplomirani inženir arhitekture, oblikovalec, alpski smučar demonstrator in trener, je zapisano na spletnih straneh o nocojšnjem nočnem gostu. Že kar dovolj tem za nočni klepet, a seveda to ni vse. Je tudi avtor trilogije z naslovi Na kanto! – nastala je leta 2013 in po njej je bil posnet tudi film, pa film »7 do uspeha« iz leta 2016 in zadnja knjiga iz leta 2019 »Biti mojstrski!«, ki je zelo brana tudi na Kitajskem. Nočnega gosta, s katerim bo klepetala Lucija Grm, prijatelji kličejo Muri - uradno pa se podpisuje kot Sandi Murovec.
Neveljaven email naslov