Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O tem, ali smo Slovenci narod hribolazcev, ni dvoma. Žal pa tudi ni dvoma, da se vedno več ljudi odpravlja v gore nepripravljenih, brez izkušenj in brez primerna opreme. Nesreč je vedno več kljub trudu pristojnih, da bi primerno osveščali in izobraževali vse tiste, ki bi radi stali na vrhovih naših gora. Nesreče pa se dogajajo tudi tistim, ki kljub tehničnemu znanju gora ne poznajo dovolj, da bi se v njih varno gibali. Gost današnjega nočnega pogovora bo gorski vodnik Mitja Šorn, ki bo z voditeljem Juretom K. Čoklom pojasnil, kdo gorski vodniki so in zakaj so najboljši porok za našo varnost v gorah.
Zgodba gorskih vodnikov je stara približno toliko, kolikor je staro odkrivanje gora. To vsekakor velja za vse alpske države, saj so organizirano vodenje poznali povsod, kjer so gore. Gorski vodniki so bili običajno domačini, ki so gore v svoji okolici dobro poznali in so za primerno plačilo raziskovalce ‘nekoristnega sveta’ varno vodili po njih. Njihova naloga takrat ni bila samo vodenje, ampak tudi organizacija transporta, prehrane in prenosa prtljage. Tam, kjer je bilo dogodivščin željnih strank veliko, se je tudi vodništvo razvijalo hitro. V Sloveniji je gorske vodnike najemal na primer tudi Julius Kugy. Prvi slovenski gorski vodnik je bil Simon Pinter iz Mojstrane, in sicer je začel kliente voditi po gorah leta 1877. Imel je tudi vodniško knjižico, plačan pa je bil po tarifi, ki jo je določila takratna oblast.
Gorsko vodništvo je bilo pri nas močno prisotno vse do konca druge svetovne vojne, ko je takratna oblast presodila, da je vodenje ljudi v gore z namenom zaslužka sporno. Sledilo je obdobje petdesetih let relativne stigmatizacije tega poklica, saj so nekateri menili, da je edina prava oblika vodenja v gore prostovoljna, gore pa so v vsakem primeru dobrina, ki je last vseh.
Prelomno leto 1993
Leta 1993 so se razmere spremenile in ustanovili so Združenje gorskih vodnikov Slovenije. Novo združenje je postalo član IFMGA, Mednarodnega združenja gorskih vodnikov. Tako je tudi Slovenija s svojimi gorskimi vodniki vstopila v družbo drugih alpskih držav, kjer se je vodništvo razvijalo nemoteno. Danes slovenski gorski vodniki službujejo po vsem svetu in so zelo cenjeni. Hkrati je naziv gorski vodnik postal najvišja stopnja formalne izobrazbe za alpiniste pri nas.
Izobraževanje za gorskega vodnika je zahtevno in traja kar tri leta. 80-dnevni program usposabljanja obsega tečaj teoretičnih in praktičnih osnov gorskega vodništva, tečaj vodenja v skali, tečaj vodenja v snegu in ledu, tečaj vodenja turnega smučanja v visokogorju ter vse pripadajoče izpite. K triletnemu usposabljanju lahko pristopijo alpinisti, ki imajo s predpisi določena alpinistična znanja in izkušnje ter so uspešno opravili sprejemni izpit. Pripravnik za gorskega vodnika postane, kdor je uspešno končal usposabljanje in ima za tekoče leto potrjeno vodniško knjižico.
Gorski vodnik ni vodnik Planinske zveze Slovenije
Gorski vodniki niso vodniki PZS ali planinski vodniki, kakor jih imenujemo pogovorno. Slednji za svoje storitve (razen v določenih primerih, ki so tudi zakonsko opredeljeni) ne smejo zahtevati plačila, svojih gostov pa tudi ne smejo voditi po plezalnih smereh. Tudi njihovo usposabljanje z usposabljanjem gorskih vodnikov ni primerljivo. Žal pri nas mnogi tega ne upoštevajo in se okoriščajo z zmešnjavo zaradi nazivov. To vsekakor ni odgovorno do gostov oz. klientov in je nepošteno do gorskih vodnikov, ki morajo za opravljanje svojih dejavnosti žrtvovati tri leta, pa še to pod pogojem, da so že prej dosegli dovolj visoko raven alpinističnega plezanja. Stvari se kljub vsemu urejajo, na spletni strani Združenja gorskih vodnikov pa je tudi seznam vseh članov, tako da gost lahko preveri, ali je tisti, ki ga je izbral za vodenje, tudi v resnici gorski vodnik.
Motivatorji, psihologi in šele nato alpinisti
Gorski vodniki morajo biti poleg odličnih plezalcev tudi psihologi z veliko potrpljenja. Njihove naloge so stimulacija gosta ob velikih naporih, priprava na soočenje s potencialnimi nevarnostmi, ki jih prinašajo gore, in skrb za psihološko pripravo gosta pred vzponom. Gorski vodnik Mitja Šorn vsemu naštetemu dodaja tudi zvrhano mero potrpljenja, saj so si gosti med seboj zelo različni, čemur se morajo vodniki prilagajati. Tudi pri svetovanju glede zahtevnosti ture in pravilni izbiri opreme.
Poklicni uresničevalec sanj
Svoje delo ima Mitja Šorn rad in ne verjame, da bi kar koli drugega opravljal z večjim veseljem. Njegovemu načinu dela se je prilagodila tudi njegova družina, saj ga v času sezone doma ne vidijo ravno vsak dan. Ko pride zatišje, skuša ženi in otrokoma nadoknaditi svojo odsotnost. Ker je izven sezone več doma, nekako uspeva držati ravnotežje, pove. Sicer sam najprej ni imel namena postati gorski vodnik, se je pa za to odločil kasneje in ni mu žal.
Delo gorskega vodnika ni lahko, prinaša pa veliko zadovoljstva, je povedal naš gost. Poleg odgovornosti zahteva tudi nenehno usposabljanje, skrb za kondicijo in poznavanje vedno novih tehnik in opreme, s katero delajo. Vse zato, da bi tu in tam komu tudi uresničili sanje, doda. In koliko je poklicev, ki omogočajo kaj takega?
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
O tem, ali smo Slovenci narod hribolazcev, ni dvoma. Žal pa tudi ni dvoma, da se vedno več ljudi odpravlja v gore nepripravljenih, brez izkušenj in brez primerna opreme. Nesreč je vedno več kljub trudu pristojnih, da bi primerno osveščali in izobraževali vse tiste, ki bi radi stali na vrhovih naših gora. Nesreče pa se dogajajo tudi tistim, ki kljub tehničnemu znanju gora ne poznajo dovolj, da bi se v njih varno gibali. Gost današnjega nočnega pogovora bo gorski vodnik Mitja Šorn, ki bo z voditeljem Juretom K. Čoklom pojasnil, kdo gorski vodniki so in zakaj so najboljši porok za našo varnost v gorah.
Zgodba gorskih vodnikov je stara približno toliko, kolikor je staro odkrivanje gora. To vsekakor velja za vse alpske države, saj so organizirano vodenje poznali povsod, kjer so gore. Gorski vodniki so bili običajno domačini, ki so gore v svoji okolici dobro poznali in so za primerno plačilo raziskovalce ‘nekoristnega sveta’ varno vodili po njih. Njihova naloga takrat ni bila samo vodenje, ampak tudi organizacija transporta, prehrane in prenosa prtljage. Tam, kjer je bilo dogodivščin željnih strank veliko, se je tudi vodništvo razvijalo hitro. V Sloveniji je gorske vodnike najemal na primer tudi Julius Kugy. Prvi slovenski gorski vodnik je bil Simon Pinter iz Mojstrane, in sicer je začel kliente voditi po gorah leta 1877. Imel je tudi vodniško knjižico, plačan pa je bil po tarifi, ki jo je določila takratna oblast.
Gorsko vodništvo je bilo pri nas močno prisotno vse do konca druge svetovne vojne, ko je takratna oblast presodila, da je vodenje ljudi v gore z namenom zaslužka sporno. Sledilo je obdobje petdesetih let relativne stigmatizacije tega poklica, saj so nekateri menili, da je edina prava oblika vodenja v gore prostovoljna, gore pa so v vsakem primeru dobrina, ki je last vseh.
Prelomno leto 1993
Leta 1993 so se razmere spremenile in ustanovili so Združenje gorskih vodnikov Slovenije. Novo združenje je postalo član IFMGA, Mednarodnega združenja gorskih vodnikov. Tako je tudi Slovenija s svojimi gorskimi vodniki vstopila v družbo drugih alpskih držav, kjer se je vodništvo razvijalo nemoteno. Danes slovenski gorski vodniki službujejo po vsem svetu in so zelo cenjeni. Hkrati je naziv gorski vodnik postal najvišja stopnja formalne izobrazbe za alpiniste pri nas.
Izobraževanje za gorskega vodnika je zahtevno in traja kar tri leta. 80-dnevni program usposabljanja obsega tečaj teoretičnih in praktičnih osnov gorskega vodništva, tečaj vodenja v skali, tečaj vodenja v snegu in ledu, tečaj vodenja turnega smučanja v visokogorju ter vse pripadajoče izpite. K triletnemu usposabljanju lahko pristopijo alpinisti, ki imajo s predpisi določena alpinistična znanja in izkušnje ter so uspešno opravili sprejemni izpit. Pripravnik za gorskega vodnika postane, kdor je uspešno končal usposabljanje in ima za tekoče leto potrjeno vodniško knjižico.
Gorski vodnik ni vodnik Planinske zveze Slovenije
Gorski vodniki niso vodniki PZS ali planinski vodniki, kakor jih imenujemo pogovorno. Slednji za svoje storitve (razen v določenih primerih, ki so tudi zakonsko opredeljeni) ne smejo zahtevati plačila, svojih gostov pa tudi ne smejo voditi po plezalnih smereh. Tudi njihovo usposabljanje z usposabljanjem gorskih vodnikov ni primerljivo. Žal pri nas mnogi tega ne upoštevajo in se okoriščajo z zmešnjavo zaradi nazivov. To vsekakor ni odgovorno do gostov oz. klientov in je nepošteno do gorskih vodnikov, ki morajo za opravljanje svojih dejavnosti žrtvovati tri leta, pa še to pod pogojem, da so že prej dosegli dovolj visoko raven alpinističnega plezanja. Stvari se kljub vsemu urejajo, na spletni strani Združenja gorskih vodnikov pa je tudi seznam vseh članov, tako da gost lahko preveri, ali je tisti, ki ga je izbral za vodenje, tudi v resnici gorski vodnik.
Motivatorji, psihologi in šele nato alpinisti
Gorski vodniki morajo biti poleg odličnih plezalcev tudi psihologi z veliko potrpljenja. Njihove naloge so stimulacija gosta ob velikih naporih, priprava na soočenje s potencialnimi nevarnostmi, ki jih prinašajo gore, in skrb za psihološko pripravo gosta pred vzponom. Gorski vodnik Mitja Šorn vsemu naštetemu dodaja tudi zvrhano mero potrpljenja, saj so si gosti med seboj zelo različni, čemur se morajo vodniki prilagajati. Tudi pri svetovanju glede zahtevnosti ture in pravilni izbiri opreme.
Poklicni uresničevalec sanj
Svoje delo ima Mitja Šorn rad in ne verjame, da bi kar koli drugega opravljal z večjim veseljem. Njegovemu načinu dela se je prilagodila tudi njegova družina, saj ga v času sezone doma ne vidijo ravno vsak dan. Ko pride zatišje, skuša ženi in otrokoma nadoknaditi svojo odsotnost. Ker je izven sezone več doma, nekako uspeva držati ravnotežje, pove. Sicer sam najprej ni imel namena postati gorski vodnik, se je pa za to odločil kasneje in ni mu žal.
Delo gorskega vodnika ni lahko, prinaša pa veliko zadovoljstva, je povedal naš gost. Poleg odgovornosti zahteva tudi nenehno usposabljanje, skrb za kondicijo in poznavanje vedno novih tehnik in opreme, s katero delajo. Vse zato, da bi tu in tam komu tudi uresničili sanje, doda. In koliko je poklicev, ki omogočajo kaj takega?
Boštjan Colarič je leta 2022 v samozaložbi izdal knjigo z naslovom Pismo sebi, za katero je lani prejel nagrado za najbojšo samozaložniško knjigo. V utemeljitvi so zapisali, da je po obsegu že kar pošten in zajeten roman, ki bralca kar presune. Z Boštjanom Colaričem, ki zna tudi tesariti in si je sam, s svojimi rokami, zgradil tudi hišico, se je za nocojšnji Nočni obisk pogovarjala Urška Krišelj Grubar.
Turizem smo ljudje - je slogan legendarne kampanje za promocijo turizma v Sloveniji v osemdesetih letih. Vodniki in vodnice so osebe, ki so lahko prvi in zadnji stik turistov z našo državo. Z eno bolj dejavnih lokalnih turističnih vodnic v slovenski Istri, Ireno Pahor, se bo v oddaji Nočni obisk pogovarjala Tjaša Škamperle.
Nočna gostja na Prvem je pevka, avtorica številnih besedil v narodno-zabavni glasbi, klarinetistka in saksofonistka iz Ljubečne pri Celju Vera Šolinc. Leta 1997 je postala stalna članica Gašperjev, s katerimi je v družbi Slavka Avsenika obredla odre po širni Evropi in ima na to obdobje najlepše spomine.
»Znanost ni igra za fante ali igra za punce, znanost je igra za vse.« To je misel temnopolte ameriške igralke Nichelle Nichols. Hkrati pa tudi naslov poglavja v knjigi, ki sta jo skupaj napisala gosta Nočnega obiska. In kdo to sta? Marina Dermastia in Tom Turk. Skupne strasti ju povezujejo že štirideset let. Oba sta biologa, raziskovalca in predavatelja, sta starša, zdaj že tudi dedek in babica. Več o sebi, vznemirljivih pustolovščinah in odkritjih ter tudi o tistem, česar v njuni knjigi ne piše, sta povedala v pogovoru z Iztokom Koncem.
Razvoj zavesti je bil do sedaj prepuščen stihiji, v prihodnje pa bi lahko bil voden - za vse, ki bi to hoteli. Tako pravi v razširjeni in dopolnjeni izdaji svoje zajetne knjige Razvoj zavesti David Cigoj iz Mirna na Goriškem. Na njegovi spletni strani lahko preberemo, da je novinar, raziskovalec in turistični vodnik. Pred trinajstimi leti je med mirno vožnjo nedaleč od kamnitih balvanov Stonehengea v Angliji doživel neke vrste razsvetljenje ali natančneje uvid, je prepričan. Da bi ta preblisk bolje razumel in raziskal se je odločil za doktorski študij sociologije, pri čemer ga zanima predvsem relacija med družbenim in psihološkim razvojem posameznika. Več nam bo David Cigoj povedal v nočnem obisku. Poklepetali bomo tudi z najboljšim poročnim fotografom na svetu, opazovali in poslušali ptice ter izvedeli, kako se na Goriškem pripravljajo na 250-o obletnico rojstva duhovnika, alpinista in humanista Valentina Staniča. Seveda pa smo v tokratnem nočnem programu, ki ga je pripravil Valter Pregelj, poskrbeli še za druge zanimive in aktualne vsebine.
Pa nas je zima le obiskala. Če greste ven, so ob teh temperaturah obvezni kapa, šal in rokavice, če pa ste rajši kar doma na varnem in toplem, pa zadošča radio. Da imate neko zvočno kuliso, da niste ob delu ali opravkih čisto v tišini. V poznih urah pa se sploh prileže. V svojo družbo spet vabi Mojca Blažej Cirej.
Nočna gostja bo Tina Saražin, ki je pred kratkim izdala svojo prvo tipanko. Njen prvi pravljični lik, ki ga je kasneje spravila tudi na oder, je začel nastajati v srednješolskih letih. Prav dijaki pa so tisti, s katerimi se v zadnjih letih v okviru mednarodnega projekta What the future wants -Kaj prihodnost želi, tudi v okviru koprske knjižnice, pogovarja in osvešča o pasteh v digitalnem svetu. Na nočni obisk jo je povabila Tjaša Lotrič
Vpliv socialnih spretnosti in temeljne pismenosti na življenjsko uspešnost Romov je naslov doktorske disertacije, ki jo je konec minulega leta pripravila Rahela Hojnik Kelenc, sicer direktorica Ljudske univerze Lendava, ki z Romi in za Rome dela že dve desetletji. V svojem akademskem delu je med drugim opravila raziskavo in primerjavo romskih naselij v Prekmurju in v Međimurski županiji na Hrvaškem. Čeprav so naselja oddaljena zgolj trideset kilometrov, so razlike velike. Kateri Romi na prvo mesto postavljajo družino in kateri izobrazbo ter zaposlovanje? Kako na uspešnost Romov vplivajo dejavniki okolja in kulturnega kapitala? Odgovore prinašamo v pogovoru z Rahelo Hojnik Kelenc, s katero se je v Lendavi pogovarjal Sandi Horvat.
V prvi uri nočnega programa Radia Slovenija, ki tokrat poteka iz studia Radia Koper, sledi sila zanimiv pogovor. Z nami bo prvi par Slovenije- predsednica Nataša Pirc Musar in njen soprog Aleš Musar. Z njima se pogovarja Nataša Benčič.
Tokratni nočni pogovor nas je popeljal tja, kjer Brkini poljubijo Kras. V tamkajšnji vasi Rodik že več kot 120 let deluje družinska gostilna Mahorčič, kjer so se nekoč ustavljali predvsem furmani, danes pa tam dobrojedce navdušujejo kulinarične stvaritve Ksenije Krajšek Mohorčič. Kako se je diplomantka Fakultete za upravo znašla v kuhinji in dobila naziv najboljše slaščičarke, kakšna je njena kuharska filozofija, kako sodeluje z lokalnim okoljem in koliko ji pomenijo odlične ocene svetovno znanih kulinaričnih vodnikov, je Ksenija Krajšek Mahorčič voditeljici Andreji Čokl povedala v Nočnem obisku po polnoči.
V nočnem programu boste slišali pogovor z Eduardoom Strauchom, enem od preživelih letalske nesreče v Andih leta 1972. Na tistem avionu je bilo na začetku poti 45 mladih ljudi ljudi, 16 jih je na gori v izjemnih razmerah preživelo 72 dni. Po desetih dneh so jih nehali iskati in to so preživeli slišali po radiu. A so se s pomočjo dveh tovarišev, ki sta zmogla izjemno desetdnevno naporno pot v civilizacijo, rešili. V nadaljevanju noči boste med drugim slišali še pogovor s članoma ene najbolj priljubljenih skupin pri nas, Joker Out, spoznali boste zgodbo ribiča Mirča, slišali pa boste tudi praznični koncert kraškega kantavtorje Boštjana Pertinača. Nočni gostitelj bo Andrej Šavko.
Po polnoči smo gostili 27-letnega pevca, kitarista, avtorja besedil in glasbe Žana Serčiča. Žan je doma iz majhnega (in kot pravi sam – najlepšega) mesta na Štajerskem – Lenarta v Slovenskih goricah. Pri šestnajstih letih se je prvič predstavil javnosti v oddaji Slovenija ima talent. Od takrat naprej redno polni dvorane in prizorišča, kjer nastopa. Zadnja noč, Naj me vzame, Letim in Snežinki so samo nekatere uspešne skladbe iz njegovega desetletnega ustvarjanja. Glasbenik Žan Serčič in voditelj Andrej Hofer vas vabita k poslušanju Nočnega obiska.
Na nočni obisk je prišla Mojca Pepelnik, pobudnica krvodajalske akcije Vijol'čna kri za vse ljudi; sanjačica, ki slavi vsak dan življenja; velika ljubiteljica športa in Nogometnega kluba Maribor, ki opisuje športne vzpone in padce na spletnem mestu Utrinki vijolice. Želi si več dialoga v vseh sferah življenja in da bi se navijači Maribora in Olimpije združili v podpori slovenske nogometne reprezentance.
Povezali se bomo s slovenskimi pevkami in pevci ter preverili utrip na njihovih silvestrskih zabavah po Sloveniji. Vas zanima, kako v novo leto vstopijo v Berlinu, Beogradu, Bangkoku, Washingtonu in Rimu? Dopisniki RTV Slovenija pripravljajo praznične razglednice, tudi s skladbami iz teh mest, ki ne manjkajo na novoletnih zabavah. Nasmejali se boste lahko napakam radijskih napovedovalcev, se veselili športnih dosežkov v letu 2023, preleteli bomo samo dobre novice iz Informativnega programa, ter se povezali tudi z Regionalnima centroma v Mariboru in Kopru ter dopisniki po Sloveniji. Da bosta večer in noč začinjena z dobro, predvsem slovensko glasbo, bosta poskrbela Matej Jevnišek in Aida Kurtović, ki bosta skladbe izbrala.
Na nočni obisk prihaja zdravnica Irena Lovšin, pediatrinja iz izolske bolnišnice, ki jo poznamo tudi kot navdušeno glasbenico, dolgoletno violinistko v Obalnem komornem orkestru, ki letos zaokroža svojih 40 let delovanja. Z njo se bo pogovarjala Janja Lešnik …
Karmen Ponikvar je že davno začutila, da ima v sebi neko posebno notranjo moč, da zna prisluhniti. Po končanem študiju pedagogike, andragogike in družinske terapije in delu z učenci na dveh šolah je v sebi začutila, da še najbolj čuti glasbo, da se najlažje izraža prek nje. Tudi tema njenega magisterija je bilo zdravljenje z glasbo. Leto 2020 je bilo zanjo prelomno, zaprta je bila v svoji sobici, si kupila prvi sintesajzer in raziskovala sintezo zvoka, začetke eksperimentalne glasbe, kompozicije in bila povsem navdihnjena. Zdelo se ji je »ta svet je moj, je nekaj, česar mi ne more vzeti nihče, to je zares moje«. Zdaj na Nizozemskem študira elektroakustično kompozicijo. Je izredna, empatična poslušalka. Sliši vibracije narave. Ob njenem študiju nastaja ogromno terenskih posnetkov, prav v teh dneh snema zvok cementa in kamna na Plečnikovem stadionu. Vse v sebi nosi zvok, tega potem vplete v glasbeni zvočni sprehod. Zvoki so zanjo močna čustva, z njimi skuša pričarati vse, od spominov, nostalgije, globokih občutij. Njeno izrazito čustveno dojemanje sveta, ne le zvočnega, preliva v glasbo, ki je lahko zelo zdravilna. Sanja o tem, da bi nekoč ljudem in naravi pomagala z zvokom. Njena gostiteljica je Vesna Topolovec.
Na nočni obisk po polnoči prihaja Jurček Žmauc organizator nedavne odmevne predstavitev slovenske kulinarike na zahodni obali Združenih držav Amerike. Z njim se bo pogovarjal Stane Kocutar.
V Cankarjevem domu je na ogled razstava Slovenski punk in fotografija. Pravkar je izšla obsežna monografija o Radiu Študent, Brez nagobčnika že od 1969. Trenutek, da v goste povabimo rockovskega kritika, publicista, aktivista, t.i. jahača plošč in filmarja, se zdi več kot pravšnji. Ne zato, ker se je rodil istega leta kot RŠ, četudi se rad pošali, da je leto 1969 najboljši letnik v 20. stoletju. Seveda je velik del svoje mladosti preživel na radiu, se tam kalil, bistril in ostril, mnogotere anekdote so se mu zapisale v spomin. Negova ljubezen do avtentične rock glasbe in raziskovalni duh botrujeta številnim glasbenim kritikam, pa tudi knjigam, ki razkrivajo in popisujejo nekatera pomembnejša obdobja. Denimo znameniti glasbeni festival Novi rock. Tudi za monografijo o RŠ-u je prispeval obsežno besedilo. Naslovil ga je Posebno psihično stanje. O tem in še marsičem drugem se z Igorjem Bašinom pogovarja Nada Vodušek.
V času praznikov so nekateri polni pričakovanj, načrtov, kako bodo spremenili svoje življenje, kam bodo šli, drugi pa se ob poplavi lučk in vrvenju množice čutijo še bolj osamljene. Za vse velja, da smo zmenjeni, da se po polnoči s sobote na nedeljo slišimo. Da povejo, kaj jih veseli, česa si želijo, katere skrbi jih žulijo in s kako šalo spodbudijo, da se vsi skupaj nasmejemo. Brez humorja bi bilo življenje puščobno.
Letošnji novinarski festival Naprej, ki ga pripravlja Društvo novinarjev Slovenije, se je tokrat ustavil tudi v Kopru. Le lučaj od nekdanje meje s sosednjo Italijo in le lučaj od sosednjega Trsta, smo se med drugim pogovarjali o manjšini in večini, pa o domovini in njenem odnosu do slovenskih narodnih skupnosti v sosednjih državah. Z mojima sogovorkama - novinarko in urednico na Primorskem dnevniku, predsednico Slovenskega kluba ter aktivno članico v Enotnem novinarskem sindikatu Poljanko Dolhar in dopisnico iz zamejstva Radio televizije Slovenija Špelo Lenardič - smo razmišljale o razlogih, zakaj se še vedno čudimo, da v Trstu in Gorici govorijo tudi slovensko, pa o vlogi medijev na eni in drugi strani nekdanje meje.
Neveljaven email naslov