Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Jure Franko

Ljubljana : Založba ZRC, 2017

Ime etnologa akademika Milka Matičetovega je neločljivo povezano z Rezijo. Z zbirkama Zverinice iz Rezije in Rožice iz Rezije ter številnimi znanstvenimi in poljudnimi spisi je izjemno bogato jezikovno izročilo prebivalcev te doline približal najširši slovenski javnosti. Med otroki jih je najbrž nemalo, skupaj s starši, na pol verjelo, da je tudi Rezija le pravljična dežela. Saj nekoliko celo je, čeprav ni zrasla iz domišljije in ni tako daleč, kot si misli marsikdo.

Še bolj pa je ostalo skrito očem javnosti, da je Milko Matičetov že tri leta pred knjižno predstavitvijo izročila Rezijanov podobno delo opravil tudi v Porabju. Prav tako po merilih politične (ne)moči od slovenske matice odrezani pokrajini, ki je po odločitvi v dvorcu Trianon po koncu prve svetovne vojne ostala v ogrski polovici habsburške monarhije, medtem ko je jezikovno najbliže Goričko s Prekmurjem pripadlo prvi Jugoslaviji. Matičetov je storil, kar je bilo v tistem času po tehnološki plati mogoče: pogovore in pripovedi zlasti starejših prebivalk in prebivalcev porabskih vasi je posnel na magnetofonske trakove in jih prinesel v Ljubljano. Obležali so v arhivu Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, dokler jih po dolgih tridesetih letih ni vzela v roke Marija Kozar Mukič, etnologinja, ki si v zadnjih desetletjih v Porabju še posebej prizadeva za ohranitev tistega slovenskega snovnega in nesnovnega izročila, ki ga je še mogoče ohraniti.

Izvirne posnetke je presnela na kasete in jih popisala, nato pa je znova sledil zastoj. Že sprejeta zamisel za knjižno objavo se je začela uresničevati šele leta 2014, ko se je transkribiranja gradiva in prevajanja v knjižno slovenščino lotil njen sin Dušan Mukič, ugledni porabski časnikar, pesnik in prevajalec. Za knjigo je napisal tudi prvo od treh uvodnih besed – o porabskih Slovencih in njihovem jeziku –, pomembno za razumevanje besedil v nadaljevanju. V njej opozarja, da se oba porabska govora, števanovski in gornjeseniški, ki sta med zadnjimi ohranila govorjenje žensk «na fanta«, že desetletja razvijata različno, celo od prekmurščine, kar se »odraža predvsem v vse večjem prevzemanju madžarskih izrazov oziroma v širjenju madžarskih kalkov«. Slovensko porabsko narečje ima tudi identifikacijsko vlogo, zlasti za starejše Slovence v Porabju, ki do padca železne zavese niso imeli stika z razvojem slovenskega knjižnega jezika južno od meje. Pa vendar je »njihovo narečje v zadnjih desetletjih pridobilo na veljavi tako v javnem življenju kot v medijih /…/ in prevzema določene vloge slovenskega knjižnega jezika tudi kar se tiče umetniškega izražanja«.

Urednica pod streho ZRC SAZU, raziskovalka ljudskega pripovedništva Monika Kropej Telban, je pripovedi razporedila po rubrikah, jih uvrstila v mednarodne pravljične tipe ter posebej predstavila značilnosti pripovednega in pesemskem izročila v Porabju. V njem je videla lirsko dušo porabskih Slovencev, ki radi prepevajo, če se jim le ponudi priložnost. Večji del svojega prispevka je sicer namenila delu Milka Matičetovega, ki je v Prekmurju raziskoval že v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Še bolj jo je seveda zanimalo njegovo delovanju v Porabju v letu 1970 in pozneje. »Izkazalo se je,« je poudarila, »da je Matičetov uspel iz ljudi izvabiti zelo lepe zgodbe, ki bi jih danes zaman iskali med Slovenci v Porabju.« Že dobrih štirideset let pozneje, ko se je iz Ljubljane odpravila v Porabje sodobneje opremljena ekipa raziskovalcev z Inštituta za slovensko narodopisje in Inštituta za narodnostna vprašanja, je bil izkupiček bistveno manjši. »Zato je zelo pomembno, da že pozabljene zgodbe v domačem narečju spet pridejo med ljudi v Porabju in seveda tudi v širni svet,« opozarja.

Marija Kozar Mukič je na koncu uvodnega dela dodala podatke o pripovedovalcih. Med dragocenimi ohranjevalci in posredovalci pripovednega izročila je posebej opozorila na tri učitelje in Vero Gašpar z Gornjega Senika, kjer je Matičetov naredil največ posnetkov.

V knjigo je uvrščenih 238 pravljic in povedk. Med pripovedmi z bajeslovno vsebino je največ, 23, čudežnih pravljic, ki jim v Porabju rečejo parpovejsti, legendarnih je 20, šaljivih 14, realističnih pravljic in pravljic o neumnem hudiču po 10 itn. Med povedkami je poleg bajk največ šaljivk, 17, zgodovinskih pa 8. Preostalih 49 krajših besedil sodi med prerokovanja, šege in navade, uganke in otroške besedne igre. Za večino gradiva, še opozarja ljubljanska urednica, je mogoče najti variante v mednarodnem pripovednem izročilu. Predstavljeno je v poenostavljenem narečnem prepisu – z znaki običajnega slovenskega črkopisa, a z ohranjenim besediščem in metričnimi posebnostmi – ter nato v knjižni slovenščini. Za bolj pozorne bralce sta dve pripovedi zapisani v fonetični dialektološki transkripciji, še trinajst tonskih posnetkov Milka Matičetovega pa je presnetih na priloženo zgoščenko. Da ne bi ostalo zgolj pri opisih!